Barack vas pozdravlja

God bless America

Deset let kasneje so ZDA drugačne. Zadnjič sem bila tu še pod Billom. Zdaj s plakatov, šalčk za kavo, gobelinov, nalepk, razglednic in knjig - pozira Barack. Za trenutek si predstavljam, kako v trgovinici s spominki v centru Ljubljane z litrskih kozarcev pristnega, domačega, slovenskega medu maha Danilo, na razglednici pa v dnevni sobi objema svojo Barbaro.

Desetletje po Billu je zapravljanje videti bolj utemljeno. Nakupovanje je pomemben del ameriške kulture in naciji, umetni tvorbi Stare celine, tega ni zameriti. Če ritualov ni iz tisočletne zgodovine, si je pač treba izmisliti svoje. Nove. Nakupovanje in zabava. Shopping & Entertainment. In na tone Prozaca. Let's have fun, baby!

Prijaznost vije iz vsakdanje komunikacije. Navidezna zainteresiranost in nasmehi iz reklam za kalodonte ti skačejo pred obrazom. In to ustvarja precej prijetno atmosfero. Čeprav je prijaznost umetna, nasmeh priučen in ustrežljivost navidezna, paše. Mnogo bolje kot nergaštvo obrazov, ki mi pred obrazom skačejo doma. Občutek imam, da me v ZDA še v p.m. pošljejo z nasmehom.

Sicer pa ... Neumno je soditi. Američani so Američani, Slovenci smo Slovenci, jaz sem jaz - pa naj bom v Bertokih ali Seattlu. Vsi smo eno. Krvavi pod kožo.

Spojila sem se z ameriško kulturo. Domov odhajam 20 kil težja. V kovčku in telesu skupaj. Obilje, ki se bohoti na vsakem vogalu težko ignoriraš. Sčasoma najbrž že, ampak v tednu dni se je bogatiji težko upreti. Tažko grem mimo knjigarne, ne da bi kaj kupila. Tudi mimo CD shopa ne gre zlahka. V času kosila in večerje je nemogoče stradati ob enormni ponudbi božanske tajske hrane. Tudi odlični kavi, ki jo prenašaš s sabo, se ne upiraš. Dišeče pekatete? Zakaj pa ne?! In sadje ima izjemno poln okus. Kar preseneča, seveda. Zloščena jabolka, ki so ravnokar zbežala iz vrhunske 3D animacije, so slastna! Ponavljam: slastna! Prav tako slive in nektarine. Njami! Da kupim navadne kosmiče z drobci suhega sadja in oreškov - pa v marketu skoraj diplomiram. Kajti skoraj vsem je primešan sladkor, na tak ali drugačen način. A preko pročelja embalaže z mastnimi črkami piše: No added fat! Hej - pa kaj naj bi dodatna maščoba delala v muslijih?

Umetnost je v Seattlu v prvih bojnih vrstah. Fascinira me Michelangelo in njegovo življenje v Seattle Art Museumu, po domače SAM-u. Spoštovani je bil riba po horoskopu in dočakal je skoraj 100 let, v času - ko je bila povprečna starost 45 let. Častitljivo, kajneda? Njegovo delo pustimo ob strani. Je pač rad risal in to mu je pomenilo vse na svetu. Njegovi genialni izdelki so po moje posledica tiste kozmične enegije iz katere se je napajal z ustvarjanjem. Zamislimo si, da imamo danes 150 let. Ni ga, človeka, kot je bil Mechelangelo. Da imam danes 150 let ... Se najbrž počutim precej čudno. Osamljeno.

