Uspeh se začne z lizingom ...

... je eden od sloganov, ki ga neka (izmed milijon njih) banka ponuja srbskemu potrošniku. V Beogradu sem. Uspeh se začne z leasingom ... Jaz pa ravno inztenzivno razmišljam, kako naj izvedem: Znebitev leasinga za avto. Ker je ta vsak dan dražji in mi gre s tem moj avto tudi vedno bolj na živce.

Sedim na recepciji hotela. Bivša Mladost. Na bivšem Bulevarju JNA. Kot prejšnjič. Zdaj sem v tem hotelu že domača. Vem, kje si zloščiti superge. Vem, da ima natakarica doma 48 parov uhanov. Vem kaj ponuja samopostrežni zajtrk v sali za doručak. Vem, da zdajle, prav zdajle, ne delajo terminali za bančne kartice. In da je človek na recepciji obupan, ker se ne more odjaviti iz hotela. Ne more plačati. A plačati je treba. Seveda.

Danes sem ugotovila, das o Srbi budisti. Zelo posebni budisti. Živijo samo danes, samo zdajle, samo tukaj. A občutek imam, da so vseskozi v nekem afektu. V neki drami. Pa ne mislim, da je to nujno in zgolj in samo slabo. Nazaj se ne ozirajo, naprej jih ne briga. Zelo zanimiva delovna klima. In jaz, psihoanalitik ... Zmedena do obisti. Se učim prepuščanju tega kulturnega ozadja. Skušam ne razmišljati kaj bo iz tega. Tu sem. Zjutraj sem v Ljubljani. Zvečer v Bertokih. Upam. Ker spet ne vem, kako se bomo jutri zaplanirali ... Čeprav sploh ne planiramo. Se pa pogovarjamo o planiranju. Komunikacija je pomembna. Ja, najbolj. Gledati človeka v oči, ga objeti, poljubiti, seči v roko. Se pogovarjati. In jaz, očitno obsedena s planiranjem. Enjo Morikone pa v ušesa iz laudšpreharjev. Adrenalin mi nabija. Ne morem spati. Ob šestih pa itak vstanem. Vse preveč intenzivno doživljanje. Damn.

Želim si morje. Zrenje vanj. Spehod ob njem. Držati se za roke. To bi bilo prav čudno. Če človek živi prehitro... Otopi. Otopi. Otopi... Kdo sem, če mi vzameš delo? Bleda senca same sebe. Bežni potnik. Sama sebi sem mimoidoča. Edina tolažba mi je ta, da se tega zavedam. In se iz dneva v dan učim živeti. Tudi tako. Lahko je tudi drugače. Tudi ... V tem trenutku pa sva le še receptor in jaz. Pa še mene ni. V Srbiji je ena zelo pozitivna stvar, ki me je prešinila danes. Tukaj človek pozabi na Zakaj?





*t