OK. Če kaj, me frustrirajo excell tabelice, v katerih vodje projektov ponavadi prezentirajo svoje zamisli o časovnem poteku nekega projekta. Vanje zapišejo naloge, dneve, itd. - skratka vse elemente projekta. Nerodnost se zgodi v omejenosti z A4 formatom, ki se izkaže pri printanju teh dokumentov. Takrat se vsaka tabelica izkaže za nerazumljivo pokveko. Črke so tako majhne, da jih tudi sokol težko vidi, barv nerazločiš, ker printaš ČB, skratka - bojim se excell tabelic, ker so moj šef, pa ga ne razumem, ne vidim, nič ... Torej - prosim, ne excell tabelic. Ker en mesec dela stlačen vanje izgleda kot konec sveta.
Na polno delamo UNICEF in bazo imamo locirano na sedežu UNICEF-a. Za potrebe TV oddaje potrebujemo tudi dokumentarne posnetke in sodelavka Jana včeraj prinese VHS kaseto - s posnetki. Ufa, ... Spomini. Mislim, da sem pred dvema, tremi leti svoj poslednji VHS recorder posodila Tomažu. Nikoli mi ga ni vrnil. Hvala. Mi ga ob selitvah ni potrebno prenašati sem in tja. Prvi filmi, ki sem jih gledala z VHS-a se mi prikradejo v spomin. Proti koncu osnovne šole smo. Top Gun, Comandos, Dirty Dancing, BMX banditi, Breakdance, Karate Kid. Filmi z misijo. S srcem.
Dva dni sem že v Ljubljani. Ni mi všeč. Pogrešam morje in Luko Koper. Lučke, ki jih zgledam, ko se s Črnega kala spuščam k obali. Tam, v Bertokih, imam na terasi letnw gume v vrečah in 2 prečudovita oleandra. Pogrešam jih.
Nenazadnje pa ... Trenutno razmišljam o zgodbi 9-letnega dečka, ki vsak dan svojih 6 ur življenja nameni za to, da svoji družini pritovori nekaj litrov onesnažene vode iz oddaljenega jezera. Ko jo dobijo, zaradi nje zbolijo. To se v tem trenutku dogaja v Ruandi. Za jurja in nekaj evrov lahko jutri odpotujemo tja. Da pofotkamo gorile. Redko živalsko vrsto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar