Rekorder

Ok, tale bo malce psiho. Šizo. Strah vzbujajoča. In veselje in smeh in toplino. Želje in hotenja. O tem bo šlo. Moja teza je taka. Vsakdo se v nečem ali vsaj že kdaj - počuti rekorderja. Nocoj razmišljam o mojih rekorderjih. Tistih, ki so v mojem spominu vsak na svoj način zabeleženi kot rekorderji. Recimo nekdo, ki je rekorder v številu klicev ob izklopljenem telefonu. 18 neodgovorjenih klicev. Do rekorderja v tem, da najbolj nima imena. Ko nekoga ne moreš opredeliti z obstoječimi besedami. In si izmisliš svojo. Recimo: špljunk. Kar nič ne pomeni, zato še vedno nimaš opredelitve. Bluzim. Vem. :) Posledica hollywoodske diete. Posledica stare komunistične razvade, kot je prijateljev oče poimenoval dopust. "Dopust?," je rekel, "to je komunistična razvada. V kapitalizmu ni dopusta." Lepo propagandno antisporočilo za naš sistem. Na dopustu se opustimo. Razpustimo. In mnogo pridobimo. Le slabo vest je treba dati na stran. Se ustaviti in obrniti vase. Zato je za dopust dobro, da ima že kmalu v mislih naslednika. Potovanje. Ja. Dolgo potovanje pozimi. To mi daje energijo. Vedno na svoj način. A imeti takšnole poletje pozimi, je lepo razkošje. Dobro za telo, dušo in duha. Strežnik svobode in odprtosti. Odprtih čaker. S potovanj imam rekorderja v številu komarjevih pikov na eni nogi. 235. Jaz sem bila s svojimi 88 pravi cicibanček. V čem pa sem jaz rekorderka? V katerih kategorijah sploh tekmujem? Pa poglejmo. A v katerem merilu gledamo? Hm.

Prekrasno ustvarjalno druženje

Ihaaa...

Smo skupina, ki se je razvila iz sodelovanja na Ambasadi za ustvarjalno družbo TiPovej!. Štiri ženske smo. Koncept našega druženja je – ti povej! Veliko se sprašujemo in rade pripovedujemo. Kadar smo tiho, smo izzvane. Delimo si poglede na ustvarjanje, inovativnost, vrednote, prehrano, svetovljanstvo, ljubezen in seks, moške in otroke, prijateljice in prijatelje. In na moške. In na partnerstvo. In na družino. Na starše. Sestre in brate. Predelamo naše travme, želje, pričakovanja. Mnogo se igramo. Tokrat smo preizkuile igro opeke, štirih listov A4 in selotejpa. Naloga se zazdi nemogoča. Možgani se vklopijo. Izbirajo izhodišče. Preobračajo možnosti. Si interpretirajo pravila igre. Poskušajo. Izvedejo. Naloga rešena. S štirimi različnimi rešitvami. Česar prej ni bilo, ima zdaj v naših glavah štiri različne forme obstoja. Res zanimivo. Gremo na plažo, se namočimo v morje, morda zaplavamo ali pa nič od tega. Lahko samo sedimo v barčku na plaži, beremo ali visimo v viseči vreči. Zvečer pogledamo ali prespimo film. Izbrale smo ga v skupnem ustvarjalnem procesu. Položil nas je v postelje. Gledale smo Closer, ki se mi je pokazal v luči prevelike realnosti, ki je neprijetna. Občutek, ki ni pristajal celovitosti našega druženja. Počutje je fenomenalno. Prav nič neprijetnega ni v njem. Smeha je polno. Iskrenost mrgoli okrog nas. Mnogo novega, mnogo potrditev, mnogo iskanja, zadovoljstva, načrtov, razumevanja, radovednosti, odprtosti, svobode. Vino je s Krasa. Kuhamo oba dneva. Ležimo po tleh v dnevni. Razglabljamo o poslu, izmenjujemo informacije. Malček žute štampe in zgražanja nad medijskim sistemom. Ah, o seksu pa res ne govorimo. Mnogo o njem polušamo. O narodnostih. Evropskih in drugocelinskih. O fantu, ki ima oba starša psihologa. O ribah. Energiji in čakrah. O telesnosti. Ah, seveda, da ja o seksu.

