Kaj pa če

Turning back. Walking away.

Špekulacije.

Izberi točko na krožnici in z nje poglej nase.

Lahko si kadarkoli v času.

Vzemi list papirja in pisalo.

Vizualiziraj izbrano izhodišče.

Zapiši.

Kaj vidiš?

Kako se ob tem počutiš?

Buahahaha. Če vzamem točko na krožnici današnjega dne, lahko le vsi skupaj umremo od smeha. Včeraj, namreč, sem si zaobljubila že taničkolikič, da vstanem kar se da zgodaj. Mobilec je zapel budnico ob 7h, prvi telefonski klic me je predramil ob pol enajstih, zares sem z grozovitim pogledom v kamero boga zazrzla ob 13:36. A obstaja še večji poraz? Edino če bi bila športnik, ki računa na olimpijsko zmago in se ne prebije niti do kvalifikacij ... No, toliko spet o tem, ko nekaj hočeš na silo. Ne gre. Pač. Res ne gre. Po vseh transurferskih metodah, budistični vnemi, zenovski spogledljivosti in krščanskemu moram, ... Na silo ne gre nič. N I Č.

Ob grozovitem soočenju z uro, sem ob 14h že jezdila Garya. Švicala sva v hrib big time. Dve urci grizenja kolen in nato hladovinastega trepetanja ob spustu. V odločnem načrtu dvotretjinskega triatlona. Zvečer grem plavat, 2 km prosto. Ko se zgodi ta zvečer in z boršo na rami v utesnjenih kopalkah in stilsko oporečni kapici za glavo ter očali. Pridem v Žusterno, ko ugotovim, da sem bazenska marginalna skupina. Vaterpolisti so zavzeli ves bazen in na čofotajoče rekreatvine gverilce kratko malo pozabili. Z nosom do tal, po tleh vlečajoč boršo z opremo, sem se po makedamskem parkirišču privlekla nazaj v avto. Je... Cesta. Nič od dveh tretjin triatlona nocoj.

Life is Good.

It lives.