Prvi terasni zapis

Končno sem raztegnila zofo na terasi. Bertoki so zaživeli v vsem sijaju. In tudi Instant Internet dela. Zaenkrat se dobro drži. Te terase sem se zelo veselila. Kot vemo, imam lažjo travmo iz otroštva - pomanjkanje balkona. Zato je vsakršen balkon zdaj pomemben. In z leti do balkonov postajam zahtevnejša. Tako sem zdaj prišla do terasce. Ki ima pokrit strop, takšen - zabetoniran, tako da je nanjo noč postaviti zofo. In tepih. Mizico, 2 ratanska tabureja, 3 svečke, pa smo. Kompjuter v naročju, stegnjene noge. Hrup s ceste sprejemam z vsem srcem in se ga učim ignorirati. To so moja mala nebesa. Prav zares. Mineva prvih 20 minut odkar imam teraso. Aja, na terasi je tudi viseča vreča. Da človek lahko menja pozicijo z zofe v vrečo in obratno. Fant, to je življenje. Z veliko žlico. Razmišljam, če se že da spati zunaj. Zaključim, da ja. Spala bom zunaj. Najbolj živ spomin na zunanje spanje imam v Vietnamu, Halong Bay, na strehi ladjice. Čarobno. Malček strašlijvo, čeprav tišino med visokimi hribi rešuje disco-ladjica. Glasba je pridušena, zabava me neonski napis DISCO. Sredi tiste teme, na gladini morja, obkroženi s še nekaj ladjicami na varni razdalji, v objemu hribov. Takšnih pokončnih, slokih, ozelenelih. Zaspim kot top. Prebudijo me zgodnji somornarji, s katerimi smo pluli tiste 3 dni. Kašnih 23 nas je bilo. Morda bom letos spala zunaj na jadrnici. Letos imamo precej večjo, z dvemi krmili in zna biti dovolj prostora za raztegovanje udov vso noč. Nocoj pa na terasci. Pobira me ... Lahko noč, Rocky Balboa. :)