Virtualni svet je crknil

... ker je doma crknil modem, ker se router temu smeji in ker mi na Mobitelu ne dajo mobilnega neta, ker nisem nikjer zaposlena, je življenje na spletu za trenutek ugasnilo ... ta trenutek še vedno traja ... se trenutno šlepam ... a ne za dolgo ... madoniš, pa te odvisnosti ...

Alergija na šal

Kot naslov tega zapisa je bil taisti stavek ta, ki ga je moja prijateljica prodajala svojim sorodnikom, bilo je na neki cerkveni ceremoniji, pred več kot destimi leti, kamor je prišla s cvetočo brado od poljubljana. Poljubavec je imel stržišče ravno dovolj staro in ravno premalo puhasto, da jo je ogrebel  - malodane do krvi. Po vsej površini brade do vrata. Pizdarija. 

Nocoj pa bi bila jaz rada ogrebena. Od tiste brade s presredkom. Ko Kirk Douglas. Belmondo. Kot le ti. 

A sem že povedala, da smo včeraj na dražbi od Unicefa-za punčke iz cunj-zbrali kar 59 900 evrijev? Za cepljenje afriških otrok. Za varnost pred šestim najbolj pogostim otroškim boleznim. Pa zračunajte. Eno cepivo stane 20 evrijev.

Ne znam, ne vem

... artikulirati tega, kar se mi ozavešča, kaj šele tistega, o čemer se mi še niti sanja ne. Tale dež je primeren za skrivanje pod koutrom. Za poslušanje teh dežnih kapelj. Za uživanje v tej počasnosti. Dež imam rada, ker gre takrat vse bolj počasi. 

Naj pada ... Naj pada ... :)

Psihokibernetika

Pred par leti sem brala knjigo Psihokibernetika. Zanimivost in veliko spoznanje mi je prinesla. Prepričala me je v moč misli in v njihovo usmerjanje ter materializiranje. Avtor knjige je lepotni kirurg, ki nam med drugim postreže z nekaj krepkimi zgodbami. Npr. o tem, kako lepotni operiranci sebe po operaciji  še vedno vidijo takšnega kot pred njo. Človek ima o sebi predstavo, ki je globoko zakoreninjena in oklepa se je kot pijanec plota ali Kristus križa. Če je moj nos kriv in grd, potem bo takšen! Pa tudi če je operiran, raven, manjši, nič več kljukast in simpatično ljubek. Nak! Grd je in kriv! Poškodovanci v prometni nesreči s poškodbami obraza so v svoji percepciji iznakaženi še mnoga leta po operaciji. Torej: odvisno, kaj verjameš, v kar si prepričan - to pač vidiš in veš. Hujša kot je travma, težja je sprememba.

Zanimiv je bil primer košarkaškega eksperimenta. Bile so 3 ekipe in trenirali so prosti met. Za začetek so vsi naredili test uspešnosti. Zmerili so število zadetkov v posamezni skupini. Potem so skupine razdelili takole: ena je trenirala proste mete vsak dan, druga ni trenirala in tretja je proste mete trenirala le v mislih - vsak dan. Čez 3 tedne so se zopet dobili. Rezultat? Skupina, ki ni trenirala, ni napredovala prav nič, njihov rezultat (število zadetkov) se ni izboljšal prav nič. Skupina, ki je trenirala vsak dan, je rezultat izboljšala za 24% in skupina, ki je vsak dan trenirala v mislih (kjer so si vizualizirali zadetke), je rezultat izboljšala za 23%. 

No in od prebranja te knjige vem, da so vizualizacije pomemben element oblikovanja in spreminjanja miselnih vzorcev.

Zakaj to pripovedujem?

Ker sem v zadnjem času nekaj shujšala in v teh dimenzijah nisem bila že 5 let. Slovim namreč po tem, da signifikantno hujšam in se redim kar naprej. Je že res. Ampak tega, kar se dogaja vsa ta leta v moji glavi - se pač ne vidi. Kljub vedno novim porazom, vdajam, popuščanju itd. - sem misli pripravlljala na stanje, ko bo moje telo obdržalo neko normalno formo. Njegov problem je zdaj ta, da zmedeno telo niti ne ve, kaj je zanj - normalno. Ker nikoli ni v neki formi zdržal več kot par mesecev. Tako se zdaj učiva samobitnosti. Telo si mora zapomniti svojo dimenzijo. No, zašla sem v smisel psihokibernetike. Torej: človek, ki je znatno shujšal, se mora navaditi na svojo novo podobo. In tako se mi dogaja, da na sebi začutim vse tisto salo, ki je že odšlo. In to ne prvič. To se mi je vedno dogajalo. Zlasti ob menstruaciji. Vse salo, vse tiste kilograme maščevja sem čutila na sebi. In pika! Bili so tam. Pa tudi če jih ni bilo. Zame so bili. ... In seveda tako prišli tudi nazaj ... Saj sem jih priklicala. Preprosto tako. Najprej psihično, psiha je zasužnjila fizis in evo ti ga na - 20 kil je bilo nazaj kot bi mignil. Vizualizacija v obratni smeri - si debel in se vizualiziraš suhega - e, to je pa veliko težje. 

Vsi živimo fantomsko življenje. Tako kot ljudje čutijo svoje amputirane ude, tako se - prav takisto - vsak od nas oklepa nekih  starih stvari. Starih miselnih vzorcev, ki smo jih preživeli, prerasli - mimo so. Ampak ne - mi se jih oklepamo, kot da jih še vedno živimo tukaj in zdaj. 

A če čutim vse izginjeno salo na sebi -  ga bom! Pa če se ves svet postavi na glavo. Odločitev o vsebini mojega miselnega sveta - je le moja. Na kakšni psihoterapiji bi mi zdajle v usta položili pozitivno afirmacijo aka mantro: Sem lepa, zabavna, ljubeča in ljubljena, poletje je moj letni čas in jutro je moj del dneva. :) Stvari so preproste. Ampak preprostosti se je treba naučiti. Lep dan je pred nami.

Brez naslova

Bila sem na bovškem. Soča je bila lepo polna, a rafting je bil kljub vsemu bolj družinski izlet. Hotela sem na hydrospeed, pa se je reka preveč bohotila, da bi nas s plavutkami spustili vanjo. Po raftingu piknik, na pikniku ležanje v viseči vreči, potem noč in muzika. Ponoči pa je kolega presenetil s svojim ognjespretništvom. Najlepši del bovškega doživetja. Aja, no, pa tudi to, da sem vozila kombi mi je bilo zelo všeč. Sploh z zabavnimi sopotniki je bilo fajn. Kombi imam rada. Zdaj ga povsem obvladam tudi rikverc. Ko bom bolj družinska, bom imela avtodom. To je bolj damsko. :)

Posledica lenobnega prejšnjega tedna  je nedeljski delovni večer. Eh, šta se tu može, deadlini mi skačejo v rit. Razmišljam in tipkam z ekstremno hitrostjo pri odprti sireni čez rdečo luč, dvojno polno črto in omejitvi 50 na uro. Drago bo tole, drago ... :)