Šerkova 13

Nocojšnja noč je zadnja na tem naslovu.



P.S.:
Lac se je izvlekel.

Pozitivne afirmacije

Lep je dan in če hočem, se imam fajn. V teh dveh dneh me čaka selitev. Zapuščam ljubljansko gnezdece in postajam 100% Zasavka na Primorskem. Zdajle pa grem na bicikl in na obisk k Jani. Tako. Potepanje mi bo dobro delo. :)

Za Laca

Na kavču sedis, ko pridem na obisk.
Vstaneš, ko vstopim, nato sledi stisk.

Mi zatem podaš roko, da mi sežeš v pozdrav.
V isti sapi pa vprašaš, kaj le Zasavje prav'?

Lahko rečeš, kako sem, kaj oče, če je zdrav?
Če mi kdo para živce, kako kaj ljubav?

Zdaj mislim nate, na tvojo pojavo.
Na tvojo dedkomrazovsko brado ta pravo.

Poveš mi o tenisu, na koga si stavil,
pa tudi če kdo nov se je iznenada pojavil.

Pokažeš mi znamke in njihove zgodbe,
rad ješ klobase in si želiš godbe.

Prekmurska otožnost v tebi je živa.
Bog daj ti zdravja, da se spet skupaj smejiva.





In naj ti poberejo te jebene cevke iz nosu in naj tisti strdek se razgradi in izgine in naj te ne boli in ti se nikar ne sekiraj, počivaj in misli na travnik, sončnice, une vaše knedlce in splav na Muri. Vso srečo, veliko volje in vso ljubezen, Lac. Ne daj se, bodi še tu. 1% je 1%, brez enega ni nobenega. Upam da si preživel nocojšnjo noč, kot so rekli ... Če nisi pa, ej lepo proslavo tebi smo imeli.

Brez besed od torka

... obožujem trenutke, ki me pustijo brez besed ...







Lepo sem to povedala.

Festivali

Festival naj bi bil praznik, ali kako že? Dva slovenska festivala dokaj (redno) (periodično) obiskujem. Slovenski oglaševalski festival (SOF) in Festival slovenskega filma (FSF). Oba sta v pristanišču vrtnic. Portorož. Obema priporočam, da že končno najameta profesionalno agencijo za izvajanje dogodkov. All inclusive paket. No, sicer SOF ima to že dokaj poštimano (manjka še par stvari, da bi bil all inclusive fit to the user), FSF pa ... Ajme, brate moj. Kot akreditirana novinarka pridem na FSF v sredo pozno popoldan. Stvar se odvija že od 9h zjutraj. In pridem do portoroškega Avditorija in se malodane zvrnem čez rdeč tepih, ki ga možakar pobrcava v razvijanju. Še tepiha niso uspeli pogrniti do skoraj konca dneva ... Ob prevzemu akreditacije mi prijazna deklina obrazloži, da naj si izvolim nabrati promocijske materiale - katalog, filmske letake ... Ja a bi lahko to prosim zapakirali v eno posrano torbo? In vanjo pridodali še nekaj sponzorjev, nagradnih iger, testnih vzorcev in dobrega počutja? Na njo pa odtisnili logotip FSFja? Danes, drugi dan tega maratonskega (kot ga prireditelj imenuje) festivala, pridem nekaj pred 13.uro. ... Tokrat šraufajo vhodna vrata ... In da sem jaz nadebuden up slovenske filmske režije, na katerem sloni prihodnost našega filma ali pa neverjeten entuzijast, ki daje dušo za film ali pa igralec, ki mu igra pomeni vse ali pa snemalec, ki da vsak trenutek svojega življenja v film ... Razjokam se ob tem sprejemu, jebemo boga, da res, človek. Lepo je rekel nocoj selektor festivala: "Slovenski film bo vedno vstal kot Felix, ne glede na to, kdo ga bo uničil." Upam. Pa ne z vidika filmskih avtorjev, tega jaz pač ne morem soditi ... To gledam povsem s svoje marketinško-oglaševalske-tržnokomunikacijske perspektive. Beda, človek moj. Tistih par kozarcev vina in tri kocke sira, 16 rezin pršuta in dva grisina, ki so sledili po nocojšnji osrednji večerni projekciji pa ... Tudi če jih ne bi bilo. In bi rajši rekli, da vsak obiskovalec, ki se je tam znašel, popije drink na šanku free of charge. Prosim, filmarji, dajte nam za delati vaš dogodek. Bomba bo! Vsi bodo drli tja. Karte bodo razprodane 3 tedne prej. Obljubim, garantiram! A lahko nekdo zrihta ta posel nam? Zmenili se bomo za dobro ceno!!! Ustvarjalci in obiskovalci se bomo počutili pomembne in zaželene.

