Pogovori s sabo

Adijo, raztrosi se sam

2010-03-09T20:13:00.000+01:00

S prenehanjem pisanja tega bloga sem že kdaj za-grozila. No, zdaj pa je prišel čas, ko so grožnje končno postale brezpredmetne. Kar one itak same po sebi so. Grožnje so za strahopetce, pussye in same sebi namen. Groziti, a? Naredi to, ne pa da samo blebetaš.

In tako smo tukaj. Na koncu tega bloga.

S pisanjem sem zdržala lep čas, za kar si iz srca čestitam.

Pogovori s sabo, ki sem jih delila z vsem svetom, so tako končani.

Hvala za prebiranje. Lepe besede in podporo, ki ste mi jo bralci dajali.

Nekoč, nekje, ... Se spet srečamo v tej virtualnosti.

Še zadnje vabilo pa velja na tale pogreb, ki je z raztrosom.

Pogreb z raztrosom

Letijo vse črke pletoč nove besede.
Z njimi občutki se drugi rojevajo.
Stavčna ločila, preklinjanja, ljubezen.
Vse je drugače, kot hočeš je. Ti.

Adijo, pa lepo se raztrosi ...

S spoštovanjem,
JellyMetuljka

Dvajsetdeset - ODPRTO

2010-01-05T09:24:00.001+01:00

open-hearted

Prihod novega leta od človeka simbolično zahteva vizionarstvo. Slepi nas in od nas zahteva, da imamo lahko prihodnost pod kontrolo. Sočasno pa nam sproža še slabo vest z zazrtjem v preteklost, za katero hoče, da obžalujemo vse, česar nismo storili v letu za nami. Klinc ga gleda, pa to novo leto, samo zmedo dela! Resnične prelomnice se dogajajo na običajne dneve, na nepomembne datume, ki postanejo pomembni. Pa še ti zgolj glumijo, da so pomembni, predvsem zato, da nas okupirajo v spominjanju. Z datumi pozabljamo na tukaj in zdaj ter se ukvarjamo s tistim takrat - vnaprej ali za nazaj. Datumi nas odmikajo od življenja, od nas samih. Izgubljajo nas.

Štetje. Je ena brezpotrebna stvar v življenju. Šteti korake, kilometre, število ur do naslednjega obroka, število sklec za lepše mišice, ur spanja in dela, minut jogginga, prebranih knjig, obiskanih dežel, preživetih let ... Štetje, štetje, štetje... Čemu? Če pa v štetju ni smisla. Postavljanje pravil človeka razcepi in oddalji od njegove esence. Naravni kontinuum ne potrebuje štetja. Ta se odvija neodvisno od številk.

Mirno se lahko odločim in v odnosu do številk prevzamem situacijo njihovega neobstoja. Uporabljam jih le zaradi komuniciranja z drugimi, medtem ko mi številke ne pomenijo nobene druge vrednosti. Ignoriram jih ne, zavedam se jih, jih aktivno sprejemam, a ne upoštevam v komunikaciji s sabo. Ker niso pomembne. Sem v njihovem svetu, a njihov svet ni v meni.

Avtokomuniciranje. Temu se po novem posvečam. Mislim, tako zdaj imenujem pogovore s sabo. Avtokomuniciranje. To je novega v tem novoletnem obdobju. Posvečam se modelu avtokomuniciranja, ki je poleg dihanja najdaljši kontinuum homo sapiensa. Vse življenje preživimo v komuniciranju s sabo, v glavo pa nam vbijajo, da sta matematika in zgodovina pomembnejši. Da so letnice zgodovinskih bitk, rojstev, obletnic porok in smrti nadjazovskih velikanov pomembnejše od življenja samega. Nihče nas ne uči, kako komunicirati s sabo ... Razen, da ... Moramo upoštevati 7 korakov do nirvane, 5 tibetanskih vaj, 30 minut dnevnega teka, 2 x tedensko meditiranje, 5 obrokov dnevno, ... A vse to nima prav nobene veze z življenjem kot je. Preprosto, jasno, nezahtevno in za vse enako. Le opravke imamo različne. Opravke, s katerimi iščemo večno srečo. Večnost pa obstaja le v ZDAJ. V tem edinem trenutku, v katerem se nahajmo. In ta živi brezčasno in brezprostorno. Preprosto smo v njem in on je v nas.

28 ur

2009-12-15T02:06:00.001+01:00

gongovci med treningom

Tisti, ki so bili že zelo blizu smrti, pravijo, da se jim je pred očmi odvrtelo vse življenje v enenem samem, samcatem trenutku. Vse življenje v eni sekundi. Zakaj se to zgodi? Zakaj se nam čas in dogodki v spominu vrtijo drugače? Zakaj neke prizore iz življenja nosimo s sabo in druge za sabo pustimo? Zakaj se nam včasih zdi, da se tisti dan ne bo nikoli končal in spet drugi, da je minil kot bi trenil? Zakaj nam je včasih 24 ur za dan premalo in hočemo od dneva več?

V 28-ih urah sem stala v štirih različnih državah, na treh različnih kontinentih, zamenjala mnogo časovnih pasov in preletela kaj lahko kakšnih 30 držav in pol toliko morij. A če zatrepnem z očmi, je vse to pred mano v eni sami, samcati sekundi. Isto bi lahko doživela v mislih, v dnevni sobi doma, z veliko disciplino koncentracije in konstantnih astralnih potovanj. A kaj, ko doma za to ni časa ...

O potovanju piše IndoTedi tukajci.

Izbira motiva

2009-12-08T01:28:00.002+01:00

romantika per se

Ko govorimo o prostem pisanju, imam vedno problem z izbiro motiva. Najbrž imam zato napisanih kakšnih 20 uvodov v knjige in prav toliko idej za scenarije celovečernih filmov. Pa tudi prosti spisi v šoli niso moje remek delo ... Veliko bolje mi je šlo, ko sem imela naslov, o katerem se je bilo razpisati ... No, v teh dneh pa sem imela priložnost zastaviti par vprašanj akademskemu slikarju in prav prvo vprašanje je bilo - Kako slikar izbere svoj motiv? Odgovor: motiv izbere slikarja. Uf, kaj čem pa zdaj? Očitno mene ni še noben motiv prav zares izbral, ampak me vsi samo nekaj ovohavajo. Čeprav je bolj verjetno, da mi le manjka vztrajnosti, ker to, da nimam časa pač ne velja. Čas je, čas bo - gre pač za prioritete. Motiv, torej. Kje je moj motiv? Kje ste vsi vi, ki se iščemo?

Kako razporejaš svoj čas? Čemu ali komu ga namenjaš? Novicam o smrtnih žrtvah prašičje gripe? Političnemu namiznemu tenisu? Prešuštništvu tvojega soseda ali sodelavke? Katere grehe hodiš pokorjevati? Česa se sramuješ? Pred kom se skrivaš? Kateri je tvoj zadnji trik?

Čarovnija.

Pusti, da tvoje srce cveti. Sprejmi njega razčetverjenje. Ja, pustim, da se po mojem srcu hodi. Ej, samo organ je. Po njemu se lahko hodi, mar ne? Če le potem lahko mirno spiš. Dokler mu ne zaukažem, da zastane, bom živela. Ali pa mu jekla in smodnika poln metek ne prekriža načrtov. Ali pa se vanj ne zapiči hudobčeva sulica in ga ukine. Vse dokler ... Ga čutim, ko zaprem oči, vem, da živim. In te nosim v njem s sabo. A bije zame.

Egoizem.

Ta me je pokopal te dni. Strl mi je dušo, ker ga je bilo preveč. Preveč, da bi lahko z njim živela in mirno zaspala. Takisto altruizma. Tudi njega, če ga je preveč - uničuje. A kje je ta prava mera? V srcu. My ass, pa v srcu... Kaj sploh je ta srce? Kaj se ga tako brezkletno poveličuje? Hej, pa to je en organ, ki ga prevažajo v skrinjah z ledom in ga presajajo že vsepovprek? Hej, a če sem srčni bolnik in preživim transplantacijo srca, vseh mojih dotedanjih ljubezni ni več? Ne čutim več ničesar, kar je bilo poprej? Mar potem ni ničesar več v mojem srcu? Fuck off, to je nemogoče. Vzemi mi moje srce in še vedno bom jaz le jaz.

Ljubezen.

Kaj klinc sploh je to? Uni papir, s katerim si ljudje mahamo pred frisom? Fuck off! To ni rojstni list, ne poročni list, ne družinsko drevo, ne plačilna lista, ne klub lojalnosti z zbiranjem točk v supermarketu. Ljubezen je življenje. Cupid only misses sometimes.

Energija.

Kaj pa je to? Nekaj, kar čutiš, s srcem ali brez njega. Nekaj, kar je, brez da bi to potreboval materializirati. Ubesediti, udejaniti, pokazati, izraziti. Pač, je. In to imamo.

Vezi.

Niso odvisnosti. Niso. Vezi so premice, ne daljice. Daljice postanejo šele takrat, ko vsi na premici umremo. Fizično postanejo daljice. Vezi so srečanja. Vezi so spomini. Vezi so neznana prihodnost. Vezi so, ker smo vsi le eno. In isto. Z nekaj razlikami ...

Privlačnost.

Nekaj me kliče k tebi. In tudi, ko stopim iz sebe, me tisto še vedno kliče. In tebe privlačim. In ti me hočeš. In sva. Magnetistično gledano, morava nujno biti nasprotji, da se privlačiva. Ti +, jaz minus, jaz +, ti -. Puf in sva skupaj zgolj in samo zaradi magnetnega polja.

Zavest.

Absolutna zavest. Izpolnjenost v vsakem trenutku. Z nasmehom, stari. A poznaš unega pastirja v Pakistanu? Ja, njega. On ve. Ker on ne živi v dogodkih, živi v zavesti. Če bi on znal slovensko, bi rekel: ej, briga me za sosedovega Vinkota, dajva se pogovarjati o idejah. Ali pa ... Bodiva tiho. In glejva, kako se ti butci nad najinama glavama streljajo. Saj kar znajo popestriti dan. Puf, kako šele noč. Teater. Sramujem se njegovih žrtev.

Jezik.

Ker se pripravljam na potovanje, mi misli že pošteno švigajo v angleščini. Zato je tale pač takšna. V angleščini. Zaključna za nocoj. Citiram sebe:

“At each point of my life I am ready to leave this world in silence. I consider this a responsibility of freedom of awareness.” Odgovornost svobode zavesti.

Govoril sem, hawk.

Če imaš kakšno idejo ...

2009-12-01T02:14:00.001+01:00

rada sem nora

Imam idej, kolikor hočeš. Od njih se živim. Zato se ideje pri meni naroči. Lahko se jih plača ali pa so brezplačne. Lahko jih tudi trosim sama od sebe. Lahko že živijo, lahko pa da jih šele rojevam. Spet druge čakajo, da se materializirajo in tretje še ne vedo, da bodo ustvarjene. In če me kaj res moti, ko je govora o idejah, je pristop osebe, ki me nagovori z: "Ej, če imaš kakšno idejo, kako bi to in to rešil, daj mi prosim povej ... " Moti pa me zato, ker ne vem, kaj naj počnem s tem nagovorom. Naj začnem reševati nalogo, iskati rešitev in ustvarjati ideje? Naj začnem brskati po spominu, če kakšna ideja na izrečeno temo že živi? Je to naročilo ali mimobežno vprašanje? Kaj bi ta človek rad od mene? In tako praviloma pozabim vsebino tovrstnih nagovorov ... Morda je vse skupaj zgolj prevelik udarec za ego. Kajti postavljati pod vprašaj moje ideje ... Se pravi - Če imaš kakšno idejo? ... Tisti ČE je kar precej boleč. Vprašanje ni, če imam kakšno idejo ... Vprašanje je, kakšna naj bo ideja ali pa za kaj se ta ideja potrebuje? Ne pa - če ... To je nekaj takšnega, kot če bi arhitektu dejal - Ej, če znaš narisati hišo, a bi mi pomagal ... Ali pa če bi rekel rudarju - Ej, če znaš prijeti lopato, a bi mi lahko prekopal vrt? ... Če bi takšno vprašanje postavili arhitektu, bi vam rekel, da hiše pa res ne zna narisati in da poiščite drugega arhitekta in če bi to vprašanje zastavili rudarju, bi vas najbrž najprej na gobec in potem rekel, da si vrt prekopljite sami.

Par dni nazaj sem srečala mladega gospodiča, znanca, ki se že kot študent ukvarja s podjetništvom. Pogovarjava se tudi o tem, kako je biti na svojem in zakaj ne bi šla nekam v službo. "Preveč imam svojih idej, da bi izpolnjeval ideje drugih," mi reče mladenič. Mislim, da bi njega rabili za predsednika. To je vzpodbudno govorjenje. To je zaupanje vase. Vizija. Pogum.

Zatorej vsem, ki bi vas kanilo zanimati, če imam kakšno idejo - ogromno jih imam, ogromno jih še bo. Zagotovo dovolj, da se zamotim z njimi do konca življenja.

Da, rahlo sem razkurjena. Ker se mi po glavi vozijo slike in prizori, v katerih s svojim velikim plastičnim kladivom po glavi tepem tiste frajerje, ki se pušijo, da vedo kaj jaz delam, kako živim, kaj vem, koliko domišljije imam in kaj sem. Še sama ne vem tega, le kako bi vedel kdo drug. Pojma nimamo o sebi, le kako bi ga imeli o drugih. No, so momenti, ko ... Ampak to je že druga zgodba.

Še 10x grem spat in potem na dopust. Da se spočijem od pretencioznosti naše družbe, od svoje, od drugih, od vseh.

Fuzl

2009-11-24T17:38:00.000+01:00

Hej, vsem!

Metuljka je v fuzlu. Dirka s krili, po tleh. Zaključuje delovne obveznosti in srečuje sama sebe v letu. Zato: opravičilo. Ker danes tule ne bo nič za branje. A je naslednji zapis visoko na spisku seznama "to do", tako da se oglasim, prav kmalu. Hvala za razumevanje in srečno! :)

Začelo se je

2009-11-17T00:52:00.002+01:00

najpogostejši popotniški Q&A

Jelly Metuljka je danes začela uradne priprave na 2-mesečno potovanje v Indonezijo. Od 11. decembra do 10. februarja se bom globinsko čistila s popotniškimi prigodami. Posebej za to priložnost sem odprla nov blog, imenovan IndoTedi, tokrat na wordpressovi platformi, da končno preizkusim tudi njo. Dobrodošli na obisku!

Pred časom

2009-11-10T12:02:00.001+01:00

Recesija je po nas, Zasavcih, udarila že v devetdesetih. V prejšnjem tisočletju. Zato se lahko dozdeva, da nas tale, ki je zdaj tako popularna, niti ne zadeva toliko.
Pred časom smo, kaj pa drugega. Svet je šele zdaj prišel na naše.

Pri nas pa ... odseva pozitiven veter. Tudi tako lahko rečemo.

Zbirka fotografij me je spomnila na predstavitvene kataloge podjetij. Prav z lahkoto bi iz teh fotografij zgradili enega takega. Lepo bi slikovno opremili predstavitveni katalog proizvodnega podjetja. Imamo nekaj zgodovine, nočne romantike okolja, nekaj skrivnostnega arta, grafičnega dokumenta estetike, tehnične fotografije.

Ja, fotografije so kot iz kataloga: Ustvarjamo s tradicijo v srcu.
Spremni tekst kataloga bi se kaj lahko glasil takole - UVOD:

Pozdravljeni!
Ko enkrat prispete v Tri krasne, vam zastane srce. Hribi se pokončno divgajo in cesta ob reki vas srka v kotanjo. Tu smo doma. Oplemeniteni z znanjem trdega dela, močne volje in poguma. Radi vas sprejmemo v goste.

Ponujamo natančnost, partnerstvo, inovativnost.
Pozornost posvečamo naravi in podpiramo lokalno kulturo. Zavedamo se energije ljudi.

Zato pravimo, da ustvarjamo s tradicijo v srcu. Ključ je v ljudeh.
Veselimo se sodelovanja z vami.

Nobelovo nagrado za mir je prav letos, v letu napovedanih sprememb, trefnil Barack. Kolektivno se razmišlja, da je nagrado dobil prekmalu. Da jo je dobil zato, ker daje upanje. Da jo je dobil kot prihodnjo zavezo. Povsem nov stil Nobelove nagrade. Pred časom.

Ponosni smo lahko, Zasavci, na vzpon kulture v naši dolini. Čutiti je ustvarjalnost, prijateljsko druženje in mladinsko aktivno participacijo. Gremo dalje, kam pa?! Recesija gor ali ni dol. Ni ne prva, ne zadnja.

Naprej z gotovo mero poguma, s srcem na pladnju, z mirnim spancem. Trezno.

Le kako bo, ko bomo naslednjič spet ujeli čas?

P.S.: Besedilo je spremni tekst k tretjemu ciklu fotografske razstave Zasavska industrijska dedeiščina, katere otvoritev je danes. Prireja: Fotoklub Hrastnik. Vabljeni!

This is it.

2009-11-08T16:58:00.000+01:00

Brandi Carlile: DREAMS

lyrics:
http://www.tsrocks.com/b/brandi_carlile_texts/dreams.html

Kako nekaj prepoznamo iz srca?

2009-10-26T21:33:00.008+01:00

s strahom v oči

Ko nekaj prepoznamo iz srca, je to takrat, ko nas je strah kot samega satana. Ja, satana je strah, zato pa je satan. Strah ga je samega sebe, zato se rajši ukvarja z drugimi. Prav tako je z Bogom. Tudi on se rajši ukvarja z nami, kot pa da bi se sam s sabo. Pa dobro vemo, koliko grehov ima na tisočletni grbi. Ubogi Bog. Strah ima največje oči.

Rada si vzamem čas za podoživljanje. Grem skozi prizore, ki v sedanji preteklosti visoko kotirajo. Poskušam jih priklicati v srce. Jim dovolim, da ga vzamejo. Nato mnogokrat iz njih zbežim. Vse pa se trudim sprejeti. Cest la vie, a? Pogum, dekle!

Srce prepoznamo takrat, ko smo najbolj možno prijazni in najbolj možno iskreni naenkrat. In to iz srca! :)

Nič. To, kar je v meni, ne gre ven z besedami. To je. To je, kadar se pokriješ z luknjo.

Zdaj pa se vrnimo vsak k svojemu. Skrbno se opazujmo. Saj nismo Bog, da bi se ukvarjali z drugimi. Niti s svojo preteklostjo, da si ravno s prihodnostjo takisto nak. Bog je vse. Le našel se še ni.

Iz srca.

Barack vas pozdravlja

2009-10-20T07:46:00.003+02:00

God bless America

Deset let kasneje so ZDA drugačne. Zadnjič sem bila tu še pod Billom. Zdaj s plakatov, šalčk za kavo, gobelinov, nalepk, razglednic in knjig - pozira Barack. Za trenutek si predstavljam, kako v trgovinici s spominki v centru Ljubljane z litrskih kozarcev pristnega, domačega, slovenskega medu maha Danilo, na razglednici pa v dnevni sobi objema svojo Barbaro.

Desetletje po Billu je zapravljanje videti bolj utemljeno. Nakupovanje je pomemben del ameriške kulture in naciji, umetni tvorbi Stare celine, tega ni zameriti. Če ritualov ni iz tisočletne zgodovine, si je pač treba izmisliti svoje. Nove. Nakupovanje in zabava. Shopping & Entertainment. In na tone Prozaca. Let's have fun, baby!

Prijaznost vije iz vsakdanje komunikacije. Navidezna zainteresiranost in nasmehi iz reklam za kalodonte ti skačejo pred obrazom. In to ustvarja precej prijetno atmosfero. Čeprav je prijaznost umetna, nasmeh priučen in ustrežljivost navidezna, paše. Mnogo bolje kot nergaštvo obrazov, ki mi pred obrazom skačejo doma. Občutek imam, da me v ZDA še v p.m. pošljejo z nasmehom.

Sicer pa ... Neumno je soditi. Američani so Američani, Slovenci smo Slovenci, jaz sem jaz - pa naj bom v Bertokih ali Seattlu. Vsi smo eno. Krvavi pod kožo.

Spojila sem se z ameriško kulturo. Domov odhajam 20 kil težja. V kovčku in telesu skupaj. Obilje, ki se bohoti na vsakem vogalu težko ignoriraš. Sčasoma najbrž že, ampak v tednu dni se je bogatiji težko upreti. Tažko grem mimo knjigarne, ne da bi kaj kupila. Tudi mimo CD shopa ne gre zlahka. V času kosila in večerje je nemogoče stradati ob enormni ponudbi božanske tajske hrane. Tudi odlični kavi, ki jo prenašaš s sabo, se ne upiraš. Dišeče pekatete? Zakaj pa ne?! In sadje ima izjemno poln okus. Kar preseneča, seveda. Zloščena jabolka, ki so ravnokar zbežala iz vrhunske 3D animacije, so slastna! Ponavljam: slastna! Prav tako slive in nektarine. Njami! Da kupim navadne kosmiče z drobci suhega sadja in oreškov - pa v marketu skoraj diplomiram. Kajti skoraj vsem je primešan sladkor, na tak ali drugačen način. A preko pročelja embalaže z mastnimi črkami piše: No added fat! Hej - pa kaj naj bi dodatna maščoba delala v muslijih?

Umetnost je v Seattlu v prvih bojnih vrstah. Fascinira me Michelangelo in njegovo življenje v Seattle Art Museumu, po domače SAM-u. Spoštovani je bil riba po horoskopu in dočakal je skoraj 100 let, v času - ko je bila povprečna starost 45 let. Častitljivo, kajneda? Njegovo delo pustimo ob strani. Je pač rad risal in to mu je pomenilo vse na svetu. Njegovi genialni izdelki so po moje posledica tiste kozmične enegije iz katere se je napajal z ustvarjanjem. Zamislimo si, da imamo danes 150 let. Ni ga, človeka, kot je bil Mechelangelo. Da imam danes 150 let ... Se najbrž počutim precej čudno. Osamljeno.

Fascinira me tudi dajanje navodil. Od povsod prihajo navodila - pravila vedenja. Enormne količine napisov na tablah, tleh, mizah, papirjih, na stenah, povsod: Do this, don't do that. If you do this, you get that. Please, move on. Posebej so se me pritaknila navodila, ki prihajajo v obliki zvoka. Skoraj na vsakem koraku te sreča glas iz zvočnika, ki nekaj razlaga in te usmerja in ukazuje in organizira in koker olajšuje. Sintetični zvok človeškega glasu = Bog. Big Brother. In tako mi je v življenju lažje. Itak mi povedo, kaj naj in kako naj in kaj je dobro zame. It's for your safety not to lean over this plastic part ... Oh, ja, hvala, ker mislite zame. Hvala, ker mi ni treba razmišljati s svojo glavo. Zveni znano? Režimsko življenje. Le da je ta režim prijazen, ima nasmeh in o njem se govori angažirano, na glas, razpravaljalno. Prodajalec v lekarni mi mimogrede pove, da on in Američani nasploh niso navdušeni nad Barackovim podpisom spremembe o izstrelkih. Za katere izstrelke sploh gre, zaboga?

Res radi razlagajo. In ko jim zadaš vprašanje, ti navdušujoče in s polno mero samozavesti odgovorijo. Le da odgovora nisi dobil. Povedo pa marsikaj. Na vprašanje kje je najbližja avtobusna postaja, ti v hotelu potegnejo na pult zemljevid in razložijo seattleski avtobusni sistem. Tako izveš, da je neka cona zastonj, da naslednjo cono plačaš ob izstopu in da busi ter vlaki ustavljajo v tunelu. Zelo fajn. Le kje je najbližja avtobusna še vedno ne vem ...

Seattle je fajn. Zelen, izjemno odprt umetnosti, umirjen, z morjem in trajekti, z galebi, z nebotičniki, z odlično hrano, perfektno muziko, prijaznimi in pozornimi ljudmi, z naravnimi parki na dlani, gorami in snegom, skratka - navdušujoče. Z vsakim korakom ti razpostira nove dimenzije samcatega pogleda. Vse skupaj tvori res fajno atmosfero. Razen vreme ga malce daje ... Pogosto deži.

Bila sem na razstavi BODIES, ... uf ... Ja, prava človeška telesa, preparirana, plastificirana, sicirana. Poučno. Nadtelešeni ljudje so Kitajci, predelani na Kitajskem, Američani so jih kupili in postavili razstavo z namenom izobraževanja ljudstva o telesu in z njim zdravju. V roko si lahko prijel preparirana jetra. Nisem jih. Tudi približala se jim nisem. Sem pa spoznala tedensko napredovanje zarodka. In nisem vedela, da nam srce začne biti pri petem tednu. In da trepalnica povprečno živi 150 dni. In da se se vse kostne celice v treh mesecih zamenjajo. In da srce v povprečnem življenju spumpa 200 milijonov litrov krvi. No, to, da pa si ne moremo oblizniti lastnega komolca, to pa sem vedela. In nisem vedela, da se rodimo s 300-imi kostmi, v odrasli dobi pa jih imamo 206. In da ima vsak 20-človek še eno, dodatno rebro. O etiki razstave se nisem spraševala. Ker sem se davno tega tudi nehala spraševati o etiki živalskih vrtov. Pač ljudje se zabavamo z buljenjem v druge. Opazujemo in se čudimo opazovanim dognanjem. Uau, kako zanimivo. Ja, zanimivo je videti žolčnik, pričvrščen na jetra. Takšen z in oni brez žolčnih kamnov. Zdaj končno razumem, kaj so mi leta '90 odrezali in kje se je skrivalo tistih za grah velikih 32 žolčnih kamnov. In videla sem kadilska pljuča ... Jezus Kristus!

Za slovo sem si dala pogledati kino pravljico Where The Wild Things Are, v IMAXU, režija: Spike Jonze. Ulala experience. Če bi mi bilo ime Niagara, bi vedeli, po kom so poimenovali tiste slapove v Kanadi. Madona, koliko vode sem stočila. In kako so mi pasale te solze. Jokala sem z vsem srcem.

Profesionalno gledano pa ... Hja, imam certifikat, na katerem piše, da sem dojela kako blagovne znamke ustvarjajo in dobavljajo potrošniško srečo.

Odlašanje vs. Prenagljenje

2009-10-13T01:30:00.001+02:00

prvi koraki scenarija

Stvari, ki tepejo po betici. Preteklost kljuva v male možgane. Grehi, ki jih je potrebno še poplačati. V mislih imam vse tiste nedokončane stvari, ki se vlečejo v vsakdan. Sladka odlašanja. Brez njih ima človek čisto vest.

In so stvari, ki prehitijo. V mislih imam vse tisto, ko delujemo vnaprej. Včasih odpiramo dežnik, ko je sonce najbolj na nebu. Prehitevamo dogodke. Sladka prenagljenja. Brez njih se človek dolgočasi.

Odlašaš in nimaš moči prestaviti stvar dalje. Prenagliš se in iz trme vztrajaš. Na koncu pa se vedno vse poklopi. Pravzaprav je vedno poklopljeno.

Nobenega posebnega spoznanja nimam iz tega tedna. Dnevi kar nekam hodijo. V izteku so tisti, ko imam vrata iz dnevne sobe in delovnega prostora na stežaj odprta na terasco. Če jih zaprem, pogrešam hrup s ceste. Ugotovila sem namreč, da pišem tudi z ušesi. Seveda. Zato včasih potrebujem tišino, a hrup s ceste me opominja, da je življenje tudi zunaj. Hudič je, ko te nekaj tako posrka vase, da pozabiš na vse ostalo. To so tisti trenutki, ko je bila ura še ravnokar 19:03, zdaj pa kaže 23:56. Pa imej urejen bioritem. To vse nekaj po svoje skače.

Zadnji vikend sem ves pre-delala. Zarasla sem se na pisalno mizo in tipkovnico. Že dolgo ne tako. V zadnjem mesecu sem mnogo pre-delala leže. Zaradi bolečin v rami, mi je ležečka najbolj ugajala. In kot kaže, uspešno. Rama skoraj nič ne boli in tudi mravljinci v roki so vse redkejši in nežni. Uspešno upiranje farmacevtom. Natural. Roots Girl. 3 mesece samoterapije. Hja, ali pa 3 dni, če ... Ne bi odlašala. Saj bo, saj bo. Ena sorta upanja.

Imeli smo tudi profesionalno fotgrafiranje za potrebe korporacijskih fotografij Vizuarne. Ajajajajaj ... Ma sem lepa, kaj češ. Več kot 92%.

Pakiram za USA. Seattle, zibelka grungea. Poslušam Nirvano in Pearl Jame. Vračam se v bulerje in strgane kavbojke. Razpete srajce. Kariraste. Potem z odtrganimi rokavi. Grunge brezrokavniki. Še kakšna veriga iz žepa. Trakci okrog zapestja. Tankrca. Fotrova vojaška jakna. Z ovco od znotraj. Ki se sname. Rjava ovca.

Kaj še?

Nič.

Mir. Tudi v prenagljenosti in odlašanju se ga najde. Dogovorjeno vse po načrtu, povsem brez stresa. V grungeu se ti tudi malo fučka, čeprav trpiš. Podaljševanje bolečine. Užitka. Danes je grunge drugačen. Ni ga zaznati. Lepo se je vrniti vanj.

Nirvana.

5 načinov osvobajanja potreb

2009-10-06T16:10:00.002+02:00

izza sobotnega časopisa

Tole me je včeraj zagrabilo. Osvobajanje potreb. Odkar zapise obljavljam ob torkih, se skozi teden ukvarjam s temami, ki naj bi jih bila obdelala v naslednjem zapisu. Ene se načenjajo, druge lahko ugašajo sproti. Ob večerih, ko se v dekci zavijem na terasi, si delam zabeležke. Včasih sem tako vznemirjena, da zapišem 5 različnih naslovov in par odstavkov pod vsakim. A ker težko berem za sabo, ne vem, kaj pišem in ko pride rok - ponedeljek ponoči - napišem. Nekaj povsem novega. Koncentriranega.

Zaupam vam naslove, ki se jih je nabralo za ta zapis. Oziroma za oktobrske zapise. Me prav zanima njihova uporabnost.

Ogledalska terapija

Lepa si 92%

Passion and heart make everything else happen

Sledi svoji intuiciji in igrala te bo.

Hja, imaš favorita?

Pišem tudi z ušesi

Poslušaj to: Depra in Grando sta se vzela.

Testimoniali za komentarje FB statusov

Zelo se zavedam sebe

Passion is Pleasure

Zaljubljena v črno&belo, sivina prihaja z leti

Zgodilo pa se je “5 načinov osvobajanja potreb”. To bi bil naslov CD albuma, ostali naslovi pa so naslovi komadov. Zelo kantavtorsko zvenijo, ko jih preletiš. Izvozni material.

Potreba je potreba drugega. Če nekoga poleg nas že dolgo tišči lulat in nas o tem obvešča, bo kmalu vrsta na nas, če ne že kar takoj.

Pa o pretepenem geju, ki je šel na randi in ga je dobivalec pretepel, zbrcal in polomil. Tudi o tem sem razmišljala in se pogovarjala. Kaj to človeka žene? Strah česa?

Tukaj je teh 5 načinov:

1. opredelimo potrebo: vsaka stvar ima rep in glavo ali pa je to krog, kakor koli, je neka celota. Tudi potreba. Opredelimo jo in najprej poglejmo, če ta ne pripada komu drugemu in si jo le prisvajamo. Potreba je potreba drugega.

2. ukinitev ali izpolnitev želje: kaj je bilo prej, želja ali potreba, je nekaj takega kot kura in jajce. Edino kar vemo je to, da drug brez drugega ne morejo. Potrebe se osvobodimo tako, da ukinemo željo. Preprosto si nehamo želeti. Ali pa si željo izpolnimo in se tudi na tak način osvobodimo potrebe.

3. s prilivanjem soli na rano: iskanje in predvajanje primernih videospotov na YouTube. Drug drugega potegnejo za sabo in naenkrat si očiščen. Osvobojenje.

4. z zavestnim sanjarjenjem in vizualizacijo: vse lahko

5. s prekinitvijo toka misli: ko se potreba pojavi in to počne že dlje časa, pogledamo v njen izvor in nato preusmerimo tok misli. Tok preusmerimo v kateri koli način od 1. do 4.

To je bil ameriški stil zapisa, se pripravljam na USA prihodnji teden. “Hi, how are you? We have special offer for you - 5 easy ways to improve your libido in less then 3 days. Awesome!” Vam pravim, da je takole lažje živeti. USA bo izlet v lahkotnost bivanja.

Si bolj za čas ali bolj za denar?

2009-09-29T00:08:00.000+02:00

po vijugasti cesti, po blatni strugi reke, po skrivnostnem gozdu, po mamljivem zraku

Poznoštudijska in prvoslužbena leta sem malo šolo profesionalnega življenja dala skozi z danes močno prepoznavno, mednarodno, izjemno stabilno, razraščujočo in skrajno popularno blagovno znamko TOP SHOP. V živo se spomnim dneva, ko sem prvič to ime zagledala - natisnjeno na nalepki, s prepoznavnim logotom in pripisom: Nakup iz naslonjača. Videla sem fotelj, TV, v dnevni sobi je bilo to, videla sem TV daljinca in vse skupaj se mi je zdelo sila imenitno. To ljudje potrebujemo, se mi je bliskalo po glavi. Ja, nikamor ni treba, trgovina pride k tebi domov skozi TV ekran. Telefon, odtipkaš par številk - in to je brezplačna telefonska linija - si misliš, kar namesto tebe plačajo telefon. Uau. Bilo je leta 1996. Danes ob kupovanju preko interneta in z brezplačnim tipkanjem številke svoje kreditne kartice takšnega vznemirjenja ne občutim. V trinajstih letih sem izgubila občutek imenitnosti trgovine v lastni dnevni sobi. Zdaj je ta lahko še na sekretu.

Paradigma TV prodaje je temeljila/temelji na prihranku časa in denarja, ki ga pospremi vzpostavitev problema, produkt ali storitev kot rešitev vzpostavljenega problema, temu pa sledi promptno vzpostavljena potreba po produktu ali storitvi in poziv k akciji - nakupu! Vsi izdelki in storitve se prodajajo skozi prizmo iste dramaturgije. Problem, produkt/storitev, rešitev, prihranek časa in denarja, poziv k nakupu.

Prihranek časa in denarja ... Na površju se lahko zdi, da je danes življenje le še to. Čas in denar. Morda zato vsi tako neumorno iščemo srečo in ljubezen ... Da pravzaprav sploh več ne vemo, kaj ti dve stvari sta, če nista opredeljeni s časom ali denarjem. Če nimaš časa zame, me ne osrečuješ. Če mi ne plačaš kosila, me nimaš rad. Čas dam tistemu, ki me dela srečno. Denar dajem tistemu, ki me ima rad. Čas je sreča, ljubezen je denar. Jebeš to prevzetnost in ta napuh.

Sedeli smo za mizo pri nedeljskem kosilu. Zadaj se je Ališič drl z nekimi čudnimi medmeti.

“Ampak jaz ne vem ... Mi smo pa tako radi hodili v službo. Komaj smo čakali, da skupaj kaj fajnega naredimo. Pa to ... Pa ono ..., “ je enkrat vmes dejala mami. V mislih me je odpeljalo v nedavni intervju z NevemKom, v AliSobotniPrilogiAliObjektivu, ki mi je odprl en pogled na prosti čas. Nekaj v smislu poseganja dela v človekov prosti čas, je bilo ... Slaba službena volja da ima vzrok v tem, da se danes dela mnogo več za isti (ali slabši) denar kot nekoč. Delo je prevzelo dobršen del prostega časa. In tu se začne vsa nevroza. Ob branju pomislim: res je, madona, mnogo prijateljev imam, ki mi pripovedujejo o preštevilnih neplačanih nadurah. Ki da so samoumevne. Nekateri jih lahko zbarantajo za proste dneve, drugi še tega ne. Večini se nadure torej ne plača. Skoraj nobenemu v denarju, redkim v času. Pa bi namesto finančnega dodatka marsikdo, če ne kar vsi, rajši vzeli dela prost dan. Kaj ti torej rabi pogodba o delu, z njo 40-urni delovnik, 26 dni dopusta in ne vem kaj še vse, ko pa je v realnosti povsem drugače. Žalost božja.

Pod roke mi je prišel manifest z imenom Freak Revolution. Ob hitrem preletu izgleda vzpodbudno branje. Veselim se srečanja z Združenimi državami Amerike čez 14 dni. Čutim, da me bo navdalo z neko lahkotnostjo.

In če bi naslednja zlata ribica, ki jo srečaš, dejala: “Kaj hočeš? Vsak dan 3000 evrijev ali vsak dan 10 ur časa zase, prostega časa, izključevši spanje?” - Kaj bi izbrali? Po topshopovski ideologiji bi to bilo 1500 evrijev in 5 ur časa zase. A zlata ribica ni za kompromise. Zlata ribica željo izpolni in z njo ne moreš barantati. “3000 evrijev ali 10 ur časa,” je vztrajna. Izbrala sem denar, misleč, da si z njim kupim svoj čas. Nikoli ne bom vedela, kakšno bi bilo moje življenje, če bi izbrala drugo možnost. Zatorej danes hodim za denarjem, da si z njim kupujem svoj prosti čas. In če me vprašate o moji duhovni razvitosti ... Vem, kakšna agonija je, ko ni denarja ... Takrat tudi za občutenje sreče in širjenje ljubezni težko najdeš motiv. Občudujem tiste, ki to zmorejo. Vem pa tudi, kakšna agonija je imeti preveč časa ... Občudujem tiste, ki znajo živeti v vsem času, ki jim je na voljo. Sploh pa ... Kaj ta zlata ribica sprašuje take neumnosti? No, bog ne daj pa, da me vpraša ali hočem srečo ali ljubezen ...

Zaključujem totedensko javljanje s citatom, ki ga je objavila FB prijateljica:

"Life, is not a having and a getting, but a being and a becoming." - Myrna Loy

Srečno! :)

O zaupanju, razočaranju, sprejmanju, zapuščanju, hrepenenju in pogrešanju

2009-09-22T04:13:00.005+02:00

veš, poet, svoj dolg? mar zgrinjaš se v molk?

Naslov tega zapisa je kot temna plat ustvarjalcev, ki dobijo priložnost za svoje veliko avtorsko delo in potem vanj stlačijo vse, kar jim leži na duši. Vsa vprašanja, vse dileme, vse življenjske resnice in smisle je potrebno obdelati in.one.go. Populistično gledano bi lahko kaj takega pripisali t.i žanru slovenskega filma. Čeprav vanj ne verjamem. Sploh pa ne zdaj, ko nekako, kakor pač kažejo zvezde - vanj vstopam. Vpoklicana sem kot ko-scenarist v dva slovensko-filmska projekta. Se še vohamo, a intuicija pravi, da bo. Oboje. Oziroma, da oboje že je. Nekaj eksperimentalno.celovečernega. In nekaj ne.vem.še.točno.kaj celovečernega. Pa ne samo to. Poleg celovečernih filmskih form sem najbolj zasigurno vpoklicana tudi kot scenaristka nove TV nadaljevanke, po obstoječi predlogi, z vso avtorsko avtonomijo intervencije. Pred zame mogočnim izzivom stojim. Z neverjetno priložnostjo, da si v prihajajočem letu s temi projekti pridobim status samostojnega kulturnega delavca. Za katerega imam že zdaj vse predispozicije in reference, problem pa je, da me z vsemi njimi ni mogoče umestiti v nobeno opredeljeno kategorijo. Ker sodim v toliko njih, da se v vsaki izmed njih povsem porazgubim. Pisatelj, scenarist, režiser, snemalec, fotograf. Vse to in nič od tega. Tako sem tudi jaz en konglomerat vsega možnega pod eno streho, ki na koncu, pod črto, v tem kontekstu - ni N I Č.

Toliko o egocentričnih ciljih novih podvigov ... Kolektivno gledano pa si želim, da bi soustvarila nekaj, kar bi ljudje mojega kova, naše krvne skupine, z veseljem pogledali. In hoteli še. Tako nocojšen dan in noč v večini posvečam razmišljanju in oblikovanju nastopajočih likov v TV nadaljevanki. Kakšen peskovnik. Vedrčka, lopatice, potičke, avtomobilčki, Barbike, garaže, kočije, potoki, mostovi, ceste, gradovi. Ves peskovnik imam zase. Ivan Zidar bi bil ljubosumen ob takem izzivu. Sprejela sem izzive z vso odgovornostjo tajm menedžmenta, z vsem navdušujočim hrepenenjem, s popolnim zaupanjem vase in v ljudi, ki so me vpoklicali v projekte, z zavedanjem o popolnem razočaranju, ki ob nerealizaciji lahko sledi in z neizmerno samozavestjo, da lahko vedno odkorakam proč, drugam, nekam - kjer še nisem bila. Človek bi mislil, da imam jajca. Pa jih nimam. Z vidika anatomije zagotovo ne. Tudi lezbičnih nagnjen ne, ker sem se o njih že dovoljkrat v življenju preizprašala. Nimam jih. Imam ustvarjalni nemir. To je vse.

Toliko o delu.

Zdaj pa k privat vidiku naslova zapisa.

O zaupanju.

Rodimo se in zaupamo staršem. Nato se jim upremo in jim ne zaupamo več. Ker zaupamo v ljubezen do nekoga drugega. Potem tej ljubezni ne zaupamo več in spet zaupamo staršem. Nato začnemo zaupati sebi. In vedno bolj zaupamo zgolj in samo temu. Ko uvidimo, da zgolj to ne pelje nikamor in da je smiselno zaupati tudi drugim. V ljudi.

O razočaranju.

Najprej smo razočarani nad sabo. Ker matematiko pišemo slabše, kot smo pričakovali. Ker nismo spisa pri slovenščini pisali več. Ker nismo naredili sprejemcev. Ker nas ljubljena oseba ne jebe pet posto. Ker nas lastni otroci ne ubogajo. Ker nas šef javno linča. Ker nam ne zvišajo limita na banki. Ker zastavljeni projekt ni dosegel ciljev. Ker nismo shujšali po načrtu. Ker se nismo povzpeli na Triglav v petih urah. Ker seksualni partner ni doživel orgazma. Potem smo razočarani nad nezaigranjem košarkarske reprezentance v finalu EP. Takoj zatem razočaranje nad neosvojeno bronasto medaljo na istem prvenstvu. Razočarani smo tudi, ker naš kandidat ni prejel oskarja. Razočarani nad vsoto denarja, ki smo jo podedovali po sorodnikih v Argentini. Razočarani, ker nam partner po vseh teh letih še vedno ni sposoben za rojstni dan kupiti darila, ki si ga tako želimo in o katerem že toliko časa namigujemo. Razočarani, ker ljubljena oseba zgolj nekaj obljublja. Razočarani nad drugimi. Ker zaupamo.

O sprejemanju.

Po pubertetniških samodestruktivnih nagnenjih, morda tudi samomorilskih mislih, se nekega dne začnemo sprejemati. Razočaranje svetobolja popušča in sprejemamo svet okrog sebe. Potem končno sprejmemo sebe. Vsaj za trenutek se zdi tako. Pa tudi s tega naslova ni končnega rezultata. Sprejmemo razočaranje, sprejmemo zaupanje. In ko sprejemamo nas je strah zapuščanja. Biti zapuščen. Ali zapustiti. Isti drek.

O zapuščanju.

Potem smo nekega dne zapuščeni ... Od staršev, ko se znajdemo v belem svetu povsem sami. Od ljubljene osebe, ki ji sledijo nove, ki nas zapustijo. Nato zapuščamo mi. Zapustimo nekoga in se počutimo skrajno slabo. Ker imamo občutek, da smo s to zapustitvijo zapustili sebe. Ker ko nekoga zapustiš, te boli občutek, ko si bil zapuščen sam. Pa naj bo to zapuščanje staršev, slovo ob smrti nekoga, zapuščenje ljubljene osebe ali otroka, ki je odkorakal v svoje življenje ali otroka na ulici, ki si mu stisnil nekaj drobiža in ga nisi dvignil pod pazduho in odnesel k sebi domov. Zapuščanje je bolečina. In slaba vest ob.enem. Ker hrepeniš po svobodi.

O hrepenenju.

Edino hrepenenje je dokaz neizmernega poguma in popolnega sprejmanja straha, z vsem zavedanjem morebitnega razočaranja, ob katarzi zaupanja, z osvobajanjem zapuščanja. Zapustiti sebe je strah pred absolutno svobodo. Zato je treba hrepeneti. Po nečem, kar še nisi in morda nikoli ne boš. To je svoboda.

O pogrešanju.

Tu svobode ni. Je pa lepo čutiti pripadanje nekomu ali nečemu, ki v tem trenutku nisi zgolj ti sam.

Tako zdaj ležim na terasci. Obkrožena s še zadnjimi, najbolj vztrajnimi žužki tega poletja. Stonoga na fasadi, družine pajkov po vseh kotih. Hroščki na tleh, komarji mi frčijo okrog glave. Jesen je. Čeprav sem danes skočila v morje in užila lepoto domače morske vode kot še ne v tej sezoni. Danes je bilo morje fantastično. Pravšnje temperature in mirnosti tudi za hrbtno plavanje neukih te tehnike. Nasmejana družba na plaži. Kafič zariglan. Mnogo avtomobilov in jadrnica, ki se je dala z granikom vrniti se v morje. Sedajalnik je čas, ki ga pogrešamo. Se dati. Danes sem se dala dnevu kot je bil. In se dajem noči, kot je. Dala sem se sebi in svetu. Kakšna svoboda.

P.S.

Odslej bodo zapisi JellyMetuljke izhajali ob torkih. To je namen in cilj. Znana periodika olajša stvari, pač ... Da bomo vedeli, kdaj se tule srečamo in imamo vsi kaj od tega.

Ko v torek ob 16h začutiš srečo

2009-09-15T17:56:00.005+02:00

into my eyes, into my eyes

Se mi je zazdelo, da se tule že dolgo nismo videli, zato moj današnji portret. Posnet z Macom, na zofi terasce. Uporabila sem ga tudi za novo Prikazno fotografijo na FB-je. Bila sem presrečna, da ne dežuje in prestavila pisarno na prosto. To je privilegij. Open-air office. Z njim človek pozabi, da pri svojem delu nima socialnega varstva, da mu nihče ne plačuje dopusta in bolniške, da mi nihče ne bo dal penzjona, nobenih službenih stroškov ni pokritih, tudi dnevnic ni, ne malice plačane in ne plačanega prevoza na delo. Niti extra super-truper življenjskega zavarovanja, nikakršnih bonusov, službenih avtov, mobitelov, regresov in božičnic, popustov v sosednji trgovini, plačanih nadur, dodatkov na terensko delo, asistentov, ki ti fotokopirajo in nosijo kavo, ni plače na dotičen dan v mesecu, ne sindikalnih izletov in kolektivnih telovadb ter brezplačnega fitnesa. Ne, tega ni, če človek dela na avtorske pogodbe. Je pa vse kaj drugega ... Tudi ni kreditov in kupovanja na obroke. Ti nihče ne da. Razen s porokom, jasno. Pa z nikomer se ne meniš za odobren dopust, nikomur ne pišeš samosebinamembnih poročil o svojem delu. Z nikomer ti ni treba barantati, da bi si v petek mogoče vzel frej, ker je napovedano sonce in ta jesen gre notri in bi skočil do morja in gledal v vodo in podaljšal vikend morda še do ponedeljka in da saj, boš vmes prebral tisti izvleček projekta in 30 strani strokovne knjige, pa da boš sigurno dobil kakšne inovativne zamisli, kako pridobiti nove stranke. Ni psihotičnih sodelavcev, ki ti mečejo polena pod noge, so ljubosumni zaradi tvojih rezultatov in emocionalno izsiljujejo šefa, s solzami ali preglobokimi dekolteji ali pa z informacijo, da ima šef ljubico, medtem ko se od dolgčasa praskajo po riti. Lahko se ti takšen sodelavec prikaže na projektu, pa z njim delaš takrat, enkrat in nikoli več. Ni štetja dni dopusta in kalkuliranja praznikov. Ni brzenja čez teden v hrepenenju po vikendu. Ni ponedeljkov, ni 17.ure, ni nestrpnosti, da je že konec četrtka in je potem samo še petek. Ni kreativnosti v iskanju poti po napredovanju, ni globokega dihanja, ko ti nek zelenec, ki se je ravnokar pridružil timu, pametuje česa vsega ne delaš prav. In ni hihitanja in šepetanja za tvojim hrbtom. In nisi neviden. Ker vemo - kdor dela dobro, je neviden. Vidijo se le slabe stvari. In nikomur nisi šef. Tudi sebi ne. Ker vsak pač ve, kaj dela, je za to prevzel odgovornost in stvar štima.

Je pa ... Samoorganizacija, 100% odgovornost za vsak sleherni korak ali gib, ki ga narediš, je nekaj discipline, ter ves čas na tem svetu. In ogromno lastne motivacije. Ja, to pa je. Je tudi petek ob ponedeljkih in nedelja ob sredah in sobota ob četrtkih in 9 zjutraj ob enajstih zvečer. Je tudi kakšna živčna vojna, ko se honorar še ne pozna na tvojem računu. In je slaba volja, ko se greš izterjevalca in se zaveš, da kreditiraš podjetja s par deset zaposlenimi in tudi kakšna multinacionalka je med njimi. Najhujša pa je seveda slaba volja, ko je nekdo čez noč pozabil na osebni dogovor in ga ta amnezija zaboga ne popusti. Je tudi manj načrtovanja, ker nikoli ne veš, na čem dejansko si in na čem boš čez tri mesece. Ja, za negotovost je potreben pogum, nič ne rečem. A ta se da priučiti. Strah preobračaš v izziv. Skrb v priložnost. In mirno lahko protestiraš in kakšno uro ali dve ali ves dan razglasiš za stavko. In tudi spoštovanje je. Ker je vsem jasno, da te lahko že naslednji moment ni več tam. In to moraš biti pripravljen storiti. Zares. Se zahvaliti za sodelovanje in mirno oditi. Tu so malce škakljivi pavšalni dogovori - mislim, pavšalni, mesečni honorarji. Ki se jih izogibam. V bistvu jih nimam. Ker jih nočem. Boljše je projekt oceniti na trimesečni osnovi, če že gre za dolgoročno sodelovanje in tako dolgoročnost razdeliti na kvartale. Je tudi to, da včasih pač ne zlezeš iz postelje. Nehote. Od tistega jutranjega pitja kave v postelji in priklopa na kompjuter se nikakor ne pojavi impulz, ki bi te dvignil. In se ne. Spet drugič pa več dni ne spiš v svoji postelji. Delovni in prijateljski obiski se zavlečejo. Delo na terenu je delo na terenu. In je tudi to, kar je bilo danes. Po dopoldanski telovadbi, nekaj telefonskih pogovorih in še eni kavi, ugotoviš, da je po včerajšnji Sibiriji, zelo toplo. Sonca na pretek. Terasca! Mizico si potegnem k zofi. Globoko nanjo stegnem noge. V naročje si poveznem kompjuter. Na levo stran si pripravim zapiske, na desno zvezek in pisalo. Plastenko z vodo postavim na tla v doseg roke. Gledam v hribovje tam proti Črnem kalu. Zaveje morje. Pišem ... Zaslišim soseda Gregorja in ga pokličem, da se dogovoriva, če je za sobotni arjolski zbor krajanov še kaj potrebno postoriti. Nič, vi samo pridite, pravi. V Bertokih na Arjolu smo se odločili, da se moramo mladež sosedsko povezati. In tako imamo ta zbor v soboto. Pišem mejle, razmšljam o blagovni znamki, scenarijih, potovanju v Indonezijo, seminarju v USA, o prijatelju za katerega zdravje molimo, saj je uspešno preživel transplantacijo jeter, zdaj pa nagajajo neki strdki (Go, Aleks, go! - je prijateljev mantra), potem imam totalno ogromno dela na FB-ju, skuham še eno kavo, se prepuščam sanjarjenju, ki si ga želim v prihodnjih dneh, brez apetita sem, ko ... Me prevzame. Prevzame me ... Najprej sploh ne vem kaj. Sreča! Sreča je! Srečna sem! Zavem se neskončnosti. Sreča je. To je sreča. Blažen mir. Pogledam na uro. 16:05. Odprem koledar, ker ne vem dneva in datuma. Evo. Tako sem v torek ob 16h začutila srečo.

Zato vsem, ki ste kdaj koli v življenju šli v službo s cmokom v želodcu, iz srca pošiljam milijon košev poguma, da nekega dne - po pameti (ker ni treba bankrotirati, pravijo moje izkušnje) - zakorakate v svet svobodnega poklica. In na tem začnete delati že zdajle. Po pameti ... Prvi korak je vizija in verjetje vanjo. Mir je tu, na tej strani denarja in časa. Vem, drugo je, če imaš otroke ... A tudi ti nekega torka ob 16h odrastejo.

P.S.: Aja, pa še to. Življenje je še vse kaj drugega kot služba ...

Nedeljska

2009-09-13T12:05:00.004+02:00

brainless

Recimo, da bi za en dan lahko zamenjali svoje možgane z nekimi drugimi. Katerimikoli. Tudi če so že zdavnaj mrtvi. Katere bi vzeli za en dan? Čigave možgane bi preizkusili v enodnevni avanturi? Priložnost, ki se pojavi le enkrat v življenju. Čigave?

O tem razmišljam, ker sem vedno bolj prepričana, da eni možgan sploh nimajo. Vsaj delujejo tako. Oziroma evidentno kažejo, da možganje uporabljajo izključno za en, samcat, določen namen. Recimo - za službo. Takšnih je ogromno. Vse možganske kapacitete porabijo za svoje delovne uspehe, slavo in ekonomski napredek. Za vse kaj drugega pa možganja nimajo.

A pustimo druge, navsezadnje tule govorimo o meni, a ne. Jaz bi možgane zagotovo zamenjala z moškimi, da se prepričam ali je res. Ali je res vse tisto, kar govorijo, kar beremo in tudi doživljamo - da so moški možgani povsem drugače sprogramirani od ženskih. In potem bi te moške možgane uporabila za reševanje svojih ženskih težav / neumnosti. To bi bilo perfektno. Z moškimi možgani bi razodela brezpotrebne elemente ženskega spraševanja in analiziranja. Joj, ampak ti moški možgani ne bi smeli biti od kakšnega emocionalnega butca. To bi bil zajeb. Da zamenjam s kakšnim bedakom. Če že za en dan dajem svoje možgane v formalin, jih moram menjati vsaj za ekvivalent, če ne za višje vrednotene. Hm ... Pa se človeku lahko v enem dnevu zmeša? Recimo, da mi ti drugi možgani povzročijo takšen šok, da se mi odpelje ... Ali pa da me ravno tisti dan princ mojih sanj povabi na sanjsko potovanje in ga iz svoje momentalne moškosti zavrnem ... Zamenjava možgan postaja vse bolj nevarna! In vse manj pametna ideja. Nič ne bo s tem. Pozabimo. Ne gremo se tega. Ne da se mi. Sem rekla - Ne!. In dobro vemo, če rečem Ne, je NE. Dobro vemo, kakšna sem. Zatežena. Neprilagodljiva. Netolerantna, brezkompromisna, neumna, zadrta, egocentrična, ljubosumna. Zato se menjave možgan ne grem. Prav odlični so tile, ki jih posedujem. Op.p. - seveda se z uporabljenimi pridevniki pri opisovanju sebe niti malo ne identificiram. Gre za šolski primer sarkazma.

Drugače pa ... Da sem danes po vsej verjetnosti preživela zadnji dan na plaži, ... Ajme, me tole kar malo stisne pri srcu. In že se poigravam z lahkotnim skokom v Grčijo, recimo oktobra. Oktobra tudi Bruselj. Z veseljem pa bi v konec septembra stlačila tri dni Londona. Poceni šoping. Še bolj pa me že srka vase decembrsko odfrčanje v Indonezijo. To se zdaj že ve. Indonezija, sredi decembra, vsaj mesec in pol, če ne dva. Kompjuter - JA!

Pa lep teden ... Čeprav bo menda scalo kot sam satan. Oh, mi je všeč tole damsko vulgariziranje.

Pretvarjanje gre lahko v CV pod rubriko: Spretnosti/Skills

2009-09-12T23:20:00.011+02:00

oh, te nedolžnosti

Glumiš gljivu. Pretvarjanje je del vsakdana. Da pritegneš pozornost, da delaš dober vtis, da izražaš nekaj, česar sploh ni. Razmišljam o razliki med laganjem in pretvarjanjem. Pretvarjanje je pač laganje samemu sebi, laganje samo pa je namenjeno drugim. Ah, ta strašno pametna ugotovitev nima nobenega smisla. Gremo rajši k podobnostim. Oboje je širjenje neresnice. Eh, tudi to ne gre. Najbrž bi šlo najlažje s primeri.

Lahko se pretvarjaš, a ne lažeš. Lahko lažeš, a se ne pretvarjaš. Iskreno laganje. Iskreno pretvarjanje. Je eno in drugo sploh še lahko to, za kar se izdaja, če je iskreno? Ali je sploh lahko kaj neiskreno? Tisto kar je, je iskreno. Če ni iskreno, sploh ni. Razen do samega sebe. Iskreno in neiskrenost obstajata zgolj v odnosu do samega sebe. Ker če lažeš in ne veš, da lažeš, potem ne lažeš. In če se pretvarjaš in ne veš, da se pretvarjaš, potem se ne pretvarjaš. Če pa vse to veš, veš pa samo ti. Oziroma, če iskreno lažeš, si iskren. In če se iskreno pretvarjaš, si iskren. Kaj se potem tu šteje? To, da si iskren ali to da lažeš/se pretvarjaš? Joj, kako so te stvari zakomplicirane. No, če se z njimi ukvarjaš. Lahko pa le zamahneš z roko in si misliš svoje ali pač nič. Važno, da veš kaj počneš, da veš zakaj oz. da se tega zavedaš. Samozavedanje je glavna stvar. Pa goltaj svoje posledice. Tako kot jaz goltam svoje. Je pa nekaj ... Težko je pri sebi ločiti oz. biti gotov v tem, kdaj si do sebe iskren, kdaj pa stvari pometaš pod preprogo in se delaš, da jih ni več. Preproga pa se dviguje od tal in tiste grudice/izbokline, ki se na njej pojavljajo, ti lepo kažejo, da stvar ni izginila. Ampak še kako diha. In žival bo nekega dne zlezla izpod preproge. To pa je že nov film.

Zato sem se danes odločila posesati. Dvignila vse preproge. Pogledala nesnagi v oči. Upam, da bo zalega, ki se zopet razbohoti tam spodaj, imela drug vonj. Lahko pa bi sesala vsak dan, če bi le premogla dovolj poguma za iskrenost do sebe. In se umazaniji odpovedala prej. Ker ... Saj vemo, da je. Le nekako se je oklepamo, čeprav vemo, da drugam kot v smeti ne sodi. A je pač tako. Najprej je jabolko. Ga obgrizemo in postane ostanek (razen pri tistih zanesenjakih, ki pojedo jabolko s pecljem vred). Če ne prej, ko zelo smrdi, postane smet. Oziroma biološki odpadek. Drugače je z bonboni. Za njimi ostane ovitek, ki pa ni drugega kot smet. In če že moram izbrati - vzamem jabolko, boga mi, da res. Tudi ta so lahko sladka.

Sposobnost pretvarjanja pa je na nek način seveda tudi zelo dobrodošel bonus v preživetveni bitki. Se lepo oblečeš, oblikuješ pričesko, narišeš fasado in greš v soboto zvečer ven. Odločno. Odločno, da si nocoj seks bomba. In si. Lahko pa ostaneš doma, v razvlečeni majci in razcapanih hlačah, odločeno, da se smiliš samemu sebi. In se. Ne prvo, ne drugo, ni res. Nisi seks bomba, nisi samopomilovanec. Vse skupaj je le pretvarjanje. Da se nekaj pač dogaja. Življenje je en velik eksperiment, le da zanj vemo, kako se konča. Ali pač ne?!

Znam te, puško, dok si pištolj bila.

Zanemarjam

2009-09-07T21:56:00.005+02:00

Po eni strani mi je povsem všeč, da je poletje over&out. Ker toliko fuzla, derealizacije in paralelnosti ne sfolgam več. Se ne pritožujem. Bilo je noro, lepo, zabavljaško, romantično, hrepeneče. Zdaj ga imam pa že malo dosti. Ob dolgih dnevih in visokih temperaturah mozak stane in se mi niti pisati ne da. Pa to neznansko pogrešam! Res. Pravzaprav pogrešam razmislek, ki za sabo potegne potrebo po pisanju. No in tako bom zdaj malo razmišljala. In si obljubim, da bom kmalu spet pisala.

Do tačas vabim k branju mestopisa o Bristolu, ki ga je zapisala Karmen. Tudi to so lepi spomini letošnjega poletja. Veselim se jeseni.

Slovo

2009-09-01T19:54:00.004+02:00

dokler ne odjadramo spet

Začetek šole ali prvi šolski dan je znanilec konca poletja. Z njim prihaja čas dolgih rokavov ob večerih in tudi jutranje sonce postane prijetno sveže. Kmalu bodo sledili dnevi, ko ne bomo vedeli kaj zjutraj navleči nase. Je še za kratke, pa dolge s sabo? Ali kar dolge že takoj, a kaj, če bo potem vroče in čez dan na kavi zgorim?

... in tako v debelem puloverju in z ozeblimi nožnimi prsti bingljam v viseči vreči, razmišljujoč o slovesu ... Kot takem. Svoj košček je pridodal tudi tale zapis, ki ga je prijatelj zjutraj podelil na FB-ju. Slovo takšno ali drugačno, tudi od samega sebe. Jaz se rada resetiram. Dobro dene. Ker nikoli ne prideš na isto kot si bil pred resetom. Seveda je lahko slabše, normalno. Saj vemo, kaj se zgodi, če reset kliknemo prekmalu. Ali prepozno. Praviloma pa slovo od nečesa prinese olajšanje. Je pa seveda za razmisliti, kaj slovo sploh pomeni. Ponavadi je to nek ritual, s katerim se poklonimo pretekosti. Je tudi napoved novega. A prav zares slovo pride do izraza takrat, ko se poslovimo od spominov. Spomini znajo biti jeba. Na njih znamo viseti kot kuhani špageti. Nekaj lepljivega je na nas. Potem se zgodi prelomni trenutek in ta lepljivost popusti. Fljok, trčimo ob tla. Bang, direktno na glavo. Ulalalala! A to je tako? Temu se reče prelomna točka. No in njej sledi ritual slovesa. In ko se zares poslovimo, nastopi olajšanje. Vsega pa je kriva prelomna točka. Danes sem vstala na eni izmed njih. Olajšanje se je izrazilo v obliki poplesavanja po stanovanju ob romantični melodiji predrage Lilly Allen. Srce mi je poskakovalo big time. Neverjetno, kaj sem potrebovala, da je lepilo popustilo. Je pa tudi res, da sem visela že v zadnjih izdihljajih, čeprav sem še včeraj bila posnosen zalepljen kuhan špaget. To je pač tisto oklepanje spominov. Tistega niča in vsega, ki nas preganja nedoumljivo. Pa četudi je lepo.

... tukaj in sedaj ... s poletjem ali brez njega. Ljubim se. Tudi zaradi ljudi, ki me obkrožajo in zaradi tistih, ki jih s krožnice odnese centrifugalna sila. Blagoslov(-o)! Jutri oblečem tričetrt hlače in rokave, dolge vržem na zadnji sedež.

