Če človek sprejme odgovornost ponedeljkovega prevoza dveh prijateljev na Brnik - ob 5.30 (ponedeljek!!!) - je deležen prečudovitega razgleda na sončni vzhod. Ta me je premamil s spomini na jutra, ki jih imam tako rada pa jih vse premalokrat doživim. Pa naj bo v mestu, na deželi, v gorah, na morju, v kempu ali kjer koli že pač...
Ponedeljek je. A pravzaprav nimam občutka zanj. Vseeno mi je zanj. Karkoli že pač ... Prevzema me dopustniško vzdušje in ta teden bomo vzeli kot generalko za prihodnjetedenski oddih v čast naše domovine.
Zato en mini preddopustniški razmislek:
Bila so obdobja, ko sem ljudi okrog sebe spraševala, kaj si mislijo o meni. Če mi ni uspelo z raznimi inkognito vprašanji, sem usekala direktno: EJ, kaj si ti misliš o meni, kako bi me opisal, kaj je tisto, kar ti je všeč, česa ne maraš, zakaj se družiš z mano? ... itd ... Seveda teh vprašanj nisem zastavljala vsem in vsepovprek, ker s takšno intimo sočloveku resnično položiš v roke vse kompetence kar jih imaš. Povej mi, kdo sem in povem ti, kdo si ti. Bilo je jako zanimivo obdobje. Ker niti iz dvoje ust ali dveh duš ni prišla ista definicija, opis, opredelitev, okarakterizacija ... Mislim, da je bil še najbolj skupni imenovalec (povprečno gledano): zabavna. ... Da sem jaz zabavna ... OK, sem si takrat govorila in se naprej preizpraševala. Zabavna?! In to je to? ... Počasi se je začelo izkazovati, da gre ljudem // prijateljem na živce moja pamet. Da se vedno znova borijo z mano za svoj prav, jaz pa se za svojega nisem borila. Zgolj izrazila sem ga in sprožili so se plazovi dokazovanja in egotripaške histerije - ali prepričevanja o nasprotnem ali prodajanja mojih stavkov meni nazaj kot da niso moji in jih prvič poslušam. Zakomplicirano.
Bila so obdobja, ko sem ljudi okrog sebe spraševala, kaj si mislijo o meni. Če mi ni uspelo z raznimi inkognito vprašanji, sem usekala direktno: EJ, kaj si ti misliš o meni, kako bi me opisal, kaj je tisto, kar ti je všeč, česa ne maraš, zakaj se družiš z mano? ... itd ... Seveda teh vprašanj nisem zastavljala vsem in vsepovprek, ker s takšno intimo sočloveku resnično položiš v roke vse kompetence kar jih imaš. Povej mi, kdo sem in povem ti, kdo si ti. Bilo je jako zanimivo obdobje. Ker niti iz dvoje ust ali dveh duš ni prišla ista definicija, opis, opredelitev, okarakterizacija ... Mislim, da je bil še najbolj skupni imenovalec (povprečno gledano): zabavna. ... Da sem jaz zabavna ... OK, sem si takrat govorila in se naprej preizpraševala. Zabavna?! In to je to? ... Počasi se je začelo izkazovati, da gre ljudem // prijateljem na živce moja pamet. Da se vedno znova borijo z mano za svoj prav, jaz pa se za svojega nisem borila. Zgolj izrazila sem ga in sprožili so se plazovi dokazovanja in egotripaške histerije - ali prepričevanja o nasprotnem ali prodajanja mojih stavkov meni nazaj kot da niso moji in jih prvič poslušam. Zakomplicirano.
Potem sem ugotovila, da sem s svojo pametjo obremenjena jaz in ne moja okolica. Iz tega sem prešla v stanje zavedanja svoje ničevosti in tega, da vem nič. Tako kot vsi ostali ...
Včeraj pa sem na vprašanje, kakšna pravzaprav sem, dobila odgovor: Tolerantna, fleksibilna, pametna (včasih preveč), + dobra glumica, + še nekaj fetišističnega o nožnih prstih ... No, tako me do včeraj ni še nihče nikoli opisal. Počutim se skrajno golo in najboljmožno intimno ter se z opisom povsem identificiram ... Tolerantna, prilagodljiva, pametna. Ful lepo. Vse tri karakterne lastnosti so mi ekstremno lepe. Večina ljudi toleranco opredeljuje kot potrpežljivost, njo pa z negativnim prizvokom v smislu čakanja ali prepuščanja in ne dovoljšnje bojevitosti ter postavljanja zase. Prav tako prilagodljivost, opažam, je v slovenski družbi videna kot pomanjkanje samozavesti, nesamorealizacija, pomanjkanje identitete, itd. ... O pameti pa sem že prej rekla par besed. Ljudem gre pamet pač na živce. Pameten človek ti daje občutek majhnosti in niča, ta resnica gre pa vsem v nos, ker nas je iz dneva v dan strah smrti ter gub na obrazu in mlahave kože in umetnih kolkov. Big deal ...
Maša in Mare ste že v zraku za London via New York. ... Mmmmmmmmmmmmm ... Odlično! Ampak jaz res moram proč od te drobcene, ljubke Ljubljane ... Ki ni ne tič, ne miš. Vikend v Bertokih in obalna urbanizacija v Kopru me navdušujeta. Uredim si še internet in življenje bo spet imelo neke smiselne tirnice. ... :)
Maša in Mare ste že v zraku za London via New York. ... Mmmmmmmmmmmmm ... Odlično! Ampak jaz res moram proč od te drobcene, ljubke Ljubljane ... Ki ni ne tič, ne miš. Vikend v Bertokih in obalna urbanizacija v Kopru me navdušujeta. Uredim si še internet in življenje bo spet imelo neke smiselne tirnice. ... :)
2 komentarja:
Ob branju tega besedila se mi je pojavil tudi zvok tvojih besed in stabo sem podoživel nekaj trenutkov in se zamislil :)
M.
Včasih se mi zdi, da živijo le še spomini ... :) lpt
Objavite komentar