Tako zdajle, za zaključek te ženske delavnice, razmišljam/špekuliram sledeče: če oseba nima urejenega potrebnega seksualnega življenja, sanja o seksu z bivšimi, potencialnimi ali namišljenimi spolno-občevalnimi partnerji. Pa tudi če samo za eno noč ... Samo za enkrat ima tudi svoj čar. In dobro izhodišče. Zanimivo je, kdaj se razvije v višjo frekvenco. In koliko je te frekvence že prej prisotne.

Čutim eksplozijo ustvarjalnosti in izjemnih vrednot. Denar je.

Zvezdam je treba prirejati veselice

Mali voz ob 4h ponoči na dopustu

Tako kot v zvezde gledamo mi, one zrejo v nas. Kar zanje mislimo mi, one mislijo za nas. V njih je vse zapisano. In vse je zapisano v nas.

Včeraj sem se vrnila na kopno. Tla se danes še vedno malce guncajo. Tudi če sedim na stolu, se ta lahko dvigne in hiša zamaje. Dober občutek. Ki me opominja, da letošnjega poletnega jadranja s posadko Caviar Crew še ni konec. Perilo je sicer že oprano in suho, film, ki se je/bo vtisnil v spomin nastaja s pripovedovanjem zgodb. Pripoved zgodbe se prilagaja ciljni skupini. Ko jo pripovedujem sebi, se vedno bolj zavedam možganskega zastoja, ki sem ga začutila že tekom odvijanja zgodb. Na letošnjem jadranju so mi preprosto možgani zastali in tega sem se zavedala. Nerazmišljanje, nezmožnost koncentracije, občutek za brezčasnost, mnogokrat kot da sem na barki sama. Vrhunsko senzibilna ignoranca in sposobnost prijateljskega egoizma. Vse kar počnem, počnem zaradi sebe. Zase. Big Time. Vsak dan kuham. Kreativno kuhanje po navdihu, intuiciji. Kombinatorika predstav o okusih in količinah za 7 ljudi. Zamisel, načrt, izvedba. To vedno rata. Opojnosti morja, skrivnosti noči, smehljanje zvezd. V zraku je bilo čutiti, da so zvezde srečne, ker nas vidijo. In jaz sem bila srečna zanje. Od levega spodnjega kota v diagonali petih dolžin stranice malega voza, je vsako noč bedela zvezda Severnica. Enkrat sem ji priredila privat zabavo. Dokončno me je ozdravila depresije. Če jo nocoj ujamem, se ji zahvalim za pogum, zabavo, veselje, norost, odločitev, opojnost, brezčasnost, jemanje, zabavljaštvo, izbiro in suvenir. Voda v zalivu je bila kristalna. In ni ga lepšega kot prvi jutranji skok v morje z barke. Čof! Zbistritev. Odplakne se vse, kar se je nepotrebnega nabralo ponoči in dan začneš kot nepopisan list. Nekaj čarobnega je bilo v letošnjem jadranju. Preprosto, nekaj čarobnega. Izpolnjevale so se želje. Ljubezen je postajala večna. Le kam gredo tiste koze ponoči spati?

Senzacionalistično poročanje o letošnji plovbi sledi v izdaji najbolj vroče revije tega poletja - iNOVA. Obvestim pravočasno.

Pisarna na kopališču

smisel življenja je gledališče na plaži

Jutri vzamem tudi kompjuter s sabo. Danes so bili le papirji in zabeležke. Z razgledom na cvetočo mladino, ki je prispela proti koncu mojih uradnih ur. Opazovala sem te najstnike, ki prehitevajo same sebe. Nasploh me hiteči ljudje iritirajo. So kot herpes, ki se ga želiš znebiti. Hitenje ti jemlje stvari iz rok, iz glave, iz srca. Pisarna na kopališču deluje med 11h in 13.30. Potem grem kuhat kosilo. Veselim se projektov, ki so pred mano. Same fajne, vsebinske stvari. V medčasju pa sem v polnih pripravah na jadranje. Čez dan razmišljam o solatnih menujih, ki sem jih letos prevzela kot čezdanski obrok za kapitana in posadko. Zvečer malce povadim vozle, na štrikcu, ki nam ga je član posadke podaril na zasedanju prejšnji teden. Še nekaj razmisleka o tovoru, ki ga potrebujem s sabo in še 4x spat, pa bomo že med Dalmatici. Čez štiri dni se bomo že guncali. Prišlo bo nedeljsko jutro, ko bomo zaspance umili s skokom v morje. Vreme bo naklonjeno lenarjenju.