Dislokator spodnje čeljusti

2009-08-29T13:09:00.006+02:00

Z vsakim korakom, ki ga naredim v muzeju, se mi odpirajo usta. Navdušenje se stopnjuje z odkrivanjem eksponatov, ki se kot da nič, pojavljajo sredi stalnih zbirk muzeja: npr. - med nagačenimi gorilami in drugimi predstavniki divjine se znajde plišasta ovčka z nagobčnikom; med fosili in pač kamni in stalagniti ter stalagtiti, se postavlja penis; med delikatnim porcelanom bogvekaterih dinastij, se pojavi keramična balerina z gas masko; med oddelkom z zmajevimi motivi na keramiki, umreš od smeha ob T-shirtu z zmajevim vzorcem, kupljenim v shopping centru na V mesta, kot pravi spremljevalni tekst k ponarejenemu eksponatu. Banksy je sila zabaven umetnik. Poleg njegove skrivnostnosti z anonimnostjo, ki jo je privzgojil in me fascinira, sem dodatno fascinirana še nad njegovim slikarskim in kontekstualnim mojstrstvom. Res mi spodnja čeljust pada dol. Grafiti oz. stencili so le ena plat medalje. Ta se plasti kot čebula. Potuješ po muzeju in odkrivaš nove in nove stvari. Navdušile so me postavitve klobas kot plazilcev v terarijih. Klobasa, lepo v plastičnem ovoju, ki cvili in išče ljubezen obiskovalcev s poljubljanjem stekla. Male hrenovkice, kakšnih 5 njih, ki žvrgolijo in se v njihovi mini velikosti zdi, kot da kličejo mamo. Škoda, da mi je po 10-ih minutah v muzeju crknila baterija na fotiču. Pa ravno dan prej sem se spraševala, le kdaj sem jo sploh zadnjič polnila ... Izkaže se, da predolgo tega. Na srečo je Karmen opremljena z baterijo in polnilcem, tako da zbirka fotk še pride. A vsakomur želim, da bi to videl v živo. Ker je nekaj tako preprosto človeškega, da se te dotakne forever. Izvor navdiha, strasti, poguma, iznajdljivosti in življenja kot je. Banksy rules!

Now Wash Your Hands

2009-08-28T02:39:00.004+02:00

it takes two

i would love this with you

weather counts a lot

Vzamem košček sira. Sem na beljakovinski dieti. Rabim ekspres. Po 29-ih urah pišem kompresirano štorijo izleta v Bristol. V pričakovanju ustvarjalne injkecije jo dobim. Misija se začne pred dvema mesecema in nekaj, ko na Twitterju objavim link: Banksy vs Bristol Museum. Uau. A gre kdo v Bristol? Ja. Uskladimo se v 10-ih dneh. V naslednjih treh tednih dopustov iščem hotel. Za karto sem vedela še pred objavo linka. 22€ iz Trsta. Direkt. VemoKdo. Dobim nekaj zelo finega. Za 120€ tri nočitve z zajtrkom. Nato se srečava s sotwitterašisco @hirkani. Na kavi konec julija se srečava, še parkrat pomejlava in potelefonirava, ko me z 1/3 družine poberejo na Arjolu, Bertoki. Trst, v luft, pristanek, avtobus, hotel. Bus 9funtov povratna, max 40 min vožnje. Pristaneva v napačnem hotelu iste verige. Sprehod s koleščki, ki jih vlečeva za sabo ob pol dveh ponoči. Ko se v pred spanjem še dve uri pogovarjava. Po slastnem zajtrku, počasi na pravo kavo via Bristol Museum. Vrsta zgleda čist ok, precej dinamično se spreminja. Kakšnih 20 do 80 ljudi pred vrati. Nekaj po dobri desti uri jo kreneva tja še midve. Že hočeva smukniti skozi razmejevalno ograjo, ko to ne gre čutiti. Ne, ne, greva okrog. Varnostniček nama pove, da je vrsta za vogalom. Aha. Aja. Ja, poglej na pločniku še kakšnih 100 ljudi. A to še ni poglad za vogal. Tam jih, v šestpasovni vrsti, na za promet zaradi razstave zaprti cesti, stoji kakšnih 400 do 800 ljudi. Vendar to je šele predverje kakšnih 200 m pločnika, zapolnjenga z ljudmi. O, jezus marija. In temo pločniku sledi še en vogal. Z naslednjimi 200 metri zapolnjenga pločnika. Stolčki, dežniki, malica, kava. Staro, mlado, družine, vsi. Zdi se, da je ves svet tam. Čakalna doba na najini točki vkrcanja v vrsto: 5 ur. Počim od smeha. Potem ko že stojim v vrsti, jasno. Odločiva se za odhod in jutrišnji nov poskus. Precej prej kot skoraj ob pol enajstih. Na povratku posnameva filmčke. Moj se imenuje The QUE. Naslednji dan kararza. Tega takrat še ne vem. Greva na izlet s turističnim odprtim busom. Prelepo. Slikovito, bogato, obvladljivo, zeleno, muhasto, zabavno. V vrsti sva pred osmo zjutraj. Ravno so nas prihajalce začeli urejati v šestpasovnico. Gremo po kave. Jutranje čakanje na razstavo grafiti artista je pravi piknik. Zajtrki se jedo po tleh, očka z nekaj mesečnim sinom se igra na skrajnem desnem pasu. Jamajčan prodaja Big Issue, smooth koker Kralji ulice ne bodo nikoli, babica igra GameBoy, druga babica z vnučkama mljaska putraste rogljičke, odpiramo marele, nam prodajajo PVC enkratne palerino, dve za pet f-jev, ljudje kupujejo, zapiramo marele. Vsega boga se dogaja. Čez dve uri in skoraj pol sva v muzeju. Trčim že ob špeganju preko vrat čez ramena pred mano stoječih. Željnih, radovednih. Trčim ob tablo z napisom WELCOME TO MUSEUM in z na roko dodanim Now Wash Your Hands.

Utrinki tedna

2009-08-18T22:02:00.002+02:00

Izgubljeni občutki o preteklosti in prihodnosti.

Trije zaporedni dnevi pretiranega žuranja.

Luštkani obiski prijateljev.

Največji, najdebelejši, najgrozlivejši podočnjaki vseh časov.

Povrnitev fizkulturnega udejstvovanja.

Zanimiva vsenončna filozofska debata.

Učenje zavarovalniških prodajnih tehnik.

Razmišljanje o grafični podobi državne uprave.

Ubijalska vročina, ki jo težko prenašam.

Domišljijsko potovanje v težko pričakovano srečanje, ki se odlaša in odlaša.

Začetek zimskega potovanja v tople kraje.

Potreba po spremembi nevemčega.

Veselje ob svetovnem prvaku.

Veliko spanja.

In lep telefonski klic.

Na, pa je teden naokoli.

Oblast ljudstvu!

2009-08-11T12:14:00.004+02:00

še en glaž vina mi dej

... Ali pa rajši ne (na naslov zapisa se nanašam). Glede na včerajšnje doživetje koncerta U2, v 60.000-glavi množici, ne vem, če je "Power to the People" zares pametna ideja. Tolikšna masa ljudi, ki misli in čuti moč v svojih rokah je pogubna. Potrebuje nekega boga izven sebe, da je lahko prijazna do same sebe. Da se vsakdo v njej vsaj malce zaveda sočloveka. Velika moč, takšne mase je. Velika moč je v nas, ljudeh. Če bi vsi stopili skupaj, bi lahko ta svet oblikovali po svoje. Ampak rajši si naj ne želimo tega, pravim ... Prenevarno je. Rajši si ne zamislim moči skoraj sedmih miljard ljudi. Vsake posebej, namreč. In potem, ko se ta moč vsaka posebej zmeša skupaj ... Vsak po svoje, ki kriči za isto - ampak vsak po svoje! U-bogi bog, ki mora vse to furati. :)

Ampak!

Imamo izziv, kako biti skupaj bog. Z glasbo zagotovo. Enoglasno petje 60.000-glavega zbora je dober pokazatelj te možnosti.

Za druge ideje pa zdajle nimam ne pameti, ne energije.

Skratka ... Koncert včeraj je bil galaktičen. Jaz prvič v tolikšni masi ljudi na kupu. In ko so mobilci te mase zasijali kot kresničke ... In ko si zaslišal uvodne rife, ki si jih čakal ... In ko je bil uvod pred prihodom na stejdž melodija Davida Bowieja ... In ko so kocine vstale! Res lepo doživetje. Polno do zadnjega kvarka.

Pred tem doživetjem smo bili na misiji - pripeljati se (=najti) in predvsem parkirati (!). Uspelo nam je na privat dvorišču romske družine za 20€ vso noč, z živo stražo, tri minute peš od stadiona. Privat parkirišče pa pomeni prostor za en avto na koncu javnega parkirišča, katerega (privat ponudenega parkirišča) oznaka je belo prečrtan križ, ki predstavlja dostop do stopnic ljudi živečih pri tem parkiren ne-boxu. In to so bili naši parkingodajalci. Mah, kaj naj rečem, še Kusturica bi nam čestital za ta prizor. Za 10€ zraven bi nam dobrodušno še psa dali v avto. A smo se zahvalile (bili smo 4 ženske) za to ponudbo. In ta ponudba je bila dana in sprejeta v smehu z obeh strani. Evo, brat bratu. Saj so nam rekli, Slovenkam ... Sta za novo leto prišli dve, da se poveselita in zaplešeta in tako ... Ena se je poročila s stricem od žene, druga z njegovim sorodnikom. Tako je to, tukaj. Prideš na obisk, pa ostaneš za vedno. Po koncertu smo me vseeno šle. Ob prihodu smo gazdi, ki nas je z družino čakal na vrtni ograji, pomahale in nakazale, da gremo v sosedski kafič še na drink. "Nemoj ništa, da brineš za avto," mi je kot voznici extra rekel ob prihodu. E, boga, i nisam. Da smo se srečali, smo bili srečni oboji že takoj. Oni so se znašli, me smo zaupale. Po drinku šle še v pekarno, pa hajd domov. In še dobro ne zapustimo Zagreba, ko se ulije kot iz škafa. Hvala vesolju, da nam potrebne vode ni poslal prej. Med koncertom bi bila ta zeloooooo nepotrebna. No in v tistem sosedskem kafiču je nastala zgorna fotografija. Ukradena. In glavni lik se je malček prehitro zbudil. Pa tudi opazil je moj vanjpikerirajoči fotoaparat. In ko te glavni lik ujame v tatvinskem momentu, je najbolj pomembno, da mu ne daš znaka, da veš, da te je ujel. In to so najlepše fotografije ... Na nek način se jih sramujem. Dajejo mi slab občutek. Če ne v momentu kraje, pa ob objavi. Ampak ...

Nenazadnje. O prodajnem nategu organizatorja koncerta za slovensko romanje v Zagreb, je bilo že mnogo gneva izrečenega. Kot sem zaznala pred slabima dvema tednoma, so že na križanjskem postopku. Da ilustiram njihov prodajni kriminal, naj ponazorim na monetarnem vzorcu štirih oseb: ko so karte za koncert 10.8. prišle v prodajo, so bile na voljo izključno v paketu z avtobusnim prevozom. Cena: 110€ za stojišče. Razprodane še isti dan. Sčasoma se je pojavil še en termin za koncert, 9.8. Tudi takrat zgolj v paketu z avtobusnim prevozom. Sčasoma se je začelo šušljati, da - če ti res ni do avtobusnega izleta v ZG, ki se začne ob 11h iz Ljubljane (koncert ob 21h, predskupine ob 18h) in če ti res ni do ogledovanja ZG, ki je bil s prijazno gesto organizatorja vključen v ceno - lahko voucher zamenjaš za karte in se v ZG odpelješ z lastnim prevozom. A seveda brez povračila denarja za avtobusni prevoz. Paket je paket. Če nočeš zraven mašne, tvoj problem, imaš jo pa. Mirno jo lahko vržeš stran. Tako smo storili. Zamenjali voucherje za karte, na katerih je lepo pisalo, da je njihova cena 500HRK. Hitra prekalkulacija valut nam pove, da je to cca 70 €. Štirideset € po glavi je šlo pa ... Kam že? In če pokukamo v naše včerajšnje prevozno sredstvo, v katerem se nas je na koncert odpravilo štiri osebe, je to reci in piši 160 €. Na en samcat avto. Na poti in v ZG smo jih srečali vsaj 100. In rajši ne pomislim, koliko jih sploh srečali nismo. Če temu dodamo še strošek dizla in parkinga, nekaj malega cestnine, amortizacijo avta in delež naše cestne vinjete, smo lahko vse drugo kot pa zadovoljni potrošniki. A seveda za naše doživetje nič ne de. Ker je neprecenljivo. Z ekonomskega vidika pa je ena navadna svinjarija. Banda grabežljiva! In mi mislimo, da živimo v civilizaciji, a?

Še zaključek.

Za lahko noč sem si vzela momentalnost, da bom sanjala o večnosti. Večnosti trenutkov. Jutri pa ... je precej deloven dan. Pa Gary gre z mano v LJ, ker gremo menda s kolesarskim klubom na izlet.

Te včeraj nisem slišala, imam jo pa zelo rada:

Who's Gonna Ride Your Wild Horses

Zgodba iz viseče vreče

2009-08-08T19:10:00.004+02:00

ulična svetilka glumi luno

Včasih se potuhnem. Nardim se, da me ni. Vse lepo in prav, če se le ne bi zavedala, da sem takrat potuhnjena. Nekaj podobnega se mi pripetava te dni. V meni kipi gorečnost avanturizma, a dlje od viseče vreče ne pridem. Huda avantura. Ker v viseči vreči nikoli ne veš, kdaj se ti bo v lase zameštral netopir. In še nekaj je. V viseči vreči je mogoče vse. Vse je dovoljeno in brezmejno. Vse kar se zanjo potrebuje, je "le" spodobnost odklopljenja lastnega okrivljanja za brezciljno bingljanje. In tako se zgodi ... Občutek brezkončne, absolutne svobode. In tako te pogubi ... Ta isti občutek. Zdaj pa stoj, sebi v brk pred ogledalom, in se občuduj zaradi prelepih stvari, ki si jih danes doživel in storil. Pa čeravno je to nič. Razen če ... Nisi nekomu, poleg sebe, polepšal kakšnega trenutka. Ali pa si izmislil še kak, neslišan vic. Recimo ta:

Kaj stori netopir, ko se človeku zameštra v lase?

Piše farmacevtom, ki prodajajo serum za last ras, naj prenehajo s svojo dejavnostjo.

Buahahahahahaha.

Urejanje nemira je duhamorno početje

2009-08-06T21:40:00.003+02:00

reality vs. fiction

Nekrologa še nisem pisala. Doslej. Ne, tega ne. Sem se pa poigravala z njim v mislih. Kot dramaturški formi. In danes me je trefnilo. Prijatelj me je poprosil, da zredaktiram pogrebni govor, ki ga ima za preminulim starim atom. Nič kaj poletno delo. Čeprav trenutnemu stanju v družbi pritičejo prav pogrebni govori. Danes se človek z lahkoto oklene občutka, da je potrebno nehati živeti. In s precejšnjo lahkoto se človeka ta občutek polasti. Kakor koli, poglejmo na svetlo plat. Kajenda? V poigravanju harmonije pogrebnih besed, sem tekst zaključila z: In ne pozabi - Se vidimo med zvezdami! Poslednji stavek se mi je porodil pred leti, ko sem pisala scenarij za celovečerni film, z naslovom Satanova želja. Še vedno je nekje v zaprašenem digitalnem predalu, če sploh je kje. Zgodba je tekla o možakarju, ki se v svoji socialni bedi bori za prihranke, s katerimi bi svoji pokojni ženi postavil marmornat spomenik, saj ga bolečina ob pogledu na od črvov pojeden leseni križ z njenim imenom, vedno znova na pokopališču zviju do obisti. Skratka, zgodba o nemoči in konstanemu obsojanju za nesposobnost. Vmes je bila tudi potujoča trgovina in gejevski par v šumečih trenirkah, plesoč ob novoletni jelki. Na tem scenariju je nekaj. Le kje je, hudiča?

Vsekakor je bila redakcija nekrologa prijetnejša kot razmišljanje o 90% vseh otrok na tem svetu, ki živijo v bedi. UNICEF, pa to. Te dni sem za potrebe direktne pošte študirala UNICEF-ovo letno poročilo in pripadajoče statistike. Za bruhat, kakšno sranje je v tem svetu, ki ga gazimo. Ja, ja, ja, poglejmo svetlo plat. Ta pa je? Edino egoistična je lahko svetla. Torej: veselim se nedeljskega dne pri starših na vikendu, ki praznujeta rojstni dan. Veselim e Bristola, ki bo tu čez dobrih 14 dni. Veselim se obiska na terasci in zimskega potovanja v tople kraje. In še kilo banan, prosim. Ja, vem, da zapirajo. Zato jih ne jem. Ker je res!

In naj se v sklepnem dejanju obrnem k naslovu zapisa. Urejanje nemira je duhamorno početje. In urejanje nemira je smrt za ustvarjalnega človeka. Danes je na površje izstopil moj videistični duh. Priklopil je kamero na kompjuter, da vidi, kaj skrivajo posnetki iz Kambodže izpred dveh let in pol. 266 minut materiala. To skrivajo. In imbecilen program za montažo. Kot da že ves ta čas ne vem, da si moram inštalirati program, ki mi bo omogočil editing tega žetolikočasavmenikipečega filma. My Cambodia. It's up to come in next 2 years. Kompleksen projekt. Kompleksen. Dokler pa ta ne pride v kinomatografe v tvoji soseki, pa ... Eh, ah, oh in sploh, se dolgočasi v poplavi holivudske produkcije. A vedi, da v andergraundu že tli. Uf!

In še sporočilo za vesolje:

Vem. Hvala.

Kaj pa če

2009-08-04T23:33:00.002+02:00

Turning back. Walking away.

Špekulacije.

Izberi točko na krožnici in z nje poglej nase.

Lahko si kadarkoli v času.

Vzemi list papirja in pisalo.

Vizualiziraj izbrano izhodišče.

Zapiši.

Kaj vidiš?

Kako se ob tem počutiš?

Buahahaha. Če vzamem točko na krožnici današnjega dne, lahko le vsi skupaj umremo od smeha. Včeraj, namreč, sem si zaobljubila že taničkolikič, da vstanem kar se da zgodaj. Mobilec je zapel budnico ob 7h, prvi telefonski klic me je predramil ob pol enajstih, zares sem z grozovitim pogledom v kamero boga zazrzla ob 13:36. A obstaja še večji poraz? Edino če bi bila športnik, ki računa na olimpijsko zmago in se ne prebije niti do kvalifikacij ... No, toliko spet o tem, ko nekaj hočeš na silo. Ne gre. Pač. Res ne gre. Po vseh transurferskih metodah, budistični vnemi, zenovski spogledljivosti in krščanskemu moram, ... Na silo ne gre nič. N I Č.

Ob grozovitem soočenju z uro, sem ob 14h že jezdila Garya. Švicala sva v hrib big time. Dve urci grizenja kolen in nato hladovinastega trepetanja ob spustu. V odločnem načrtu dvotretjinskega triatlona. Zvečer grem plavat, 2 km prosto. Ko se zgodi ta zvečer in z boršo na rami v utesnjenih kopalkah in stilsko oporečni kapici za glavo ter očali. Pridem v Žusterno, ko ugotovim, da sem bazenska marginalna skupina. Vaterpolisti so zavzeli ves bazen in na čofotajoče rekreatvine gverilce kratko malo pozabili. Z nosom do tal, po tleh vlečajoč boršo z opremo, sem se po makedamskem parkirišču privlekla nazaj v avto. Je... Cesta. Nič od dveh tretjin triatlona nocoj.

Life is Good.

It lives.

Manjka zaplet

2009-08-03T23:50:00.004+02:00

Nežnost.

Današnji človek je obseden z reševanjem problemov. In če teh ni na vidiku, mu manjka zaplet. Tako je tudi z mano. Uročila me je lenoba in tako tudi zapletov ne vidim. Čeprav sem danes bila blizu, ko mi je butec v avtu zadaj hupal, naj speljem v križišču. Zapletenem križišču. Odvil se mi je kratki film o vzrojeni ženski, ki zapusti vozilo, odpre vrata avtomobila za njenim in vozniku mirno pove, da je kreten. Ker gre za evnuha in za še boljši zaplet, vanj s svojim neumnim jezikom vskoči sovoznica. Vzrojena ženska zamenja stran avtomobila, odpre sovoznikova vrata in sovoznico stisne za joško. Ta sakramensko zacvili od bolečine. Evnuh hoče odpreti usta, ko mu sovoznica eno primaže. Ja, butec, zakaj tako nevrotično hupaš. Vzrojena ženska se odstranjuje, ko evnuh sovoznici primaže drugo. Vzrojena ženska sede nazaj v svoj avto in se obesi na svojo hupo, ki je melodija: Love is in the air, everywhere I look arround... Pa saj to je genijalno, pomislim. Da bi bile vse hupe z melodijo Love is in the air. Ne samo melodijo, tudi z vokalom, vse hupe bi bile komad Love is in the air. Madoniš, res fajn. A vzrojena voznica v resnici, potem ko spelje, dvigne sredinec v pozdrav zadaj stoječemu avtu. Svetloba, ki je padala skozi vetrobransko steklo je lepo izrisala silhueto te ikonografije. Avto mi je sledil do naslednjega križišča, potem sva šla vsak po svoje. Z zapletom torej nič. Sicer bi si kot zaplet lahko vzela svojo lenobo in jo reševala, a sem preveč lena za to. Kot zaplet bi si lahko vzela tudi vse potrebne podvige pri raznih zdravnikih, ki jih že res nujno potrebujem. Zobozdravnik, ortoped, nevrolog, ginekolog. A nič od tega. Še vedno verjamem v naravo. Vse se bo uredilo samo po sebi. Le tega še ne vem, od kod mi upanje, da so stalni zobje regenerativni del človekovekovega telesa. Plombe se bodo težko naredile same in implatanti takisto. Drugo bo že.

Ko bi vsaj bila v fazi, da iščem novo službo ... Ali pa v fazi, da me boli srce, ker me je zapustil fant ... Ali pa ko bi vsaj iskala lokacijo za gradnjo hiše. Ali pa se ukvarjala s pridobivanjem kredita. Ali pa ... Ko bi me vsaj vse skupaj toliko dolgočasilo, da bi iskala način, kako spakirati kufre in zapustiti našo ljubo, miniaturno deželico. Za nekaj let. Ali pa ko bi vsaj bila tako nezadovoljna s sabo, da bi iskala psihoterapevta. Ali pa imela neusahljivo željo po spremembi spola, recimo. Ali pa razmerje s poročenim moškim. Še bolje - s poročeno žensko. Ko bi vsaj lahko imela šefa, ki bi ga s sodelavci sovražila. Ali pa imela nekaj, o čemer bi lagala staršem. Ali pa ko bi vsaj ne imela prijateljev in iskala nove. Ali pa bi recimo bila zdajle vsaj malo manj ošabna in arogantna ter prenehala s tem cinizmom, sarkazmom in ironijo, med katerimi pa itak ne ločim.

V bistvu pa se imam super. Uživam do obisti. Ko pa stopim v stik z zunanjim svetom, se mi zdi, da mi nekaj manjka. In da moram nekaj reševati. In da moram nekaj spremeniti. In da moja bit ni popolna. In da je nekaj treba ... Treba!!! Drugače bo vsega konec. In ne bom zveličana.

Rekorder

2009-07-30T22:44:00.002+02:00

Ok, tale bo malce psiho. Šizo. Strah vzbujajoča. In veselje in smeh in toplino. Želje in hotenja. O tem bo šlo. Moja teza je taka. Vsakdo se v nečem ali vsaj že kdaj - počuti rekorderja. Nocoj razmišljam o mojih rekorderjih. Tistih, ki so v mojem spominu vsak na svoj način zabeleženi kot rekorderji. Recimo nekdo, ki je rekorder v številu klicev ob izklopljenem telefonu. 18 neodgovorjenih klicev. Do rekorderja v tem, da najbolj nima imena. Ko nekoga ne moreš opredeliti z obstoječimi besedami. In si izmisliš svojo. Recimo: špljunk. Kar nič ne pomeni, zato še vedno nimaš opredelitve. Bluzim. Vem. :) Posledica hollywoodske diete. Posledica stare komunistične razvade, kot je prijateljev oče poimenoval dopust. "Dopust?," je rekel, "to je komunistična razvada. V kapitalizmu ni dopusta." Lepo propagandno antisporočilo za naš sistem. Na dopustu se opustimo. Razpustimo. In mnogo pridobimo. Le slabo vest je treba dati na stran. Se ustaviti in obrniti vase. Zato je za dopust dobro, da ima že kmalu v mislih naslednika. Potovanje. Ja. Dolgo potovanje pozimi. To mi daje energijo. Vedno na svoj način. A imeti takšnole poletje pozimi, je lepo razkošje. Dobro za telo, dušo in duha. Strežnik svobode in odprtosti. Odprtih čaker. S potovanj imam rekorderja v številu komarjevih pikov na eni nogi. 235. Jaz sem bila s svojimi 88 pravi cicibanček. V čem pa sem jaz rekorderka? V katerih kategorijah sploh tekmujem? Pa poglejmo. A v katerem merilu gledamo? Hm.

Prekrasno ustvarjalno druženje

2009-07-29T22:31:00.003+02:00

Ihaaa...

Smo skupina, ki se je razvila iz sodelovanja na Ambasadi za ustvarjalno družbo TiPovej!. Štiri ženske smo. Koncept našega druženja je – ti povej! Veliko se sprašujemo in rade pripovedujemo. Kadar smo tiho, smo izzvane. Delimo si poglede na ustvarjanje, inovativnost, vrednote, prehrano, svetovljanstvo, ljubezen in seks, moške in otroke, prijateljice in prijatelje. In na moške. In na partnerstvo. In na družino. Na starše. Sestre in brate. Predelamo naše travme, želje, pričakovanja. Mnogo se igramo. Tokrat smo preizkuile igro opeke, štirih listov A4 in selotejpa. Naloga se zazdi nemogoča. Možgani se vklopijo. Izbirajo izhodišče. Preobračajo možnosti. Si interpretirajo pravila igre. Poskušajo. Izvedejo. Naloga rešena. S štirimi različnimi rešitvami. Česar prej ni bilo, ima zdaj v naših glavah štiri različne forme obstoja. Res zanimivo. Gremo na plažo, se namočimo v morje, morda zaplavamo ali pa nič od tega. Lahko samo sedimo v barčku na plaži, beremo ali visimo v viseči vreči. Zvečer pogledamo ali prespimo film. Izbrale smo ga v skupnem ustvarjalnem procesu. Položil nas je v postelje. Gledale smo Closer, ki se mi je pokazal v luči prevelike realnosti, ki je neprijetna. Občutek, ki ni pristajal celovitosti našega druženja. Počutje je fenomenalno. Prav nič neprijetnega ni v njem. Smeha je polno. Iskrenost mrgoli okrog nas. Mnogo novega, mnogo potrditev, mnogo iskanja, zadovoljstva, načrtov, razumevanja, radovednosti, odprtosti, svobode. Vino je s Krasa. Kuhamo oba dneva. Ležimo po tleh v dnevni. Razglabljamo o poslu, izmenjujemo informacije. Malček žute štampe in zgražanja nad medijskim sistemom. Ah, o seksu pa res ne govorimo. Mnogo o njem polušamo. O narodnostih. Evropskih in drugocelinskih. O fantu, ki ima oba starša psihologa. O ribah. Energiji in čakrah. O telesnosti. Ah, seveda, da ja o seksu.

Tako zdajle, za zaključek te ženske delavnice, razmišljam/špekuliram sledeče: če oseba nima urejenega potrebnega seksualnega življenja, sanja o seksu z bivšimi, potencialnimi ali namišljenimi spolno-občevalnimi partnerji. Pa tudi če samo za eno noč ... Samo za enkrat ima tudi svoj čar. In dobro izhodišče. Zanimivo je, kdaj se razvije v višjo frekvenco. In koliko je te frekvence že prej prisotne.

Čutim eksplozijo ustvarjalnosti in izjemnih vrednot. Denar je.

Zvezdam je treba prirejati veselice

2009-07-26T16:42:00.004+02:00

Mali voz ob 4h ponoči na dopustu

Tako kot v zvezde gledamo mi, one zrejo v nas. Kar zanje mislimo mi, one mislijo za nas. V njih je vse zapisano. In vse je zapisano v nas.

Včeraj sem se vrnila na kopno. Tla se danes še vedno malce guncajo. Tudi če sedim na stolu, se ta lahko dvigne in hiša zamaje. Dober občutek. Ki me opominja, da letošnjega poletnega jadranja s posadko Caviar Crew še ni konec. Perilo je sicer že oprano in suho, film, ki se je/bo vtisnil v spomin nastaja s pripovedovanjem zgodb. Pripoved zgodbe se prilagaja ciljni skupini. Ko jo pripovedujem sebi, se vedno bolj zavedam možganskega zastoja, ki sem ga začutila že tekom odvijanja zgodb. Na letošnjem jadranju so mi preprosto možgani zastali in tega sem se zavedala. Nerazmišljanje, nezmožnost koncentracije, občutek za brezčasnost, mnogokrat kot da sem na barki sama. Vrhunsko senzibilna ignoranca in sposobnost prijateljskega egoizma. Vse kar počnem, počnem zaradi sebe. Zase. Big Time. Vsak dan kuham. Kreativno kuhanje po navdihu, intuiciji. Kombinatorika predstav o okusih in količinah za 7 ljudi. Zamisel, načrt, izvedba. To vedno rata. Opojnosti morja, skrivnosti noči, smehljanje zvezd. V zraku je bilo čutiti, da so zvezde srečne, ker nas vidijo. In jaz sem bila srečna zanje. Od levega spodnjega kota v diagonali petih dolžin stranice malega voza, je vsako noč bedela zvezda Severnica. Enkrat sem ji priredila privat zabavo. Dokončno me je ozdravila depresije. Če jo nocoj ujamem, se ji zahvalim za pogum, zabavo, veselje, norost, odločitev, opojnost, brezčasnost, jemanje, zabavljaštvo, izbiro in suvenir. Voda v zalivu je bila kristalna. In ni ga lepšega kot prvi jutranji skok v morje z barke. Čof! Zbistritev. Odplakne se vse, kar se je nepotrebnega nabralo ponoči in dan začneš kot nepopisan list. Nekaj čarobnega je bilo v letošnjem jadranju. Preprosto, nekaj čarobnega. Izpolnjevale so se želje. Ljubezen je postajala večna. Le kam gredo tiste koze ponoči spati?

Senzacionalistično poročanje o letošnji plovbi sledi v izdaji najbolj vroče revije tega poletja - iNOVA. Obvestim pravočasno.

Pisarna na kopališču

2009-07-13T22:01:00.003+02:00

smisel življenja je gledališče na plaži

Jutri vzamem tudi kompjuter s sabo. Danes so bili le papirji in zabeležke. Z razgledom na cvetočo mladino, ki je prispela proti koncu mojih uradnih ur. Opazovala sem te najstnike, ki prehitevajo same sebe. Nasploh me hiteči ljudje iritirajo. So kot herpes, ki se ga želiš znebiti. Hitenje ti jemlje stvari iz rok, iz glave, iz srca. Pisarna na kopališču deluje med 11h in 13.30. Potem grem kuhat kosilo. Veselim se projektov, ki so pred mano. Same fajne, vsebinske stvari. V medčasju pa sem v polnih pripravah na jadranje. Čez dan razmišljam o solatnih menujih, ki sem jih letos prevzela kot čezdanski obrok za kapitana in posadko. Zvečer malce povadim vozle, na štrikcu, ki nam ga je član posadke podaril na zasedanju prejšnji teden. Še nekaj razmisleka o tovoru, ki ga potrebujem s sabo in še 4x spat, pa bomo že med Dalmatici. Čez štiri dni se bomo že guncali. Prišlo bo nedeljsko jutro, ko bomo zaspance umili s skokom v morje. Vreme bo naklonjeno lenarjenju.

PMS

2009-07-09T00:43:00.002+02:00

šparglji so že v smeteh.

