še en glaž vina mi dej
... Ali pa rajši ne (na naslov zapisa se nanašam). Glede na včerajšnje doživetje koncerta U2, v 60.000-glavi množici, ne vem, če je "Power to the People" zares pametna ideja. Tolikšna masa ljudi, ki misli in čuti moč v svojih rokah je pogubna. Potrebuje nekega boga izven sebe, da je lahko prijazna do same sebe. Da se vsakdo v njej vsaj malce zaveda sočloveka. Velika moč, takšne mase je. Velika moč je v nas, ljudeh. Če bi vsi stopili skupaj, bi lahko ta svet oblikovali po svoje. Ampak rajši si naj ne želimo tega, pravim ... Prenevarno je. Rajši si ne zamislim moči skoraj sedmih miljard ljudi. Vsake posebej, namreč. In potem, ko se ta moč vsaka posebej zmeša skupaj ... Vsak po svoje, ki kriči za isto - ampak vsak po svoje! U-bogi bog, ki mora vse to furati. :)
Ampak!
Imamo izziv, kako biti skupaj bog. Z glasbo zagotovo. Enoglasno petje 60.000-glavega zbora je dober pokazatelj te možnosti.
Za druge ideje pa zdajle nimam ne pameti, ne energije.
Skratka ... Koncert včeraj je bil galaktičen. Jaz prvič v tolikšni masi ljudi na kupu. In ko so mobilci te mase zasijali kot kresničke ... In ko si zaslišal uvodne rife, ki si jih čakal ... In ko je bil uvod pred prihodom na stejdž melodija Davida Bowieja ... In ko so kocine vstale! Res lepo doživetje. Polno do zadnjega kvarka.
Pred tem doživetjem smo bili na misiji - pripeljati se (=najti) in predvsem parkirati (!). Uspelo nam je na privat dvorišču romske družine za 20€ vso noč, z živo stražo, tri minute peš od stadiona. Privat parkirišče pa pomeni prostor za en avto na koncu javnega parkirišča, katerega (privat ponudenega parkirišča) oznaka je belo prečrtan križ, ki predstavlja dostop do stopnic ljudi živečih pri tem parkiren ne-boxu. In to so bili naši parkingodajalci. Mah, kaj naj rečem, še Kusturica bi nam čestital za ta prizor. Za 10€ zraven bi nam dobrodušno še psa dali v avto. A smo se zahvalile (bili smo 4 ženske) za to ponudbo. In ta ponudba je bila dana in sprejeta v smehu z obeh strani. Evo, brat bratu. Saj so nam rekli, Slovenkam ... Sta za novo leto prišli dve, da se poveselita in zaplešeta in tako ... Ena se je poročila s stricem od žene, druga z njegovim sorodnikom. Tako je to, tukaj. Prideš na obisk, pa ostaneš za vedno. Po koncertu smo me vseeno šle. Ob prihodu smo gazdi, ki nas je z družino čakal na vrtni ograji, pomahale in nakazale, da gremo v sosedski kafič še na drink. "Nemoj ništa, da brineš za avto," mi je kot voznici extra rekel ob prihodu. E, boga, i nisam. Da smo se srečali, smo bili srečni oboji že takoj. Oni so se znašli, me smo zaupale. Po drinku šle še v pekarno, pa hajd domov. In še dobro ne zapustimo Zagreba, ko se ulije kot iz škafa. Hvala vesolju, da nam potrebne vode ni poslal prej. Med koncertom bi bila ta zeloooooo nepotrebna. No in v tistem sosedskem kafiču je nastala zgorna fotografija. Ukradena. In glavni lik se je malček prehitro zbudil. Pa tudi opazil je moj vanjpikerirajoči fotoaparat. In ko te glavni lik ujame v tatvinskem momentu, je najbolj pomembno, da mu ne daš znaka, da veš, da te je ujel. In to so najlepše fotografije ... Na nek način se jih sramujem. Dajejo mi slab občutek. Če ne v momentu kraje, pa ob objavi. Ampak ...
Nenazadnje. O prodajnem nategu organizatorja koncerta za slovensko romanje v Zagreb, je bilo že mnogo gneva izrečenega. Kot sem zaznala pred slabima dvema tednoma, so že na križanjskem postopku. Da ilustiram njihov prodajni kriminal, naj ponazorim na monetarnem vzorcu štirih oseb: ko so karte za koncert 10.8. prišle v prodajo, so bile na voljo izključno v paketu z avtobusnim prevozom. Cena: 110€ za stojišče. Razprodane še isti dan. Sčasoma se je pojavil še en termin za koncert, 9.8. Tudi takrat zgolj v paketu z avtobusnim prevozom. Sčasoma se je začelo šušljati, da - če ti res ni do avtobusnega izleta v ZG, ki se začne ob 11h iz Ljubljane (koncert ob 21h, predskupine ob 18h) in če ti res ni do ogledovanja ZG, ki je bil s prijazno gesto organizatorja vključen v ceno - lahko voucher zamenjaš za karte in se v ZG odpelješ z lastnim prevozom. A seveda brez povračila denarja za avtobusni prevoz. Paket je paket. Če nočeš zraven mašne, tvoj problem, imaš jo pa. Mirno jo lahko vržeš stran. Tako smo storili. Zamenjali voucherje za karte, na katerih je lepo pisalo, da je njihova cena 500HRK. Hitra prekalkulacija valut nam pove, da je to cca 70 €. Štirideset € po glavi je šlo pa ... Kam že? In če pokukamo v naše včerajšnje prevozno sredstvo, v katerem se nas je na koncert odpravilo štiri osebe, je to reci in piši 160 €. Na en samcat avto. Na poti in v ZG smo jih srečali vsaj 100. In rajši ne pomislim, koliko jih sploh srečali nismo. Če temu dodamo še strošek dizla in parkinga, nekaj malega cestnine, amortizacijo avta in delež naše cestne vinjete, smo lahko vse drugo kot pa zadovoljni potrošniki. A seveda za naše doživetje nič ne de. Ker je neprecenljivo. Z ekonomskega vidika pa je ena navadna svinjarija. Banda grabežljiva! In mi mislimo, da živimo v civilizaciji, a?
Še zaključek.
Za lahko noč sem si vzela momentalnost, da bom sanjala o večnosti. Večnosti trenutkov. Jutri pa ... je precej deloven dan. Pa Gary gre z mano v LJ, ker gremo menda s kolesarskim klubom na izlet.
Te včeraj nisem slišala, imam jo pa zelo rada:
Ni komentarjev:
Objavite komentar