PMS

šparglji so že v smeteh.

So dnevi v mesecu ... :) So pa tudi meseci v dnevu. Celo letni časi so v enem dnevu. Danes sem s tople Primorske padla v povsem drugo ljubljansko klimo, ki me je opomnila na dimenzije naše dežele. Je res, da ni posebej velika, a te dni omogoča potovanje v različnih letnih časih, preskakovanje klimatskih pasov in posledično razpoloženjskih stanj. Usnjeni sandali so se razmočili in usnje se je raztegnilo. Še dobro, da jakna igra svojo usnjenost, drugače bi se domov vrnila s plaščem. A vse za srčnost! Bila sem na skupščini UNICEF-a Slovenija in poleg veselja z napravico za glasovanje, uživala v kolektivnem psihološkem stanju. Pa tudi individualnem. WOMA ali word of mouth ali govorice od ust do ust, so se izkazale za resnico ob neposrednem doživljanju. Če za nekoga z mnogih in zelo različnih koncev slišiš, da je idiot, je res idiot, ko ga osebno doživiš. Burkeži so se mi že od nekdaj zdeli patetični. Danes pa še prav posebej. Ker nam s svojo nevednostjo zelo očitno kažejo njihovo marionetnost. So na vrvicah, ki jih vodi nekdo drug. Nimajo hrbtenice, čeprav se delajo, kot da sami strahovito močni stojijo pokonci. O, ne! Še nobena marioneta ni sama stala pokonci. Zato pa je marioneta. Njena nesreča pa je za takojšnje razkrinkanje še ta, da ji je dodeljena vloga burkeža. Dvorni norček. Še nikoli ga ni nihče jemal kot kredibilnega sogovornika. K dvornemu norčku ne greš na pogovor. Gledaš ga in se mu smejiš. Smejiš njegovi briljantni neumnosti. No, enega takega smo imeli danes možnost opazovati. Za umreti od smeha. Res dober idiot. Opazovali pa smo lahko tudi damo, gospo s hrbtenico, pokončnega nasmeha in z neustavljivo življenjsko voljo. Gospo Zoro Tomič. Danes je postala častna predsednica UNICEF Slovenija. Gospa, s katero se ob srečanju namsehneva in objameva. Gospa, s prodornim pogledom. Oseba, ki neomajno sledi svojemu srcu. Ki je poosebljeno dostojanstvo. Kateri želim zdravja, da bo še naprej puščala dobre sledi (Živi in puščaj dobre sledi povzemam po Žigu Vavpotiču). Hvala, Zora!

Če pa se vrnem na naslov tega zapisa ... O teh dnevih v mesecu, ki napovedujejo tiste dneve v mesecu ... Iz hladilnika je skočil kozarec vloženih špargljev, 2x sem se z glavo zaletela v odprto okno v kopalnici, nevemkolikokrat sem se zaletela v kljuko odprtih vrat (modrice so), črtna koda na parking listku ni in ni hotela dvigniti rampe, bolečine v jajčnikih so kljub bolečinam v križu in tistim med medenico in ritno mišico - zaznavne. Bog živi nas ženske!

