Vzpodbujanje ali zabijanje?

Sočloveka je potrebno vzpodbujati, ne pa zabijati v poden. A vse več ljudi počne prav slednje. V pogovoru te zabija proti tlom, ne da bi opazil, kako s tem zabijanjem zabija sebe. Postaja vedno bolj zabit. Naj jim bo zemlja rahla, saj jim nad njo ni ravno prijetno. 

Recimo, ko nekomu skozi pogovor razkrivaš svoje dvome o nečem. Ko o njih govoriš posredno, morda se niti ne zavedaš, da jih izražaš. Kasneje v retrospekciji ugotoviš, da si pravzaprav vseskozi govoril o svojih dvomih in negotovosti. Z druge strani pa dobival brutalno zabijanje v še večji dvom.

Današnja zeitgeist simptomatika smisla življenja je po družbenih in intimnih kriterijih (pričakovanjih?) sledeča:

človek mora biti vase prepričan

človek o sebi ne sme dvomiti

človek mora biti strumen in močan

človek si mora zaupati

človek mora verjeti le vase

človek mora izpolniti sebe

človek mora trdno stati za sabo

...

Bullshit. 

Jaz sem šibka, ranljiva in negotova. Globoko v sebi nisem prepričana v nič. Tako kot vsi ostali. Iz tostranstva nas lahko odpihne že en najbolj preprost (da ne rečem usran) mikroorganizem.