So dnevi v mesecu ... :) So pa tudi meseci v dnevu. Celo letni časi so v enem dnevu. Danes sem s tople Primorske padla v povsem drugo ljubljansko klimo, ki me je opomnila na dimenzije naše dežele. Je res, da ni posebej velika, a te dni omogoča potovanje v različnih letnih časih, preskakovanje klimatskih pasov in posledično razpoloženjskih stanj. Usnjeni sandali so se razmočili in usnje se je raztegnilo. Še dobro, da jakna igra svojo usnjenost, drugače bi se domov vrnila s plaščem. A vse za srčnost! Bila sem na skupščini UNICEF-a Slovenija in poleg veselja z napravico za glasovanje, uživala v kolektivnem psihološkem stanju. Pa tudi individualnem. WOMA ali word of mouth ali govorice od ust do ust, so se izkazale za resnico ob neposrednem doživljanju. Če za nekoga z mnogih in zelo različnih koncev slišiš, da je idiot, je res idiot, ko ga osebno doživiš. Burkeži so se mi že od nekdaj zdeli patetični. Danes pa še prav posebej. Ker nam s svojo nevednostjo zelo očitno kažejo njihovo marionetnost. So na vrvicah, ki jih vodi nekdo drug. Nimajo hrbtenice, čeprav se delajo, kot da sami strahovito močni stojijo pokonci. O, ne! Še nobena marioneta ni sama stala pokonci. Zato pa je marioneta. Njena nesreča pa je za takojšnje razkrinkanje še ta, da ji je dodeljena vloga burkeža. Dvorni norček. Še nikoli ga ni nihče jemal kot kredibilnega sogovornika. K dvornemu norčku ne greš na pogovor. Gledaš ga in se mu smejiš. Smejiš njegovi briljantni neumnosti. No, enega takega smo imeli danes možnost opazovati. Za umreti od smeha. Res dober idiot. Opazovali pa smo lahko tudi damo, gospo s hrbtenico, pokončnega nasmeha in z neustavljivo življenjsko voljo. Gospo Zoro Tomič. Danes je postala častna predsednica UNICEF Slovenija. Gospa, s katero se ob srečanju namsehneva in objameva. Gospa, s prodornim pogledom. Oseba, ki neomajno sledi svojemu srcu. Ki je poosebljeno dostojanstvo. Kateri želim zdravja, da bo še naprej puščala dobre sledi (Živi in puščaj dobre sledi povzemam po Žigu Vavpotiču). Hvala, Zora!

Če pa se vrnem na naslov tega zapisa ... O teh dnevih v mesecu, ki napovedujejo tiste dneve v mesecu ... Iz hladilnika je skočil kozarec vloženih špargljev, 2x sem se z glavo zaletela v odprto okno v kopalnici, nevemkolikokrat sem se zaletela v kljuko odprtih vrat (modrice so), črtna koda na parking listku ni in ni hotela dvigniti rampe, bolečine v jajčnikih so kljub bolečinam v križu in tistim med medenico in ritno mišico - zaznavne. Bog živi nas ženske!

Vreme je kolektivna travma

2009-07-07T20:31:00.003+02:00

domišljijska vremenska napoved

Stari ljudje znajo povedati da je sonce obvezno za življenje. V tem poletju se tega prav zelo zavedamo, opažam. Ok, mi na Obali še ne tako zelo, čeprav te priložnostna plohica takisto vrže iz ritma. A danes, ko sem bila v LJ in doživela sodno popoldne, bila ozaveščena, da ne da je tako zgolj vsak dan, ampak večkrat na dan, sem si bila res hvaležna za lanskoletni bivanjski premik k morju. Da me zaliva vsakdan tako na močno, se mi zblazni. Seveda ne prav zares, saj smo ljudje prilagodljive živali, ampak ... Vrag, kako zares smo odvisni od vremena. Sploh, ko smo v pričakovanju velikega poletja, ki pa to ni. In po vsem pisanju mnogih prijatelev na FB-ju, je vreme v tem obdobju prav zares kolektivna travma. Ej, pridite vsi na Obalo! Tu je dosti lepše. Ravno v soboto, na čudoviti prijateljski poroki, mi je kolega povedal, da se s punco selita v Izolo. Dovolj Ljubljane, je rekel rojeni Ljubljančan. In prijateljev prijatelj, ki je bil tu za podaljšek vikenda, je na moje vprašanje, če se bo preselil sem, pritrdil, brez obotavljanja. Le še vprašanje časa. Vam pravim, pridite sem, imamo se skrajno lepo. :) Čeprav je fajn, če vas nekaj ostane na celini, ker poleti je treba z Obale za vikende zbežati v notranjost. Ker vsi drugi pridejo sem in ni miru. Oprostite, ampak tako je. Hm, sam če pridete vsi dol, potem miru ne bo niti čez teden ... Hehehehehe, bo, bo. Če bi bili vsi prijatelji (jellymetuljke) tu, bi življenje krenilo v nove vode. Toliko ustvarjalnega potenciala bi se tu sproščalo, da se ti zblede. In to kar vsak dan!

Dokler pa temu ni tako, želim čim manj travmiranja ob vremenu. Jebi ga, takle imamo. Ob dežju je prostor za knjige in filme, štrikanje in kvačkanje, za buljenje v strop, skakanje po lužah in stiskanje pod odejo. Vsaka stvar je za nekaj dobra! Pa tudi, če bo do konca dni vsak dan dež. Se nam bo pač razvila medprstna kožica in morda bomo ženske poleg nohtov lakirale tudi njo. Z drugo barvo, seveda.

Aja, pa še to: DEŽ.

Vsakodnevne debate

2009-07-06T22:53:00.003+02:00

sweet dreams.

Včsih sem kje in poslušam, kaj se ljudje okrog mene pogovarjajo. Recimo uni dan na plaži sta se dve sivi panterici pogovarjali o Michaelu Jacksonu. O tem, kdaj bo njegov pogreb. O tem, da je premalo jedel in imel v želodcu samo tablete. Pa o tem, zakaj ni ostal črn, ko je bil črn tako lep. In če si črn, bodi črn, zakaj bi bil bel. Tako začnem o Michaelu ramišljati tudi sama. Nobenega posebnega odnosa nisem razvila do njega. Razen čudenja nad njegovim beljenjem in istočasnega prepevanja It's no matter if you're black or white. Potem sem malo prebrskavala forume in odkrila, da je bil Jackson bolan, zat se je belil. Imel je bolezen izgubljanja pigmenta. Nekaj na V se ji reče. Zanimivo. A zakaj se o tem ni pisalo in govorilo več? Je to res? Ali mar le neka interpretacija?

Naslednja debata je potekala med tremi najstniki. Prvi je ugotavljal, da so na plaži same Čehinje. Drugi, da so te Čehinje dobre. Tretji je pridodal, da je plaža postala topless plaža. Potem je prvi rekel, da mu ni jasno, zakaj si dajo modrce dol? Drugi se čudil, zakaj tega ni bilo prej, ampak se je začelo letos. Tretji je rekel, da če gredo skakati v vodo? Ali gledati Čehinje, je vprašal prvi? Tretji odgovoril, da jih lahko gledajo in skačejo. Pa so šli.

Med dvema heteroseksualnima paroma v baru je potekal pogovor o tekmi (ne vem kakšni) in o tem, da je bilo dovolj hrane in pijače. Štajerski dialekt.

Spet drugič sta dve gospodični kovali zaroto proti sodelavki. Ker je ta nemogoča, ker preveč leze šefu v rit. Nastavljali sta ji past.

Ne, debat o vremenu pa kar ni in ni. Tako so pogoste, da ti izginjajo iz zaznav. Menda se prihodnjo sredo začne lepše vreme. Kar je skrajni čas, saj gremo prihodnjo soboto razviti jadra in odplujemo. Veselim se šampanjca ob izplutju, ko bo njegov pok naznanil, da smo obalo pustili daleč za sabo.

Dve piki

2009-07-02T22:27:00.004+02:00

Talk to me.

Poslušam. Sebe, ko govorim.

Vedno manj govorim zgolj zato, da nisem tiho.

Sitno je poslušati svoje blebetanje.

Silence.

2009-07-01T21:04:00.005+02:00

vse imam. pivo, babo in džoint. :)

p.s.
Oglas Zveze žensk v štiklih, oglaševan izključno v moških revijah. hahahahahahha. how stupid can I get?
p.p.s.
always choose life.

Z izleta ob Gardskem jezeru II.

2009-06-30T19:12:00.002+02:00

Join me, I join you.

Hitro, kot bi mignil, se čas obrača. Čeprav ga ni. So samo prioritete. Odločanja. Koraki. Vrnitev v smer prihoda. Back to the roots. Na mesto zločina. Kaj je že bilo z vstopnico? Vzela sem jo. Karte za vstop v življenje si delimo. My life enterance ticket. Pa da ne izpustim svojega iz rok. Vedno, ko preveč pozabim nase, sem žalostna. Le da ne vem, da sem žalostna zaradi tega. Kar naprej nekaj pozabljamo nase. Tudi nase v odnosu do drugih. Kaj dajem, kaj dobivam? Se to res lahko tako meri? Ima merjenje drugega, kakšen smisel? Težko verjamem. The race is long, and at the end is only with yourself. Iz česar me zbudi sosed s kosilnico. Ja, sonce je šlo dol, zdaj lahko človek kaj postori okrog hiše. Skrbim za terasco in ji delam družbo. Ignorirava hrup. Kosilnica gre drugi krog. Počasi se bodo oglasile žabe. Sledijo netopirji. In jaz sanjam dalje ...

Z izleta ob Gardskem jezeru

2009-06-29T21:47:00.002+02:00

where to go? why to fly?

Spet to letenje. A kdo prvi razpre krila?

Kdo h komu prileti?

V objem.

Jaz.

Tik pod oblaki me veter obrača. Kod?

Letim, kar tako.

V neznano.

Sama.

Srečam te spodaj pod soncem. Kako si?

Dolgo se nismo videli.

V resnici.

Vsi.

Ja.

Brez peska v očeh in dlake na jeziku. Brez železnega ščita in sprenevedanj. Brez strahu pred izgubo, brez strahu pred pozabo. Mar ni to svoboda?

Občutek pozabljenosti

2009-06-23T15:28:00.002+02:00

bad & mad

Se kdaj vprašate, če vas je neka dotična oseba pozabila? In kakšen je občutek ob tem? Ni ravno za umreti luštno, a? Ni, da bi se človek s tem hvalil. Ej, čau, a veš, da me je ta-in-ta pozabil? A ni kul? Ne gre. Biti od nekoga pozabljen je strašno osamljen občutek. Zavržen, izdan. Isto je tudi, če se vprašaš ali se me ta in ta spomni? Sicer tole manj boli kot prvo vprašanje, a takisto je. A mislite, da se me tisti menih, ki sem ga leta '99 srečala v Laosu in z njim preživela ves dan v parku - kdaj spomni? Jaz se ga mnogokrat. On je človek, ki me je naučil, da človekova leta niso pomembna. Da so irelevantna: "The age is only a number." - je rekel. Imel je svojih 23 let.

Vešča, ki je hotela biti metuljka

2009-06-18T20:46:00.006+02:00

Mislila sem, da je metuljka. A je bilo kmalu jasno, da je ena posebna vešča. Ker namreč - je bila tako neumno pri miru, na par centimetrov bl(-j)ižine, kot metuljka bi ne bila nikoli. Že davno bi zamahnila s krilci. No, tale pa ... Se je še pustila maltretirati. Nežno sem jo prijela za krilce, da si postavim kompozicijo. Sicer, no ... Ni bila najbolj možno neumna. Ker mi je vztrajno obračala hrbet in kazala rit. Celo moj prst je napadla, da mi dopove, naj jo pustim. Ampak, čakajmo malo, no. Na moji terasi sem jaz gospodarica. Če ti kaj ne paše, odleti. In sem jo s prstom lepo zbezala k odletu. Včeraj miš v spalnici, danes pikasta vešča na terasci. martinčkov pa ne štejem več. Kaj šele pajkov, strgul in drugih žužkov. Vsaj komarji še niso začeli s svojo objestnostjo.

Krasno jutro je bilo. Krasno. Na biciklu ob 7h, 25km krog, potem delo, telovadba, trgovina, preurejanje terase, kuharija - u, naredila sem dušeno mlado zelje s piro, lečo in sejtanom (za znoret odlično) - spet malo dela, prijateljskega kramljanja, branja, pospravljanja cunj, večerja (omeleta z bučkami in dvoje barv paprik), pa še eno prijateljsko kramljanje in počasi bom legla.

Ramišljala sem, kako velika skala mora pasti človeku na glavo, da se vsaj malo spremeni. Na bolje, jasno. A ne vem, če je ravno stvar velikosti. Včasih je dovolj že drobec peska. V oči. Z njim ignoranca, pa gre.

Imam nov plažni stol. Namenjen pitju kave na sončku ob terasi. To mi je manjkalo že od prvega spomladanskega sonca. Lanskega. 10 €. Odličen nakup.

Pogrešam pisanje knjige, a ne kaže kmalu. Obveznosti pritiskajo, potrebujem šelestenje v denarnici.

Ajde.

Presenečenja se ne pričakujejo

2009-06-18T00:30:00.002+02:00

Kam sem dala ta kamenček, no?

Če zložim dan, kot bi zlagala kamenčke, so njegovi delčki lepo eden poleg drugega. Vsi iste velikosti. A če dnevu pridodam noč, e, tu pa malček zagusti.

Napotim se v spalnico, joj, ko se spomnim, da moram še posteljo obleči. Joj, kako se mi ne da. Ampak ... Presenečenje! Stopim v spalnico, na postelji še nekaj nezloženih cunj, ko mi nekaj na teh cunjah zvizne, zvizzzzzz, joj, kaj je to. Aaaaaaaaa, miš. Miš na cunjah, na postelji, zdaj pod cunjami. Aaaaaaaaaaaa. Ne vem, katera se je bolj ustrašila. Sem bila kot una temnopolta gospa v pumparicah iz Tom&Jerry-a. Vse lepo in prav, ampak z mišjo ukvarjat se sredi noči, to pa se ne bi. A se. Gledam tisti repek, ki binglja izpod odeje. Gabi se mi, besna sem, a se rajši pomirim. Kar vnaprej postanem mirna. Kaj hočeš. Miš je tu. In z njo se moram ukvarjati. Dvignem odejo, ko zvizne med rob postelje in jogija. AAAAAAAAAA, ma kaj zdaj jo bom lovila sem in tja? Spomnim se na zvok, ki sem ga prej iz dnevne sobe slišala na terasi. Ja, zdaj vem, da je bila miš. Dvignem jogi, ko spizdi pod posteljo. Joj, koliko prahu. Vzamem metlo, še malo in bi šla nekam po pumparice, da bom res avtentična. Ona škramblja sem ter tja. Ok, kako bom zdaj jaz tukaj spala? Res sem zadnjič razmišljala, da itak kar naprej spim na terasi in da lahko dam spalnico v najem. Ampak ne miški. Nisva se nič o tem pogovarjali. Sploh pa, kaj ti je, d a meni nič, tebi nič, kar prideš v tujo spalnico in zlezeš v posteljo. Posesam in pometem, ona nekam za omaro. Joj, pa da ni kje v omari kakšna luknja. In se že vidim, kako jutri iz omar zlagam vse cunje in v kmetijski zadrugi kupujem past. Ter sir, nujno! Nič. Kaj naj zdaj. Miška, pojdi ven, prosim. Ugasnem luč, zlezem na posteljo, stikam po netu, se treniram, da - ignoriram. Ko jo zaslišim v veži. Aha, opica! Ti bom že dala. Iznenada prižgem luč in se uzreva. Tam na koncu veže stoji kot vkopana in se gledava. Dvignem korak, ko se zažene v drugo stran. Hitro zaprem vrata spalnice. Jupi, v spalnici je ni več. No, vsaj upam, da ni imela še kakšnega kompanjona. A v veži, torej? Še vrata kopalnice pozaprem. Ok, veža. Spizdi nekam za omaro. Poskušam na grobo, čeprav vem, da to ne bo imelo rezultatov. Nasilje rodi nasilje, ne pa razumevanje. Ko se domislim. Jah, nič. Pustila bom odprta vhodna vrata in zunaj luč, pa upam, da ji bo potegnilo ... Da hočem, da gre ven! Saj tam ji bo lepše. Tam je doma. Ona je tam, jaz sem tukaj. Misel na to, da jo nekega dne najdem nekje mrtvo, mi je hujša od te, da jo zdaj lovim po stanovanju. Se vrnem v posteljo. Ko jo spet slišim škrambljati po veži. In se domislim. Zunaj ugasnem luč. Ja, luč zunaj ni prepričljiva. Vstanem, storim. Misel na to, da spim pri odprtih vhodnih vratih - ignoriram. No in čez nekaj časa slišim neko ropotanje pod oknom. Predvidevam, da ji je uspelo. Hitro vstanem, zaprem in zaklenem vhodna vrata. Pa smo. Evo, za sovražnika je treba poskrbeti, pa sam najde svojo pot, drugam od tebe. Upam, da res. In da ne spi nekje za kakšno omaro v veži. In bo zjutraj zahtevala zajtrk. Presenečenje!

Severni sij gledam

2009-06-15T20:20:00.003+02:00

Pa je Zemlja res okrogla?

Večerni obod, ki se povezne nad dotično luko, je prav tak, kot je menda severni sij. Slednjega še nisem videla. Predstavljam si ga kot je tale reč nad takisto dotičnim pristaniščem. Tamle, preko palme, zrem vanj. Škržati terajo orkester na polno, sosedje so otvorili žurersko sezono na terasi. Okrog vogala mi puhajo dim zelene sreče. Pravijo, da so bili na jadranju nasekani ko marele. A ni ljubek izraz? Nasekani ko marele. Kot tiste s špriklami ali tiste s travnika? Ne vedo, niti sami. A bile so marele.

Danes sem poškodovala Garya. Zgleda, da je iz občutljivega testa. No, še v nečem sva si podobna. Senzibilca. Zlomila sem mu držalo za menjalnik, sebi sem zlomila srce. Z intenzivne nege so ga že prestavili na kirurgijo. Držalo pride jutri po pošti, strica ga bosta zamenjala in mu naredila prvi servis, 265km čez rok.

Drugače pa bi bilo fajn, če bi viseča vreča imela inštaliran WC. Nima ga. Zato vstanem in grem, kamor gre še cesar - peš, sam ali nag?

Severni sij je davno tega preplavila tema ter inštalirana kompozicija pricestnih lučk. Tole pač pišem že par ur. Silhueto palme, ki bdi nad daljavo pristanišča, še zaznam v tej temi. Mar naj v tej romantiki povem, da je nekdo na sosednjo teraso prišel spustiti svojo črevesno dušo s kalašnikovskim rafalom? Ok, povem. Nekdo je na sosednjo teraso prišel spustiti svojo črevesno dušo s kalašnikovskim rafalom. Vesolje mu daj zdravja!

Noč imam rada, ker vse okrog mene umiri. Le mene vznemiri. Ga ni lepšega.

Danes sem uradno zaljubljena vase.

p.s.

odkar mi je z desnega prstanca na nogi, po kužni bolezni, odpadel noht, mi ta prst ne poka več. pa tudi, če ga vlečem z obema rokama. bojim se, da mi je zakrnel.

Zbudi se, zbudi se, zbudi se

2009-06-13T23:41:00.006+02:00

Lahko ti podarim ...

... samo ljubezen

Včerajšnji Magnificov koncert je bil megastičen. Upam, da megastičen ne zveni preveč neumno. Ne vem, zakaj se mi je ta beseda pripeljala, a ko se je, sem rekla, da jo pustim. Je le dovolj populistična, dovolj superiorna, niti ne izrabljena, ni kar nekaj, ampak ja - lahko bi našla njej boljšo zamenjavo. Megastičen, pač. Megastičen Magnifico in njegovi gostje: najprej župan Janković, nato veliki revival Sester. Plesala sem ves koncert, pela in kričala, tule so dokazi, krik savane je moj:

Celoten koncert je bil prearanžiran v country style in to je bilo prav - megastično, seveda. Še vedno pa mi pri komadu In ko enkrat bom umrl in ti boš daleč proč, ne mi sveč prižigat, spomni se na božično noč ... Pri tem komadu me tudi v country izvedbi zalijejo solze. Ja, najbolj smo ponoreli pri Lahko ti podarim samo ljubezen ... Škoda, da končam s snemanjem ravno takrat, ko vsi pojemo. O zgornjem videu govorim. Ampak nisem mogla več snemati in peti. Hvala za razumevanje. Samo ljubezen me je kar prevzela. Zaradi teh nekaj besed v tekstu (pozabimo na prepevanje in ples). Resnično zelo močno čutim besede Lahko ti podarim samo ljubezen. Teh 5 besed. Zelo lep stavek tvorijo. Že med koncertom me je ponesel v razmišljanje. Kasneje pred spanjem si ga vzamem kot nosilni naslov sanj. Rečem si: "Lahko ti podarim samo ljubezen je naslov nocojšnjih sanj." To je zadnje, kar se spomnim. Potem se zaspala in zjutraj se sanj ne spomnim. Tako ne vem, k čemu me je naslov spodbdudil v sanjanju. V Bertoke se vrnem utrujena. Prav res utrujena. Preberem Objektiv in Sobotno prilogo in zaspim. Ko se ob 20h zbudim, ponovno ugotovim, da se sanj ne spomnim. Niti zadnjih, popoldne-sanjajočih, niti preko-nočnih. Ker pa mi gre dnevno sanjarjenje dobro od rok, poskusim s tem. Res bi bil lep občutek, da mi nekdo reče: "Lahko ti podarim samo ljubezen." In to resnično čuti. Srce bi se še bolj odprlo, vanj bi lahko kar prostonožno zakorakal. "Tudi jaz ti lahko podarim samo ljubezen," bi rekla jaz. In to resnično čutila. Kompleksne zadeve so to. Katerim so kos le najbolj zbujeni in osvobojeni. Konec dnevnega sanjarjenja. Ostane mi hrepenenje.

Koncert je bil megastičen, sem že povedala? Fantastična energija, dobra volja. Po koncertu nas je namočil dež. Po krajšem sprehodu do prenočišča, z vmesnim postankom na pivu, sem se zopet slekla sama in padla v posteljo. Še par besed in veke so poklopile oči. "Lahko ti podarim samo ljubezen," pomislim in zaspim.

Spat grem tudi zdaj. Na nič ne bom pomislila, morda se zjutraj spomnim sanj.

Kad propadaš, propadaj otmeno

2009-06-11T00:03:00.002+02:00

Tako se problematične vrže na kup

ČLovek mora imeti stil. Tako lahko nafarba vse okrog sebe. Izključn okrog. Sebe pač ne more. Ampak, današnji vsakdanjik prav to terja od nas. Da smo čim bolj stilizirani in čim manj v stiku s sabo. Kdor ima pod svojo streho pospravljeno in je progresiven, se smatra za problematičnega. Ne, ne vračam se v osemdeseta. Prav zdaj se to dogaja. S tem, da včasih je cenzuro uspešnežem in problematičnih urejala oblast, danes pa jo ljudje obdelamo kar med sabo. Da imajo oni "na vrhu" manj dela.

Mnogo se govori o krizi vrednot. In kdor razpreda o tej temi, ima lep vpogled, čiste misli in je zaskrbljen. Kar pa pogrešam, pri teh, ki vedo, kako se spraviti iz te izgubljenosti je smer rešitve. Pravzaprav, smer še imajo, nimajo pa načrta. Načrt rešitve in aktivna participacija z liderstvom. Tega pač ni. Nihče ne postreže z akcijskim načrtom, v katerem bi nas pozval, kako naj sodelujemo. Ne, ve se pa, da smo v riti in da bo treba drugače, ker je zadnjih 30 let požrešne kapitalistične vneme propadlo. Ne funkcionira več. Menda smo dno že dosegli. Ampak vsi, ki o tem čvekajo, mi niti malo ne dajejo občutka, da bi se vsaj malo, majceno, majceno počutili del tega. Da bi se vsaj malo počutili odgovorne, sodelujoče. Govorijo, kot da se vse skupaj dogaja v drugi galaksiji. ja, seveda, saj zanje se. Jebela, jaz se počutim soudeleženo pri tej zablodi. Oni pa prav nič. Pa vsi vedo za izvor zla! Vsi vedo, odkod je prišlo, zakaj je prišlo, zakaj je trajalo, zakaj se je sesulo in kdo si je to izmislil. In nekaj mi ni jasno. Zakaj je sploh tukaj kakšen problem, ko pa je vse jasno. Dajmo se pač zmeniti drugače. Pa je. V resnici ni tako simpl, čeprav oni govorijo, kako je jasno. In imajo stil. To je pomembno. Na stil se narod pali. Tudi ko propadaš, propadaj s stilom. Ker se bo o tem še dolgo govorilo.

2009-06-09T19:23:00.004+02:00

Gole duše paradirajo

Tudi nocoj bom spala zunaj. Počasi bom dala oglas, da dajem v najem spalnico. Saj bi spala v viseči vreči, pa imam že tako švoh križ. Tudi tale zofa ni ravno ergo-anatomska, a se da. Rečem tale, ker zdajle ležim na njej. Kar naprej sva skupaj.

Žužki so se že tudi precej udomačili. So zunaj in znotraj. Oleandra zunaj pa pobira hudič. Vse bolj sta rumena in nobenega veselja ni v njunih listih.

O ničemer prav res ne razmišljam. Mislim pa. O, to pa ja. Veselim se joge pod milim nebom, ki se prične konec meseca. To bo fajn. In jutri začnem s telovadbo.

Če si ne zastavljam superherojskih ciljev, je dan prav dolgočasen. Me nič ne skrbi, nič ne preganja in prav zaradi ničesar se ne počutim pogubljeno. Kako smo ljudje neumni. Včerajšnje zmagoslavje ob zavarovalniškem podvigu me je zapustilo že včeraj. Krucifix. Saj ne, da bi si morala zdaj do konca leta sak dan čestitati za ta podvig, ampak vsaj danes bi pa še lahko trajalo, a?

V moj inbox je v temle torku prispelo 65 mejlov, iz outboxa jih je odšlo 14. 65-krat je kompjuter naredil "plojnk". Hm.

Jah... Nič. Začenja se špartansko obdobje. Ker imam že lep čas občutek, da se moram rešiti iz te dekadence. Za en čas.

Pisanje knjige že 2 dni počiva. Ker kapitalizem od mene zahteva postavljanje brezsrčnih prioritet. Naj se že ta sistem zruši in se začne nekaj novega. Ja.

Dan se zgodi v drobnih rečeh velikega pomena

2009-06-08T16:00:00.004+02:00

Seveda smo ljudje, kakopakdane.

Are we humans? prepevajo včerajšnja pop-kulturna novica dneva. Koncert The Killers je v e-socilanih mrežah, v keterih sodelujem, požel precej pozornosti. Eni razočarani, drugi navdušeni, tretji omenjajo blatne kopeli, četrti pa do koncerta skupine sploh niso poznali in se zdaj sprašujejo o njej. No, ker me na koncertu ni bilo, bom preskočila nadaljnje tematiziranje. Na The Killerse (en njihov star album imam iz Kambodže in najbrž ne dela več oz. sem ga - oh, saj res - v čistki pred meseci odvrgla v arjolsko kanto) pa me je spomnila izložba trboveljske veleblagovnice. S te perspektive je že dolgo nisem videla. Opustošeno zgornje nadstropje iz katerega zevajo prazne kovinske prodajne police so zavzele gole aranžerske ljudske lutke. Lutke lahko na en način delujejo kot gneča svingerjev, ki čaka na vstop v klub. Če predolgo zreš vanje, se ti zdi, da se že malce otipavajo. Druga prispodoba je lahko bolj apokaliptična. Goli človečnjaki so zadnji živi ostanki propadle potrošniške civilizacije. V trgovini, ki že od vedno propada. Morda je bila res l.78 nazadnje živa, vmes pa življenje zgolj glumi. Morda pa njenega življenjskega cikla ne poznam prav dobro in ravnokar čaka na nekaj norega.

V spomin si priklicujem notranjost tega prostora. Enkrat smo mi tam kupili Lego kocke. Tega se živo spomnim. Ali ne? Hm ... V spomin se zalezejo dvomi. Danes je to vrhunski prostor za galerijo s kavarno. In še čem. Po vsej dolžini so okna od vrha do tal. Uf ... Vrhunsko.

Podaljšan vikend v Trbowlah me je zopet opomnil na neslutene možnosti, ki ležijo v tej kotlini. Vse ostalo odmislimo.

Drugače pa sem danes ponosna nase. Zelo. Zbrala sem dovolj poguma (hvala, prijateljici za moralno podporo in poriv, ko sem ga najbolj potrebovala), moči in volje, da sem sedla na tisti zavarovalniški stol in izpolnjevala odškodninske zahtevke za popraviti avto. OMG! Ko bi se kdor koli drug lahko zavedal travme, bolečine, morečnosti in slabega počutja, ki se v meni naseli ob birokratskih podvigih, bi zagotovo to z veseljem opravil namesto mene. Ustanovimo lahko sklad, ki mi bo pomagal pri teh stvareh. Vse breme, ki se nakopiči do tega dogodka, ne izgine niti potem, ko je stvar že urejena. Za današnjo priložnost sem tako ustvarila lik malce neumne, pohlevne in skesane frklje. Zato, da sem lahko preživela. Med proceduro sem z veseljem pomagala gospe, ki je odškodninski zahtevek izpolnjevala prvič in ko so ji formular podali, je prebledela. Pogledala me je kot srnica preplašeno: "A ste vi že to kdaj pisali?" "Sem, kar pogumno gospa." Oči se ji še bolj razširijo. Dobim moč superjunakinje in nadaljujem: "Vam bom pomagala, no kje imate vozniško in zavarovalno polico in prometno dovoljenje. Aha, pa dajva." Ko gospa potegne prvo črto s kulijem, se mi orosijo oči. Črke ji težko tečejo. Obliko imajo nekaj med pisanimi in velikimi tiskanimi. Kulija zmanjkuje, črte črk ne vijugajo po planu. Razbrazdani roki se treseta. Gospa mi razloži vse, kar se ji je pripetilo in prijazna zavarovalničarka nama pomaga. Res je bila prijazna in res je želela pomagati, a ji nisem dala priložnosti. Moram pomagati tej gospe, ker se mi bo drugače zmešalo od gledanja zavarovalničarjev pri delu. Svakog dana ... U svakom pogledu ... Kucam iste stvari. Hvala bogu, pomislim, da prihajamo vedno novi ljudje. Hej, saj to je pa zanimivo. Nikoli ne veš, kdo te bo tisti dan napizdil, ker so mu ukradli žmigavce. Ja, takšen gospod je bil danes. Pravzaprav nas je napizdil vse po vrsti. Ker so mu na dopustu v Topolšici ukradli žmigavce. Ne ukradli kar tako. Zamenjali, pravzaprav in vzeli žarnice. Kako bizarna kraja, jebela. Vmes po radiu obvestilo, da na štajerski avtocesti voznik vozi po napačni strani. Midve z - imenujmo jo Nermina - pa vpisujeva še številko šasije, ki je res dolga klobasa in Nermina bi jo malo skrajšala. E, bo treba kar vse, gospa. A vse? Vse. Ko končava, še en lep čas še vedno čakamo na moje papirje. Nermina pravi, da tole pa dolgo traja. Rajši ji ne povem svojih travm okrog urejanja birokratskih zadev. "Sistem mora biti natančen," ji odvrnem. Prikima. Pridejo moji papirji, gospod Žmigavec še vedno z vso silo tolče s kulijem po formularju, Nermina se dolgočasi, zahvalim se zavarovalničarjem za prijaznost in okorakam k avtu. Zdi se mi, da visi v desno sprednjo stran. Teren pač, si rečem. Čeprav je desna sprednja stran tista, ki ga je nasrkala pri zadnji kaskaderski akciji. Za katero sem ravno tako izpolnjevala formular. In se začela na glas smejati, ko te formular povpraša o pričah in očevidcih dogodka. Hahahahaha, kaj bi pogledali varnostne kamere na OMV-ju v Kopru?

Občutek zmagoslavja me je nesel po poti domov. Zavarovalniška epizoda še ni končana, a opravila sem z njegovim najhujšim delom. Carica sem! Ja, je tako. Da vas vidim v moji koži pri opravkih na zavarovalnici. Aha! :)

Kako pošteni smo do sebe?

