Nekoč sem bila zaljubljena v osebo, ki jo je, vsaj govoril je tako – motilo, da se nek tekst začne s temule: Ne vem, kje naj začnem…
Sledi:
Zdajle jaz pač ne vem, kje naj začnem, da se opišem v dogajanju od te velike luknje do sedajle. In da se pogovorim sama s sabo. Pojma nimam. O prijateljstvu, o Avstrijcih, o alkoholizmu, o izgubljenosti, supermoči, o tesnobnosti na avtobusu, o gestalt terapiji, o ljubezni, o spremenjenih podobah, o … O čem? Kje naj začnem? Vem le nekaj podrobnosti. Izvedela sem, da:
- je moj oče mnogokrat prespal na Strelišču, na treh stolih, pokrit s popendeklom, tudi ko je moja starejša sestra Darja (za njega: Darija),bila že nekaj pristnih let na svetu. Postavil si je tri stole skupaj, se ulegel nanje in zaspal. Kakšen car! Moj oče je … pač najbolj svoboden človek, kar jih poznam.
- je imela gledališka predstava Jamski človek v petek že več kot 400. ponovitev (predstavo smo si ogledale: mati, sestra, nečakinja, jaz / generalni sponzor: oče)
- da smo Slovenci v internetnem smislu (v Evropi) nekaj takega kot Japonska kameni dobi
- da mojega nečaka skrbi, da morda letos ne bo šel na Metal kamp
- da ima moj zobozdravnik potovalni motor zaradi policaja
- da moja mati še vedno goji strast do izdelovanja lutk (je enkrat napisala/ustvarila mojo najljubšo lutkovno igrico/predstavo, katere glavni lik je deževnik Maksi, ki skrbi za čisto okolje v gozdu in se nekega dne zalepi na čigumi …) / Tokrat pa sva z Darjo dobili punčko iz cunj. Moja ima oranžne laske, modre kvačkane očke in ji je ime Erika.
- da ljudje še bolj kot sem si mislila - težko sprejemamo pohvale; Ker nas prevzemanje odgovornosti obremenjuje in sprejemanje pohval je prevzemanje odgovornosti!
- da je avtobusna postaja zaščita pred dežjem in vetrom
- da je srce spet edino, ultimativno in nibesedezatoultimativnost – smisel vsega. Edini, brezpogojni, ta, tisto kar govorimo, on, ona, udarec, spomin, signal, vzdih, impulz, okus … Vse to je le SRCE.
V soboto zvečer pa sem snemala koncert, na mednarodni praznik žena, ki ga je (če se še ne ve) zakuhala Rosa Luksenburg – in ko sem tako spet po dolgem, dolgem času v roki držala kamero, me je na trenutke prevzel tisti transistični orgazem. V njem so me vodile vibracije glasbe, ki jo je proizvajala energija benda na odru. Bilo je v KUD-u. Imenujejo se Skyline Arcade. NJihov štikelc, ki mi je najljubši se naziva Underwater Love.
Zdaj pa tukaj lebdim, kot že tolikokrat poprej, napol v položaju utopljenca, in stvari so povsem drugačne in zdi se, kot da jih doslej ni bilo. Čeprav je jasno, da so bile, le videla jih nisem. Ali bolje – nisem jih hotela videti. Ali pač – zdaj sem trčila ob nje. Ob vse in edino. Zmernost je mati modrosti. Tisti, ki nimamo naravnega občutka za zmernosti vseh vrst, si ga moramo priučiti.A spet je treba izbrati katere deviantnosti bomo spremenili v zmernost, da ne zapademo v dolgočasno povprečje. Ki ne vidi dlje od poti v službo, skupnega vikenda, hiše, avta in psa. Sicer pa - kdo je sploh povprečnež?
Verjamem, da ena zgodba sproži drugo. Da s tem, ko človek deli zgodbe, priklicuje nove. Vzrok – posledica. Sinergija. Tokrat vem, da ne bom popustila. Ker nimam razloga, da se ne bi imela rada. Takšno, kot sem. Z vsem tem kar je, kar manjka, kar je preveč. Ker merski sitem zase določa vsak sam. Zato moja bolečina vedno boli drugače kot tvoja.
Morda končno vem, kako lahko začnem:
Lahko začnem s tem, da se človek mora imeti rad. Pa ne govorim o samovšečnostnem egotripaštvu, ki temelji na egocentrizmu in egoizmu kot edini vrednoti. Govorim o tem, da naj ima človek rad svoje srce. Čeravno je le kos mesa, ki ga odrasel človek poje za glavni obrok dneva. Pogumen je tisti, ki si upa pojesti mojega. Pogumen je tisti, ki mi za hrano ponudi svojega. Pa dober tek!
Image from WikipediaZa kožo rečemo, da je razdražljiva. Tudi za ljudi. Da je nekdo razdražljiv. Jaz sem danes razdražljiva in takšna si nisem všeč. A kaj hočemo, tudi takšna sem. Mater milo, božjo!