Gledala sem Reality in se zaljubila v glavnega igralca. Ponovno sem gledala Vučkota in se me je spet dotaknil. Gledala sem še Vsakdan ni vsak dan in videla s kom delam v ponedeljek. Gledala še Smrt in mislila na to, da je čas, da moj Sucks Theatre zaživi bolj intenzivno. Nazadnje gledala še Lajf in videla nekaj svetlih trenutkov. FSF vsebinsko sploh ni švoh. :)

Ptiči II.

Ptiči

Če še ne veste

JAZ LJUBIM.


Svetloba je tista, ki me skomini -
nje forme, konstrukti.



Te vidim, dojemam,
jaz tebe, ti mene.

Besede, dejanja, vprašanja - vem NE.

So kovčkl nared,
perilo je čisto.
Resnici vpogled,
mar čutiš še isto?


Kje strah se potika,
dovolj ni motika.


V oči zrem svoja čustva
...
adijo vse rime ...
adijo vse...
grem med Eskime.

Ne morem, ne znam, jaz to ne umem,
da zrem v oči svojemu srcu - tega ne doumem.
Sem ta imbecil, ki zna le bežati,
sem ta idiot, ki zna sebi lagati.


Lahko sem kot v tej pesmi junak,
a kot živim jaz, ne zmore vsak.
Živim, se sebi smejim,
si dajem potuho in si privoščim najboljšo kuho.
Da pa me vzmeš na svojo raketo ob tej polni luni, moj dragi,
pa čeravno nič drugrga ... prosim, nikoli me ne pozabi.

Pika.
Klicaj.
Vprašaj.
Lahko tudi vejica, ampak ...AMPAK!


Tole vse skupaj je kar neki brezveze,
mi pa dogaja,-
zato pazi, da se tega bulšita tvoja duša ne naleze
!!! ??? ..

Odrešil me je sam ta...

... ta neki kokr Bog.


So ti vsi neki prazniki in kao dela prosti dnevi. Nedelje in te stvari. Tudi 1.maja se ne branimo, jasnozelo. Da ne omenim Prešernov praznik. Ampak...

Venomer sem pripravljena na ta ampak. Pa karkoli ali zaradi česarkoli že on mora, da se pojavi. Vsemogočni AMPAK. Anglosaksonsko: BUT.

But, you know, ... there is no but ... BUT, I know... there is a lot of ampak's ... Jebi ga, delovni proces. Res. Ustvarjalni proces ima toliko ampakov, da se jih posamični svet ne more zavedati. In te ampake spoštujem. Ti ampaki se plačajo. Od teh ampakov ustvarjalec lahko živi. Za te ampake se borim vedno, povsod, v najširšem smislu. Ampaki so znak, da nekdo razmišlja... Lepo je, ko se zaveš, da ti nisi edini ampak ... Uteha, zatočišče. Kadar je moj ampak tvoj ampak ... Then we talk. Saj, da se razumemo, ampak ni treba izgovoriti. Ampak se ve. Ampak, v bistvu, ima smisel. Ampak je odraz čuječnosti. Zavesti. Ampak je dokaz življenja. Ampak je dokaz, da smo živi. Ali pač?

Težko razumem. Ker tisti, ki reče BUT / AMPAK je ponavadi vsemogočni. Je tisti, ki nas vse skupaj plača. Se zgodi, da je on tisti, ki lahko kupi vso Slovenijo, brez pretiranega naprezanja. Kako komuniciraš z njim? Zakaj on ni ona? Bi bilo takisto? Lažje, težje?

Navsezadnje pa... je AMPAK človeškost in odraz neke pameti. Ampak je ponovni razmislek vs. odgovornost. Ampak je
... odprtost, grška demokracija, glas ljudstva. Sočasno je seveda AMPAK znak brezjajčnosti, znak za hinavljenje nekoga, ki se zanaša na odgovornost drugega... Ampak je opozorilo. Ampak je čas za razmilsek. Ampak je... Ej, kaj je tebi ta ampak? Ego bitka? Dokazovanje moči? Ali pač res zgolj in samo vprašanje radovednega? But... Ampak...?

Štiritonka

Kdaj ste se nazadnje igrali potapljanje ladjic? Včasih si jih prav zaželim. In zaželim si tisto igro "Ime, Priimek, ... Mesto, Država, ... Roža, Žival, Predmet, ... Pridevnik". Na črko. Včeraj sem gledala film 9 Orgazmov. Super. Ljubljenje iz ljubezni. Vmes pozabiš, da je tip raziskovalec Antarktike. :) Res lepo.

Privajam se na burjo

Pogled skozi okno:

Iščem razloge za pozabljenje

Nekaterih stvari ne poslušam. To ugotavljam kasneje, sčasoma ... Ko v pogovorih s prijatelji odkrivam nepoznano sebe. Zapominjamo si različne stvari. Jaz o sebi, ti o meni, ti ob meni kot te vidim jaz, ti ob meni, kot ne morem vedeti. Kakšna zmešnjava je v komunikacijah, človek. Se je potrebno skoncentrirati. Izbrati poslušanje še drugih stvari. Čeprav, opažam, je potem za poslušanjem in ob njem pomembno - zapominjanje. Ha, kakšna beseda je tole ... Zapominjanje. Torej: ko ugotovim, da se enih stvari sploh ne spomnim, sogovornik pa zelo, ga po njih vprašam še enkrat Ter skušam razumeti, zakaj le si jaz nisem tega zapomnila. Iščem razloge. Ali pa iščem razloge, da bi nekaj pozabila. Lepo, ko jih ne najdem. Išem, da jih ne najdem. Sistem izločanja. Zavedno, nezavedno. Kaj lahko osvestim? Zavedanje. Še je prostora. Uvajam se v Twitter. Zelo počasi, ker nimam časa in tudi ne vleče me še prav zelo. Ne vidim še jasno razloga.


Delovni proces se odvija na različnih nivojskih procesorjih. Eni so v sklepnem dejanju, eni se bleščijo, drugi medlijo. Za Srbe me čaka najslaši del - brand story. Skupaj smo moje izkušnje: Studio Moderna, Ogilvy, jaz. Ter vse proste roke. Do jaja. Kreativec v marketinškem timu. Kreativec v vseh produkcijskih timih. Kreativec v kreativnem art-marketinškem timu. Vozač. Pauza za kafu. In en duet. Hja, potem so projekti, ki jih počnem v pavzi za kosilo. Potem so projekti, ki jih počnem v času telovadbe. Precej nezdravo obdobje. Vsaj alkohola ni. Mi ne paše. Med WC pavzo me je prešinilo, da sem jaz še najbolj podobna svojemu blogu. :) Kot nudistična plaža mi je, na kateri sem včasih sama, včasih je gneča, včasih nikogar ne poznam, včasih koga opazujem, včasih opazujem sebe. Telesno in psihično. In midva. Na blogu sem - ko od majke rođena. Pa še en zanimiv projekt, kjer bom pisala blog za eno korporacijo. Držim pesti, da nam rata. Strateško korporativni kreativni tim.

Dobro jutro, potniki

I'm a passanger ... And I cry and I cry and I cry ... No matter why. My point is just to cry.










Waving goodbye. Look at me and cry. ... Just cry ...

Igra je rešitev

Ja, zato se na poti do sobe še malček poigram. Hidranta-ogledala pač ne srečaš vsak dan. Kaj šele tako lepe rešitvene kompozicije. :)





Še Smiljan Mori bi se lahko zdajle kaj naučil od mene. Tako sem se zmotivirala za kratko noč in jutrišnji ... Ma šta če bit sutra? Daj prvo danas da bude. Jp. Sej enkrat bom znala. Samo gledati naprej in ne misliti, da vnaprej lahko tudi živim. No, v glavi že ... :) Juhej, postala sem prešerne volje!

Uspeh se začne z lizingom ...

... je eden od sloganov, ki ga neka (izmed milijon njih) banka ponuja srbskemu potrošniku. V Beogradu sem. Uspeh se začne z leasingom ... Jaz pa ravno inztenzivno razmišljam, kako naj izvedem: Znebitev leasinga za avto. Ker je ta vsak dan dražji in mi gre s tem moj avto tudi vedno bolj na živce.

