Adijo, raztrosi se sam

S prenehanjem pisanja tega bloga sem že kdaj za-grozila. No, zdaj pa je prišel čas, ko so grožnje končno postale brezpredmetne. Kar one itak same po sebi so. Grožnje so za strahopetce, pussye in same sebi namen. Groziti, a? Naredi to, ne pa da samo blebetaš.

In tako smo tukaj. Na koncu tega bloga.

S pisanjem sem zdržala lep čas, za kar si iz srca čestitam.

Pogovori s sabo, ki sem jih delila z vsem svetom, so tako končani.

Hvala za prebiranje. Lepe besede in podporo, ki ste mi jo bralci dajali.

Nekoč, nekje, ... Se spet srečamo v tej virtualnosti.

Še zadnje vabilo pa velja na tale pogreb, ki je z raztrosom.


Pogreb z raztrosom


Letijo vse črke pletoč nove besede.
Z njimi občutki se drugi rojevajo.
Stavčna ločila, preklinjanja, ljubezen.
Vse je drugače, kot hočeš je. Ti.


Adijo, pa lepo se raztrosi ... 


S spoštovanjem,
JellyMetuljka

Dvajsetdeset - ODPRTO

open-hearted

Prihod novega leta od človeka simbolično zahteva vizionarstvo. Slepi nas in od nas zahteva, da imamo lahko prihodnost pod kontrolo. Sočasno pa nam sproža še slabo vest z zazrtjem v preteklost, za katero hoče, da obžalujemo vse, česar nismo storili v letu za nami. Klinc ga gleda, pa to novo leto, samo zmedo dela! Resnične prelomnice se dogajajo na običajne dneve, na nepomembne datume, ki postanejo pomembni. Pa še ti zgolj glumijo, da so pomembni, predvsem zato, da nas okupirajo v spominjanju. Z datumi pozabljamo na tukaj in zdaj ter se ukvarjamo s tistim takrat - vnaprej ali za nazaj. Datumi nas odmikajo od življenja, od nas samih. Izgubljajo nas.

Štetje. Je ena brezpotrebna stvar v življenju. Šteti korake, kilometre, število ur do naslednjega obroka, število sklec za lepše mišice, ur spanja in dela, minut jogginga, prebranih knjig, obiskanih dežel, preživetih let ... Štetje, štetje, štetje... Čemu? Če pa v štetju ni smisla. Postavljanje pravil človeka razcepi in oddalji od njegove esence. Naravni kontinuum ne potrebuje štetja. Ta se odvija neodvisno od številk. 

Mirno se lahko odločim in v odnosu do številk prevzamem situacijo njihovega neobstoja. Uporabljam jih le zaradi komuniciranja z drugimi, medtem ko mi številke ne pomenijo nobene druge vrednosti. Ignoriram jih ne, zavedam se jih, jih aktivno sprejemam, a ne upoštevam v komunikaciji s sabo. Ker niso pomembne. Sem v njihovem svetu, a njihov svet ni v meni.

Avtokomuniciranje. Temu se po novem posvečam. Mislim, tako zdaj imenujem pogovore s sabo. Avtokomuniciranje. To je novega v tem novoletnem obdobju. Posvečam se modelu avtokomuniciranja, ki je poleg dihanja najdaljši kontinuum homo sapiensa. Vse življenje preživimo v komuniciranju s sabo, v glavo pa nam vbijajo, da sta matematika in zgodovina pomembnejši. Da so letnice zgodovinskih bitk, rojstev, obletnic porok in smrti nadjazovskih velikanov pomembnejše od življenja samega. Nihče nas ne uči, kako komunicirati s sabo ... Razen, da ... Moramo upoštevati 7 korakov do nirvane, 5 tibetanskih vaj, 30 minut dnevnega teka, 2 x tedensko meditiranje, 5 obrokov dnevno, ... A vse to nima prav nobene veze z življenjem kot je. Preprosto, jasno, nezahtevno in za vse enako. Le opravke imamo različne. Opravke, s katerimi iščemo večno srečo. Večnost pa obstaja le v ZDAJ. V tem edinem trenutku, v katerem se nahajmo. In ta živi brezčasno in brezprostorno. Preprosto smo v njem in on je v nas.

28 ur

gongovci med treningom

Tisti, ki so bili že zelo blizu smrti, pravijo, da se jim je pred očmi odvrtelo vse življenje v enenem samem, samcatem trenutku. Vse življenje v eni sekundi. Zakaj se to zgodi? Zakaj se nam čas in dogodki v spominu vrtijo drugače? Zakaj neke prizore iz življenja nosimo s sabo in druge za sabo pustimo? Zakaj se nam včasih zdi, da se tisti dan ne bo nikoli končal in spet drugi, da je minil kot bi trenil? Zakaj nam je včasih 24 ur za dan premalo in hočemo od dneva več?

