So trenutki, minute in obdobja, ko se počutim ali pa se želim počutiti čudaško. Prav tako, da sem čudak. Pa me potem vedno znova zmatrajo definicije, kdo je čudak in kaj je čudaško. Mogoče je to le egotripaška potreba po tem, da sem nekaj posebnega, drugačnega. Potem se sprašujem, ali je čudaštvo kontruktivno. Ker čudak je v biti iritativen, čudaštvo pa ... Kaj pa vem, pravzaprav mu vseskozi zgodovino pripisujejo gonilo napredka. No, nato sledi ali je napredek sploh potreben? Ker tudi status quo je lahko čist ok. Zakaj nekam riniti, če pa je tukaj in tako čist fajn. In potem se zgodi breme dolgočasja. Ki ga sicer tudi težko ustvarjam, ker ... Eh. Petek je mimo. Še malo in danes se zbudimo v nov dan. Če nam bo sreča v življenju dana ... Res je lažje umreti kot živeti. Zaradi občutka, da si živ. V tem je stvar. Pred tem bežimo in tega se sramujemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar