Iščem metodo, ki bi kar najbolje razložila, kako jaz delujem. Po drugi strani pa - kaj mi bo to? Vsak dan je pač doživetje zase in težko jih je vzorčiti.
A kar nekako bi rada pospravila in popredalčkala tiste dni, ko se počutim kot totalna zguba, ko sem zmedena, da sploh ne vem nič, ko mi je žal za vse moje grehe, ko sem žrtev same sebe, ko se počutim tako osiromašeno vsega lepega, ko preprosto - ždim v svoji neizmerni nesreči. A en dotik bi rešil vse. Da se ga dotaknem jaz in da se dotik dotakne mene.
Potem se znajdem v tisti resničnosti, kjer sem samotni jezdec čez puščavo. Puščava je modra. Kjer sprejemam to, da sem norec jaz in ne vsi ostali. In da tistega, kar iščem, ne bom nikoli našla zunaj sebe. Ker je "jaz" tisto, kar iščem.
Nenazadnje - postala sem skodrana, da me ljudje in med njimi prijatelji, ki me poznajo desetletja, sprašujejo, če imam trajno. :) Trajna ondulacija, ja ... Nazadnje leta 1990, v prvem letniku gimnazije. Hihi.
2 komentarja:
Kako bi človek razumel sebe? Vedno sem občudovala tiste vas (druge vidike sebe:), ki se to sprašujete. Jaz sem se namreč v najboljšem primeru kvečjemu spraševala, zakaj se nikoli ne vprašam, kako bi se razumela. Čeprav sem na tej štirideset in nekaj let dolgi poti imela dolga obdobja, ko sem se preprosto razumela, ne da bi se karkoli spraševala, pa tudi oddaljila od kakršnegakoli spodobnega ali spokojnega razumevenja, ko sem morebiti to najbolj potrebovala. Zdi se mi, da se (ne)razumevanje sebe kar zgodi samo od sebe, pride samo od sebe tako kot po soncu pada dež. Ups, tako kot po dežju posije sonce:)Zato se mi zdi, da bolj kot kako se je fajn vprašat: Zakaj?
Objem iz male sobice
tvoja Sissy
Zakaj? :) t
Objavite komentar