Fascinira me tudi dajanje navodil. Od povsod prihajo navodila - pravila vedenja. Enormne količine napisov na tablah, tleh, mizah, papirjih, na stenah, povsod: Do this, don't do that. If you do this, you get that. Please, move on. Posebej so se me pritaknila navodila, ki prihajajo v obliki zvoka. Skoraj na vsakem koraku te sreča glas iz zvočnika, ki nekaj razlaga in te usmerja in ukazuje in organizira in koker olajšuje. Sintetični zvok človeškega glasu = Bog. Big Brother. In tako mi je v življenju lažje. Itak mi povedo, kaj naj in kako naj in kaj je dobro zame. It's for your safety not to lean over this plastic part ... Oh, ja, hvala, ker mislite zame. Hvala, ker mi ni treba razmišljati s svojo glavo. Zveni znano? Režimsko življenje. Le da je ta režim prijazen, ima nasmeh in o njem se govori angažirano, na glas, razpravaljalno. Prodajalec v lekarni mi mimogrede pove, da on in Američani nasploh niso navdušeni nad Barackovim podpisom spremembe o izstrelkih. Za katere izstrelke sploh gre, zaboga?

Res radi razlagajo. In ko jim zadaš vprašanje, ti navdušujoče in s polno mero samozavesti odgovorijo. Le da odgovora nisi dobil. Povedo pa marsikaj. Na vprašanje kje je najbližja avtobusna postaja, ti v hotelu potegnejo na pult zemljevid in razložijo seattleski avtobusni sistem. Tako izveš, da je neka cona zastonj, da naslednjo cono plačaš ob izstopu in da busi ter vlaki ustavljajo v tunelu. Zelo fajn. Le kje je najbližja avtobusna še vedno ne vem ...

Seattle je fajn. Zelen, izjemno odprt umetnosti, umirjen, z morjem in trajekti, z galebi, z nebotičniki, z odlično hrano, perfektno muziko, prijaznimi in pozornimi ljudmi, z naravnimi parki na dlani, gorami in snegom, skratka - navdušujoče. Z vsakim korakom ti razpostira nove dimenzije samcatega pogleda. Vse skupaj tvori res fajno atmosfero. Razen vreme ga malce daje ... Pogosto deži.

Bila sem na razstavi BODIES, ... uf ... Ja, prava človeška telesa, preparirana, plastificirana, sicirana. Poučno. Nadtelešeni ljudje so Kitajci, predelani na Kitajskem, Američani so jih kupili in postavili razstavo z namenom izobraževanja ljudstva o telesu in z njim zdravju. V roko si lahko prijel preparirana jetra. Nisem jih. Tudi približala se jim nisem. Sem pa spoznala tedensko napredovanje zarodka. In nisem vedela, da nam srce začne biti pri petem tednu. In da trepalnica povprečno živi 150 dni. In da se se vse kostne celice v treh mesecih zamenjajo. In da srce v povprečnem življenju spumpa 200 milijonov litrov krvi. No, to, da pa si ne moremo oblizniti lastnega komolca, to pa sem vedela. In nisem vedela, da se rodimo s 300-imi kostmi, v odrasli dobi pa jih imamo 206. In da ima vsak 20-človek še eno, dodatno rebro. O etiki razstave se nisem spraševala. Ker sem se davno tega tudi nehala spraševati o etiki živalskih vrtov. Pač ljudje se zabavamo z buljenjem v druge. Opazujemo in se čudimo opazovanim dognanjem. Uau, kako zanimivo. Ja, zanimivo je videti žolčnik, pričvrščen na jetra. Takšen z in oni brez žolčnih kamnov. Zdaj končno razumem, kaj so mi leta '90 odrezali in kje se je skrivalo tistih za grah velikih 32 žolčnih kamnov. In videla sem kadilska pljuča ... Jezus Kristus!

Za slovo sem si dala pogledati kino pravljico Where The Wild Things Are, v IMAXU, režija: Spike Jonze. Ulala experience. Če bi mi bilo ime Niagara, bi vedeli, po kom so poimenovali tiste slapove v Kanadi. Madona, koliko vode sem stočila. In kako so mi pasale te solze. Jokala sem z vsem srcem.

Profesionalno gledano pa ... Hja, imam certifikat, na katerem piše, da sem dojela kako blagovne znamke ustvarjajo in dobavljajo potrošniško srečo.