2009-06-07T12:16:00.002+02:00

Smisel življenja je ležanje v travi

V svoji okolici opažam mnogo ljudi z vedenjskimi motnjami. Ki so posledica nepoštenega odnosa do sebe in pretiranega nastopaštva s posvojenimi plemenskimi maskami. To me strašno moti. Seveda zato, ker me to strašno moti pri sebi. Moti me, kadar sem v odnosu do nekoga nastopaška, delam nanj vtis in umiram pod težo maske, ki jo nosim. To se dogaja redko, a se. Največkrat takrat, ko ohranjam zdravo mero prijaznosti ali takrat, ko ohranjam nezdravo mero ega.

Tako včeraj ležim tam na travniku. Sonce mi posijava izza hrbta, malce zvijem hrbtenico, da mu nastavim obraz. Žužki mi lezejo za majico, s travnato bilko se žgečkam po nadlakti. Povej mi, oblak, ki si ravnokar zakril sonce - kaj je moje poslanstvo tule? Kje tiči razlog, da sploh še kdaj premaknem rit s tega travnika? Ta svet ne prenese tega, da sem lahko jaz, ta svet me kar naprej nekaj sili in preoblikuje in cenzurira in zahteva. Jah, kaj češ, ne vrtim se okrog tebe - mi svet odgovori. In to ni pošteno. Moj svet bi se moral vrteti okrog mene. In pika. Ko ugotovim, da v bistvu se. Ta trenutek traja max 4 sekunde. Nato se spet oprimem dejstva, da mi ni jasno, kaj bom počela še naslednjih 50-60 let. In kako naj se zaljubim v neko svoje početje, ki me bo vodilo dalje? Čemu naj dam smisel?

Kompliciram. Žužkov je vse več. Oblakov tudi. Zakaj ne znam ravnati s svobodo in v njej uživati? Zakaj se vtikam v kletke in obtežujem z zaporniškimi kroglami? Zato, ker mi manjka bližine in topline, ki si je sama ne zmorem dati. A kaj, ko v to ne verjamem. Bluzim, da me je za ustreliti. Želim si, da bi se mi zmešalo. Zavračam vse, kar je bilo doslej. Cepetam kot histeričen otrok. Z glavo se zaletavam v zid. Zgubljam veliko sliko. Ne vidim smisla za borbo. Obmetavam se s časom. Ali res naj ustvarim si načrt prihodnosti in jo začnem živeti? Kaj je to načrtovanje res edina možna pot? Očitno je tudi svobodo potrebno načrtovati, ugotavljam. A ko bi jaz le vedela, kaj od tega življenja hočem. Bi mi bilo veliko lažje ... No, Tejči, zdaj pa se spravi s tega travnika, kmalu bo večerja. In tako se prav nikoli ničesar dokončno ne zmenim s sabo. Če pa že vsaj za trenutek mislim, da sem se nekaj dogovorila, je dogovor že takoj naslednji dan ali celo že naslednji trenutek luknjast kot ementaler in mu zato ne verjamem več. Ali pa nanj pozabim. Spomin res čudno deluje. Kako pozabljamo, zakaj pozabljamo in česa se spominjamo? Kurt Vonnegut je postregel z lepo recepturo: Remember compliments you recieve, forget the insults. And if you succed in doing this - tell me how.

Dovolj iskanja realnosti. Sanjati je lepše, varnejše in bolj zdravo. Sanjam, da nekdo lošči moje srce. Sanjam, da nikogar ne potrebujem. Sanjam, da sem sama na tem svetu. Sanjam, da čas ne obstaja. Sanjam, da jočemo in se ljubimo v javnosti. Sanjam tvoje roke na mojih prsih. Sanjam, da smo v vsakem trenutku lahko zvesti svojim čustvom, jih izkazujemo in smo za to nagrajeni s spoštovanjem. Sanjam, da sem sitna, nesramna, morbidna, zatežena, neolikana, arogantna, zahrbtna, ukazovalna, posmehljiva, plitka in privoščljiva. Sanjam, da me je ena sama lupina.

V čem je reč, da ne pozabim ...? Reč je v tem, da ne prenašam glumatanja. Še najmanj pa svojega. In zdajle se počutim vredno več od vseh ljudi na tem svetu in to tudi javno priznam. Tako! In ker sem mi to čez naslednjo sekundo zdi huronsko smešno, se zarežim na glas. Ni bolj in manj vrednih. Ni bolj in manj pomembnih. Hierarhiranje me na splošno moti. Vem pa, da deluje. Če nam vzmamemo poklic, zaslužek, prostor in čas - kaj ostane? Potovanje. V neznano, jasno. A kaj ostane od nas kot se razumemo? Mogoče se javim v Guantanamo na elektrošoke, da se spametujem. Popreprostim. Brezslabovestno odstranim iz življenja tisto, kar me nervira. Odrežem. Ali pa ... Hm. Nova rešitev - postanem vernica. Vpišem se v cerkev ali h budistom ali pač k neki religiji. Nekam, v kar bom verjela in v tisto verjela brez dvomov. Zaradi mene je to lahko Amway. Ker res ne vem, če nam ni ateistom v življenju precej težje. Ker nimamo vsevesoljnega pravila, po katerem bi živeli. Kaj pa vem ... Počasi mi bo žal, da je sužnjelastništvo odpravljeno in ne morem biti suženj. Takrat bi vedela, kje mi je mesto. Vemo, da se malo hecam, a ne.

No in kaj zdaj, ko sem se tako lepo pogovorila s sabo? Še vedno potrebujem dvigalko za kotička ustnic. Še bolj mi trzata spodnji veki in vemo, kaj hočeta. Še bolj mi je jasno, da sem današnjo nedeljo zastavila in preživela v mizeriji. Ja, tudi ta je del življenja, seveda. Ampak tole razcepljeno stanje, ki mi že načenja zdravje, je - če mene vprašaš - povsem brezpotrebno. Pa razloga ne iščem izven sebe. Vse skupaj se mi zdi ena totalna farsa, v kateri se posmehujem sama sebi. In namesto, da bi tudi danes ležala med ivanščicami, sem prikovana na kavč odkoder se sprehajam do hladilnika. Še dobro, da v sredo začnem s telovadbo.

Skratka - brez maske za delanje vtisov smo izgubljeni. Pa bodi vesel. Ampak vsaj vem, zakaj sem izgubljena. Ne prenašam skonstruiranih ljudi. Ljubim samosvojost in preprostost. Obožujem iskrenost. Spoštujem pogum. ... In vedno znova mantram te stavke. Utrujena sem od same sebe, res je. Če ima kdo voljo in čas, naj me prosim reši. Aghrrrrrrr ...

In za konec - imam načrt! Odslej bom ves čas ležala v travi. S tistega travnika včeraj pač nikoli nisem odšla.

Bilo je nekoč ...

2009-06-06T11:44:00.002+02:00

Pozdrav s Čebin nad Trbovljami

... je začatek malodane vseh pravljc. Če ne vseh, pa je to stereotipna besedna zveza, ki aludira na pravljico. Uf, ulalalala, kakšen besedni zaklad, a?

Gre za to, da me je prešinilo, kako so pravljice en velik dramaturški nateg. Ker se začnejo s koncem in v bistvu je že na začetku jasno, da bo vsega tega kar sledi enkrat konec. A med prebiranjem na konec ne mislimo. Smo že pozabili, da je bil pravzaprav na začetku.

No in uni dan sediva s prijateljico in se pogvarjava o moških. O tem, da zakaj pričakujemo junake, superheroje, prince in tako naprej, ko pa tega pravzaprav sploh ne rabimo. Vsaj ne v teh oblikah. Kajti preživeti znamo zelo dobro same in to vse dokler se ne zapletemo, navežemo ni nasploh pomešamo s kakšnim moškim. Takrat kapituliramo in se nase vse od začetka jezimo. Ker hočemo pravljico, jasno. Ker so nam jih prebirali že od zibelke dalje. Ker so nam predvajali risanke. Ker imamo rade romantične filme. Tistega, kaj sledi po koncu tega dela zgodbe, do kamor nam jo pokažejo - pa ne vemo, ne vidimo, se s tem ne ukvarjamo. Če pa pogledamo na njen začetek, je jasno, kaj sledi: Bilo je nekoč ...

Danes, brez Garya, ki ga res izjemno pogrešam, krenem v hribe. Z avtom, no ... Groza, z avtom v hribe. Čeprav imam to tudi rada. Neskončne vožnje po razpredenih cesticah nad trboveljsko dolino. Sploh v zimskih nočeh, ko te ob cesti pričakajo srne. Ugasneš luči, voziš s štirimi smerniki. To ja, takšne vožnje so fantastične. Ali pa sedeš v avto se pelješ do nekam, parkiraš in stopiš v gozd, po travnikih, ... Tako danes vzamem kompjuter in se inštaliram na travniku med ivanščice. Gledam dol v našo dolino ... No ... ugotovim, da saj ni čudno, pravljice se začnejo s koncem in treba je spremeniti začetek. Ja, začetek zgodbe je zelo pomemben. Če se začetek začne s koncem, tisto vmes nima nobenega smisla. Ugotovim tudi to, da nekaj zagotovo vem - nočem pravljice. Pravljice so nateg.

Pristanek v tejle zgodbi

2009-06-02T23:24:00.003+02:00

Stvari se kar zgodijo. Zato se jim je dobro prepustiti. A pri tem se zgodi en hakeljc. Ko ugotoviš, da so se stvari kar zgodile, jih nemudoma začneš urejati. In se jim ne prepuščaš več. Na teh točkah me um še vedno ujame z njegovo pretkanostjo. Saj, nič ne rečem, hvaležna sem, da ga imam. Ampak je pa kar precej neumen, no ... Če misli, da ga ne bom odkrila v njegovih naklepih. Zdajle, recimo, me hoče prepričati v slabo voljo, žalost in praznino. Butec! Pa še srce mu nasede. Dva butca. Hvala bogu se vklopi razum, ki razkrinka um. In zdajle, prav zdajle, razum tudi išče dušo. Ne vem, kje se potika. Mislim, da ima slabo vest, pa se je skrila. Ubožica. Vedno potegne ta kratko. Razum bo poskušal vpodbuditi srce, da jo najde, potem pa jo prepričati, da naj začne delovati in se preneha skrivati, ker tako ne bo prišla daleč. Razen v depresijo nas bo vse skupaj povlekla. Duša ima magično moč. Vse lahko potegne za sabo. In to dolgoročno.

Potem pa takole ležim v postelji in ja, spet me bo še bolj bolel vrat, ter skušam razdeliti sebe med ta življenjski kvartet: kaj počne um, kaj počne srce, kaj duša in kaj razum. In jaz nad vsemi. To je ogromno dela v istem trenutku. Težko je ujeti vse naenkrat. Ne, nočem meditacije, kjer bi se ti med sabo prav lepo umirili, se spoprijateljili in mi pustili biti. Nočem tega, ker se želim skozi kvartet najti v prav tem doživljanju dane situacije. Poskusim.

Srce pravi: Pusti, ni pomembno, vse je v redu. // Svoboda.

Um pravi: Nič novega, saj veš, kako je, ne vem, zakaj pričakuješ, da bo drugače, zakaj pravzaprav sploh kaj pričakuješ. // Krivda.

Razum reče: Tako je, temu se nima smisla upirati in zdaj še bolj veš, kako ti je to pomembno. In normalno je, da si razočarana. // Sprejemanje.

Duša pa: Kot da bi v drugem gledala sebe, še bolj se ljubim. // Resnica.

No, zdaj ko smo se zmenili, grem spat. Ratalo mi je. :)

Naj bodo zvezde

2009-06-02T01:26:00.003+02:00

Nekoč nekje, ko gliste fešto bodo žgale.

Vzamem tvoj spomin v naročje.

Zakmašno se oblečem.

Se v tvoj vonj ovijem, rečem:

Nikar ne joči, ne stoj se žalostiti.

Sem sapa okrog tebe.

Ne moreš mi uiti.

Poglej v nebo, ne glej v ta kamen.

Te vidim, glej.

Jaz sem tvoj plamen.

Obleko slečem, ob sebi jo pogrnem.

Razblinim se iz tvojih misli.

Sem tukaj, zdaj, želim si tvoj smehljaj.

Run away with me.

In kaj bomo res počeli, ko nas bodo ljubljeni zrli v nagrobnik? Kdo bo koga tolažil? Kdo bo koga bolj ljubil?

Danes sem preživela v razmišljanju o smrti, ker je tako nanesla situacija v knjigi, ki jo pišem. 50 strani. Še 150. :)

Naj že bodo zvezde. Jasna noč se potrebuje, vesolje! Daj nam jo, ker rabimo sonce. Tole zdajle ni več v redu. Prosim.

Na binkoštno nedeljo ...

2009-06-01T00:57:00.006+02:00

... se nisem nič pogovarjala s sabo.

Ker sem 12 ur tipkala druge stvari. Nič zavestnega tipkanja v možgane. Zgolj načrtno tipkanje na neskončen elektronski papir v kompjuterju.

44 strani je že. Še 160.

Je pa včeraj sama s sabo zagotovo govorila Susan Boyle:

Moja himna: I dreamed a dream // And I am still dreaming and always will //

P.S:

Trbowle, vse najboljše za tvoj praznik. :)

Hotel z 9 zvezdicami (*********) je odprt

2009-05-30T11:18:00.006+02:00

Tale jih ima 7 (*******)

Najboljši ponudnik bivanja v pričujočem the top of the top hotelu na svetu, je tule, imenuje se Imperial Travel, hotel pa Burj Al Arab. Ko boste v Dubaju, če ne drugega, pojdite v sedemzvezdičasti hotel, edini tega kova na svetu, vsaj na večerjo ali najmanj na prigrizek. Arabci se s svojo omniprezenco ne hecajo. Sledijo, ustvarjajo in ponujajo jo na vsakem koraku. Pri večerji vas čaka samopostrežni bife, s 50-imi različnimi sladicami, stkanimi, oblikovanimi in ponujenimi - kot da je vsaka edina na tem svetu. Ja, o tej perverziji govorim. Seveda - ja, tudi v terorizmu so Arabci korak pred vsemi. Kot smo bili v Jugoslaviji v komunizmu, korak pred vsemi. Preprosta logika je to, ne si beliti glave s terorizmom, še manj z Arabci. Ste si belili glave s komunisti in Jugoslovani? Zato brez skrbi. Vsi smo to Neuvrščeni. Konec sveta nam ne sledi na tak način. O človekovih pravicah pa nima smisla izgubljati besed. Umetno so ustvarjene. Nihče jih nima. Prav nihče. Edina človekova pravica je ta, da misli, kar čuti. In čuti, kar misli. Vse ostalo je ena čudna, nerazložljiva tvorba. Vsakdan nas preveč jebe v glavo, da bi se jo ji bili si lahko jo razložili. Ko razmišljam o človekovih pravicah, mi je takole tole najbljižji sebstveni odgovor. Da sploh lahko živim, v tej formi, takole, tukaj in sedaj. Pa ne mi zdaj z državami v razvoju, Kitajsko in Tibetom, Palestino, vso Afriko. Privilegiji, odgovornostjo, skrbjo in dolžnostmi. Dokler eni nimajo niti dostopa do čiste pitne vode in drugi ne možnosti oddati svoj e-glas na volitvah, se nimamo kaj pogovarjati. Gugalnica ima predolgo ročico, da bi bili enaki. Niti ravnovesje ni naravno, da bi o njem lahko sanjali in čebljali. Vse kar je jasno je to, da smo vsi eno. In pika. V tem je vsa drama. Zanjo tvegam sežig na grmadi. Z lahkoto pri vsej zavesti, ki jo zmorem.

Konec sveta je edino možen, če bomo vsi v istem trenutku pozabili in s tem sprožili uničujočo resonanco - na ljubezen. Vsi, kar nas je živečih in ravnokar v tem trenutku duš odhajajočih. Da ne omenim vseh živih bitij, ki so kdajkoli tu bila. Le tako se lahko zgodi naš konec. Do takrat pa - brez skrbi.

Se pa še ne ve, da se je z letošnjo predsezono na slovenski Obali odprl hotel z devetimi (9) zvezdicami (*********). Ne mi s Kampinskim, ki nima za sol. Preveč poznam njihovo tržno komuniciranje ... Govorim o Arjol 9 hotelu. Hotel Arjol 9. Bertoki, Koper - mikrolokacija za Google Earth, linka vam ne strežem. Slab internet, ki jemlje eno zvezdico, da jih ni deset (**********).

To je hotel, kamor prideš, ko se za to odločiš. In si nanj pripravljen. Sezono otvori dva tedna pred prvomajskimi, na polno jo zaštarta, ko za outdoor spanje ne potrebujemo dekc. Ne spalk. Takrat je od topline, s katero se razdaja, že pri vrelišču, da bi si najrajši (tudi ti, človek) slekel kožo.

Hotel Arjol 9 je namenjen odkritosrčnežem. In le takšni prihajo vanj. Brez mask, brez druge kože. Ostali pač ne preživijo. Ej, narava je takšna.

Ko ti ljudje nekaj govorijo (in obratno), pričakujejo, da jim boš rekel ja (in obratno). Pa ni tako. Razen v Hotelu Arjol 9. Tam je vedno JA, ko rečeš, da prideš. Le termin je treba uskladiti. Zna biti gneča. Rezervacije se pobirajo non-stop.

Koncept hotela: daily dreaming, everyday living.

V njem se spodbuja domišljija, časti ustvarjalnost in spoštuje pogum. Razume se vse. Odtod JA. Direktnost te sezuje do zadnje kapilare in plača se nič. Plača se edinole s sabo. Zastaviš sebe in pustiš, da se izgubiš.

Vstopnica je iskrenost. Dotik je stik s sabo.

Zatočišče za izgubljene, ambasada za poštene. Poštene do sebe. Poštene do svojih želja, njih bolečine in srca.

Brez besed, z njimi najvišjih gorovij, s tabo ali brez. Sem jaz, si ti, smo vsi, vse je eno.

Med modreci in cicibani, zdaj si to, hip nato si drugo. Nedonošenček najrajši ves čas.

Življenje pač je. Parada golih duš. Kljub vsem maskenbalom.

Želim si, da bi Hotel Arjol 9 imel najmanj 7 milijard enoposteljnih sob. Vse self-service.

Dan mladosti

2009-05-25T00:07:00.004+02:00

Maša. vs Šoping.

Nedelja je Gospodov dan. RKC-jevski ljudje gredo k maši, novodobni verniki hedonizma pa v šoping. Že davno pred recesijo se je šoping centre poglaševalo za novodobne galerije. Družina se napoka v avto, parkira in gre v šoping center. Tam se navdihuje nad izložbami, tu in tam kaj kupi, gre na sladoled, BigMaca, otroški lunch paket ali na Spidija&Gogija, ki imata ob nedeljah ob 12h v šoping centru Živ-Žav. Se pa zgodi, da tudi RKC-jevske vernike nedelja premami za šoping. Kdo bi jim zameril, takrat je največ mira.

No, tako sem danes iz vseh teh predispozicij, pristala v Trstu. Na šopingu. Ne, nisem niti krščena. Torri di Europa. Za italijanski šoping je bilo dokaj mirno, čeprav nisva (s prijatljico ljubo) bili edini, ki sva prispeli pred 10h zjutraj in je bilo treba čakati na otvoritev nedeljskega festivala, kapitalistične maše. Prvi in edini vtis - po nekaj letih, ponovno šopingiram v Trtstu - in glej ga zlomka, fajn je. Ponuba, ki je nisi vajen, skromna množica ljudi, kar gre spet v plus, vsi skonti, od čevljev do špeže in ... Kupim: troje poletnih hlač, eno krilo, eno majico, troje čevljev in ... in... in... KLOBUK! Pravi, klobučarski klobuk. Takšne sem pred slabima dvema mesecema pokušala v Berlinu in so bili za enkrat dražji. Pa še noben me ni glih prepričal. Tale danes pa me je. Letošnje poletje bom furala klobuk. Watch me!

Jebi ga, pa ta recesija. V njej se zanašam na lebdeče projekte in posle. Računam na fiktivni denar. Vsebina me daje, letos. Delam na projektih, ki se lahko bahajo s svojo vsebino. Precej manj se lahko bahajo z denarjem. Glede njega je bolje, da se potuhnejo.

Tako sem današnji dan, po trstjenaškem šopingu in po gremonaplažonaDebelirtičsuperfajnčeodštejemnasmrtzazspaneotroke brala in brala scenarij za celovečerni film, ki mi ga je prijatelj zaupal v stilsko obdelavo in raziskovala in raziskovala informacije za roman, ki ga piše prijatelj v Beogradu in se ga del dogaja v Ljubljani. Kako lepo. Ali ste vedeli? Tramvaj je v LJ začel voziti l. 1901, brez nekega pompa, bil je 6. september. Svojo zadnjo pot je oddelal l. 1958, 20. decembra. Lepa informacija današnjega dne, še lepša za romantiko tega življenja.

Kot mi je rekel prijatelj, ki je študiral astrologijo v Londonu - ribe ste super za druge, le zase ne. Tako ste prilagodljive, da pašete z vsemi drugimi znamenji. Zase pa ste sranje. Ja, tako nekako... Super filig mi je ukvarjati se s tem podedovanim scenarijem in s tem podedovanim romanom. Ej, se pogledam v ogledalo, kaj pa tvoja knjiga, kaj pa tvoj scenarij. Eh, to zdaj ni pomembno. Borba je drugje. In super je.

Na Dan mladosti, pa se mi zdi, da moramo na proslavi imeti sledeče. Proslava se je začela z mojim govorom, ker sem mati županja in nadaljevala z :

Mar slišim koker citre?

Nato sledi recital:

Dragi tovariš Tito,

vse si nas napol v rito.

Al pač ti, al tvoji tovariši.

Pustil ste nas in zdaj ni špas.

Kje ste, ko vas največ rabmo?

Kaj hočte, da vas vsi pozabmo?

Sicer pa pejte se vi srat.

Solit in poprat, kar vam gre.

Z vami al brez vas, nben več nič ne ve.

Da vas duans vidim z nami stat.

Mrbit bi bli prvi, k bi šli v grmovje srat.

Ker mamo srce in duh,

imamo vsevesoljni posluh.

Zato tovariš Tito in tvoja drušna, ti pravmo:

Ne, nkol te ne zadavmo.

Sam ne se brez veze u grobi ubračat,

mi duons ž vemo, k'ku se ubnašat.

Si rj'ku Ljubezen in Tovaršija,

zame je duans to edin lepa partija.

Kjr srce mi izpod rj'br ubrne direkt,

dubi ud mjane taisti efekt.

Verjem, moj mali veliki Tito,

čeprav si nas v rito,

duans se klele verjame u srce,

pa ni potrebn nben butast sito.

(se ne rima glih, je pa res)

Klele, na tem mesti du kuanca,

guvurijo se zgodbe direkt iz dušnga luanca.

Kjr nima duše, ta srca takisto nima.

In veš kua?

Klinc, pa tist k je rešu pingvina,

če mu ni jasn, da duans klele,

prou nč duast ne štima.

Pupravl bomo te trhle stebre bužanske,

dal jim mi bomo kurenine rudarske.

Pol nas pa glejte ...

Že zdej pa nam pritte na ubisk vsi pogumni,

da vam naujo u Trbowlah guvuril sam u posthumni.

Ne ga srat!

Gr'mo!

Po končanem recitalu na oder letijo gumijasti škornji, ljudje naročajo pivo, vino in žganje, posranci bežijo na avtobuse, da jih peljejo domov.

Mi pa gremo dalje.

Na oder stopi najstarejša oseba na Zemlji (iz Kitajske al pa Ukrajine, druge možnosti ni), reče:

Ljudje. Res je lepo živeti.

Zarohnijo topovske salve. Bam, bam, bam, bam, bam.

Družina Potokar stopi na oder v žveplovsko smrdeči megli. Odigra njihovo priredbo, jaz igram bas. Bad Religion:

Nato mešani pevski zbor Zarja zapoje eno v latinščini in sledi govor Dalajlame. Od mrtvih vstane Gandhi, pridruži se mu Kennedy, množica vanje zmeče še zadnje škornje, gojzarje in japonke ... Nestrpni vsi. Tito se obrača v grobu, kar vidimo v videoprojekciji, neposredni prenos z Dedinj.

Potem pa ... Ko je že zmanjkalo brezplačnih bonov za jedačo in Pijačo, se zgodi. Ves sveže mrtev nas počasti Kurt Vonnegut, v kooperaciji z Bazom Luhrmanom:

Množica joče.

Pride Fajdiga (kupte CD Fajdiga za razumevanje), da bi jo potolažil.

Množica joče še bolj.

Za kaj smo in se borimo?

Za to, da je korak razumljeno lahkoten. Da slišimo ptičke in žuborenje voda. Da Kajuh mirno spi ob njegovih belih češnjev cvetovih.

Da je Dan mladosti najmanj spomin na igrivost, brebrižnost, pogum, brezskrbnost, ljubezen, cvetenje, drhtenje, hrepenenje, brezsramno kričanje v nebo: Ljubi me, pyzda ti materna!

V pripravah na Dan mladosti

2009-05-22T18:31:00.004+02:00

Obrili so travniku kožušček, po borovcih je dišalo

Smo tik pred nekoč čaščenim, vmes izgubljenim in danes ponovno obujenim Dnevom mladosti. Pred nami je 25. maj, ki je bil zame v otroštvu najpomembnejši praznik. Se mi zdi, da pomembnejši od praznovanja rojstnega dne. 25. maja smo si nadeli kapco in rutko. V šoli je bila namesto pariške v sendvičih šunka in dozdeva se mi, da smo dobili tudi kos torte. Nato so sledile proslave in nastopi. V živo se spomnim koreografije, ki smo jo vadili na fuzbal igrišču Rudar v Trbowlah. In kako sem občudovala starejše punce, ki so šle plesati v Beograd. In so potem pripovedovale, kako je bilo tam. Dobile so uniforme in Startarke. Prešvicali so se tudi. Sonce je žgalo (letos je v Beogradu že od prvomajski sem 30 stopinj), oni pa so vadili in vadili - za Tita. Za njegov Dan mladosti. Bele Startarke sem si kupila lani (12€), letos iščem temno modre. Borovo, here I come!

V vseh teh burkah, ki se nam novodobno pojavljajo na temo partizanščine, razmišljam o vrednotah, ki nam jih je takrat sejala tista družbo-država. V imenu vseh nas ... Kolektivizem ... Delu čast in oblast, ... Znanje ... Bratstvo ... Enotnost ... Tovarištvo ... in .... Tratatatatatatata: LJUBEZEN. Kje je danes beseda ljubezen v vokabularjih naših družbenih, javnih, da ne rečem "političnih" voditeljev? Ojej, zaletelo se mi je ob besedi - voditelj. Ob njej pravzaprav pomislim na Uroša Slaka. Ojejejej. Če smo pri TV voditeljilh - Marcel Štefančič, je ime, ki nas rešuje. Da smo na TV-voditeljskem področju sploh lahko na zemljevidu sveta. Še dobro, da nam ne vzamejo vseh frekvenc in pritisnejo rdeč gumb za dostop do satelitov. Pa saj nočem pljuvati po naši državi in vsemu, kar je neo-slovenskega. Samo ... Res se ga že en lep čas biksa, a? In vsi smo odgovorni. Od sedenja doma, se redko kaj premakne. Razen ... Če ob sedenju doma svoj aktivizem zganjaš na spletu. O odsotnosti (prisotnosti) telesa še lahko razpravljamo --- vse dokler ne bomo imeli certifikatov za e-volitve. Dokler rabimo pa dvigniti rit in jo prestaviti h križcu na volišče ... Ejejejejejej, kje so časi plebiscita... Takrat (nas-nisem še imela volilne pravice) ne bi ustavile niti ledene prekle leteče iz neba. Niti žabji dež iz Magnolije. Danes pa se par kapljic iz neba proglaša za krivce nizke volilne udeležbe. Pa dajmo, no!!! Vsebina je problem, ne pa dež, lepo vas prosim. Še vedno sem članica stranke, ki je ne podpiram več. Tudi za državni zbor sem kandidirala pod njenim okriljem. Na tenko je šlo, da nisem pristala v parlamentu. Hvla vesolju! - za ta razplet dogodkov. Ne, ni me sram, niti ne prikrivam za katero stranko gre ali bolje - je šlo. Stranka mladih Slovenije - SMS. Ja, nastavki, ki jih je imela, ideja, v katero sem verjela in čarodejstvo, ki ga je dosegla v treh, štirih, štirih in pol mesecih - so me zaznamovali. Zaznamovali so me, kaj vse se da s pravo idejo in socialno mrežo. Od takrat, to vem. Žal mi je te stranke. Lepo bi bilo, da bi znala vstati. A upanja zanjo nimam, zato je ne podpiram. Mislim, da je njen čas v pretekliku. Izstopne izjave pa tudi nikoli nisem terjala . Niti je ne mislim. To je pač ena in edina politična stranka, katere sem bila in sem član. Zarečenega kruha se največ poje, upam, da bo vsaj polnozrnat, če se ga že bo jedlo. Goltalo in zalivalo - upam, da vsaj z vinom in ne zgolj z vodo. Še Jezus Kristus je iz vode rajši naredil vino. Hvaležna sem vesolju za ves čas, ki sem ga tistih dni preživela v parlamentu. Kot sodelavka poslanske skupine. Znajdem se po tistih hodnikih in tudi v menzo na poceni kosila znam priti. Prazen žakelj ne more stati pokonci. Vemo. SMS je bil takrat endemit. Vsi pa so mu jemali ta status. Vsi. Najbolj pa je v tem škodil sam sebi. Idiots!!! Nevedneži, pač. Romantiki. Entuziasti. Ki jih je zjebal notranji Razkolnikov. Zločin in kazen. Domači lokalizicionizem. Ta še vedno vlada Sloveniji. Upiranje centralizaciji povečuje lokalizacionizem, regionalizem in sranje. Prestopimo že meje, saj vemo, da so umetne. Bahaške. Strahopetne. Čist butaste, per se. Pardon, vsem dosedanjim vulgarizmom. Ipak sem dama, a?! Once a lady, always a lady - mi je nekoč rekel ljubimec za eno noč. Ja, tudi to dandanšnji izkusimo. Hahhahahahahhaa. Upam, da v tem ne iščete partnersva za vse življenje?!

Tito je bil po horoskopu bik. Biki pa so zelo sentimentalni ljudje. Čeprav tega ni moč videti na površju. Zelo so čustveni in mili, a navaditi se moraš posrednega napikanja na rogove, da to dojameš. Ko te vzamejo za svojega, si njihov. Tako je Tito, sentimentalen kot je bil, ustanovil svojo državo. Biki so tudi zelo družinski ljudje. Ustanovil si je družino. Vsaj tako se je nosil ... Eh, ja ... Vemo pa, da v družini so vedno neki trouble makerji. Ali pa prepametni sorodniki. Podlasice? Napredneži? Ideologi? Propagandisti? Svoj brlog uštimajoči? Preprostega človeka iskoriščajoči? Ali pa --- prenapredni, premoderni, pre-ne-razumljeni? Ja, naš Edvard... Tako zanimiv je bil že kot fantek. Kardeljevi smo, seveda. Komaj čakam čas, ko bom lahko prebrala, preštudirala, prevrednotila in vsaj promil doumela odnos Kardelj-Tito. Jebi ga, ciciban sem... Da nadaljujem s Pepijem, kot je njegovo življenje teklo: V prejšnji državo-družini Titu pač ni bilo več živeti. Po izobrazbi kovinostrugar, je med svojim 19. in 21. letom zamenjal 4 države, v katerih je delal. Gradil svojo kovinostrugarsko kariero. Slovenija, Avstrija, Češka, Nemčija. Mislim, da mu je Avstro-Ogrska takrat povsem dopizdila. Pri 23-ih, to je bilo leta 1915, je bil ujet in ranjen na ruski fronti, natančneje genau na Karpatih. Že kot osemnajstletnik se je pridružil Socialdemokratski stranki Hrvaške in Slavonije. Pri petindvajsetih se je udeleževal boljševiških demonstracij in za svojo politično usmerjenost takrat sprejel leninizem. Šta si po nacionalnosti? - Narkoman. Lepa sela lepo gore. Ker se je politično udejstvoval, je bil tudi zaprt in po izpustitvil imigriral v tujino. In deloval iz tujine. Kot Dalajlama, recimo. Pri 42-ih je začel uporabljati nickname Tito. Dotlej ga poznamo zgolj kot Josip Broz. On je bil tisti ki je pozval narode k boju proti nacistom. Potem vemo ... Vse do tega, da se ga danes imenuje kot diktator. Ker je 13. januvarja entisočdevetstotriinpetdeset postal dosmrtni predsednik naše ljube, ranjke Jugoslavije. Nisem vedela, da je poleg diabetesa bolehal za Parkinsonom. Kot Mohamed Ali. Fajn film.

