Nad glavo pa labod

Včeraj smo šli na sprehod v Škocjanski zatok. Na domačem pragu imam namreč odslej tudi naravni rezervat. En krog sprehoda je glih slaba urca. Ampak ... Če se greš tovrstno sprostitev z družino in še z 2/3 druge družine, ki ima tudi voziček, jah ... Se pa nabere. In si ogledujemo žabice. Opazujemo ptiče na opazovalnicah. Potem moramo s prstom risati po pesku. In ker je z nami še plišasta račka, njen prijatelj kenguru ter čarobna palčka, ... - se potrebni opravki kar kopičijo. Hodimo po poti, čvekamo, ko nam nad glavo zarohni gmota letečega perja. Labod! Leteči labod je gromozanska stvar. Flafff, flaaaaf, flaf! In izgine v resju. Nato prepevamo tisto, ko so žabe imele svatbo. Rega-rega-rega-kvak! Zremo v mlakužice in si s prstom kažemo regice. Zlezemo še na en hribček, od koder pokukamo v sotočje sladke ter slane vode. Tam pa v travju tiči nutrija. Z oranžnimi zobmi, namontiranimi nad žnablje. Hecno. Potem nas je voziček že pošteno nerviral in v njem ni bilo več za zdržati. Postanem nosačica malega Davida. Da pa voziček ne bo osamljen, vanj zleze 6-letna Mia. Pravi, da to pa je življenje in da ji je v vozičku zelo lepo. Nato še malce posedimo na klopcah ter po dobri uri in pol zaključimo prečudovito sončen sprehod. Amen.