MRAVLJA
Izpod listov regrata je mravlja k nebu kukala. Čudno vse se ji je zdelo. Prav nič je mikalo ni med ljudi. A kar se mora, pač ni težko. Pomisli mravlja: »Le kaj se mora? Še umreti ne.« Se vrne v svoj brlog. Žalost utopi v šilcu žganja. Ma jo je pogrelo. Stopa sem in tja po sobi, kot bi mravlje imela v riti. Se domisli: »Jaz bom vesela kar tako.« Spet zleze tja pod regrat. In kuka gor v nebo. Kličejo jo, kličejo … Še predobro sliši. »A daj mi razlog, daj mi, daj,« si misli. Iznenada jo kaplja zadane. Dež jo objame. Stoji tam vsa sama in še vedno ne ve. Iz kakšnega testa smo v resnici ljudje? Mar vemo sploh zanjo? Nam je vsaj malo mar? »Če le bila bi čebela samotarka … » Sezuje si čevlje. Bo bosa hodila. Naj dež jo umiva, ji daje pogum. Zleze do ceste. Stopica narahlo. Priklopnik bi kmalu ji glavo odbil. Se zruši letalo, pod noge ji pade. »Zona somraka,« si misli. Čaka na rdeči in čevlje odloži. »Ne rabim jih več!« Dež že pojenja in pride zelena. Za las motoristu uide. Se ustavi v parku. Regrat poišče. Počitek je nuja, srce ji razbija. Kaplja na čelo. BANG! Obraz si umije, globoko vdihne. Jo nekaj prešine. Srce ji zastane. »Kam sem namenjena?«
Ni komentarjev:
Objavite komentar