Edini dokaz življenja je razvoj. Vse dokler se nekaj ali nekdo razvija, živi. Ko se razvoj ustavi, življenje umre. Pogoj razvoja pa je dvom. Tako se razvija znanost, tako se razvija umetnost, tako živi življenje, tako se razvija človek. Dvom vase, v stvari, v soljudi. Seveda govorim o zdravi meri dvoma. Tisti, ki stoji na nasprotni strani verjetja vase. Ampak težko pa razumem ljudi, ki so zaverovani vase in vase nikoli ne podvomijo. Zanje sploh ne vem, kako lahko živijo. Po formuli, s katero začenjam ta tekst, so pravzaprav živeči mrtveci. Sicer pa: ali oni sploh obstajajo ali sploh lahko ljudje ne dvomimo vase? Ali je to le neka pretveza ali nizka stopnja samozavedanja?
Šolski primer: Nekdo nekomu pove, kako je neko stvar dojel, kako je nanj vplivala in drugi se odzove tako, da reče: To si pa povsem narobe razumel. Hja, nihče ničesar narobe ne razume. Pač razume kot razume, po svoje. Ob takšnih momentih je bolje reči: A tako si razumel? Ampak jaz tega nisem tako mislil. In potem skušaš ponovno artikulirati že povedano, ob razumevanju situacije, ki jo je imela dotična oseba. To se mi zdi lepa, človeška komunikacija. Občutek razumevanja, sobivanja.
So ljudje, ki razloge za vse iščejo le zunaj sebe. Drugi so narobe razumeli, drugi so krivi, drugi, drugi, drugi … In s tem se prav dobesedno požvižgajo na druge. S tem drugi prav nič niso pomembni. Do njih so prav brez človeškega odnosa. Tako zaverovani vase korakajo po svetu in lomijo srca ter duše. Malopridneži. Ignoranti. Razvajena derišta. Cepetavčki. Človek bi jih objel in jih nato vrgel v mrzlo vodo. Da se streznijo in odrastejo. In da ob tem, ko naredijo nekaj za drugega, ne vidijo sebe kot žrtve sistema. In da ob tem, ko od drugega nekaj samoumevno zahtevajo, no potegnejo nosu do tal, če tega ne dobijo. In da sploh prenehajo od soljudi samoumevno zahtevati. Ker to lahko počnejo samo svojim staršem. Pa še tega nimajo pravice. Joj, no … Res. Popkovina je prerezana ob rojstvu.
Jaz po najboljših močeh dvomim vase. Zato se razvijam. Živim. Kot človek. Skušam razumeti drugega, saj s tem držim ogledalo sebi. Včasih ni prijetno. A le tako vidim možnost, da lahko postajam boljši človek. Dovolj samohvale in samopromocije? Premalo dvoma vase? Tako pač krulimo ranjene volkulje. Ja, brihtna sem kot sto mater. In včasih to res ni dobro … To si priznavam. Ampak samo priznanje ni dovolj. Nekaj je treba narediti. Dovolj je besed. Dovolj pleteničenja. Moram se uravnovesiti. Od besed k dejanjem. Akcija! Dovolj je dvoma. Večja količina ne bo imela zdravilnih učinkov. Kdo gre z mano?
Ni komentarjev:
Objavite komentar