Sedim na recepciji hotela. Bivša Mladost. Na bivšem Bulevarju JNA. Kot prejšnjič. Zdaj sem v tem hotelu že domača. Vem, kje si zloščiti superge. Vem, da ima natakarica doma 48 parov uhanov. Vem kaj ponuja samopostrežni zajtrk v sali za doručak. Vem, da zdajle, prav zdajle, ne delajo terminali za bančne kartice. In da je človek na recepciji obupan, ker se ne more odjaviti iz hotela. Ne more plačati. A plačati je treba. Seveda.

Danes sem ugotovila, das o Srbi budisti. Zelo posebni budisti. Živijo samo danes, samo zdajle, samo tukaj. A občutek imam, da so vseskozi v nekem afektu. V neki drami. Pa ne mislim, da je to nujno in zgolj in samo slabo. Nazaj se ne ozirajo, naprej jih ne briga. Zelo zanimiva delovna klima. In jaz, psihoanalitik ... Zmedena do obisti. Se učim prepuščanju tega kulturnega ozadja. Skušam ne razmišljati kaj bo iz tega. Tu sem. Zjutraj sem v Ljubljani. Zvečer v Bertokih. Upam. Ker spet ne vem, kako se bomo jutri zaplanirali ... Čeprav sploh ne planiramo. Se pa pogovarjamo o planiranju. Komunikacija je pomembna. Ja, najbolj. Gledati človeka v oči, ga objeti, poljubiti, seči v roko. Se pogovarjati. In jaz, očitno obsedena s planiranjem. Enjo Morikone pa v ušesa iz laudšpreharjev. Adrenalin mi nabija. Ne morem spati. Ob šestih pa itak vstanem. Vse preveč intenzivno doživljanje. Damn.

Želim si morje. Zrenje vanj. Spehod ob njem. Držati se za roke. To bi bilo prav čudno. Če človek živi prehitro... Otopi. Otopi. Otopi... Kdo sem, če mi vzameš delo? Bleda senca same sebe. Bežni potnik. Sama sebi sem mimoidoča. Edina tolažba mi je ta, da se tega zavedam. In se iz dneva v dan učim živeti. Tudi tako. Lahko je tudi drugače. Tudi ... V tem trenutku pa sva le še receptor in jaz. Pa še mene ni. V Srbiji je ena zelo pozitivna stvar, ki me je prešinila danes. Tukaj človek pozabi na Zakaj?





*t

Zdravilni sprehod

Sprehod ob morju razjasni marsikaj. Razčisti s tabo. Ti pokaže - vsaj tisti trenutek - kaj je smisel. Bežati pred sabo zagotovo NIMA smisla.






NIč. Je treba umiriti situacijo. Stopiti počasneje. Mesec dni je stekel mimo in poleg dela, sploh ne vem, kaj se je zgodilo. Kako brezveze. Kako brezveze ... Življenje je še vse kaj drugega kot služba, delo ...

TV, hišni kino in gnojna angina

Parkrat v zadnjem času sem naredila špijunski obhod po BigBangu v Kopru. Mala izobraževanja o televizijskih sprejemnikih. Študije specificiranih podatkov o odzivnem času in kontrastnih razmerjih. Odkrijem, da je za TV smiselni budzet okrog jurja evrijev. Manj od tega je metanje denarja čez okno. Ker je slika za manj denarja kot en akvarelasti digitalni zmazek. Potem pa se je v četrtek zvečer zgodilo. Vsa zmatrana ležim na kavču, ko me udari inspiracija za nakup. Poberem denarnico in grem. Tule je ulov:



TVju smo dodali hišni kino, ki sestoji iz posamičnih komponent: ojačevalca ter DVD predvajalnika. Vse skupaj bi bilo nesmiselno brez zvočnikov, zato vzamem tudi to. Nakupni vsoti pa so precej pripomogli tudi kabli, specialni, koaksalni, nenadjebljivi, vrhunski, oh in sploh - kabli. NJih 26 kilometrov. To zvlečem domov in za začetek vzamem iz škatel. Grlo me vse bolj žgečklja, srbi in vsak požirek sline čutim. Spustim vse iz rok in hajmo na spavanje. Premetavam se, postelja me utesnjuje.