O politiki intenzivno razmišljam tudi zato, ker se bližajo EU volitve (7. junij, nedelja) in ker se mi niti pod razno ne zavedamo, kako pomemben je naš glas tam. Tam, v tej Evropi. Znano je, da je petina denarja, ki se je k nam stekla iz evropskih skladov, porabljena v panogi kmetijstva. Manj znano je, da se za ostale štiri petine nikomur niti približno ne sanja, kje celostno gledano ta denar je. Bojda so se začele neke revizije na to temo. Ahahahahahahahha. Catch the Cash. Ali bolje: Catch me if You can.

Torej, da ne pozabimo. Na Dan mladosti se spominjajmo LJUBEZNI. Kot temeljne vrednote, ki jo uporabljamo na glas. Ej, jaz te ljubim. In vem, da ti ljubiš mene. Drugače te v mojem življenju bi ne bilo. Zato nehaj o meni trobezljati naokrog. Ker se bolj osmešiti ne moreš. Edina razlika med prijateljstvom in ljubeznijo je ta, da se prvo lahko konča, slednje pa nikoli.

P.S:.:

Biti v ljubezni ... Being in love ... To mi poslovenjamo čist narobe. Ne gre za zaljubljenost. Ta nima veze s celoto. Zaljubljenost je kar nekaj. Saj ne rečem, lepo je biti zaljubljen. A še lepše je ljubiti. Brezpogojnost, to mislim, Gre za ljubezen. In biti v ljubezni je stadij. Stanje. Je odnos do življenja. Tako kot je odnos do življenja sreča. Tako kot je odnos do življenja ustvarjalnost. Tako kot je odnos do življenja prijateljstvo. Vsi ti mogočni simboli tvorijo tisto, zaradi česar smo tukaj in sedaj. Življenje. Je. Never, never, never give up.:

Mislimo, da se v svetu dogaja več, a ...

2009-05-20T19:28:00.005+02:00

... vsaj zase lahko trdim, da premnogokrat pozabim, da sem del tega vsega sveta. Kadar sem v Bertokih, res ogromno časa preživim s kompjuterjem. Ustvarjam zapiske novih zamislih, pretresam dogodke prejšnjih dni, mnogo se vključujem v web-socialne mreže, berem web-novice, prebiram linke, ki jih različni avtorji delijo na Twitterju. Tudi ko sem učiteljica, sem učenka. Takrat se učim od same sebe. Vsak sam ima vse odgovore. In včasih čutim eno z vsem tem svetom. Tudi s trenutnim svetom Quentina Tarantina, ki izgleda takole:

Quentin Tarantino bi iz partizanov naredil nindže

Tarantino je eden od razlogov, da me je film v življenju resnično pritegnil. Z vseh njegovih zornih kotov.

Obrnilo se je v sredo

2009-05-20T01:02:00.003+02:00

Nightclub is a lonely place.

Pri sredah nikoli ne vem. Je že ali je šele? Dnevi so enkrat kratki, drugič se vlečejo. In to se mi zdi značilnost srede. Same po sebi so takšne in še na dolžino tedna vplivajo. In tako sem se tole sredo spomnila, da podelim, kako se človek sprosti. Meni je res pomagalo. Tisto, kar sem nekoč videla na nivoju enega dne, zdaj vidim na nivoju tedna, včasih meseca. Odkar na stvari gledam tako, imam več časa. Za vse imam čas. Hecne, te življenjske perspektive. Le kaj bom odkrivala pri osemdesetih? Bom bolj k naravi? K tehnologijam? K prijateljem? Samoti? Kje bom sproščala svoja navdušenja? Danes sem prejela e-mail ene od slušateljic predavanja ŠSDMS, od sobote, naslov - 10 poti snovanja blagovne znamke. Začne tako, da pohvali predavanje in pove, da ji je bil zelo všeč moj entuziazem in praktični primeri. Da manjka takšnih predavanj znotraj študija. Obiskuje pa prvi letnik podiplomca, smer Trženje, EF LJ. Lepo mi je bilo. Na predavanju in zdaj ob branju mejla. Pa še en fant mi je pisal in zdaj komentiram celostno podobo, pozicijski slogan sem jim podarila. Spodbujam mlade podjetnike. Živeli! Tako se dela. Na svoje! Gre za obliko finančne storitve, predvsem ponujanja znanja finannčnega trgovanja željnim. Super podjetniška ideja. Že dlje časa se sprašujem, kaj zdej te neke moje delnice in kako se kaj s temi rečmi spopadati. Treba se je učiti tudi poustvarjanja denarja. Slogan se glasi: Sam svoj gospodar. Lepa. Ideje se gradijo. In zgradijo. Nekatere ja, druge ne. Pomembno je, da navdušenja nikoli ne zmanjka! Treba se je navduševati in navduševati druge. Ni druge. Če ni tega, ustvarjalnost umre. Z njo duh. In z njim žar v očeh.

12483-ti dan mojega življenja

2009-05-18T18:18:00.003+02:00

Benjamin Kreže, spremljevalna razstava Speculum Artium 09, Trbovlje

Pokukala sem v novi brskalnik WolframAlpha. V njem menda tiči ogromno znanja. Ponuja nov način iskanja informacij. Ne razumem ga še povsem. Kot sugerira novim uporabnikom, vanj vtipkaš poljuben datum in on ti razodene svoje znanje o datumu. Odtipkam svoj rojstni dan. Me spomni, da je bila sobota. In mi navrže tudi informacijo, da je od tega dne minilo natanko 12483 dni ali 34,18 let. Do števila dni se mi ne vzbudi nič. Začnem razmišljati. Malo, veliko? Ne vem. 12483. Malo, pravzaprav. Smešno pa mi je podajanje let na dve decimalki. Koliko si pa ti stara? 34,18 (štiriintridesetcelaosemnajst). Zabavno.

Pisala sem o vlogi beljakovin v prehrani, plačevala položnice, pisala o porokah in mladoporočencih na Mavriciusu, kolesarila, pojedla kosilo še od včeraj, malce klepetala, zvečer pride obisk. Visela v viseči vreči. Nekam postrani visim. A če ležim z glavo proti vzhodu, se preveznem na desni bok in nato glavo obrnem narobe, včeraj zvečer zagledam mali voz. Sprašujem se, če bo tukaj tudi nocoj. Aha, eksperimentiram tudi s kotičkom za pitje kave na soncu. Na dva okrogla betonska štrclja, ki s kosi zidarskih plohov pokrita prav že ves čas kričita k inštalaciji - postavim pletena ratanska okroglonatlehseda. Iz Ikee, jasno. Saj veste, katera, ne bom jih kazala. :) Luškan kotiček je nastal. Opazujem, kako se sonce potika preko njega. Spijem kavo zjutraj in kavo popoldan, po kosilu. Sonce je močno. Nisem še pripravljena nanj. Razen na kolesu. Garya moram peljati na servis, ker sva že krepko čez 200km. Natančneje, 235km je že za nama skupnega življenja. Časovno gledano je to 16,79km na dan. Ni slabo, a? Najdaljša 75km, najkrajša 12km. Od pet ur do 35 minut. Za lažje prilagajanje time managementu.

Eh, ja ... Life suks and than you die.

2009-05-17T23:03:00.001+02:00

Prispevek: Speculum Artium 09 // Trbovlje - Novomedijsko mesto.

Prijateljstvo v svojih koreninah

2009-05-17T14:14:00.003+02:00

Laibach v Trbovljah, open-air, pred Delavskim domom Trbovlje, novo odkrito prizorišče

Laibach after-party, edinstveni piškoti

Ne pomni se, kdaj se nazadnje na kupu je zbralo toliko zavednih Trboveljčanov. Z vseh vetrov smo prišli. Se objemali in spominjali. Vsi pa bili enotni - to je šele začetek nove ere! Srečala sem kolega, ki je v desetih letih kar se nisva videla diplomiral iz psihlogije, študiral astrologijo v Londonu - 1 leto, postal kiropraktik, je pa tudi učitelj tantričnega seksa. Objameva se. Pravi, da imam čisto ukočen hrbet. Se mi je kar zameglilo pred očmi. Ker moj hrbet je res kritičen. Stopim naj za steber, da me porihta. Da ne bova ravno na sredi gostilne. Stopim. Dvignem roki po navodilih, on me zagrabi, naj se sprostim in naredim iz sebe truplo. Storim. Malce predaha, jaz v pričakovanju manevra. In, bam. Presenečenje. Naenkrat me dvigne s tal, simfonija škrtanja, pokovo in med vsa vretenca se je naselil prostor. Zazdelo se mi je, da sem se podaljšala za par centimetrov. Sledi še ena poteza za zgornji del hrbta. Khhhhrrrrrrrrrr, R. Sveta pomagavka. Naj sedem in brado naslonim na njegovo dlan. Sedem. Z drugo roko me prime za vrat. Ghrr, v desno in ghrrr v levo. Urejeno. Začutim mehkobo. Ta fant je imel vedno bogato domišljijo. Ampak tole, da je kiropraktik, zagotovo drži. O toliko ljudeh bi lahko pisala ... Dobila sem nove prijatelje in oni so dobili mene. S fantom, ki se zaradi družinskega prijateljstva poznava ža vse življenje, sva si končno segla v roko. Se uradno predstavila z imeni. Se smejala, ha, kot da se ne poznava, a? Prav res. Naslednje večere sva se videvala in klepetala. Prav tako sem se prvič kot ženska z žensko družila z bratrančevo sopotnico. Prvič v desetih letih. Bila na vikendu pri starših, ki je postal pravo posestvo. Tam se, tako kot včasih v Limberku (družinska nebesa, ki so danes zravnana z zemljo), dogajajo družabna srečanja. Za Dan mladosti bo mati gostila sošolke iz Gimnazije. Povedati ne morem, kako sem navdušena nad preživetim tednom v Trbovljah. Čakala sem trenutek, ko se v video projekciji ob pesmi Hej, Slovani, pojavi napis Trbovlje. Na desetine drugih slovanskih mest se pojavi v grafiki videa. In potem se z največjimi črkami pojavi rdeč napis TRBOVLJE. Publika je vstala. Iz stoječega položaja smo vstali. Znanki iz Ljubljane sta rekli, da smo se takrat kar vsi zbudili. Kar naenkrat da smo oživeli. Meni se je zdelo, da bi lahko še bolj. A bila sem znotraj tega vstajenja. Tako ne vem, kako je zgledal na zunaj. Nevpleteni pravijo, da smo kar naenkrat vsi oživeli. Mislim, da je to ta trenutek, ki je obrnil novejšo zgodovino Trbovelj. Vse generacije so bile prisotne. Rada bi govorila s tistimi, ki se spomnejo Laibacha v njihovih začetkih. Ko se je prepovedal njihov koncert. Ko jih ljudje niso prenašali v njihovih vojaških uniformah. Njihovi kolegi mi pravijo, da si v Trbovlje niti upali niso. Danes so imeli pa še after-party s custom made ekskluzivnimi Laibach piškoti.

Zdi se mi, da sem na predavanju, ki sem ga imela za Študentsko sekcijo Društva za marketing Slovenije (ŠS DMS) stala bolj pokončno. Kljub pridobljenim kilogramom, ki me seveda motijio, sem izpostavila prsa in mirno tlačila roke v žep kavbojk. Naslov predavanja: 10 poti snovanja blagovne znamke. Tudi nasmejala sem publiko. Parkrat. Velikokrat, pravzaprav. Pravzaprav pri vsakem slajdu. Uživala sem. Čeprav si marsikrat nisem sledila, kaj govorim. Vse sem delala na pamet. Brez poprejšnje priprave. Prezentacijo v .ppt-ju sem končala pet minut pred odhodom. Dobesedno. Kaj hočem, ko pa je bil Speculum Artium pretekli teden pomembnejši. In z njim prijetna večerno-nočna druženja. Toliko kakovostnih pogovorov ... Toliko močnih prijateljstev zaradi moči domačega kraja. Trbovlje nas delajo ljudi. Prostora za maske ni. Komunikacija je neposredna.

Za Trbovlje, Zasavje, Slovenijo, Svet iz Bertokov, s pogledom na žerjave in kontejnerje v Luki Koper.

Kolegici iz Ljubljane sta rekli, da če Laibach ne doživiš v Trbovljah, je tako, kot da nisi bil.

Ljubezen ne pozna pogube

2009-05-15T02:33:00.002+02:00

Ljubeča navodila za uporabo pri starših na TV ekranu

Takoj, ko sem stopila v stanovanje, sem šla do okna. Da v prostor spustim zrak. Čudne, te rolete, pomislim. Vse ostalo klapa. Končno sem brez starševske ljubezni, ki me je v zadnjih dveh dneh najedala. Preveč dobrega ... Stereotipiziram, kajti dobrega ni nikoli preveč. Biti crkljan (cartan) iz obisti. Biti to, kar si. Pred očmi staršev. Ne govori mi, da se naj ne razburjam. Se! In še se bom. Niti mezinca ne dvignem, pa že je pred mano popoln zajtrk s popolnim kapučinom, ki ima na peni izrisan srček. Zdaj pa, sredi noči nocoj, zagledam ta post-it. Sem dobila SMS, kjer je med drugim pisalo, da navodila me čakajo ... Eto. Jih odkrijem. Ta navodila so predprednik interaktivnih uporabniških vmesnikov. Arhitekti so, ki z vidika uporabniške izkušnje snujejo uporabniške vmesnike. Nekaj podobnega kot tale post-it na TV ekranu.

Veš, ta ljubezen ... K tebi kričim! Ti, ki me objemaš. Ti, ki se ti dajem. Te sovražim do obisti. Le tebe, tudi tebe in tebe, ljubim. Ti, ki me slišiš. Tebe potrebujem. Ti me potrebuješ ravno za to.

Danes me je prijatelj povabil na svojo poroko. Poroči se s svojo prijateljico. Danes je bil nadvse romantičen dan. Poln strasti in nostalgije v svoji prihodnosti.

A veš, tiste roke?! Ja, tvoje roke ...

Moje roke hrepenijo po tvoji koži.

Mnogo objemov je bilo danes.

Na koncu poljubim vse.

Spomni se, da te ljubim. Prosim ...

Potem poljubljam svoje telo. Ga malikujem. Končno! Spet! Revolucija je v zraku.

10-mesečni fantek je danes plapolal v mojih rokah. Bolj, kot sem ga vrtela v čudnih zornih perspektivah, bolj se je smejal. Potem je kot na speedu odbrzel po vseh štirih raziskovat naokoli. Šla sem na kavo z ljubo prijateljico. V prvem razredu osnovne šole mi je za Bralno značko posodila Mačka Murija. Zatem sem sedla v avto in v meditativni vožnji razmišljala o trendu krožišč v naši deželi. Krožni promet je res v svoji eri. Ali je pač era krožnih prometov? Sestanek začela s pivom. In ga z naslednjim nadaljevala. Nato po načrtu dela - delala. Se v meditativnem slogu vrnila v domače Trbovlje. Vmes pojedla dve polnozrnati bombeti s sirom. Edina opcija za popotniško kosilo na bencinski ... Gledala video prispevke na Speculum Artiumu. Se preselila na videokonferenco iz Mexico Citya (trend gripe zjebal prihod artistov iz Mehike), Skype pač. Se presedla na pivo. Čvekala. Tkala. Največ poslušala. No, še več zastavljala vprašanja. Vsi so za, da sem leta 2018 županja Trbovelj. Pritiskov, da je to 2014 se vzdržim. Hej, za pripraviti imam predavanje o blagovnih znamkah! Še manj kot 48 ur. Vmes zato pojem sveže pečen ajdov kruh, s sirom in maslom. Moja mati je čarodejka, moj oče danes svetovni prvak v streljanju z zračno puško. Sprašujem se, ali je življenje v dvoje res lažje?

Vem, da ljudje hlastajo po tem, da se nekaj premika, premakne. Občutek nadaljevanja. Upanje, mar? Je občutek nadaljevanja enačaj z upanjem?

Navdušenje je signal zainteresiranosti, proaktivnosti.

Ti pa ... Ždiš, tam v svoji luknji. In jaz v svoji.

Včasih se zazdi, da je strel v glavo res najbolj pametna izbira.

Umiranje na obroke je signal brezupnosti.

Strel v glavo je odrešitev.

Dovoliti srcu, da se razpara - pogum. Šleva, si mislim.

Na vsakem pladnju, kamor polagam srce, se brišejo njega razparanja sledovi.

Srce je regeneracijski organ. Vedno se obnavlja. Če se ne, si pogubljen.

Zato ljubezen ne pozna pogube.

Pika.

P.S.:

Rolete res čudno stojijo ... Zakaj že naj jih pustim? Ni važno. Pustim jih. Takšna so navodila ... V bistvu za umret od smeha.

H koreninam me noge neso

2009-05-13T00:31:00.004+02:00

Benjamin Kreže // postavitev v Katakombah Delavskega doma Trbovlje// spremljevalna razstava festivala

Integrirana umetnost mešane realnosti, festival Speculum Artium v Trbovljah. S tem dogodkom se je zgodovina, ki prihaja, Trbovljam obrnila v lastni prid. 150 do 200 ljudi na otvoritvi. Pokažite mi otvoritev dogodka sodobne umetnosti, ki premore takšen avditorij v svetovnem merilu, vrag, da res. Pri srcu mi je bilo toplo. Ko se združita umetnost in znanost zagotovo vstopimo v polje interaktivnosti. To mi je všeč. Da je obiskovalec del razstave same. Tudi zato sem bila otroško razposajena. Opazovala so-obiskovalce. Ki so preizkušali postavitve. Občutka, da sem v Trbovljah, ni bilo. Danes, dan potem, pa se mi zdi, da je bil to še kako trboveljski občutek. V utrdbi Delavskega doma, ki nam bi jo zavidal tudi Hitlerjev bunker, v kulturnem hramu, ki je svoja vrata odprl l.58, s prvim vrtljivim odrom v Jugoslaviji, sem čutila tisto trboveljsko drznost, nadpovprečnost in kolektivnost. Povezanost vključenih strani, ki so združile akademske umetnike in gimnazijske ter ljubiteljske čarodeje. Ljudje se niso zgražali. So se čudili, bili radovedni. Hm, hm, HM, si videl kimajoče glave. Mnoštvo mladih je bilo prisotno. Pišovka (prevedno iz tipične trboveljske kletvice), si rečem. Poglej ti te možnosti. Da bi meni takrat, tam, nekje, nekoč, nekdo pokazal kaj takega ... Moj čas je bil v času revolucionarnega zatišja. Je pa fino to, da je moj čas vedno moj čas in je tudi zdajle moj čas.

Drugače mi je bilo vedno žal, da sem zamudila trboveljski čas Laibachov. Da sem zamudila tisti aktivizem in trganje plakatov. Čas zbirališča na Rudarju, diskoteke Pomaranča. Čas moje sestre in bratranca. Vedno se mi je zdelo, da kar počne moja generacija, ni nič posebnega. Bili smo mainstreamovski. Zato smo z družbo ustanovili zasavski študentski klub. Ampak smo naredili marsikaj ... :) Ustanovili smo klub in po 25-letih znova povezali študenstsko sceno. Danes je na Šklabu (klub zasvskih študentov) nova mladež, ki poleti organizira tole: Šklab Fest 2009. Fenomenalno.

Včeraj je bil sončen dan. In pred večerom sem zajezdila Garya, ga peljala do Čeč, da se razgleda nad domačo dolino. Dan poprej sem ga peljala do Čebin, kamor sem nazadnje zlezla pred leti. Pokazala sem mu kje se je ustanovila Zveza komunistov Slovenije. Pri zgodbi, ki so nam jo o tem dogodku prodajali v osnovni šoli, mi je bilo najljubše to, da so ustanovitelji obložili okna z dekami. Da se ni videla luč, seveda. Bilo je na kmetiji Barličevih, v strogi tajnosti, na noči s 17. na 18. april, leta 1937. Ja, takrat je bil Ustanovni kongres KPS, na Čebinah nad Trbovljami.

Fenomenalno se počutim v domačih logih. Mati mi kuhajo, prijatelji veselijo, zvečer se kar naprej nekaj dogaja, družim se s starimi znanci. Če bi bilo tako vse dni, bi z lahkoto več časa preživela v Trbovljah. To je pač kakovostno, ustvarjalno druženje. In zeleni hribi na pragu domačih vrat.

Spet se vrnem k eni starih idej, vizij. Izpred 10-ih let. Mestu sem hotela spremeniti namembnost. Hotela sem, da vsi propadli industrijski objekti postanejo kulturni centri. Vse ljudi sem poslala na prekvalifikacijo. Se zgledovala po manchesterskem modelu. Hotela na podiplomca vizualne antropologije. Vsega boga je bilo. Z lahkoto bi bila županja mesta. Da bi soustvarjala prostor.

Zdaj razmišljam o tem, kako je integrirana umetnost mešanih realnosti prav ista kot interdisciplinarni pristop h komuniciranju. Zgraditi korporativo identiteto mesta, ki bazira na povezovanju umetnosti, znanosti, biznisa in komuniciranja. To si želim. O, ja. We can build this city.

Prav je imel rasta na Jamajki. "You are roots girl," je rekel.

P.S.:

Vljudno vabljeni na koncert Laibach, ta petek ob 21h, na ploščad pred Delavskim domom.

Ker jaz grem ...

2009-05-08T02:04:00.006+02:00

Druga zvezda.

... na drugo zvezdo, ustvarjat novo stvarstvo norosti. // Dane Zajc.

Vse norosti, zamujene v mladosti ne nadomesti nobena modrost starosti. // Meni neznani.

Danes sem po mojem svetovnem rekordu postavila nov svetovni rekord v kolesarjenju. 75 km. Od tega več kot pol v klanec. Jebenti. In klance ljubim. Klance ljubim. Ker je point z njih spust. Splezati gor in se potem spustiti dol. Tokrat ne. Klanec. Ravnina. Klanec. Klanec. Spust. Klanec. Ravnina. Klanec. Jaz pa sem navajena, da po klancu vedno sledi spust in nič več klancev. Takšne ture imam. Kot rečeno - na hirb in dol. Danes pa je bil vsak spust nateg za hrib. Jaz ne vem, kako tej Zemlji toliko časa uspe ohranjati isto povprečno nadmorsko višino. :) Sicer imam, moram priznati, svetovni rekord iz Vietnama. 5 let nazaj. 120km. Tretjina v klanec. Ampak konstanten klanec. Pol dneva si lepo, konstantno, v mirnem ritmu grizel v klanec. Ker je potem sledilo 80km spusta. Iz gora k morju. Orgazem. Še vedno ...

Potem sem na bregu pri cesti ob naši hiši videla našega, domačega otroka. Iz plemena. Ogovorim to bitjece, ki kaže vidne znake ubežnika. Se razjokamo, ker nismo šli zraven v trgovino ... Ne, nič posebnega ne bi kupili. Morda kakšno revijo. 6 let. Počasi mi povemo zgodbo leseni zajemalki, ki mora biti v šoli do ponedeljka, nato pa že odskakljamo okoli vogala, ker smo že prej slišali mlajšo pribočnico. Ki pa je menda šla v trgovino z mamo ... Še takšno krivico ljubezen pozabi.

Stuširam, samo stojim pod vodo, skuham, pojem, zrihtam, grem vrnit zdravila v bazo plemena. Pred grmovjem mlajša pribočnica. Takoj po pozdravu mi pove, da se je polulala. Vprašam, če ni bilo za zdržat okrog hiše. Ne. Sem se polulala. Kaj si toliko popila? Daj, da potipamo trebušček ... Joj, pa menda se ti niso kakšne žabice zaredile, ko si toliko vode popila? Imamo kaj žabic? Malo vode sem popila. Pa vseeno ni bilo za zdržat okrog hiše? Ne. Sem se polulala. Mamaaaaaaaaa, obe kličeva, potem ko na poti nekaj članom plemena poveva, da smo se polulali in da ni šlo okrog hiše.

Lepo je, ko najdeš otroka, ki se skriva ...

Mir

2009-05-06T22:15:00.003+02:00

Lovely.

Gary je fajn. Jutri ga peljem na centriranje.

Crazy.

Ideje je treba peljati naprej. Same ne grejo.

Včasih pozabljamo na zorne kote, v katerih se odlično počutimo.

Veliko življenjske energije se pretaka.

Strah pred neznanim je izgubljanje samokontrole. Le da tega ne vemo.

Lahko se zabetoniraš v tla ali pa ždiš in veš, da greš vedno lahko dalje.

Lovely.

Kako povečati kapaciteto sreče?

2009-05-05T22:22:00.004+02:00

Zadovoljstvo. / Sla.

Srečni smo pač vedno. Sreča pač je. Včasih je pač na nuli. Je pa! Pa toliko je tega ...

Moški ženskam porazdeljujejo vloge. Ženske hočemo v enem moškem vse vloge. Če vsak malo popusti je ravno prav. Zato imamo prijatelje ...

In jaz novo kolo. Garry Fisher. Piranha. Bele barve. Črne gume. Števec in držalo za bidon. Kresničko spredaj, kresničko zadaj. Dobro nama gre. S prejšnjim sva bila v zvezi 11 let. Števec je imel 14 dni. Potem sem ga med vožnjo nekaj premetavala, padel mi je iz rok in povozil ga je kamion. Nato je bil na balanci zgolj simbolično. Še vedno sta ga dve tretjini. Zdaj bo kolo služilo obiskovalcem. Metalik sinje-marinske barve. Rdeč napis. Kastle. Z Gerryem imata gume istega proizvajalca. Identičen profil. Druga barva. Kenda. Komaj čakam, da v Ljubljani zajezdim mestnega ... Kolo je res ena fantastična zadeva. Preganja obsedenost s sabo. Fajn zadeva. Glava deluje na svojstven način. Včasih poslušam muziko ...

Od kod prihaja volja?

2009-05-04T21:29:00.005+02:00

Ne moreš se počutiti kot kup dreka. Never. Respect.

Tole je domišljijski spis. Včeraj sem sklenila, da bom danes dobre volje. Še kar mi je uspelo. Malce bo treba našponati delovne obrate. Projekti so začeli pritiskati z dead-line-i. Mi je še kar všeč. Panika me je stisnila samo dvakrat v dnevu. Bila je zelo kratkotrajna.

Zbudim se ob 9h. Potem, ko sem ob 6h ugasnila budilko. Ob 10h vstanem, vidim, da ni mejlov, berem novice, FB, twitter, zajtrk. Ob pol dvanajstih telovadim. Počasi, le pol urce. Samo 10 ponovitev z utežmi. Boga mi, vse škripa. En mesec moratorija ter vrže malodane na začetek. Med desno lopatico in hrbtenico imam notranjo opeklino, nateg, nekaj. Boli kot hudič. Jutri bo bolje. Ne vzamem tabletke proti bolečinam. Po moje je niti nimam. Ob pol enih sedem za kompjuter. Uf, fokus. Fokus. Dobro mi gre. Zadovoljna sem. Ob 16h si skuham šampinjone z jajci, česnom, paradižnikom, peteršiljem. Zraven narežem svežo kumaro. Me daje prebava. Preveč sem mislila na tisti napad diareje v Kambodži. Ko me je v petih dneh sčistilo do obisti. To rabim, sem si govorila. Evo, počasi se bom res prepričala o zavestnem dajanju sporočil v vesolje. Ne smeš si želeti. Ker potem vesolje razume tvojo željo. In to, da si jo želiš. Spusti jo. Naj postane resnica. Padem ti v objem. Spet za računalnikom. Redaktiram tekst. Za spletno mesto. Se ukvarjam z razumevanjem strukture strani. In prilagajanjem teksta temu. Potreben je močan fokus. Ob 20h sem utrujena. In brez toaletnega papirja.

Čas kontemplacije je over & out

2009-05-03T17:01:00.002+02:00

Berlin, poslikava stavbe

Razmislila sem. Zato je čas, da se zopet zaiktiviram. Jasno mi je, da nikoli ne bom vedela, kdo sem, od kod sem in kam grem. Za mano je več kot štiri mesece nekakšnega polsna. V tem času sem veliko brala, precej potovala, dosti spala in sem zbujala z budilko ali brez, jo le ugašala ali jo povsem zignorirala. Pozabila sem njen zvok. Večinoma sem se družila na štiri ali šest oči, imela ogromno kakovostnih pogovorov, delila svoja spoznanja. Sedela in spala na terasi. Se prepuščala mnogim opojnostim in se zanje počutila vse manj krivo. Lepi osvobajajoči trenutki. Zdajle se povezujejo v nebeški svod. Spletem jih, trdno stkem in si jih vtisnem v spomin. Tudi spominjala sem se mnogo. Trenutkov, potez, mojega počutja takrat, tam, igube vsega, kar se ne zvedaš takrat, ko dejansko je. Potem se začne mešati s priokusi. Spominjala sem se vonjev. Vonjala svojo blazino in odejo, ki dišita drugače. Manjka jima vonj ... Prevzela me je melanholija. Sproščala sem jo v kuhanju. Tudi dvakrat na dan sem kuhala. In uživala v pomivalski meditaciji, ker je recesija vzela pomivalca. Hrano sem začela jemati kot obred, ritual. Spremljala počutje ob tem. Sanjala sem ... Melanholično. S kančki nasmehov. Kar boli, je zopet zabolelo. Meditirala sem. Veliko razmišljala o meditaciji. Njenem pomenu zame, izkušnjah, ki jih z različnimi pristopi imam. Vračanja. Vračanja idej so se zgodila. Vračalo se je tisto, kar je resnično moje. Tisto, s čemer živim. In ne živim življenja drugih. Tiste ideje ... Ki so se začele združevati z novimi. Vsega boga je bilo. Kakšen bog bo? Kakršen bog je. Staknila sem razne interupcije telesa. Povečanje telesne teže, (živalski) klopi na jadranju, že 5-tednov trajajč herpes, ki to ni, vrasla dlaka, ki se je na potovanju vnela do krvi in tistega rumenkastega izcedka. Do krča pod desno lopatico proti vratu, do kolenskih bolečin, slabše prebave, do zdaljšanja in skodranja las, do zadnjega vrhunca v zagnojenem desnem prstancu na nogi. Zdaj mu dokončno odpada noht. Sem se vprašala tudi zelo resno, kaj je zaboga s to recesijo? Rojstne dneve prijateljev sem praznovala. Največkrat sama. Kako smo res povezani. Tukaj, eden za drugega. Odnosi ... Tudi ti so bii na tapeti. Komunikacija. In njen Ne-. O udarcih za ego, o zaznavanju intuicije.

Zdaj sem spet zbujena za novo porcijo življenja. Vdihnem do polne trebušne votline in pljuč. Izdihnem najprej iz trebuha, potisnem zrak skozi pljuča, skozi grlo in nos. Premalo tega dihanja zdržim. Res sem v slabi formi. Kaj nas to zabija, ko nas uhvati? In kako potem s tem postopamo? Navduševanje nad početjem doma. In nad ukvarjanjem s samim sabo. Zaradi zatiralnega odnosa uma do intuicije. In takrat postane vse vse bolj intuitivno. Iskanje navdiha v sebi.

Človek si mora vzeti čas za razmislek, da se lahko postavi na noge. In ko se enkrat postavi na noge, kmalu shodi. Prvi koraki. Veselje in pogum.

Spomnila sem se in zelo močno doživljala to, da sem med drugim tudi študentka na podiplomcu. Filozofija in teorija vizualne kulture, na Fakulteti za humanistiko, Univerza na Primorskem, Koper. No in pri tem me je prevzelo to, da je to v Kopru. Kjer zdaj nekako stanujem. Tako sta se združili stara in nova ideja. Grem jaz lepo v teh dneh mal na en sprehod do študijskega referata. Megisterij je lepa priložnost za en daljši izlet v Berlin. 3 mesece, bi rekla. Naslednjo zimo itak ne bo kaj početi, lahko študiram. Zdaj se mi celo malo bolje svita, kaj ta študij sploh pomeni in kam me vleče in ko vse skupaj zložim, kaj pravzaprav v življenju počnem, magisterij lepo paše zraven.

