Spoznavanje sebe

Srečen je tisti, ki se spozna nase. Še srečnejši tisti, ki je s sabo pomirjen. Jaz nisem te sorte. Se že spoznam, pa se potem zopet ne prepoznam. In se imam rada in sem pomirjena s sabo, pa pride obdobje, ko si nisem niti malo všeč. Po drugi strani pa sem si povsem všeč, a sem avtodestruktivno naravnana. Pa potem spet mislim, da vem, kaj bo in tisto prikličem nase, čeprav tega nočem in se z mano dogaja natančno to, kar sem vedela, da se bo in ravno to sem hotela preprečiti, a sem rekla - ja, točno vem, kaj bo, saj se poznam. Klinac moj se poznam. Če se pa ves čas spreminjam, kako naj se poznam?! Saj to je nemogoče. Poznati sebe. Kaj šele koga drugega. 

No, ja ... vsa ta razmišljanja so predpotovalna panika. Me kar pošteno stiska. Priznam. Izlet v neznano. Igra slepe miši. Zatorej: draga jaz - odpri srce, pogum na plano, previdnost v glavo, radost v dušo. Pa bo. Lepo bo. :)