Ko nekaj prepoznamo iz srca, je to takrat, ko nas je strah kot samega satana. Ja, satana je strah, zato pa je satan. Strah ga je samega sebe, zato se rajši ukvarja z drugimi. Prav tako je z Bogom. Tudi on se rajši ukvarja z nami, kot pa da bi se sam s sabo. Pa dobro vemo, koliko grehov ima na tisočletni grbi. Ubogi Bog. Strah ima največje oči.
Rada si vzamem čas za podoživljanje. Grem skozi prizore, ki v sedanji preteklosti visoko kotirajo. Poskušam jih priklicati v srce. Jim dovolim, da ga vzamejo. Nato mnogokrat iz njih zbežim. Vse pa se trudim sprejeti. Cest la vie, a? Pogum, dekle!
Srce prepoznamo takrat, ko smo najbolj možno prijazni in najbolj možno iskreni naenkrat. In to iz srca! :)
Nič. To, kar je v meni, ne gre ven z besedami. To je. To je, kadar se pokriješ z luknjo.
Zdaj pa se vrnimo vsak k svojemu. Skrbno se opazujmo. Saj nismo Bog, da bi se ukvarjali z drugimi. Niti s svojo preteklostjo, da si ravno s prihodnostjo takisto nak. Bog je vse. Le našel se še ni.
Iz srca.
1 komentar:
Sem te že hudo pogrešala, ljuba moja, ljuba naša! c,m
Objavite komentar