Danes bom šla zelo kmalu spat. Prvi koraki človeka utrudijo ... :)

10 vsakodnevnih preproščin

2009-04-29T19:34:00.004+02:00

Le človek lahko požre samega sebe. Za rože, bolhe in mikrobe še tega nisem slišala ... Da bi rastlinca škodovala sebi? Ne. Da bi virus okužil samega sebe? Ne. Da bi riba sama od sebe nehala dihati? Ne. Ja, da je pes umrl od žalosti, to že ... In pes je človekov najboljši prijatelj. Te neumnosti se je nalezel od nas.

Gigantska poslikava bloka v Berlinu, Kreuzberg

Spomin deluje selektivno. Po nekem ključu si stvari zapomnimo ali ne. Ker vemo, da je temu res tako, je najbrž tudi res, da lahko spominski ključ zavestno ustvarjamo sami.

Ob tej priložnosti sem si sestavila 10 zapovedi novega spomina (prejšnji zapis je omenil, da potrebujem nov spomin):

1. Opustiti SAMOKONTROLO. / Za-gotovost ne obstaja.

2. Pustiti NEPOZNANO. / Ne vem je ljubezen.

3. Prepustiti TOKU. / Konec te oblike življenja je znan.

4. Zapustiti PRETEKLOST. / Kar je bilo, ni več.

5. Prenehati NAČRTOVATI. / Prihodnost se zgodi edino v sedanjosti.

6. Poslušati SEBE. / Kako se obraniti pred poplavo brezpotrebnih informacij?

7. Misiti POZITIVNO. / Tudi negativne misli so lahko pozitivne.

8. Delovati KONSTRUKTIVNO. / Pogosto početi nič.

9. Zavedati se TRENUTKA. / Vse kar je, je tukaj-sedaj.

10. Najti NOTRANJI MIR. / In ga obdržati za vsako ceno!

A ker zapovedi govorijo o tem, kaj moram in kaj ne smem, sem jih prepakirala v 10 vsakodnevnih preproščin. Poimenovala sem jih: Kako negovati ego, da je ta zadovoljen, ker ima vedno prav?

1. Jaz sem. // Vedno, povsod.

2. Jaz nisem. // Vedno, povsod.

3. Sem. // Vedno, povsod.

4. Nisem. // Vedno, povsod.

5. Lahko sem. // Vedno, povsod.

6. Lahko nisem. // Vedno, povsod.

7. Diham. // Vedno, povsod.

8. Sprejemam. // Vedno, povsod.

9. Dajem. // Vedno, povsod.

10. Ljubim. // Vedno, povsod.

Preprosto. Življenje je resnično preprosto. Ko prevzameš odgovornost zase, je to takoj jasno. In nikar odgovornosti zase preslikavati v krivdo. Preslikava odgovornosti zase je svoboda. Ne vem, kaj počnem, vem pa, da sem. In to edino šteje. Sem.

Ko sem tale ”Sem." izgovorila na glas, sem se spomnila na pesem, ki nosi ta naslov in sem jo napisala na prejšnjem potovanju. Tule je: Sem in še 2 drugi. To je spomin, ki ga imam. Hočem ga. Navdihnil me je za nov Sem.

Sem.

Na zofi sedeča tvorba ob steklenici vina.

Ulična svetilka, ki me v tem trenutku prebuja.

Zvok avtomobila, brez katerega bi zdaj lahko bila.

Še vedno - Sem.

S tabo ali brez tebe. Še brez mene. Sem.

Pajčevina za vrati.

Tvoje telo, ko te objamem čez rame.

Misel, ki te spremlja. Sem.

Pasji lajež, ki najeda zunanji mir.

Praznina, ki si želi priviti k tebi.

Sem tvoja trudna glava, ki išče moj nasmeh.

Njen spomin pisane gugalnice, polne otroške stvarnosti.

Tvoj poljub na mojem čelu. Sem.

In tvoja klofuta iz najstniških dni.

Sem tudi tvoj strah, da me ne bo domov.

Tvoja skrb, ki mi želi le najboljše.

Sem tvoja strast, ko ta tekmuje z mojo.

Moje spoznanje, ki ga prevzameš in se zaslepiš.

Sem tvoj dotik, ko me boža v osamljenosti.

Jutranja sapa ob rahlo odprtem oknu.

Zarjavela ladja v pristanišču.

Sonce, ki je vsak dan iskreno, tudi za oblaki in skrito nad dežjem.

Sem. Lahko sem ti, ko si ti jaz.

Sem tista pesem, ki si mi jo vrtel in ni bila moja.

Tvoj strah sem, tvoj pogum, moje bistvo.

Vse to sem. Kot si tudi ti.

Sem tvoje sovraštvo, namenjeno meni.

Prazna škatla kave, prazna rolica toaletnega papirja.

Korak za korakom, premišljevanje, omama.

Seveda, tudi to sem.

Praznina in polnost. Navdih. Spoznanje.

Iskanje. Turobnost. Hiper-sreča.

Zeleno, črno, ljubeče, boleče.

Tišina, smrčanje, cmokljanje, ihtenje.

Sem to, kar si ti.

In povsem nič drugega.

Uteha? Prepričevanje? Slepilo? Gotovost?

Sem le ljubezen, ki išče samo sebe ...

Sem.

Sem življenje, kot je.

Od jutra do večera isto

2009-04-28T20:08:00.002+02:00

Dnevi, kot je vremensko bil današnji, so en doooolg trenutek. Od jutra do večera ista svetloba. Dolgčas. Ves čas isto. Stabilno tudi, seveda. Edini občutek za čas - dolg-čas. Res ne vem, kaj mi je, ko stabilnost iščem pri sebi. Oziroma si jo kar na lepem uzakonjam. Potreba prihaja v ciklih, ne znam je definirati v časovnem obdobju. A se mi zdi, da je kvartalnega značaja. Ko kontrolor v meni dvigne loparček in da znak za spremembo voznega reda, vse z namenom urejanja stvari, se navadno moj sistem sesipne. Učinek početja nečesa na silo, po navodilu družbeno konstruiranih optičnih kontrolorjev - je: kontraučinek. Ko si rečem, da bom prej hodila spati in bolj zgodaj vstajala, spim vse dlje. Ko rečem, da moram shujšati in je zdaj res čas za to - se začnem rediti. Ko rečem, da bom zjutraj začela spet telovaditi, se par dni ne premaknem s kavča. Polno rit se imam. Dobesedno, ja. Nič več nič ne bom. Samo bom. In pika. V tem razmisleku sem disciplini dodala še eno razlikovalno noto. In to je ta - s kontrolo. Potreba po vzpostavljanju večje discipline pomeni potrebo uma, da ima vse pod kontrolo. E, pa nimaš, um moj dragi. In navadi se na to. Čimprej! Um začuti, kdaj ga hočeš prinesti naokoli in ko ti že dobro gre, ga zgrabi panika in spet zateži s svojimi bedarijami. S svojim spominom, ki ga zlovešče polni z neprijetnostmi, ki so po možnosti še škodljive.

Ugotavljam, da potrebujem nov spomin.

Ko nekaj spoznam, ko nekaj spremenim - to ne pomeni, da bo tako do konca življenja. Iskanje končnosti nas tudi velikokrat daje. Zdaj kadim, zdaj ne kadim, zdaj jem ribe, zdaj ne jem rib, zdaj telovadim, zdaj počivam, zdaj pijem pivo, zdaj ga ne, zdaj mislim nate, zdaj te ignoriram, zdaj nočem videti nikogar, zdaj hočem biti ves čas ob tebi, zdaj kupujem stanovanje, zdaj ga ne, zdaj to, zdaj ono. Obdobja so. Navsezadnje so ta obdobja le trenutki. Drug za drugim pridejo in grejo, da sestavijo življenje. Čutim, kako globoko se spreminjam. Vse bolj živim trenutke. Lažje je. Vsak posamezen trenutek ni nikoli tako zatežen kot je lahko ves dan. Ali teden. Ali mesec. Ali težavno leto. Je pa lahko vesel in nasmejan kot je ves teden ali mesec težko. Ne spomnim se tedna, ki bi ga zaznamoval en sam smeh, recimo. Spomnim se trenutkov, polnih smeha. Še zdaj me lahko požgečkajo.

Kotička ustnic s svojo gromozansko težo silita k tlom. Usta imam ukrivljena navzdol. Tega ni luštno nositi. Lepše je, če sta kotička nagajivo zavihana navzgor. Grem vaditi pred ogledalo. Kotička gor, kotička gor, kotička gor ...

Dan boja proti okupatorju

2009-04-27T16:27:00.005+02:00

Boriti se proti? Kdo je okupator? Proti - ne pomeni NIČ. N I Č !!!

Osnovna plača, dodatki, nagrade za uspešnost, regres, božičnica, dodatki za nadure in vsi ti privilegiji človeka, zaposlenega v nekem relativno zglednem podjetju - so mi že dlje časa tuji. Pri meni je vse bolj na vsakdanu. Vse te bonitete, zakonsko pripadajoče nekomu, ki je v rednem delovnem razmerju - zame ne obstajajo. Kot ne obstajajo za tisoče gradbenih delavcev, ki nam Slovencem gradijo domove, ceste in druge infrastrukturne nujnosti in prihajajo od tam, kjer se ne reče Slovenija. Priča smo neverjetni sužnjelastniški eksploataciji, ki se je podaljšala ali morda v tem mentalnem setu vzniknila iz branže prostitucije, ki nam je že nekako znana in si zanjo mislimo - jebi ga, to umazano delo, čez rob zakona, z neuzakonjeno dejavnostjo, s packastim poslanstvom - saj je prav in normalno, da je tako. Da zvodnik prišverca deklice iz tujih dežel, slabše stoječih kot je naša, pa one potem poplesavajo po drogih, se usedajo v naročja, slačijo krpice, jih vrtijo kot kavboji laso, za več denarja lahko tudi razširijo ustnice, jih oblikujejo v vakuumski O, razširijo svoje grlo in tako povabijo penis v goltanec. Za še več denarja razkrečijo noge in za še več denarja dopustijo realizacijo perverznih temačnosti mačistično zafrustriranega človekovega uma. Jebi ga, si rečemo. Ni prijetno o tem razmišljati, še manj čustvovati, "ampak" ... si rečemo. Same so si izbrale svojo pot. Res je. Kot so si jo izbrali vsi gradbinski oz. nekvalificirani delavci, ali kakopačže se v šifrante vnaša to delovno silo? Pridejo, plačajo za to, da sploh pridejo, zaprejo jih v sobe s še po parimi, bolj nesrečne s po pardesetimi sotrpini. Plača, ki so jim jo obljubili je v realnosti bruto plača in tudi niso točno vedeli, da si morajo plačevati hrano, pa nastanitev v "prijetnih" skupinskih sobah, niti pranje perila, niti vsak klic domov in niti to, da je delovnik vsak dan. Vsak jebeni dan, kar naprej, kar povsod, kar vedno. In mi živimo v pretvezi demokracije, združene Evrope, človekovih pravic in najbolj osnovno - človekove dignitete. Pa ne zapostavljam vseh pri nas registriranih ljudi, ki živijo bedo bede. No, srečni tisti smo, ki smo vsaj registrirani ... Kaj me navaja na to razmišljanje?

Ma, na Primorskem bo te dni štrajk gostinskih delavcev.Pametno, tik pred sezono. Zbor je pred hotelom Metropol v Portorožu (romantično: Pristanišče Vrtnic, pristanišče rož, pristanišče trnja; pejte danes čez Portorož, ki je ves razkopan, da največji romantik težko najde romantiko in težko kdorkoli vidi romanco). Glavni razlog: plače. In delo kar naprej. Skoz in skoz. 24/7, če bi šlo, a vseeeno je treba malo spati. Znanstvene raziskave kažejo, da človek potrebuje spanje. Jebi ga. Šteta za kapitalistični um. Res, škoda. Izguba časa, a? 537,60 € je osnovna plača v gostinstvu po kolektivni pogodbi. Veliko ustvarjalnosti je potrebne, da človek s tem preživi čez mesec.

Glede na to, da sem v letošnjem letu imela le en sam, samcat prihodek - in še ta je poplačilo iz prejšnjega leta - ne dosegam mesečnega povprečka niti z vrednostjo osnovne plače v gostinstvu. Hvala bogu imam ustvarjalnost globoko ozaveščeno ... In nekaj prihrankov ...

Kaj hočem povedati? Nič posebnega. Razen to, da ignoranca ubija in osvobaja hkrati. Ja, s tem paradoksom se poigravam in globoko ubadam trenutno. In da je moja stara mati po očetu bila Ukrajinka. Ni plesala po drogih, Anelja Boronjuk tega ni počela, prišla je sem iz Kamyanets-Podilsky-a, na Dolenjsko, s starim očetom vsa zaljubljena ... In stari oče takisto. Čeprav ga je doma čakala nevesta. V švabskem logorju sta se tako odločila, pravijo ... Se je on na zariplo Dolenjsko vrnil s svojo ljubeznijo. Okolica tega ni razumela. Njegov oča so hoteli da oženi drugo, Dolenjko, ne pa to Ukrajinko. Zato ta Ukrajinka, Anelja Boronjuk, ni smela spati v hiši. Tamle, v štali ali v kokošnjaku lahko legne svoje telo. V hiši pač ne! A ljubezen je bila močnejša. Iz nje je izšel moj oče, iz njega v sinergiji z mojo materjo jaz. Hvala tej ljubezni. Hvala vesolju. Da nadaljujem ... Anelja Boronjuk je odkorakala iz Rusije, ker so "njeno" Ukrajino nadlegovali Rusi, pravzaprav ... Okupator. Domači okupator. Tako kot je v Kambodži v 70-ih svoj narod okupiral domači komunistični vojvoda Pol Pot. In iztrebil malodane polovico vseh "svojih." Danes je njegov grob neka mizerija, gomila prerasla s trnjem in posuta s pepelom in budističnimi palčkami (insensi), globoko v džungli, čeprav še dovolj kultivirano, da nas lahko zdajle(!!!) fizično odpeljem tja. In pogledamo ustvarjalca "Polij smrti". Kaj hočem povedati? Predvsem to, da mislim, kako lepo bi bilo, da ob tem prazniku "Dan boja proti okupatorju ali ex OF prazniku" - odkar so mi ga v poznih večernih urah na radiu res vcepili v glavo - vsakdo pomisli - kdo je okupator? Kdo je okupator? KAJ je okupator? Pa ne mi ven privleči tega tajkuskega bullshita, ki je kot milni mehurček. Prhek in prozoren, da ti od njegove praznine pride slabo, hudo in žalostno. Še bolj mi ne ven vleči NOB. Ker je občutek zanj davno izgubljen.

Okupacija je drugje.

Zame je sladka.

Okupatorju se pustiš.

Rada sem okupatorka.

Za romantike:

Napadla me je, ... Zgodaj zjutraj ...

Ptič, ki zoba zvezde - je zaspal.

Potem pa nagneš pivo, se to v piksni štorasto usede na ustnico, da se zlije namesto v usta za pulover v dekolte, dvigneš roke in ga usmeriš, da se steče do popka ... V "V" dvignjenih rok, s kapuco na glavi, gledoč v hribe za ulično svetilko, se igraš, da je poletje ...

Kdo koga okupira? Kako sploh okupacija lahko obstoji? Če še nismo kolektivno dojeli: Čas je za pozitivno revolucijo. Nosimo rumeno barvo. Oh, partizani, naj pojdem z vami! Bella, ciao! Grob izkopljite mi, pod planino, kjer raste rdeča vrtnica! Živela Osvobodilna Fronta v pomenu svoje besede!!! Edino tako. Brez ideologije. Prosim, začuti to nežno osvobodilno fronto z mano:

Prvič: Jebi ga, takva su vremena.

http://www.youtube.com/watch?v=P54ybJ0pX9g

Drugič: Ajde, usporimo malo.

http://www.youtube.com/watch?v=lA1LQCC1Hfw

Tretjič: V to verjamem. Angel sem. Kot si ti. You've gotta be careful, when you've got good love, cause angels will just keep on multiply-ing. BEWARE!

http://www.youtube.com/watch?v=gr-Ff8us0Hg

Love. -- I need.

Hugs. -- I give.

Posvetilo se mi je

2009-04-24T21:00:00.003+02:00

Dvojno razsvetljenje

Ko se ti posveti, ga ni hudiča - razen lastnega uma - ki bi te spravil nazaj v temo. A lahko se ti posveti in na to pozabiš. Danes sem razmišljala, kaj vse sem že odkrila, spoznala in potem na to pozabila. Um je res brezvezen tekač v krogu. Ves je zaciklan. Še dobro, da vem za svet, ki obstaja onstran njega. A vse lepo o njemu. Brez uma, bi bili pa tudi izgubljeni revčki. Igrati se hočem.

Veselim se naslednjih 10 dni doma. Obiski pridejo. Za delati imam. In 9 knjig, ki potrebujejo, da jih listam in berem.

Odločitev dneva: Ne bodo mi odrezali prstanca na desni nogi. Ne! Ga ne dam.

Osnove komuniciranja

2009-04-20T11:01:00.003+02:00

Splet okoliščin - ergo: bivanje v prostoru in času - je hotelo, da sem po izobrazbi univ. dipl. komunikolog. Če koga zanima zakaj se je moje sebstvo odločilo za to, naj mi piše na e-naslov: tadeja.bucar@gmail.com in z veseljem odgovorim.

Kot sem tule najbrž že povedala (če pa ne tule, pa velikokrat kje drugje), sta mi s faksa (FDV) ostali dve stvari, ki ju zavestno nosim s sabo v življenju. Prva je seminarska naloga Medijska konstrukcija realnosti (ki smo jo pri dr. Manci Košir pri predmetu Novinarski diskurz imeli za izdelati vsi študentje moje generacije) in druga je Laswellow komunikacijski model, ki je oblikovan takole:

- Kdo?

- Pravi kaj?

- Komu?

- Po katerem kanalu?

- S kakšnim namenom?

Razumevanje obojega je temeljnega življenskega pomena za človekovo bivanje v prostor-času. Torej za obliko življenja, ki nam je dana. Tako jemljem ta dva elementa kot razloga za spoznanje, kako sta oba najprej nujna pri uporabi na nas samih. Konkretno tole spletičenje lahko obstaja le zame: zatorej na meni.

- K- Kako uporabljam Laswellow model pri komuniciranju s sabo?

- K- Kako dojemam svojo realnost skozi konstrukt medijev? – pri čemer je medij VSE, kar komunicira. Ali bolje: VSE, ki deluje kot kanal, skozi katerega se komunikacija pretaka.

Aha, morda je še eno pomembno dejstvo. Vsaka komunikacija ima komunikatorja in recipienta. Tistega ali tisto, ki sporoča in tistega ali tisto, kar sporočilo konzumira. Pri čemer pa lahko gre med obema za enačaj.

Bazični namen tega bloga je ravno to. Da sem pisec (piska), komunikator in recipient hkrati. Pogovori s sabo, a ne?

Komuniciranje s sabo. Če bi imela svoj cerkev, bi učila to. Komuniciranje s sabo. Če bi imela šolo, bi učila to. V njej bi bilo matematike le za plus, minus, krat, deljeno, linearno enačbo in procentni izračun. Dugega človek v vsakdanu ne rabi. Mimogrede, odvod konstante je = ?. Nič. Ja, 0. To je moja najljubša aritmetična zagonetka. Ker ne vem, zakaj odvajam premalo dohodnine in jo imam letos za plačati 2500 evrijev. Ko pa je denar konstanta od feničanskih časov, evro od leta 2007 (? je to res, ne spomnim se več?), a DURS trdi, da je odvod mojega zaslužka, ki je izražen v številki + enota evrija, enako 2500 slednjih. Tu nekaj ne štima ... Matematika oz. njena aritmetika preprosto laže. Res. Edino, kar pri njej verjamem so plusi, minusi, deljenci, množenci in procenti. Pika. V četrtem razredu osnovne šole bi z lahkoto matematiko kot samostojni predmet ukinili in jo vpletli v vse druge predmete kot sekundarni značaj njegov narave. Zaradi tega bi bilo v naši deželi in na svetu nasploh manj stravmatiziranih ljudi. Še bolje bi bilo, da matematike sploh ne bi poznali, če se me že sprašuje o tem ... Kalkulativnost človeka ubija. Z njo človek sodi, meri, preračunava ...Pa da izrazim na tem mestu še nekaj. Pred doslej končno izobrazbo sem se na srednješolski stopnji izobrazila v naravoslovno-matematični usmeritvi in edina čista petka (odl 5), ki je imela 100% vrednost, je bila Logika. Modus ponens, modus tolens in te stvari ... 100% znanje. Po tem, ko sem najprej zabatila in morala kontrolko ponavljati, saj sem si te moduse ralagala po svoje in ne po staro-grški logiki. Ergo: staro-grško matematično logiko obvladam 100%, imamo dokaze (arhivi Gimnazije Trbovlje) za to.

Pa se vrnimo h komuniciranju. To se začne pri sebi. Komunicirati z množicami je mala malica. Tu govorim kot izjemno izkušen oglaševalec. Množice zadovoljiti ni težko. Težko je komunicirati z 1 na 1. Iz oči v oči. Še težje pa je komunicirati z 0:0. S sabo, torej ... Pa da ne bi zdaj te ničle narobe razumeli (kh, spet ta matematika in njena družboslovna fascinacija na »Zahodu« / za »Vzhod« še ne vem točno – filozofija). Ničlo proti ničli kot primer komuniciranja s sabo sem dala zato, ker je to edini ekvivalent. Kajti 1:1 je enako 2. Manchaster United: Chelsea je enako 2. Bizarno je edino 0:0 enako 1:1, ampak ... Če hočem o komuniciranju s sabo govoriti le o sebi, moram iz te matematične ikonografije uporabiti 0:0, da zadostim pogojem interpretacije. Nenazadnje pa jaz sebe itak tretiram kot 0. Nič v smislu - vse je mogoče. Nič v smislu - vse je odprto. Če kaj, bi v rubriko Kdo si? vpisala Odprtost. A kaj, ko profili, s katerimi se danes identificiramo in nam določajo rubrike/kategorije identifikacije, tega vprašanja ne zastavljajo v tem kontekstu. Ponavadi je ta Kdo si? pogojen kot delovno mesto, izobrazba, profesija, stopnja prihodka, spol, religija, teža, višina, politična usmeritev, izobrazba, številka kreditne kartice ... in vse te ostale pizdarije. Ja, za tole življenje, ki smo si ga izbrali je to to. In onkraj tega sem jaz torej - Odprtost.

Da človek bolj mirno živi v teh dneh, pa mislim, da je fino, če si Laswellow model komuniciranja vzame kot primer uporabe na sebi – v dani situaciji. Lahko zdajle takoj, lahko enkrat v prostem času, lahko jutri na sestanku, lahko kadarkoli pač, v kateri koli dani situaciji. Zdi se mi, da je to ključ do odgovorov samemu sebi. Če pa se ne izide, odgovora pač ni. Takrat se identificira z Odprtostjo. S čemer je vse ok in vse postane mirno ...

Ergo:

Kdo? --- > jaz

Pravi kaj? --- > imela bi novo kolo

Komu? --- > sebi

Po katerem kanalu --- > notranje vesolje

S kakšnim namenom? --- > da najdem način, kako ga kupiti

Najprej se prepustimo kombinatoriki Medijska konstrukcija realnosti. Dejstvo je, da je ta seminarska naloga govorila o množočnih medijih. Leta 1994 pri nas še ni bila tako (in še vedno je zelo skromno) razširjena zavest, da je medij VSE, kar lahko prenaša neko sporočilo. Učili so nas, da so nekaj mediji in drugo medijski kanali. Že nekaj let menim, da je to eno in isto. Vse je pač odvisno od iznajdljivosti in kapitala. Koliko bolj od česa še ne vem, oboje pa je esencialnega pomena. Pri čemer je z veliko hrpo denarja z lahkoto nekaj narediti množično, sočasno pa velika hrpa denarja brez iznajdljivosti (iznajdljivost pa interpretiram kot hudomušno inteligenco) ni nič in veliko iznajdljivosti je lahko več kot kakršen koli kapital. Vse je medij, skozi vse se lahko pretaka komunikacija. Ergo: vse komunicira. Vse, kar ima komunikatorja, kar ima recipienta. Ha, zdaj sem se spomnila ne neko misel, ki sem jo nedavno prebrala. Takole gre: Če se v gozdu podre drevo in tam ni nikogar, ki bi slišal ta zvok padanja, ali je tam torej sploh kakšen zvok? Ergo: ali zvok sploh obstaja, če ga nihče ne sliši? Po moje ergo: če ni recipieta ali komunikator sploh obstaja? Da, če je med njima enačaj. Ergo: če drevo sliši sebe, ko pada, potem ta zvok obstaja. Pika. Lahko gremo naprej: zvok pomeni prisotnost sluha kot čuta, ta je kemoreceptor, glede na to, da naj bi rože bolje uspevale (znanstveno dokazano), če jim predvajaš klasično glasbo (konkretno Mozarta) ali pa se z njimi pogovarjaš, lahko sklepamo, da so rastline senzibilne za sluh. Ali pač slednjega imajo.

Za seminarski izdelek Medijska konstrukcija realnosti sem dobila oceno B+ ali A/B (ne spomni se točno, v zagovor: bilo je 15 let nazaj), bil je to edinstven Mancin sistem ocenjevanja, ki ga po raziskavi med sošolci nisem dojela. A vem, da je imel svoj point. Kaj bi dala, da bi zdaj dobila v roke vse te seminarske in njih ocene in potem šla z Manco na čaj in o njih debatirala kot o knjigi, ki sva jo prebrali. Morda ji predlagam ta projekt. Hm... To bi bilo res fajn! Intuicija pravi: DA, naredi to!

Zdaj smo se uglasili na frekvenco Laswella in medijske konstrukcije. Kaj predlagam? Sledeče: poglejmo zdaj na oba drugače. V drugem kontekstu.

Najprej medijsko kontrukcijo realnosti. Naša današnja možnost (hvala prostor-času), da elektronske medije uporabljamo po lastni presoji in z njimi dosegamo mase ljudi, pravi, da z uporabo osebnih elektronskih baz / e-socialnih mrež lahko zelo hitro komuniciramo z množico. Te nas danes vse bolj opredeljujejo, če si tega ne priznamo, si priznajmo vsaj to, da smo na njih prisotni, torej z njimi bivamo. Pa recimo bobu bob in se za trenutek spustimo v to, da nas kontakt z nekom v tem e-bivanju lahko zaznamuje za trenutek ali dva, pusti vtis ali več njih, da misliti ali nas naredi radovedne. Če ne drugega, z veseljem koristimo bančne e-storitve in druge racionalne krajšnjice (po času). Skratka, vse bolj smo dovzetni za tovrstno komuniciranje. Aleluja, pomembno je, da se tega zavedamo. E-pošte, e-storitve, Facebook, Twitter, blogi, forumi in spletne skupnosti so del našega vsakdana.

Zdaj pa še druga perspektiva Laswella:

- K - Kdo? --- > Jaz, po imenu Tadeja Bučar.

- P - Pravi kaj? --- > Želim si, da finančno prispevaš k nakupu mojega novega kolesa.

- K- Komu? --- > Tebi!

- P- Po katerem kanalu? --- > blog: jellymetuljka.blogspot.com, Facebook, Twitter, jaz

- S - S kakšnim namenom? --- > Da ti z mano, z nakupom novega kolesa zame, ti preživljaš lepe trenutke, ker bo v vsakem zavrtljaju pedala prisotna tvoja energija gibanja in njega prostranost ter z njim izkušenje širjav življenja.

Od vedno me intrigira vprašalnica, ki manjka Laswellovem modelu. Ta se glasi: Kako?. Z njo interpretiram akcijski načrt. Še pred njim: komunikacijsko strategijo. Pri Laswellu mi manjka vprašalnica Kako? - ko gre za recipienta in za komunikatorja. Za recipienta v mojem primeru – je bilo vprašanje Kako? : Tako. Vse to, kar se je do zdajle tule prebralo. Da dramatično strnem moj S kakšnim namenom – v tvojem kontekstu: Z mojim novim kolesom boš z mano pri vsaki vožnji njega, kar je skoraj vsakdan med aprilom in novembrom. Več kot polovica leta! Več kot pol mojega življenja od nakupa novega kolesa naprej! Za recipienta, pa je Kako? --- Tako: nakažeš svoj finančni prispevek na moj račun, odprt pri SKB banki. Potrebni podatki:

Tadeja Bučar

Šuštarjeva kolonija 27a (moje stalno bivališče)

1420 Trbovlje

številka računa: 03170 1000123124 (SKB banka)

namen nakazila: osebno nakazilo zaradi zabave branja zapisa

vsota: po izbiri, vsako evro (€) šteje

Hvala. Po nakupu zagotavljam objavo fotomateriala in po želji te nosim v srcu kot donatorja, po javni zahvalnosti te objavim na blogu kot sponzorja, po človeški plati pa si, ko se vidiva nazdraviva, še rajši pa jaz kaj ob tem skuham. Tule, v Bertokih. Seveda, potem prespiš, lahko pripelješ tudi prijatelje, število prostih ležišč na razpolago: 5 (pri čemer naj bo eden čim nižje rasti, ker bo lažje spal na dvosedu).

Aha. Še to: kupujemo gorsko kolo, v vrednosti max 800 evrijev (800€).

Hvala.

P.S.:

Ljubezen ni čustvo. Ljubezen je stanje. Stanje je vsakdan.

Zaključek disciplinskega eksperimenta

2009-04-18T21:05:00.011+02:00

Kaotiziranje urejenosti

Dan 40.

Morda tudi tam nekje. Dan gor ali dol. Lep začetek zaključka Disciplinskega eksperimenta. Gor ali dol. Saj je vseeno.

Tole je avtistični pristop k zapisu. Komunikacijska disturbancija je koncept.

Po poti eksperimenta:

Kako imeti več discipline? ---> povod

Zakaj bi imela več discipline? ---> kmalu po razumevanju povoda

Kaj je disciplina? --- > vprašanje, ki botruje zaključku in spoznanju

Pomen zastavljanja vprašanj. Rezultat 1. Pri čemer se je treba zavedati, da formulacija vprašanja lahko prinese odgovor, ki ga ne iščemo. Pogum za vprašanja, ko so ta na vrsti.

Ustvarjalnost zastavlja vprašanja neobremenjeno od predvidevanja odgovorov. Rezultat 2. Ker ponavadi nekaj vprašamo in imamo odgovor že kar pred sabo. Potem pa ... Ko ta pride, je cel kažin, ker ni v skladu s pričakovanji. Zatorej: vprašanja so zaradi njih samih in ne zaradi odgovorov. Namesto pike je boljši klicaj: . --> !

Pravila si postavljamo sami ali vzpon individualizma. Rezultat 3.Posledično je človeštvu (zatorej tudi meni in tebi) potrebno razstrupljanje od sodb, obsojanja, krivde, primerjanja, tekmovalnosti.

Disciplina misli in prepuščanje intuiciji. Rezultat 4. Brez komentarja. Prepuščeno prosti interpretaciji konzumenta / bralca.

Samokontrola. Nadzor. Omejevanje. Smrt za ustvarjalnega duha. Discipline ne jemati tako neumno seriozno kot sem jo na začetku eksperimenta jaz. Rezultat 5.

Disciplina je beseda, katere vrednost nas vodi v in drži s - tistim, kar smo v resnici. Disciplina ostajanja zvest sebi. Disciplina je osredotočanje. Fokus. Pomnjenje. Spomin na intuicijo ali pa odločitev. Tega ne štejemo kot rezultat, ker gre za vmesni preblisk brez temeljnega razmisleka.

Interpretacija discipline / Rezultat 6:

- imeti veliko sliko

- biti buden

- zdravo se prehranjevati

- gibati

- sproščati

- vztrajati

- pisati / beležiti se / iražati se / ustvarjati

- osredotočati se na intuicijo

- red po lastnih "pravilih"

Največji dosežek discipliniranega jaza je biti jaz. Največja potreba discipline je potrpežljivost. Največji zaveznik konvencionalno zgrešene interpretacije discipline je prehitevanje časa. Disciplina je institucija. Ustvari / ustanovi si svojo. Rezultat 7.

