TV, hišni kino in gnojna angina

Parkrat v zadnjem času sem naredila špijunski obhod po BigBangu v Kopru. Mala izobraževanja o televizijskih sprejemnikih. Študije specificiranih podatkov o odzivnem času in kontrastnih razmerjih. Odkrijem, da je za TV smiselni budzet okrog jurja evrijev. Manj od tega je metanje denarja čez okno. Ker je slika za manj denarja kot en akvarelasti digitalni zmazek. Potem pa se je v četrtek zvečer zgodilo. Vsa zmatrana ležim na kavču, ko me udari inspiracija za nakup. Poberem denarnico in grem. Tule je ulov:



TVju smo dodali hišni kino, ki sestoji iz posamičnih komponent: ojačevalca ter DVD predvajalnika. Vse skupaj bi bilo nesmiselno brez zvočnikov, zato vzamem tudi to. Nakupni vsoti pa so precej pripomogli tudi kabli, specialni, koaksalni, nenadjebljivi, vrhunski, oh in sploh - kabli. NJih 26 kilometrov. To zvlečem domov in za začetek vzamem iz škatel. Grlo me vse bolj žgečklja, srbi in vsak požirek sline čutim. Spustim vse iz rok in hajmo na spavanje. Premetavam se, postelja me utesnjuje.

Jutro potem me škatle v dnevni sobi presentijo. Saj res, veselje v hiši. Delo me čaka, skočim za kompjuter, Tipkam s turbo pospeški. Razpakiram kable, razpakiram navodila za uporabo vsega, v daljince namontiram baterije. Grlo vse bolj boli. Končam s tipkanjem in z njim osrečim par ljudi. S Srbi se dogovorim za obisk Beograda v ponedeljek. Moramo formalizirati stvari. Obležim. Grlo me boli tako svinjsko, da mi gredo solze na oči. Požirati ne morem nič več. Spoznam, kako je vsak požirek lahko bitka za življenje. Grlo mi je pri korenu jezika in mandljih že tako oteklo, da imam težave z dihanjem. Stanje se slabša iz ure v uro in ničesar ne dojemam. Kako, kaj je zdaj to? Od kod? Bojim se dehidracije, a 1dcl čaja me spravi v jok. Sranje. Da požirki lahko tako bolijo ... Pa nisem jokica, ko gre za fizično bolečino. Nenazdanje sem preživela vnetje trebušne slinavke (pankreatitis), za katerega še dohatrji pravijo, da gre za eno najhujših telesnih bolečin. No, takrat se mi je od bolečine bledlo. Tokrat sem blizu temu. Najhujše je to, ker vem, da me je začopatilo zaradi prekurjenja same sebe. Preterala sem se do zadnjega kvarka. Slabo jedla, slabo telovadila, slabo se sproščala. Klinc je to. Ampak ja, dober znak. Hvala ti, vesolje. Sedem v avto, objokana. Brez heca. Direkt v Ljubljano h dohtarju. Pregled je trajal 17 sekund. Gnojna angina. Podbradja se mi zdravnica ne sme dotakniti, ker zarjujem od bolečine. Zato mi poleg predpisanega Ospena 1500 svetuje še Nalgesin proti bolečinam. Tablete proti bolečinam zaradi grla? Da ... Iz lekarne sedem v avto, se ustavim na prvi pumpi, kupim vodo, pogoltnem Ospen in 2 Nalgesina. Protibolečinski specialci pomagajo že čez pol ure. Upam si narediti 3 požirke vode.

Pridem nazaj domov. Na dolgu imam vtaknitev še nekaj kablov od prejšnjega dne. Prvi rezultat:



TV ima t.i. ambi light, ki sveti v ozadju TV zaslona. Super je to. Ambientalna luč se prilagaja sliki na zaslonu in spreminja barve. Ves namen je očesu prijaznejše gledanje. Navdušilo me je.



Še dobro, da sem v bolniški in imam sploh čas gledati TV. :) Ali pa: še dobro, da sem v četrtek kupila TV in ostalo, ker je fajn imeti to, če si v bolniški. Tako danes že ves dan gledam filme, ki jih imam na dolgu v zadnjem letu. Razmišljam o omari za DVDje in CDje, ki jo moram še kupiti. U, ura je 18, čas za antibiotik in pain killer. Za znoret, skratka. Sem vedela, da se tisto odlepljenje telesa od duše ne bo končalo brez posledic ... V pretiranem delu človek pač ne more najti utehe in izpolnitve, pa naj v njem še tako uživa. Delo je nekaj. Življenje je drugo. Pa četudi je življenje delo ... Pogrešam. Si želim. Čakam.

P.S:
Ja, ja, ja, ... tisti kabli, ki štrčijo vse povprek se bodo skrili ... Pride mojster, bo zrihtal, je že bil danes na ogledu.