Jutro potem me škatle v dnevni sobi presentijo. Saj res, veselje v hiši. Delo me čaka, skočim za kompjuter, Tipkam s turbo pospeški. Razpakiram kable, razpakiram navodila za uporabo vsega, v daljince namontiram baterije. Grlo vse bolj boli. Končam s tipkanjem in z njim osrečim par ljudi. S Srbi se dogovorim za obisk Beograda v ponedeljek. Moramo formalizirati stvari. Obležim. Grlo me boli tako svinjsko, da mi gredo solze na oči. Požirati ne morem nič več. Spoznam, kako je vsak požirek lahko bitka za življenje. Grlo mi je pri korenu jezika in mandljih že tako oteklo, da imam težave z dihanjem. Stanje se slabša iz ure v uro in ničesar ne dojemam. Kako, kaj je zdaj to? Od kod? Bojim se dehidracije, a 1dcl čaja me spravi v jok. Sranje. Da požirki lahko tako bolijo ... Pa nisem jokica, ko gre za fizično bolečino. Nenazdanje sem preživela vnetje trebušne slinavke (pankreatitis), za katerega še dohatrji pravijo, da gre za eno najhujših telesnih bolečin. No, takrat se mi je od bolečine bledlo. Tokrat sem blizu temu. Najhujše je to, ker vem, da me je začopatilo zaradi prekurjenja same sebe. Preterala sem se do zadnjega kvarka. Slabo jedla, slabo telovadila, slabo se sproščala. Klinc je to. Ampak ja, dober znak. Hvala ti, vesolje. Sedem v avto, objokana. Brez heca. Direkt v Ljubljano h dohtarju. Pregled je trajal 17 sekund. Gnojna angina. Podbradja se mi zdravnica ne sme dotakniti, ker zarjujem od bolečine. Zato mi poleg predpisanega Ospena 1500 svetuje še Nalgesin proti bolečinam. Tablete proti bolečinam zaradi grla? Da ... Iz lekarne sedem v avto, se ustavim na prvi pumpi, kupim vodo, pogoltnem Ospen in 2 Nalgesina. Protibolečinski specialci pomagajo že čez pol ure. Upam si narediti 3 požirke vode.

Pridem nazaj domov. Na dolgu imam vtaknitev še nekaj kablov od prejšnjega dne. Prvi rezultat:



TV ima t.i. ambi light, ki sveti v ozadju TV zaslona. Super je to. Ambientalna luč se prilagaja sliki na zaslonu in spreminja barve. Ves namen je očesu prijaznejše gledanje. Navdušilo me je.



Še dobro, da sem v bolniški in imam sploh čas gledati TV. :) Ali pa: še dobro, da sem v četrtek kupila TV in ostalo, ker je fajn imeti to, če si v bolniški. Tako danes že ves dan gledam filme, ki jih imam na dolgu v zadnjem letu. Razmišljam o omari za DVDje in CDje, ki jo moram še kupiti. U, ura je 18, čas za antibiotik in pain killer. Za znoret, skratka. Sem vedela, da se tisto odlepljenje telesa od duše ne bo končalo brez posledic ... V pretiranem delu človek pač ne more najti utehe in izpolnitve, pa naj v njem še tako uživa. Delo je nekaj. Življenje je drugo. Pa četudi je življenje delo ... Pogrešam. Si želim. Čakam.

P.S:
Ja, ja, ja, ... tisti kabli, ki štrčijo vse povprek se bodo skrili ... Pride mojster, bo zrihtal, je že bil danes na ogledu.

Ušlo z vajeti ...

... mi je vse. In čutim, da nisem edina. Jutri je petek in tempo bo vsaj za 2 dni malce upadel. Ponudil možnost za vsaj nekaj počitka in vnovične uvedbe discipline. Telesno počutje je katastrofalno. Zakrčenost, plitko dihanje, napihnjenost, mravljinci, ... STOP! Danes še sestanek v LJ, potem Bertoki. Srce pa mi aritmično razbija že par dni ... Duša in telo sta trenutno odlepljena. Sranje, v glavnem. To ni lahko sestaviti skupaj. Ampak bom. Bom.

Odkrito: NA EX je že štartal na Vesti

Tule na Vesti, tule pa prvi video. Skupaj jih bo 24, saj bodo očitno objavljeni eden po eden (delali smo jih po tematskih sklopih - 1 tema, 6 video prispevkov, 30 minut). Bil je moj najbolj naporen projekt lanskega leta. Vanj sem šla iz ljubezni. Beograd je bil smisel.


