http://www.newborn-kosova.com/
Človek, ki je marsikaj od tega spomenika zakuhal pa je Fisnik Ismajili, za prijatelje Fis, on pa mene kliče Lokum. Spoznala sva se preko Ogilvya in ko sem snemala videopromotion za iNetwork, sem par dni preživela v Prištini in Tirani - z njim in z Mriko, frendico njegovo, ki je zdaj tudi moja frendica. Ko smo se s podrtim Audijem 80, letnik '91, podili iz Prištine do Tirane (12 ur), smo postali brothers in arms.
Albanija je čist divja. Paranoja pred invazijo zunanjega sveta je v tu postavila okrog 6 milijonov bunkerjev. Dežela je takorekoč posejana z njimi. So takšni betonski ulitki, ki se jih vkoplje v zemljo, iz nje pa štrli le kapica, ki je kot pokrovka na zemlji, premera od 2 do 3 metre. V okolici Tirane so bunkerje pobarvali v rdeče mušnice. Bunkerji so moj fetiš.
S Fisom sva se nazadnje videla enkrat jeseni, ko je bil v Ljubljani. Povabil me je na drink v Špajzo in rekel, da tja pride še nekaj Ogilvyjevcev. Ideja se mi je zdela super, saj ex-sodelavcev že dolgo nisem videla. In pridem tja. In Fis kadi zunaj pred Špajzo. Rečeva besedo, dve in greva notri. Tam pa ... Za mizo sedijo: direktor EEC regije, finančnik EEC regije, direktorica Slovenije, direktorica ex-juge, kreativni direktor za regijo z Dunaja, lastnik Slovenije & ex-juge, svetovalec z Dunaja za nevemkajže in 2 kreativca iz Ogilvya Slovenije. In Fis (v tistem času direktor Ogilvy Kosovo in Ogilvy Albanija) in jaz. Jebo te, Fis, mu rečem na uho, potem ko se z vsemi rokujem in me predstavljajo kot: This is Tadeja, our ex creative. ... How bizzare, how bizzare ... Fis mi reče: Čuti i pij vino. Šta češ pojest? Elbasana (strašansko slastna na albanski način pripravljena ovčetina, ki se imenuje po albanskemu mestu Elbasan) tu nema. Nisem jedla. Če zdaj pomislim, je bila to najbolj čudaška večerja v letu 2007.
Ko smo se v tistih dneh Fis, Mrika in jaz vračali iz Prizrena v Prištino, so nas prestrgli angleški vojaki. Preusmerjali so promet. Nismo mogli skozi tisto vas, saj je prišlo do streljanja. Sosed je v gostilni pobil 6 ljudi. Evo, kot Amerika. Razlog je bila sicer zemlja. Obvoza nismo upoštevali. Fis je obvozil angleškega puhastega vojaka in odpeljali smo se skozi vas. Gsotilna, kjer se je pred štirimi urami streljalo, je bila zastražena z vojaki in policaji. Tudi lepilni trak ni manjkal. Ludo, a, Lokume?, mi reče Fis. Ja, reality is sometimes stranger than fiction. V Prizrenu so nam med drugim tudi odpeljali avto. v njem je bila moja snemalna oprema, za katero smo se smejali, da je vredna več od avtomobila. Ko smo našli pajkovo parkirišče, je Fis popizdil. Strgalo se mu je. Kričal je na vse ljudi tam, saj so hoteli, da plača kazen - na banki, ker se drugje ne da, bila je sobota zvečer in do odprtja banke še 2 noči. S taksijem smo se prevažali med policijo in pajkovci. Sem ter tja, sem ter tja. Pajkovci so čez čas vpoklicali šefa. Bil je zelo pomemben mišičnjak, ki so se mu vsi klanjali. Mrika mi pove, da je bil nek poveljnik OVK-ja in ti imajo danes v družbi poseben status. Fis pa ne bi bil Fis, če se seveda ne bi boril na fronti in je tako poveljništvo tega pajkovskega OVKjevca izgubilo na teži. Fis se je boril 3 mesece, na fronto pa je priletel direktno iz Londona, kjer je živel 8 let. Evo - iz Trafalgar Squarea direktno na kosovsko fronto. Što da ne. Ko je totalno besnel (človek je velik človek - visok in težak sencometalec) je počasi stopil do mene in rekel: Lokume, ne brini, glumim. ... ... ... ...
Svaka čast za NEWBORN projekt, Fis!!! Svaka čast.
Ni komentarjev:
Objavite komentar