Slepota
Vid je človekov najobčutljivejši čut. Največ informacij sprejmemo, pridobimo, povzamemo skozenj. V kombinaciji z ostalimi čuti pa je sploh ubijalski. Vse zmore. Vse!
Kaj pa slepi, se sprašujem? Mar so res prikrajpani za te mnogotere lepote in bolečine, ki se jih drugače kot z očmi ne da doživeti?
So jeziki, na tem svetu, ki modro in zeleno barvo imenujejo z isto besedo. Mar so sposobni videti rezliko med tema barvama? So. Jasno razločijo modro in zeleno, le imenujejo ju isto.
Jebene besede…
In njih uporaba …
Nepravilna uporaba besed je res jeba.
Slepota pa … Ne vem. Imela sem priložnost delati s slepo in slabovidno mladino. Prebrala sem nekaj literature. Prisluhnila muziki, ki jo ustvarjajo slepi. Se predala njihovim rokam na masaži. Odprtih ust gledala tekmo z zvenečo žogo …
Najhujša je slepota srca. Slepemu srcu ne pomagajo oči, ki vidijo … Nak. Ni variante. Oči brez srca so le nepotreben mehanizem za proizvajanje predsodkov. Za zaviranje lepote življenja, za nepredajanje tej vsemogočni ljubezni. Oči brez srca, to mislim – srca, ki se izmuzne strahu in se mu smeje v brk, srca, ki je odprto za neznano, srca, kot mu je dano … Oči brez srca le trpijo, ko od daleč gledajo tisto, kar čutijo v srcu.
Ali je res vse v očeh? Pa če te vidijo ali ne …
Ni komentarjev:
Objavite komentar