Prvi video je na temo Nasledstvo. Prihaja s Kosova. In glih včeraj sva govorili z Emine, ki je vodila ta projekt na Kosovu. Kako lepo. Ful sem vesela, da je TiPoveju! (Sonja, Ksenja) ratalo to spraviti na Vest, v javnost.


(ww.vest.si) Na EX - spomenik (Kosovo) from Katja Lenart on Vimeo.

Še smo v tisti četrtkovi zgodbi

Ko smo lansko leto delali projekt Na EX (6 držav ex juge, videoprispevki na 4 teme, vsaka drzava 5 minut za vsako temo), sem ugotavljala, kako smo Slovenci edini nostalgični za to našo Jugoslavijo. Ostalim se je precej zamerila. Ne pitam sem zašto. Jaz imam do našega Balkana precej mešane občutke. Nerazčiščeno sliko. Ki bo najbrž takšna ostala. Ali pač? Je lepo, sočasno pa me nervira. Kako čemo, lako čemo. Smatraj to sredženim. Ja, Slovenc pa potem to naredi. Po drugi strani pa smo mi totalni nevrotiki, prehitevalci časa, obsedeni deloholiki. In vse skupaj preveč resno jemljemo. Kar se dela tiče, mislim ... No, ja ... Ni tole na lahkotno obdeljiva (sem si zmislila tale pridevnik / izhaja iz glagola obdelovati, obdelati) tema. Že o telih trubačih in Prešernovem trgu razmišljam vse od četrtka.



Aja. Serija Na EX bo videna na Vesti, obvestim o terminu. Fajn gledivo (iskajoč paralelo od čtivo, ko gre za gledanje).

Danes pa mi je bilo v Kopru nekaj zelo všeč. V mestu so študentje. Super zamenjava za turiste. Zgleda, da bomo do turistične sezone obkroženi s študentskimi zgodbami. Zalo lepo. Šudentje, ki se sprehajajo pod palmami. Kul. Zelo.

Prešernov trg

Tam, kjer naš junak stoji, na njemu nimfa se blešči.
On pa gleda svojo ljubo, srce vodi ga v pogubo.

Tako bi lahko opisali spomenik našemu Francetu. V četrtek sem šla mimo njega, na poti do parkirišča pa me je prevzel prizor. Ravno sem do hotela pospremila beograjsko Aleksandro, ko sem stopicljala vse bliže in bliže Mesečini. Me-sečina, me-sečina, jej-jej, sunce sija, sunce sija, jej-jej... Sa nebesa, sakrio bih ja ... Niko ne zna, niko ne zna... Niko ne zna šta to sija ... Trubači so na Prešercu zabavali turiste. V četrtek zvečer naša narodna muzika na Prešercu najbrž ne bi "vžgala". Ali pač? Ne ... Čeprav, ko Lojze Slak zategne ... Ma če bi aranžmaje priredil na bolj razbijaške in na koncu frajtonarco zalučal v Ljubljanico... Ja no, to pa bi bil performans. A ker njega ni bilo, so tu bili srbski trubači. Seveda sem sem odpočila še na enem pivu. Se čudila prizoru in v njem uživala. Kot vsi turisti in tudi omizje pred mano, z znanim slovenskim slavčkom, ki je njega dni prepeval o rudečem cvetu in tistemu lulčku, pa kasneje o prijateljih ... Plačam astronomsko drago pivo, izmaknem z mize meni (ker nekaj delamo zdaj za nek ljubljanski lokal), pospravim stol, padem v posteljo. Tempo, ki ga trenutno tolčem, je nehuman.

Dvom je pogoj za življenje

Edini dokaz življenja je razvoj. Vse dokler se nekaj ali nekdo razvija, živi. Ko se razvoj ustavi, življenje umre. Pogoj razvoja pa je dvom. Tako se razvija znanost, tako se razvija umetnost, tako živi življenje, tako se razvija človek. Dvom vase, v stvari, v soljudi. Seveda govorim o zdravi meri dvoma. Tisti, ki stoji na nasprotni strani verjetja vase. Ampak težko pa razumem ljudi, ki so zaverovani vase in vase nikoli ne podvomijo. Zanje sploh ne vem, kako lahko živijo. Po formuli, s katero začenjam ta tekst, so pravzaprav živeči mrtveci. Sicer pa: ali oni sploh obstajajo ali sploh lahko ljudje ne dvomimo vase? Ali je to le neka pretveza ali nizka stopnja samozavedanja?