Pustim si, da te ljubim na svoj način. Nerazložljiv dramaturški vložek.

Disciplina je pripadnost nečemu.

Kako biti osredotočen na tisto, kar si in ne biti zaveden od agresivnih impulzov iz okolja in okolice? Kako razpoznati kaj je tvoje in kaj je prišlo zaradi vpliva drugih? To je razumevanje pojma / institucije / elementa discipline. Disciplina je pogum za zvestobo sebi. Sebstvo je ultrasubjektivno. A bejži, no? :) Rezultat 8.

Naslednji eksperiment: Intuicija. Njena pojavnost, obstoj in delovanje.

Imenuje se: 365 dni vsaj 5-minutnega dnevnega osredotočanja na intuicijo. Datum začetka sporočim. Se mi zdi, da ga že vem. Prihaja čez 5 dni. A to je špekulacija. Ergo: v pričakovanju dneva novega eksperimenta me zanima, če ste spremljali disciplinskega in kakšen se vam zdi? Še bolj pa: kakšne eksperimente počnete v življenju?

Konec: Nikarte discipline jemati v kontekstu družnbenih norm. To je izmišljija. To je živ dolgčas. Brezsrčni robotizem. Disciplina je svoboda. Disciplina ni MORAM. Nak. Nak. Nak. Disciplina je organiziran kaos, kaotičen red. Vsakomur svoje. Je vzorec nečesa, nekje, sistem nekako. Disciplina je prilagajanje okolju, da si svest sebi.

Disciplina je zavedanje diha in bitja srca. Vsak dan. Vsak trenutek. Vedno. Rezultat Grande.

Evo ti ga na ... Preprosto. Ker: disciplina je red. Red je sistem. Sistem je zavedanje. Zavedanje je pogoj. Pogoj je nuja. Nuja je le dvoje. Dihanje in bitje srca. Edini stvari, ki ju počnemo vse življenje ... Pa menda še srce lahko zastane, ko še vedno dihamo ... Zatorej je lahko ultimativno sklep: disciplina je dihanje. Naj nam bo dihanje zgled za disciplino. Prav tako, ja ... Kdor zmore dihati, je na pravi poti in zmore vse. Ahahahahahahhahahahahahahhahahahaha. 40 dni. ;)

P-S-

Da ne pozabim na mojo novo junakinjo, ki je v vlogi srčnega vzpodbujevalnika ... Prototip: http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY

6 mio ogledov od včeraj popoldan (petek, 6 PM) do zdajle (2:10 AM, nedelja) in v tem trenutku 27 mio ogledov. Povedati ne morem takole na hitro, kako čutim situacijo s tem pojavom. Pojav Susan Boyle. Če pomislim, da so nam l.93 na faksu pri psihologiji tržnega komuniciranja in leto kasneje pri medijskih študijah liturgirali o primeru Kitty Genoveze (ki so jo na ulici sredi belega dne prebutavali eni kreteni, folk je pa z oknov gledal, vsi misleč, da je itak že nekdo urgiral in poklical policijo, a njih od nikoder, nihče ni klical, misleč da so klicali že itak vsi ... Kitty je seveda izdahnila, se mi zdi ... ) Hvala internetu!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! ... In naj se jebejo vsi uni sošolci na magisteriju, ki ga ne bom nikoli dokončala, ki so me 3 leta nazaj na predavanjih Performensa pri Bojani Kunst prepričevali, da revolucija zahteva prisotnost telesa. Kurac moj (nič, torej), lepše: penis moj, ga ... - revolucija danes ne potrebuje telesa (pa ne od danes, revolucija že dolgo ne potrebuje telesa --- v kolikor gre za pozitivno revolucijo, seveda ... // internet je nadomestil telo ... ok, seveda, ko govorimo o čutilih in čutenju - čez dotik ga ni. Pogrešam tvojega ..., matr, da ga! Pa saj to vemo. Zdaj sem sama sebe razpizdila do skrajnosti!!!! Grem, da vas ne poškodujem. Ker poleg Susan Boyle, poglejte link, še enkrat: http://www.youtube.com/watch?v=9lp0IWv8QZY, je ekstra zanimivo dejstvo, da je Ashton Kutcher ali kot ga seznanjeni skepticistični pisci in mediji imenujejo - Mr. Demi Moore, pred dvema dnevoma zbral 1 mio sledilcev na Twitterju, s potezo, ki sta si jo zastavila Kutcher sam in CNN breaking news: tekma, kdo bo prej zbral 1 mio sledilcev na Twitterju. Profit: 10 000 antimalarijkih mrež. Ali 100 tisoč? Saj ne vem več ... Ampak, ker delam tudi za Unicef, se mi nekaj svita, da je ena malarijska mreža cca 7 evrijev, pomeni pa rešitev ene družine za eno leto - to je moja interpretacija, ker vem, da mreže proti komarjem težko ohranijo varnost dlje kot eno leto. Strgajo se kot bi rekel keks, v tistih pogojih, majke mi ... Vsaka mreža prekleto šteje. Kutcher je prej zbral 1 mio. Tule je, če ga hočete spremljati na Twitterju: http://twitter.com/aplusk // // in tule Larry King (aka Lado Kralj), ki je bil medijsko the persona za race s cnn breaking news. Tukajci pa je moj profil na Twitterju: http://twitter.com/tadejab.

Lahko noč, vsi vi moji angeli. Lahko noč, moj angelček, kjer koli že si, sanjaj me ...

P-P-S-

Susan Boyle si je številko tekmovalca (4321) prilepila na dekolte. I love her. Ima moj stil ... heheheh, nečimrnost moja ...

Na izletu

2009-04-18T00:50:00.005+02:00

Predsezonski štrclji pod italijanskim nebom

Dobila sem pehar pirhov in skledico domače zelene solate. Če greš na obisk k sosedom, je pri nas tako. Dobiš popotnico. Osrečiš vso družino, ker se jim pirhi valjajo po mizi že teden dni. Če bom dobila kakšno čudno dramatiko v črevesje, me spomnite na njen izvor. Solatka z jajčki jutri ... Mmmmm, se zna zgoditi da kar za zajtrk.

Prijetno utrujena sem po današnjem prekladanju po severno-italijanskih plažah. Presnečenje me je doletelo v Gradu oz. Gradotu oz. Gradežu. Peščena plaža je tam. Mivke kakšen kilometer. Popolna tropika. In le eno uro iz Bertokov. Perfektno. Nov kotiček za predsezonsko uležavanje na plaži. Ob sezoni pa ... Run away!!! Italijo me vleče raziskaovati. Na pragu mi leži. Bomo, bomo.

Oči se sklapljata, baterija pojenja.

Predzadnji dan se je prevesil v poslednjega. Dan 39. Tik pred črto. Kakšno bo življenje po njej? Vse to in še več v naslednjem zapisu s končnim poročilom Disciplinskega eksperimenta.

Vsakdan, vsakdan, vsakdan

2009-04-16T19:14:00.007+02:00

Kaj smo zgradili danes?

Potrebna sem akcije. A najprej rabim zanjo načrt. Zanj pa analizo.

Danes je bil dan banalen. Ujele so me recesijske zanke. Presneto. Ob obilnem znesku, ki ga imam za nakazati DURS-u, sem se srečala še s tem, da neprostovoljno kreditiram podjetje, ki ima 70 zaposlenih in posredno z njim še multinacionalko, ki ima po vsem svetu par desettisoč delavcev. Res razumem njihovo težko situacijo. A ker ne bomo razpredali o njih ter težkih časih, se vrnimo na včerajšnji dan. Po dopoldanskem sestanku in srednjednevnem brainstormingu sem pristala na ljubljanskem Petkovšku na prijateljskem pivu. Dveh, treh, štirih. Prijela me je nostalgija posedanja pa kafičih. Tega že lep čas nisem počela. Če izvzamemo nedavni izlet v Berlin. Fajn je posedati na pivu. Takrat je vse lažje. Vse je razumljeno in zelo čutno. Nenačrtno sem prespala v Ljubljani. In nato zjutraj odsanjala svoje nomadsko življenje. Rada sem malo tukaj, malo tam. Občutek imam, da osamitveno obdobje potrebuje preboj. Čas je, da se odločim. Dovolj vakuumiranja. Manj zahtevnosti do sebe in več polnosti trenutkov. Manj papeštva in več razvrata. Manj od zunaj, več od znotraj. Znotraj kriči ustvarjanje. Manj tuzemeljskosti, več vesolja. Ves moj mikrokozmos naj me začara. Pozbim naj zmernost, ko pa tako ali tako nisem zmeren človek.

Drugače pa ... Sem fajn. In zdaj se ob tem smejim. Človeku res ne sme zmanjkati humorja, ker si nakoplje prekletstvo. Popoldan sem se sproščala z jogo nidro, med katero me je parkrat zbudilo lastno smrčanje. Doživela sem spanje pri budni zavesti. To te res zelo spočije in umiri.

Ničesar mi ni treba, ničesar nočem, ničesar si ne želim, samo sem. Vse lahko, vse je. In vse je eno. Tudi ti in jaz. Ter vsi žužki, s katerimi sem s pomladjo začela bivati na terasi. Obide me kosmata bosonoga stonoga. Vsak dan, z njim vsakdan in z njim vse življenje je en sam ekperiment. Srečno!

Imeti jajca

2009-04-14T21:23:00.002+02:00

Koliko je potrebnih za življenje?

Pogum nam daje svobodo. Pogum, da smo kot smo. Vedno je vse v redu. Sprejeti se v celoti. Imeti jajca biti. Sem. Ne vem pa, kaj bo, saj letos nisem pojedla niti enega pirha. In me zdaj skrbi, kaj bo. Saj nimam zaloge jajc. Nimam jajc.

Česa se bojim?

Napačnih odločitev.

Po drugi strani ne vem, če odločitve sploh lahko so prave ali napačne. Odločitve pač samo so. Se zgodijo. Torej se nimam česa bati. :)

Ni jajc, ni holesterola. A zdravi torej umirajo prestrašeni, boječi? Nobenega holesterola, nobene svobode.

Mah, ja. Hvaljen bodi Jezus Kristus. Hvala ti za jajca.

Žabe imajo svatbo

2009-04-13T23:41:00.007+02:00

Še sama ne vem, kako težko sem čakala današnji dan. Imenuje se: terasanje do daske. Da razložim ... Bila sem v velikem pričakovanju - da ne rečem čakanju - dneva, ko bom na terasici moji ljubi najslajši pojedla zajtrk in spila kavo. In od tu naprej na njej živela nadaljnje dni. Biti zunaj mi neizmerno veliko pomeni. Zato je terasa esencialnega pomena. Kot otrok sem imela veliko travmo - o čemer smo tule najbrž že na veliko govorili - da doma v bloku nismo imeli balkona. Vsi prijateljčki sosedje pa so ga imeli. Nekateri celo dva. Naše stanovanje pa je bilo nadzidava obstoječega bloka in očitno arhitekti niso imeli jajc ali pa statiki dovolj časa, da bi slednji izračunali in prvi naskicirali en balkonček za naše takratno stanovanje. Da je bila travma še hujša, je bilo nekaj, čemur bi lahko rekli balkonski štrcelj, sezidano. Če danes pomislim, sta možni razlagi dve (če izvzamemo arhitekte in statike): prva - zmanjkalo je materiala (armaturne mreže in beton), da bi plato za balkon potegnili do konca ali druga - že ves čas balkon ni bil mišljen in armaturna mreža za plato stanovanja je bila 25 cm predolga in jo je bilo lažje obleči v beton kot odžagati. Iz prvega ali drugega razloga je bilo v našem stanovanju torej nekaj, kar nikoli nikjer prej ali potem, torej doslej, še nisem srečala. En kos iz fasade štrleče plate, v dolžini spodnjega (sosedovega) balkona, ki ni imelo nikakršne funkcije, niti estetske zadovoljitve in je tako ostalo večna enigma mojega otroškega uma. Razen da ... Me je vedno držalo, da bi splezala na ono stran okna, stopila na to neko balkonwannabepoličko ... Morda celo skočila z nje. No, nič od tega. Razen da ... Sem jo nekajkrat pobruhala. Zdaj nam je najbrž jasno, kaj mi pomeni terasa!

In danes je bil otoritveni dan sezone bivanja na dotični terasi. Od slej pa do konca oktobra, sredine novembra, bo to osrednji prostor mojega udejstvovanja. Razen ob hudih nalivih ga zapustim. Danes je namreč napočil dan, ko je zunaj toplejše kot znotraj. In komaj čakam dneve, ko se bom znotraj hodila hladiti ... Torej: terasanje do daske, danes, prvič v sezoni. Od navdušenja sem se odločila, da spim zunaj. Ker to obožujem. Obožujem spanje na prostem. Pa da ne zavajam - terasa ima streho. In zato je še sploh prvovrstna pogruntavščina. Oblekla sem pižamo. Preko nje trenirko. Pod pižamo tudi spodnje perilo, aha. Nogavice. Čeznje termo nogavice. Trenirka ima kapuco. Vzela dve dekci. Preko njiju poveznila kovter, čezenj debelo pregrinjalo. In zdaj mi je vroče. Kar pomeni, da je za spanje zunaj vsega dovolj. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, na taborjenju sem. To je to. Resnično. Zdaj mi je povsem jasno, zakaj sem bila zaljubljena v Grizlija Adamsa. Le kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi imel internet?

No, zdaj imamo predstavo, kako mi je. Aja, odprla sem si buteljko prvovrstnega refoška (Capris Refošk, Vinakoper, letni 2006), kupila škatlo čikov in zdaj sem. Joooooooooj, kako je to lepo. Noč je popolna. Promet je redek, da ne rečem izjemen. Le v daljavi ga je čutiti. Na prvem nivoju zvoka pa regljajo žabe. In mislim si, da imajo svatbo. Zbrane so iz sosednjih mlak. Prilegljale so od tamle, iz Škocjanskega zatoka. Izbrani orkester ima za spremljavo ptiče. Prav tako prebegleže iz Škocjanskega zatoka. Vrag me pocitraj, od lepega me bo pobralo. A ne nocoj. :)

Takole sem se nainštalirala, da zberem doživetja preteklih 14 dni. Bil je prečudovit dopust, z enim vmesnim delovnim dnevom. Že tekom njegovega dogajanja sem razmišljala o tem, da to ni dopust, ampak življenje. Da to ni prosti čas, ampak način bivanja. Še bolje: je dopust in življenje, je prosti čas in način bivanja. Ker je vse eno. Vse - eno je. To je tudi naslov ene knjige ... Vse je eno, vse eno je. Prevod: tukaj in zdaj, zgolj in samo.

Oplazil me je zvok bližnjega avtomobila. Oh, ne, bil je avtodom. Jojme, še en moj fetiš. Poleg bunkerjev, imam fetiš tudi na avtodome. Vedno bolj pa tudi na jadrnice. Zdaj pa - z bunkerji je pač tako, da v njih živeti mi ni. So preveč utesnjeni in predvsem preveč pri miru. Nikamor ne grejo. Čeprav bi bil koncept bivanja lahko selitev po bunkerjih. Nomadski bunkeraš. Bunkeračica. Obljubljena dežela: Albanija. Če se prav spomnim, je v Albaniji par milijonov bunkerjev. Tistih, v obliki gobic (betonske tvorbe vkopane v zemljo, krožne oblike, iz zemlje pa štrli polkrožnasti vrh) je samo naokoli Tirane okrog 600 tisoč. V avtodomu bi lahko živela, ampak je preveč stresno na teh cestah. Za jadrnico nimam znanja, niti denarja, ampak ... Nekoč, nekje ... Zakaj pa ne?! Reci mi: Baby, greva na jadrnico, bova že nekako ... In sem za! Še kompjuter in instant internet vzamem, pa smo.

Medtem ko takole sanjam, se mi zbirajo misli o doživljanju Berlina in spomldanskega jadranja, ki je za mano. Oboje. Urbanost evropske metropole, z ekstremno čudovitim kulturnim življenjem in neskončen mir hrvaškega Jadrana, ob razprtih jadrih v popolni tišini. Že skoraj moreči. Kjer čakaš na dogodek. Zato vstanem s čolnička (dingi), ki počiva na osrednjem delu trupa jadrnice (Elan 45) in grem na njen rep. Sedem, zaviham hlače in se s podplati nežno dotaknem morske gladine. 15 stopinj po Celziju. Čez minuto ali dve postane sprejemljiva temperatura. Nogi potopim. Proizvajam zvoke čofotanja. Sonce žge, da te skuri. Vsi smo tiho. Zadnji dan. Vračamo se v marino. Veter popoln. Žgemo ga 6 vozlov. Ravno prav za uživancijo in kanček akcije. Skiper Jimmy me je zadolžil za levo škoto. Parkrat v štirih dneh potegnem štrik na polno. Da razpremo jadro ali ga premaknemo v drugo stran. V tricepcih imam muskelfiber. Prečudovito. Sonce žge.

Par dni pred tem se podimo po Berlinu. Sonce žge. Širjava me spet prevzame. Neskončni sprehodi. Vse do krvavih žuljev. Čutim vso slovansko germanskost, ki tiči v meni. Zavem se hitlerjanskoski, stalinovstva in titojanščine, ki mi teče po žilah. Po Londonu, Bratislavi, Beogradu, Amsterdamu, Parizu, Tirani, Zagrebu, Sarajevu, Varšavi, Istanbulu, Budimpešti, Barceloni, Milanu, Dunaju, Minkenu, Helsinkih, Pragi, Bangkoku, Phnom Penhu, Vientienu, Hanoiu, Saigonu, Kingstonu, San Franciscu, New Yorku, Torontu, Chicagu - morda sem še koga pozabila - je BERLIN veliko, veliko mesto, ki se me je resnično dotaknilo v korenine. I love Berlin. Odkar sem bila prvič v večjem mestu od Ljubljane ( :) ), vem, da sem big city lover. Velika mesta imam preprosto rada. Ker lahko po njih potuješ na toliko različnih nivojih. Potuješ po njih, sem in tja, a jih nikoli ne razkriješ do konca. V velikih mestih obožujem podzemno železnico. Underground. Tube. U-Bahn. Metro. M. V Budimpešti je najstarejša v Evropi. In še danes ima zgolj 2 tira. Upam, da ji ne delam krivice, že dolgo me ni bilo tam.

Tako se zgodi mi Berlin. Eden po drugem sva kričala že lep čas. Odkar tam bivajo prijatelji, pa sploh. Ko zdaj pogledam nanj, imam občutek, da me Berlin pozna. Ve, kdo sem in kaj potrebujem. Kar recimo za London ne morem reči. Niti za Prago ali za koga drugega. Berlin pač ve. Ve zame. In me ima. Kot jaz njega. Ima dramatiko, ki mi je blizu. Boj, upor, revolucijo. Željo, strast. Odprtost. Ima neizmerno svobodo. Seveda - odvisno do kdaj. Odvisno kako. A ko dojameš njegov zid, ko se prepustiš njegovim grafitom, ko srkaš kavo v njegovem futurizmu, ko greš skozenj muzej njegovega naroda, ko kupuješ pekatete sredi noči, ko gledaš v lučke kluba v 14. nadstropju, ko hodiš v napačno smer, ko se izgubiš med Turki, ko stopicaš po četrti njegovih alternativcev, ko si umivaš obraz v njegovih vodnjakih, ko ležeš na travo njegovega parka, ko ti varnostnik v njegovih klubih priporoča, da prideš malce kasneje, ko se ti za mizo prisede Jezusov poslanec, ko mamice z vozički pridejo na čaj, ko te frizerka naroči za nasledji dan, ko ti jezik postaja vse bližji, ko v mestu opaziš dejstvo, da je njegov župan gay in borec za pravice homoseksualcev, ko se zaveš, da si tudi ti ena izmed vseh maškar okrog tebe, ko uživaš v pivu v deželi klobas, ko začutiš širjavo prostora, v katerem je manevrirala Leni Riefenstahl, ko ... Ko veš, da boš sem še prišel. Ko veš, da boš tu živel. Ko potihem tam že iščeš stanovanje. Ko čas ni vprašanje. Ko pač zabeležiš ta kraj v rubriko - Moje mesto. Ko je spomin nanj živ, kot da si v njem.

Ich bin ein Berlinerin um dem Spanziergang.

A tako kot sem urbana duša, duša dogajanja in konstantnega gibanja, sem duša podeželja, tišine, miru in narave. Sem Grizli Adams. Nimaš kaj. Velik del svojega otroštva sem preživela na drevesih češenj in pasla sem koze. Ena je bila Cvetka, njena mala je bila M'cena. Drugih imen se ne spomnim. Ampak ja, gnala sem jih na pašo. In nazaj. To ni bil lahko. Z nekaj vejami akacije sem jih snubila v smer gibanja. Kot prave koze so temu večinomakrat nasedle. A strategija je edino štela. Predvsem pa sem bila v mesecih, ki v svojem imenu nimajo črke R - bosa. Bosopetost mi je ultimativna življenjska stvar. In danes je napočil dan, ko sem tudi v stanovanju, ki je vso oploščičeno, bosa. No, bila sem ene par tednov nazaj, kar se je izkazalo za nespametno potezo, saj sem nato zbolela ... Tokrat, danes, je bilo varno. In komaj čakam, da bom tudi ob tej uri na terasi - brez nogavic in čez njih trenutno še povlečenih termo nogavičk. Da bom bosonoga migala s prstki sredi noči, na terasici, kjer bom spala v soju ulične svetilke in nežne glasbe z žabje svatbe.

Pššššššš ... Ššššššš... š ... Tidibum, tidibum, bum, ... bum... Ustavi srce, če si upaš.

Anthony Hopkins je - ne vem za katero vlogo - treniral lik in v njem ustavil svoje srce do srčne kapi. Ustavil si je srce. Ja, tudi to zmore človek (tudi zahodnjeaškega konstrukta, to hočem s tem ponazoriti). Ti, jaz, mi vsi. Samomor je lahko izjemno romantičen. Kot dosežek kapitalističnega uma. Popolna tišina, popoln mir, breskončen spokoj - je za človeka samomor. Jasno. In čeprav sem med drugim tudi samomorilska duša, mi je trenutno življenje še vedno pomembnejše. Ali pač nimam jajc. Pač nimam še jajc, da grem. Ker čutim, da še nisem končala svoje poti, misije. Čeprav vem, da jo lahko kadar pač koli.

Nikoli me ni bilo strah umreti. Če bi se dalo, bi že zdaj. Samo da vidim, kako je. O tem sem tu že pisala ... Čeprav pa ... Tudi smrt povsem ozkogledno dojemamo. Ko govorimo o njej, imamo v podobi priklic pogreba, trug, vencev, žar, objokanih ljudi, črnooblečenih govorcev, praporščakov, obdukcije, sveč in sedmine. Zakaj je smrt tako žalostna, ko pa je hkrati popolna radost novega rojstva? Prav zdaj sem umrla. Z okusom tega refoška, pomešanega z dimom sem pozabila vse, kar je bilo doslej in začela novo življenje. To se pač zgodi, ko na dan 35 na novo zaživiš. Poskusi še ti. Dajmo vsi zaživeti na novo. Anuliranje nam omogoča vse. Biti na ničli pomeni dopusiti možnost vsemu. Zdaj vem, da so me tega naučila srečanja in bivanja na gastroenterološki kliniki. Jebemti vsi žolčni kamni in njih peski, vnetje trebušne slinavke, zlatenice in kronični gastritisi, jaz vem, da bom umrla edinole od tega, ker ne bom mogla več pisati. Eto. Vsem stotinam neobvjavljenih poezij, tekstov kar tako, zamisli za scenarije, knjige, slikanice, hologramske tekste, projekcije na stavbe in ceste, ki bi nosile moja besedila ... Evo, vsem vam, ki niste in ne boste nikoli stopili iz mojh misli, umrla bom zaradi vas. Za vas, pravzaprav. In zakaj toliko o smrti? Ker bi z veseljem pač umrla vsak dan. In se rodila vedno znova, kot nekdo nov, nekje na novo, z vsem, kar pritiče novemu življenju. Torej: kako naj to izvedem? Vnovično rojstvo z vsakim dnem, ki se ga zavedam?! Z lahkoto, pravzaprav. Težje je vztrajati in najti smisel v običajnem vsakdanu. Vsaj 90 let.

Takole je, če človek človek non-stop hrepeni. Upihnem še svečo, ki dišeče brli tu poleg mene. Si poveznem kapuco na glavo, zadekam plasti pokrival za hrbtom in jih potegnem preko kolen. Odstavim kompjuter, umaknem kozarec in se prepustim sanjam prve letošnje noči na prostem. Ja, nocoj spim zunaj. Prav zares. Svoboda uma, klic po njej.

Pomembna žabja noč je ... Zagotovo!

Kjer koli že sem, je tisto z mano

2009-04-08T10:18:00.002+02:00

Tisto v glavi. Mu ne morem ubežati. In ko že mislim, da sem nekaj ukrotila, zopet vidim, da je življenjska stvar. Vsak dan, vsak dan, vsak dan. Pa da ne zajadram v globočine hada ...

... se rajši vrnem v svetlobo tozemeljstva. Skratka - v Berlinu sem pogrešala pisanje za znoret. Ugotavljala, da je ustvarjalnost moje zdravilo.

Disciplina ni bila v fokusu.

Vesela sem za pomlad.

Tornado v glavi spuščam na plano.

Nazadnje še kratek raport: Berlin mi je zelooooooooo všeč. Njegova širjava, odprtost. Atmosfera. Lahko bi bila tam dlje časa. Je tako slikovit, da mu vsakdo pristaja. Nemščina mi je postala všeč. Bi se je kar učila ... Fajn je, ker je mesto ravno in je bicikliranje priročno (prinožno). Tudi mirno je. Ni histerično. Veliko zelenja. Prijazne cene. Fajn. Odprlo me je. Krvavi žulji od izdatnea pešačeja bodo še nekaj časa živ spomin.

Kretnice

2009-04-02T08:16:00.002+02:00

Krenila sem spet malo v svet. Še 15 minut pomeditiram in v miru odidem na pot. Miren prehod na misijo mi je že prišel v kri. Znam si vzeti dovolj časa za "nebezljanje". Čestitke! Tik pred odhodom pa se zopet ukvarjam z dilemo - da kompjuter s sabo ali ne kompjuter s sabo. Srce pravi da, glava pravi ne. Kdo bo zanj skrbel? Še najbolj, ko bo v sobi sam, s še tremi tujci ... Ja, spim v hostlu s še tremi neznanci in to ni hec. To zahteva drugačno organizacijo življenja. Pred desetimi leti sem na potovanjih spala v hotelih s 5 zvezdicami, zdaj pa v hostlih, guesthousih. Pred desetimi leti, mi je vsej nedolžni, potovanja po svetu plačevala služba, zdaj si jih sama. Takrat so mi zajtrke nosili v sobo in sredi noči po potrebi napolnili minibar, danes imam zajtrk v torbi, minibara pa itak nimam. Pred desetimi leti sem živela življenje nekoga drugega, zdaj živim svoje. Pred desetimi leti se ne bi spraševala ali naj vzamem kompjuter ali ne, kot rečeno, bili so hoteli s petimi zvezdicami in sefom, zdaj je hostel in razmajana ključavnica na omarici, ki jo mimogrede odneseš z njeno vsebino vred. Pred desetimi leti je bila postelja kraljevska, zdaj je pograd. Pred desetimi leti me je z letališča peljal taksi, zdaj me vozita avtobus in podzemna. Pred desetimi leti so me na ogled mesta peljali z limuzino, zdaj hodim peš ali z biciklom. Pred desetimi leti sem po svetu hodila službeno, zdaj hodim za zabavo.

Hvala kretničarju, ki je spremenil smer mojega vlaka. A če ne bi vstopila na tisti postaji, ne bi bila na tem vlaku.

Izberi svoj pogled

2009-03-31T23:41:00.002+02:00

Kaj vidiš?

Pogledam na situacijo, a kaj se s situacijo zgodi, ko pogled nanjo spremenim? Vse je odvisno od opazovalca. Zato je moj svet edini svet zame. In tvoj zate. Je pa lepo, ko se vsake toliko srečamo. Lahko smo skupaj tudi za vedno. A kljub vsemu vsak v svojem svetu. In hvala bogu, da je tako in da si hodimo na obiske. Najboljši so mi tisti, ko me nekdo povabi v svojo domišljijo. Mi da dovoljenje, da vstopim vanjo in se po njej sprehajam. Še rajši pa tja smuknem, ne da bi vedel. In si vse prikrojim po svoje. V domišljiji drugega imam svojo domišljijo. V moji domišljiji je včasih kar naporno. To je takrat, ko se v glavi vrtijo tisti filmi, ki se sploh niso zgodili. So le predstava o nečem. Največkrat sprogramirani tako, da vidijo najslabše, najhujše, najčrnejše, polno slabih občutkov ... Zgodi se, recimo, da smo kar vnaprej razočarani zaradi nečesa, kar sploh nima osnove. Da vnaprej določimo, kako bi moralo biti. In potem tako je ... Moč misli, pač. Zato je za boljše počutje in lepše življenje fajn, da mislimo lepe misli. Konstruktivne. Ne mislim sanjavih zablod in izgube stika z realnostjo. Neeeeee ... Čas za sanjarjenje je na dolgih sprehodih, med pomivanjem posode ali tal, med zlaganjem perila tudi. To so priložnosti, v katerih načrtno sanjam. Burim domišljijo. Ko pa je tega konec, tla pomita, sprehod končan in perilo zloženo, potem - rajši živim kot sanjam. Pomembno mi je, da se zavedam trenutkov, v katerih sem. Bolj kot se zavedam sebe, lepše mi je. Pavšalno rečeno - srečnejša sem. Ker takrat se lahko smejim, takrat vem, da je vse super, da je vse popolno, da ... Da je preprosto: fajn. Tukaj. Sedaj. Edino to obstaja. In fajn je. Takrat se z lahkoto odpovem vsem neumnostim, ki se jih tedaj oklepam v zablodi misli. Takrat vem. Vse. No in da bi takšno stanje trajalo in trajalo (cilj = večno = razsvetljenje) je pomembno, da človek spremlja svoje delovanje in organiziranje. Tako se krepi zavest. In le tako, da veš kaj počneš in kako počneš, lahko spremeniš svoj svet na boljše, lepše, mirnejše.

No in ker verjamem, da je človek ekstremno odvisen od tistega, kar da v usta, imam zdaj res željo po spoznavanju našega telesa. Od tega, kar damo v usta je odvisen naš organizem. Naše delovanje. Organizacija. Naši pogledi in predstave o nečem. Ko se človek zbudi ves zmačkan in prenažrt od prejšnje noči, še nikoli ni uzrl v popoln, prečudoviti svet. Lep primer tega, kaj si počnemo ... Seveda pa ne bomo preklopili na svetništvo. Vsaj jaz ne. Lepo prosim, to bi bil samomor. Ravnovesje. Narava ima rada ravnovesje. Samokontrola. Disciplina misli, pač. Možgani nas imajo v šahu, zato jih je tako sladko prelisičiti. Hihihi.

Zanimivost: Čokoladna tablica, zgrajena po razmerju 45% OH, 30% proteini, 25% maščobe ima vonj po Pikovitu. Ali ste vedeli, da je omenjeno razmerje evropska direktiva za zdravo prehrano? Prehranjevanje, ki ga raziskujem pa prisega na 40:30:30 in je severnoameriška domislica, ki se sicer sklicuje na 500 milijonov let stare hormone in njihovo delovanje, ki je že od vedno isto. Človek je res ena bogata zmes vsega možnega, tako da ni čudno, da smo zmedeni. Vsi po vrsti. Vsak po svoje.

Plod disciplinske samokomisije - prehranski dnevnik. Zelo fajn stvar. Zelo. Sem že počela, pa potem pozabila nanj, zdaj pa nekaj dni že spet. Zelo fajn. Dan 22 je bil tole ...

Zanka dneva: Prestavljena ura koraka po svoje, jaz po svoje.