V 28-ih urah sem stala v štirih različnih državah, na treh različnih kontinentih, zamenjala mnogo časovnih pasov in preletela kaj lahko kakšnih 30 držav in pol toliko morij. A če zatrepnem z očmi, je vse to pred mano v eni sami, samcati sekundi. Isto bi lahko doživela v mislih, v dnevni sobi doma, z veliko disciplino koncentracije in konstantnih astralnih potovanj. A kaj, ko doma za to ni časa ...

O potovanju piše IndoTedi tukajci.

Izbira motiva

romantika per se

Ko govorimo o prostem pisanju, imam vedno problem z izbiro motiva. Najbrž imam zato napisanih kakšnih 20 uvodov v knjige in prav toliko idej za scenarije celovečernih filmov. Pa tudi prosti spisi v šoli niso moje remek delo ... Veliko bolje mi je šlo, ko sem imela naslov, o katerem se je bilo razpisati ... No, v teh dneh pa sem imela priložnost zastaviti par vprašanj akademskemu slikarju in prav prvo vprašanje je bilo - Kako slikar izbere svoj motiv? Odgovor: motiv izbere slikarja. Uf, kaj čem pa zdaj? Očitno mene ni še noben motiv prav zares izbral, ampak me vsi samo nekaj ovohavajo. Čeprav je bolj verjetno, da mi le manjka vztrajnosti, ker to, da nimam časa pač ne velja. Čas je, čas bo - gre pač za prioritete. Motiv, torej. Kje je moj motiv? Kje ste vsi vi, ki se iščemo?

Kako razporejaš svoj čas? Čemu ali komu ga namenjaš? Novicam o smrtnih žrtvah prašičje gripe? Političnemu namiznemu tenisu? Prešuštništvu tvojega soseda ali sodelavke? Katere grehe hodiš pokorjevati? Česa se sramuješ? Pred kom se skrivaš? Kateri je tvoj zadnji trik?

Čarovnija.

Pusti, da tvoje srce cveti. Sprejmi njega razčetverjenje. Ja, pustim, da se po mojem srcu hodi. Ej, samo organ je. Po njemu se lahko hodi, mar ne? Če le potem lahko mirno spiš. Dokler mu ne zaukažem, da zastane, bom živela. Ali pa mu jekla in smodnika poln metek ne prekriža načrtov. Ali pa se vanj ne zapiči hudobčeva sulica in ga ukine. Vse dokler ... Ga čutim, ko zaprem oči, vem, da živim. In te nosim v njem s sabo. A bije zame. 

Egoizem.

Ta me je pokopal te dni. Strl mi je dušo, ker ga je bilo preveč. Preveč, da bi lahko z njim živela in mirno zaspala. Takisto altruizma. Tudi njega, če ga je preveč - uničuje. A kje je ta prava mera? V srcu. My ass, pa v srcu... Kaj sploh je ta srce? Kaj se ga tako brezkletno poveličuje? Hej, pa to je en organ, ki ga prevažajo v skrinjah z ledom in ga presajajo že vsepovprek? Hej, a če sem srčni bolnik in preživim transplantacijo srca, vseh mojih dotedanjih ljubezni ni več? Ne čutim več ničesar, kar je bilo poprej? Mar potem ni ničesar več v mojem srcu? Fuck off, to je nemogoče. Vzemi mi moje srce in še vedno bom jaz le jaz.

Ljubezen.

Kaj klinc sploh je to? Uni papir, s katerim si ljudje mahamo pred frisom? Fuck off! To ni rojstni list, ne poročni list, ne družinsko drevo, ne plačilna  lista, ne klub lojalnosti z zbiranjem točk v supermarketu. Ljubezen je življenje. Cupid only misses sometimes. 

Energija.

Kaj pa je to? Nekaj, kar čutiš, s srcem ali brez njega. Nekaj, kar je, brez da bi to potreboval materializirati. Ubesediti, udejaniti, pokazati, izraziti. Pač, je. In to imamo. 

Vezi.

Niso odvisnosti. Niso. Vezi so premice, ne daljice. Daljice postanejo šele takrat, ko vsi na premici umremo. Fizično postanejo daljice. Vezi so srečanja. Vezi so spomini. Vezi so neznana prihodnost. Vezi so, ker smo vsi le eno. In isto. Z nekaj razlikami ... 

