V glavi pa en sam luft

Če je dan nič kaj dramatičen, je težko navdušujoče pisati kar koli o njemu. Dogodek tega dne je raztrganje zadrge na zimskih pajkicah. Ki jih oblečem pod kolesarske kaprije in grem - ja, na kolo. Kar je bilo danes nujno, ker imam nove zimske kolesarske rokavice, take s pokritimi prstki. In vmes, ko je Mazejeva vozila drugi tek, sem vlekla pajke nase, le poteg zadrge še in ... Pejnk. Zadrga se je razklala. Vzela sem kovček z orodjem in se s kleščami ter izvijačem spravila nadnjo. Ne, ne, ne gre. Nisem moja mami, ki vedno vse zadrge čudežno zrihta. Če ne drugače, jo zamenja. Jaz pa ... Grem po nove hlače, kaj pa hočem. Danes moram nujno na kolo. Tresem se že. Sonce je po treh dneh, da se razumemo. V prvi trgovini - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. V drugi trgovini - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. Že razmišljam ... Ma ne, ne morem tiste pene med nogami na tak način. Nefunkcionalno. Tretja trgovina - samo moške kolesarske, dolge, z naramnicami. Sledi veliko razočaranje. Ja kaj bom pa zdaj. Stvar je v tem, da z odprto zadrgo na mečah ne morem na kolo, ker preveč zebe. Pa si obujem termo dokolenke, kot da grem v hribe. In res zgledam kot planinka v oprijetih pumparcah, s čelado. Pičim tja od Vanganela proti Marezigam. Prvo malo bolj resno kolesarjenje letos. Zelo fajn. Komaj čakam novo kolo. Moram na resne konzultacije, kaj sploh naj nabavim. Biciklus universalis. Za po cesti in za po hosti. Takšnega rabim. Cestohostarja.

Drugače pa ... Nič me prav posebej ne skrbi in to je prav čudno. Vsake toliko časa se spomnim, kaj vse imam za narediti. In to je vse. Spomnim se. Preganja me pa ne. Saj pravim, luft se mi je naselil v glavo. Poskušala bom to stanje vzdrževati čim dlje. Priporočam!

Petrarcova Laura // Zoran Poznič, akademski kipar

Oh, blessed be the day, the month, the year, the season and the time, the hour, the instant, the gracious countryside, the place where I was struck by those two lovely eyes that bound me;

Spiderwoman is born

Bila na uvodnem srečanju plezalnega tečaja. Zapomnimo si ta dan. Vsem nam je spremenil življenje. In če do zdaj nisem vedela, kaj storiti s prazno steno v veži, je zdaj jasno. Oprimke bomo našraufali. Ker tole plezanje je umetniški eksperiment. Ja. Čisti art. Popolna predanost. Odvisnost. Zato bo plezalna stena v veži. To bo v sklepnem dejanju. Vsaj do konca tečaja počakam. Če ne bi bilo boljše za začetek pritrditi oprimkov na tla. Po tleh je lažje plezati. In to že znam. :) Klečeplezanje.

Ne se čuditi, če kmalu ne bom več prišla zvonit na vrata. Pričakujte me pri oknu. Tako na obisk prihajmo Spiderwomanke. Bilo bi lepo, če bi z okenskih polic umaknili kaktuse. Hvala.

Sem hotela gledati Zadnji tango v Parizu. Pa me je strah. Ker me preganja en prizor in danes nimam energije, da se soočim z njim. Imam pa energijo, da brutalno žvečim zelene Mentos čigumije in z enim očesom gledam Seinfelda. Zraven razmišljam o danes in o tem, da bi se zdajle stisnila.

Jutri frej dan, plešem za sonce. Sobota izobraževanje, De Bono, 6 klobukov, tehnika brainstorminga. Nedelja Prodigy, Dunaj. Ponedeljek spim. Dober plan. :)

Stvari niso, kot se zdijo

Smo odsevi, ki jih spremeni že stotinka sekunde, a še vedno ostanejo odsevi.

Če se še tako trudim biti ravnodušna do te vremenske driske, se mi vsakič, ko grem na WC mimo bicikla, parkiranega v veži, hudo postori. Presneto vreme! Že pred enim mesecem sem mislila, da bo kmalu poletje, pa nič ne kaže. Solit se naj gre ta turobnost debilna. V lopaticah jo čutim. Aghrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Prihodnje leto izginem od decembra do maja, porka flik. Pravzparav je tole vreme super, da me opominja na idejo o sezonskem življenjskem slogu. Pol leta tu, pol leta nekje drugje. Recimo Avstralija. Ker tole ni za nikamor. Nehajte se hecati z nami!

Današnje posebne novosti: ukinitev ogljikov hidratov, do nadaljnjega ... ker jih telo lahko črpa iz svojih zalog. Krivim vreme!

No, v resnici krivim svoj selektivni spomin in nerealna pričakovanja. Človek se pač ne pozdravi čez noč. V tej bolni glavi pa je še mnogo nesnage in grdih skušnjav. Zakaj ne obstaja neka storitev, kot recimo: brain exchange. Prideš in ti zamenjajo možgane, testiraš tri tedne, če nisi zadovoljen vrneš, vzameš druge. To bi bilo veliko lažje kot pa truditi se s temi, ki imam inštalirane. Kako mi težijo! Aghrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Le kaj imajo od tega?

