Ko splezas na vrh tega templja (aja – ker Angkor Wat obsega prek 100 templjev oz. Angkor Wat je le eden izmed njih, ampak danes je to kar genericno ime za vse njih – kot kalodont; v bistvu pa gre za Temples of Angkor), je vse skupaj ena razgledna ploscad. Do konca obzorja so zelena drevesa. Ljudje, zelni soncenga zatona posedajo na toplih kamnih. Razmisljam, da so kamni, na katerih sedimo, precej starejsi, ce jih sestejemo skupaj in primierjamo njih in nas – ljudi. Sprehajam se med ljudmi in kradem njihove obraze, ki jih soncni zarki perfektno obsvetljujejo. Zelim si svoj fotoaparat, namesto BlackBerrya. Madonish, kaksne fotke bi bile to. Ampak z Robidnico pa sem povsem nevidna. Ko dvigujem telefon predse, v zrak ali proti ljudem, me nihce ne jemlje resno. Zato je kraja popolna. Direktna, a nevidna.
1 komentar:
kje pa mas foto?
Objavite komentar