Vreme je kolektivna travma

domišljijska vremenska napoved

Stari ljudje znajo povedati da je sonce obvezno za življenje. V tem poletju se tega prav zelo zavedamo, opažam. Ok, mi na Obali še ne tako zelo, čeprav te priložnostna plohica takisto vrže iz ritma. A danes, ko sem bila v LJ in doživela sodno popoldne, bila ozaveščena, da ne da je tako zgolj vsak dan, ampak večkrat na dan, sem si bila res hvaležna za lanskoletni bivanjski premik k morju. Da me zaliva vsakdan tako na močno, se mi zblazni. Seveda ne prav zares, saj smo ljudje prilagodljive živali, ampak ... Vrag, kako zares smo odvisni od vremena. Sploh, ko smo v pričakovanju velikega poletja, ki pa to ni. In po vsem pisanju mnogih prijatelev na FB-ju, je vreme v tem obdobju prav zares kolektivna travma. Ej, pridite vsi na Obalo! Tu je dosti lepše. Ravno v soboto, na čudoviti prijateljski poroki, mi je kolega povedal, da se s punco selita v Izolo. Dovolj Ljubljane, je rekel rojeni Ljubljančan. In prijateljev prijatelj, ki je bil tu za podaljšek vikenda, je na moje vprašanje, če se bo preselil sem, pritrdil, brez obotavljanja. Le še vprašanje časa. Vam pravim, pridite sem, imamo se skrajno lepo. :) Čeprav je fajn, če vas nekaj ostane na celini, ker poleti je treba z Obale za vikende zbežati v notranjost. Ker vsi drugi pridejo sem in ni miru. Oprostite, ampak tako je. Hm, sam če pridete vsi dol, potem miru ne bo niti čez teden ... Hehehehehe, bo, bo. Če bi bili vsi prijatelji (jellymetuljke) tu, bi življenje krenilo v nove vode. Toliko ustvarjalnega potenciala bi se tu sproščalo, da se ti zblede. In to kar vsak dan!

Dokler pa temu ni tako, želim čim manj travmiranja ob vremenu. Jebi ga, takle imamo. Ob dežju je prostor za knjige in filme, štrikanje in kvačkanje, za buljenje v strop, skakanje po lužah in stiskanje pod odejo. Vsaka stvar je za nekaj dobra! Pa tudi, če bo do konca dni vsak dan dež. Se nam bo pač razvila medprstna kožica in morda bomo ženske poleg nohtov lakirale tudi njo. Z drugo barvo, seveda.

Aja, pa še to: DEŽ.

Vsakodnevne debate

sweet dreams.

Včsih sem kje in poslušam, kaj se ljudje okrog mene pogovarjajo. Recimo uni dan na plaži sta se dve sivi panterici pogovarjali o Michaelu Jacksonu. O tem, kdaj bo njegov pogreb. O tem, da je premalo jedel in imel v želodcu samo tablete. Pa o tem, zakaj ni ostal črn, ko je bil črn tako lep. In če si črn, bodi črn, zakaj bi bil bel. Tako začnem o Michaelu ramišljati tudi sama. Nobenega posebnega odnosa nisem razvila do njega. Razen čudenja nad njegovim beljenjem in istočasnega prepevanja It's no matter if you're black or white. Potem sem malo prebrskavala forume in odkrila, da je bil Jackson bolan, zat se je belil. Imel je bolezen izgubljanja pigmenta. Nekaj na V se ji reče. Zanimivo. A zakaj se o tem ni pisalo in govorilo več? Je to res? Ali mar le neka interpretacija?

Naslednja debata je potekala med tremi najstniki. Prvi je ugotavljal, da so na plaži same Čehinje. Drugi, da so te Čehinje dobre. Tretji je pridodal, da je plaža postala topless plaža. Potem je prvi rekel, da mu ni jasno, zakaj si dajo modrce dol? Drugi se čudil, zakaj tega ni bilo prej, ampak se je začelo letos. Tretji je rekel, da če gredo skakati v vodo? Ali gledati Čehinje, je vprašal prvi? Tretji odgovoril, da jih lahko gledajo in skačejo. Pa so šli.

Med dvema heteroseksualnima paroma v baru je potekal pogovor o tekmi (ne vem kakšni) in o tem, da je bilo dovolj hrane in pijače. Štajerski dialekt.

Spet drugič sta dve gospodični kovali zaroto proti sodelavki. Ker je ta nemogoča, ker preveč leze šefu v rit. Nastavljali sta ji past.

Ne, debat o vremenu pa kar ni in ni. Tako so pogoste, da ti izginjajo iz zaznav. Menda se prihodnjo sredo začne lepše vreme. Kar je skrajni čas, saj gremo prihodnjo soboto razviti jadra in odplujemo. Veselim se šampanjca ob izplutju, ko bo njegov pok naznanil, da smo obalo pustili daleč za sabo.

Dve piki

Talk to me.

Poslušam. Sebe, ko govorim.

Vedno manj govorim zgolj zato, da nisem tiho.

Sitno je poslušati svoje blebetanje.

Silence.

vse imam. pivo, babo in džoint. :)

p.s.

Oglas Zveze žensk v štiklih, oglaševan izključno v moških revijah. hahahahahahha. how stupid can I get?

p.p.s.

always choose life.