Fajn je v Bertokih. Precej več časa imam kot v Ljubljani. Se celo zgodi, da imam višek časa. In prav zato mi gre to vreme še sploh na jetra. Ko mi le ne bi šlo ...

Kar je v glavi, ti ne more nihče vzeti

Se spomnim, da nam je tovariš za tehniko v 5. razredu večkrat delil življenjske modrosti. Ponavadi se je začelo z uganko. Ta je ena izmed njih: Kdo ve, česa ti v življenju nihče ne more vzeti? ... Pa smo gruntali ... Smrti in misli! - je ponosno dejal, ko nihče od mulcev ni vedel. Tovariši(-ce) za tehniko so bili svojevrstni patroni.

Se mi je zdelo strašno fajn. Misli ti ne more nihče vzeti. Za smrt mi je vseeno. Ker smrt mi je že od nekdaj fajn. Na en način se jo prav veselim. Če bi se dalo, bi jo šla pogledat vnaprej, samo toliko, da vidim ... Smrt je kul. Ampak da mi pa misli nihče ne more vzeti ... Ha, to pa je nekaj, človek!

Te pa kar precej zbega, ko začneš razmišljati, kaj pravzaprav misel sploh je?

A si znaš predstavljati misel? A je ona val? Ali kaj hudiča je? Energija? Kemijska reakcija? Kateri element? Ali je misel element sama po sebi? Misel je kombinacija preteklih izkušenj. Pa so za misel izkušnje res potrebne? Ali lajo na misel vpliva nekaj, kar sploh nismo izkusili? A če nismo izkusili, mar sploh vemo da obstaja? Mar je misel tvorjena le iz zavednega? Kaj pa nezavedno? Je to samo v intuiciji? In ta nima mesta v misli? ... Haha. Ha. Preizpraševanja. Joj, kako uživam v tem. Razčlenjevanje me prav mmmmmm ... mmmmmmm.

Sedeli smo v Port Antoniu pri Papi v guesthousu. Večerja je bila za nami in za njo tudi nekaj veselih spliffov. Debate so bile eksistencialne. Čeprav se večinoma časa nismo razumeli. A komu mar, važno da se pogovarjamo.

Ko me Papa nagovori: "What is it, that world is in it?"

Ne dojamem. še enkrat, prosim.

W h a t i s i t, t h a t w o r l d i s i n i t ?

"That is your homework. Give me an answer."

"The moment." Je odgovoril glas v moji glavi, še isti trenutek. The moment. Prav na to sem pomislila. Ostalo je neizrečeno. Nisem izrekla na glas. So trenutki, ki jih človek iz neznanih razlogov obdrži zase. Še kakšno uro potem me je držalo. Naj izrečem, povem, izdam svojo veliko modrost? Podelim neizmerno spoznanje? Pred spanjem sem si misel zapisala v blok. To je bila misel. Vse dokler je nisem zapisala. Potem je postala beseda. Odgovor na vprašanje. Danes me spet daje na miselnem nivoju. Poskušam si jo predstavljati, začutiti to misel.

Da je svet le v trenutku. Ves svet je le trenutek. Svet je trenutek. Z vseh vidikov. Mojega, tvojega, vseh ljudi, vseh časov, vseh galaksij. Je le trenutek. In to tisti, ki se ga zaveš, ko je edini. Takšen je najbrž trenutek pred smrtjo. Takšnega si želim. Tudi orgazem je tak. In tak je tudi obstoj sveta.

Kaj sploh je svet? :)

... izkustveno polje vsakega posameznika ... ?

Ko si na tleh

Odkar mi je včeraj crknil še prenosnik, se počutim povsem, ampak res zares na novem začetku. In da je crknil prav disk, še bolj. Za mano v skoraj dveh letih ni ostalo nič. Morda kaj malega na zunanjem disku, kamor še nisem pogledala. Ne da se mi. Se rajši zabavam v misli, da nimam ničesar. Nobenih dokumentov, muzike, fotografij. Ciao, svima!

Eh, ja.

Fajn je to. Začeti nekaj. Me draži.

Čeprav res ne vem ali je res tako nujno, da mora za nov začetek crkniti toliko starih/obstoječih stvari.

Popis crknjenih stvari:

- instant internet modem (kupljen nov, 100 €, ker ne priznajo garancije / carji)

- prenosnik (šel disk, kupljen nov - disk in prenosnik)

- mobilnik (kupljen nov, stari čudežno oživel po enemu dnevu)

- stacionarni kompjuter (oddan na servis)

- pralni stroj (spušča vodo, še ne prijavljen servisu)

- avto (tresenje volana, poškode s parkinga - vse neprijavljeno)

Kot zanimivost - 12. dan že ne kadim. In 12 dni se že nisem pritaknila alkohola. Če tej trditvi odštejem 2 cigareta in deci cvička prejšnji četrtek. Nič mi ni prav pasalo.

Vstati s tal je vedno sladko. Morda se ravno zato vsake toliko spustim nanje. Se spustim na tla, da se malček odrinem. Hecno, kako ljudje delujemo.

"Hvala, da si prišla na obisk," je danes rekla 3 in pol-letna Alja, ko sem ob prihodu sedla na kavč, ona pa je barvala. Avtomatično sem ji ukradla poljubček z lička. Obrnila se je in me kušnila na usta. "Na usta," je rekla. Potem sem dobila še nekaj poljubčkov po zraku, ki sem si jih nadevala v žep, za s sabo.