Šolski primer: Nekdo nekomu pove, kako je neko stvar dojel, kako je nanj vplivala in drugi se odzove tako, da reče: To si pa povsem narobe razumel. Hja, nihče ničesar narobe ne razume. Pač razume kot razume, po svoje. Ob takšnih momentih je bolje reči: A tako si razumel? Ampak jaz tega nisem tako mislil. In potem skušaš ponovno artikulirati že povedano, ob razumevanju situacije, ki jo je imela dotična oseba. To se mi zdi lepa, človeška komunikacija. Občutek razumevanja, sobivanja.

So ljudje, ki razloge za vse iščejo le zunaj sebe. Drugi so narobe razumeli, drugi so krivi, drugi, drugi, drugi … In s tem se prav dobesedno požvižgajo na druge. S tem drugi prav nič niso pomembni. Do njih so prav brez človeškega odnosa. Tako zaverovani vase korakajo po svetu in lomijo srca ter duše. Malopridneži. Ignoranti. Razvajena derišta. Cepetavčki. Človek bi jih objel in jih nato vrgel v mrzlo vodo. Da se streznijo in odrastejo. In da ob tem, ko naredijo nekaj za drugega, ne vidijo sebe kot žrtve sistema. In da ob tem, ko od drugega nekaj samoumevno zahtevajo, no potegnejo nosu do tal, če tega ne dobijo. In da sploh prenehajo od soljudi samoumevno zahtevati. Ker to lahko počnejo samo svojim staršem. Pa še tega nimajo pravice. Joj, no … Res. Popkovina je prerezana ob rojstvu.

Jaz po najboljših močeh dvomim vase. Zato se razvijam. Živim. Kot človek. Skušam razumeti drugega, saj s tem držim ogledalo sebi. Včasih ni prijetno. A le tako vidim možnost, da lahko postajam boljši človek. Dovolj samohvale in samopromocije? Premalo dvoma vase? Tako pač krulimo ranjene volkulje. Ja, brihtna sem kot sto mater. In včasih to res ni dobro … To si priznavam. Ampak samo priznanje ni dovolj. Nekaj je treba narediti. Dovolj je besed. Dovolj pleteničenja. Moram se uravnovesiti. Od besed k dejanjem. Akcija! Dovolj je dvoma. Večja količina ne bo imela zdravilnih učinkov. Kdo gre z mano?

Pogrešam blog

Že zelo dolgo časa nisem napisala kaj dobrega ... Pogrešam to razmišljanje ob pisanju. Preveč opravkov na delovnem področju in potem takole stvari trpijo ...

Nad glavo pa labod

Včeraj smo šli na sprehod v Škocjanski zatok. Na domačem pragu imam namreč odslej tudi naravni rezervat. En krog sprehoda je glih slaba urca. Ampak ... Če se greš tovrstno sprostitev z družino in še z 2/3 druge družine, ki ima tudi voziček, jah ... Se pa nabere. In si ogledujemo žabice. Opazujemo ptiče na opazovalnicah. Potem moramo s prstom risati po pesku. In ker je z nami še plišasta račka, njen prijatelj kenguru ter čarobna palčka, ... - se potrebni opravki kar kopičijo. Hodimo po poti, čvekamo, ko nam nad glavo zarohni gmota letečega perja. Labod! Leteči labod je gromozanska stvar. Flafff, flaaaaf, flaf! In izgine v resju. Nato prepevamo tisto, ko so žabe imele svatbo. Rega-rega-rega-kvak! Zremo v mlakužice in si s prstom kažemo regice. Zlezemo še na en hribček, od koder pokukamo v sotočje sladke ter slane vode. Tam pa v travju tiči nutrija. Z oranžnimi zobmi, namontiranimi nad žnablje. Hecno. Potem nas je voziček že pošteno nerviral in v njem ni bilo več za zdržati. Postanem nosačica malega Davida. Da pa voziček ne bo osamljen, vanj zleze 6-letna Mia. Pravi, da to pa je življenje in da ji je v vozičku zelo lepo. Nato še malce posedimo na klopcah ter po dobri uri in pol zaključimo prečudovito sončen sprehod. Amen.