Privlačnost. 

Nekaj me kliče k tebi. In tudi, ko stopim iz sebe, me tisto še vedno kliče. In tebe privlačim. In ti me hočeš. In sva. Magnetistično gledano, morava nujno biti nasprotji, da se privlačiva. Ti +, jaz minus, jaz +, ti -. Puf in sva skupaj zgolj in samo zaradi magnetnega polja. 

Zavest.

Absolutna zavest. Izpolnjenost v vsakem trenutku. Z nasmehom, stari. A poznaš unega pastirja v Pakistanu? Ja, njega. On ve. Ker on ne živi v dogodkih, živi v zavesti. Če bi on znal slovensko, bi rekel: ej, briga me za sosedovega Vinkota, dajva se pogovarjati o idejah. Ali pa ... Bodiva tiho. In glejva, kako se ti butci nad najinama glavama streljajo. Saj kar znajo popestriti dan. Puf, kako šele noč. Teater. Sramujem se njegovih žrtev.

Jezik.

Ker se pripravljam na potovanje, mi misli že pošteno švigajo v angleščini. Zato je tale pač takšna. V angleščini. Zaključna za nocoj. Citiram sebe:

“At each point of my life I am ready to leave this world in silence. I consider this a responsibility of freedom of awareness.” Odgovornost svobode zavesti.

Govoril sem, hawk.

Če imaš kakšno idejo ...

rada sem nora

Imam idej, kolikor hočeš. Od njih se živim. Zato se ideje pri meni naroči. Lahko se jih plača ali pa so brezplačne. Lahko jih tudi trosim sama od sebe. Lahko že živijo, lahko pa da jih šele rojevam. Spet druge čakajo, da se materializirajo in tretje še ne vedo, da bodo ustvarjene. In če me kaj res moti, ko je govora o idejah, je pristop osebe, ki me nagovori z: "Ej, če imaš kakšno idejo, kako bi to in to rešil, daj mi prosim povej ... " Moti pa me zato, ker ne vem, kaj naj počnem s tem nagovorom. Naj začnem reševati nalogo, iskati rešitev in ustvarjati ideje? Naj začnem brskati po spominu, če kakšna ideja na izrečeno temo že živi? Je to naročilo ali mimobežno vprašanje? Kaj bi ta človek rad od mene? In tako praviloma pozabim vsebino tovrstnih nagovorov ... Morda je vse skupaj zgolj prevelik udarec za ego. Kajti postavljati pod vprašaj moje ideje ... Se pravi - Če imaš kakšno idejo? ... Tisti ČE je kar precej boleč. Vprašanje ni, če imam kakšno idejo ... Vprašanje je, kakšna naj bo ideja ali pa za kaj se ta ideja potrebuje? Ne pa - če ... To je nekaj takšnega, kot če bi arhitektu dejal - Ej, če znaš narisati hišo, a bi mi pomagal ... Ali pa če bi rekel rudarju - Ej, če znaš prijeti lopato, a bi mi lahko prekopal vrt? ... Če bi takšno vprašanje postavili arhitektu, bi vam rekel, da hiše pa res ne zna narisati in da poiščite drugega arhitekta in če bi to vprašanje zastavili rudarju, bi vas najbrž najprej na gobec in potem rekel, da si vrt prekopljite sami.

Par dni nazaj sem srečala mladega gospodiča, znanca, ki se že kot študent ukvarja s podjetništvom. Pogovarjava se tudi o tem, kako je biti na svojem in zakaj ne bi šla nekam v službo. "Preveč imam svojih idej, da bi izpolnjeval ideje drugih," mi reče mladenič. Mislim, da bi njega rabili za predsednika. To je vzpodbudno govorjenje. To je zaupanje vase. Vizija. Pogum.

Zatorej vsem, ki bi vas kanilo zanimati, če imam kakšno idejo - ogromno jih imam, ogromno jih še bo. Zagotovo dovolj, da se zamotim z njimi do konca življenja.

Da, rahlo sem razkurjena. Ker se mi po glavi vozijo slike in prizori, v katerih s svojim velikim plastičnim kladivom po glavi tepem tiste frajerje, ki se pušijo, da vedo kaj jaz delam, kako živim, kaj vem, koliko domišljije imam in kaj sem. Še sama ne vem tega, le kako bi vedel kdo drug. Pojma nimamo o sebi, le kako bi ga imeli o drugih. No, so momenti, ko ... Ampak to je že druga zgodba.

Še 10x grem spat in potem na dopust. Da se spočijem od pretencioznosti naše družbe, od svoje, od drugih, od vseh.