Now Wash Your Hands

it takes two

i would love this with you

weather counts a lot

Vzamem košček sira. Sem na beljakovinski dieti. Rabim ekspres. Po 29-ih urah pišem kompresirano štorijo izleta v Bristol. V pričakovanju ustvarjalne injkecije jo dobim. Misija se začne pred dvema mesecema in nekaj, ko na Twitterju objavim link: Banksy vs Bristol Museum. Uau. A gre kdo v Bristol? Ja. Uskladimo se v 10-ih dneh. V naslednjih treh tednih dopustov iščem hotel. Za karto sem vedela še pred objavo linka. 22€ iz Trsta. Direkt. VemoKdo. Dobim nekaj zelo finega. Za 120€ tri nočitve z zajtrkom. Nato se srečava s sotwitterašisco @hirkani. Na kavi konec julija se srečava, še parkrat pomejlava in potelefonirava, ko me z 1/3 družine poberejo na Arjolu, Bertoki. Trst, v luft, pristanek, avtobus, hotel. Bus 9funtov povratna, max 40 min vožnje. Pristaneva v napačnem hotelu iste verige. Sprehod s koleščki, ki jih vlečeva za sabo ob pol dveh ponoči. Ko se v pred spanjem še dve uri pogovarjava. Po slastnem zajtrku, počasi na pravo kavo via Bristol Museum. Vrsta zgleda čist ok, precej dinamično se spreminja. Kakšnih 20 do 80 ljudi pred vrati. Nekaj po dobri desti uri jo kreneva tja še midve. Že hočeva smukniti skozi razmejevalno ograjo, ko to ne gre čutiti. Ne, ne, greva okrog. Varnostniček nama pove, da je vrsta za vogalom. Aha. Aja. Ja, poglej na pločniku še kakšnih 100 ljudi. A to še ni poglad za vogal. Tam jih, v šestpasovni vrsti, na za promet zaradi razstave zaprti cesti, stoji kakšnih 400 do 800 ljudi. Vendar to je šele predverje kakšnih 200 m pločnika, zapolnjenga z ljudmi. O, jezus marija. In temo pločniku sledi še en vogal. Z naslednjimi 200 metri zapolnjenga pločnika. Stolčki, dežniki, malica, kava. Staro, mlado, družine, vsi. Zdi se, da je ves svet tam. Čakalna doba na najini točki vkrcanja v vrsto: 5 ur. Počim od smeha. Potem ko že stojim v vrsti, jasno. Odločiva se za odhod in jutrišnji nov poskus. Precej prej kot skoraj ob pol enajstih. Na povratku posnameva filmčke. Moj se imenuje The QUE. Naslednji dan kararza. Tega takrat še ne vem. Greva na izlet s turističnim odprtim busom. Prelepo. Slikovito, bogato, obvladljivo, zeleno, muhasto, zabavno. V vrsti sva pred osmo zjutraj. Ravno so nas prihajalce začeli urejati v šestpasovnico. Gremo po kave. Jutranje čakanje na razstavo grafiti artista je pravi piknik. Zajtrki se jedo po tleh, očka z nekaj mesečnim sinom se igra na skrajnem desnem pasu. Jamajčan prodaja Big Issue, smooth koker Kralji ulice ne bodo nikoli, babica igra GameBoy, druga babica z vnučkama mljaska putraste rogljičke, odpiramo marele, nam prodajajo PVC enkratne palerino, dve za pet f-jev, ljudje kupujejo, zapiramo marele. Vsega boga se dogaja. Čez dve uri in skoraj pol sva v muzeju. Trčim že ob špeganju preko vrat čez ramena pred mano stoječih. Željnih, radovednih. Trčim ob tablo z napisom WELCOME TO MUSEUM in z na roko dodanim Now Wash Your Hands.