Si bolj za čas ali bolj za denar?

po vijugasti cesti, po blatni strugi reke, po skrivnostnem gozdu, po mamljivem zraku

Poznoštudijska in prvoslužbena leta sem malo šolo profesionalnega življenja dala skozi z danes močno prepoznavno, mednarodno, izjemno stabilno, razraščujočo in skrajno popularno blagovno znamko TOP SHOP. V živo se spomnim dneva, ko sem prvič to ime zagledala - natisnjeno na nalepki, s prepoznavnim logotom in pripisom: Nakup iz naslonjača. Videla sem fotelj, TV, v dnevni sobi je bilo to, videla sem TV daljinca in vse skupaj se mi je zdelo sila imenitno. To ljudje potrebujemo, se mi je bliskalo po glavi. Ja, nikamor ni treba, trgovina pride k tebi domov skozi TV ekran. Telefon, odtipkaš par številk - in to je brezplačna telefonska linija - si misliš, kar namesto tebe plačajo telefon. Uau. Bilo je leta 1996. Danes ob kupovanju preko interneta in z brezplačnim tipkanjem številke svoje kreditne kartice takšnega vznemirjenja ne občutim. V trinajstih letih sem izgubila občutek imenitnosti trgovine v lastni dnevni sobi. Zdaj je ta lahko še na sekretu.

Paradigma TV prodaje je temeljila/temelji na prihranku časa in denarja, ki ga pospremi vzpostavitev problema, produkt ali storitev kot rešitev vzpostavljenega problema, temu pa sledi promptno vzpostavljena potreba po produktu ali storitvi in poziv k akciji - nakupu! Vsi izdelki in storitve se prodajajo skozi prizmo iste dramaturgije. Problem, produkt/storitev, rešitev, prihranek časa in denarja, poziv k nakupu.

Prihranek časa in denarja ... Na površju se lahko zdi, da je danes življenje le še to. Čas in denar. Morda zato vsi tako neumorno iščemo srečo in ljubezen ... Da pravzaprav sploh več ne vemo, kaj ti dve stvari sta, če nista opredeljeni s časom ali denarjem. Če nimaš časa zame, me ne osrečuješ. Če mi ne plačaš kosila, me nimaš rad. Čas dam tistemu, ki me dela srečno. Denar dajem tistemu, ki me ima rad. Čas je sreča, ljubezen je denar. Jebeš to prevzetnost in ta napuh.

Sedeli smo za mizo pri nedeljskem kosilu. Zadaj se je Ališič drl z nekimi čudnimi medmeti.

“Ampak jaz ne vem ... Mi smo pa tako radi hodili v službo. Komaj smo čakali, da skupaj kaj fajnega naredimo. Pa to ... Pa ono ..., “ je enkrat vmes dejala mami. V mislih me je odpeljalo v nedavni intervju z NevemKom, v AliSobotniPrilogiAliObjektivu, ki mi je odprl en pogled na prosti čas. Nekaj v smislu poseganja dela v človekov prosti čas, je bilo ... Slaba službena volja da ima vzrok v tem, da se danes dela mnogo več za isti (ali slabši) denar kot nekoč. Delo je prevzelo dobršen del prostega časa. In tu se začne vsa nevroza. Ob branju pomislim: res je, madona, mnogo prijateljev imam, ki mi pripovedujejo o preštevilnih neplačanih nadurah. Ki da so samoumevne. Nekateri jih lahko zbarantajo za proste dneve, drugi še tega ne. Večini se nadure torej ne plača. Skoraj nobenemu v denarju, redkim v času. Pa bi namesto finančnega dodatka marsikdo, če ne kar vsi, rajši vzeli dela prost dan. Kaj ti torej rabi pogodba o delu, z njo 40-urni delovnik, 26 dni dopusta in ne vem kaj še vse, ko pa je v realnosti povsem drugače. Žalost božja.

Pod roke mi je prišel manifest z imenom Freak Revolution. Ob hitrem preletu izgleda vzpodbudno branje. Veselim se srečanja z Združenimi državami Amerike čez 14 dni. Čutim, da me bo navdalo z neko lahkotnostjo.

In če bi naslednja zlata ribica, ki jo srečaš, dejala: “Kaj hočeš? Vsak dan 3000 evrijev ali vsak dan 10 ur časa zase, prostega časa, izključevši spanje?” - Kaj bi izbrali? Po topshopovski ideologiji bi to bilo 1500 evrijev in 5 ur časa zase. A zlata ribica ni za kompromise. Zlata ribica željo izpolni in z njo ne moreš barantati. “3000 evrijev ali 10 ur časa,” je vztrajna. Izbrala sem denar, misleč, da si z njim kupim svoj čas. Nikoli ne bom vedela, kakšno bi bilo moje življenje, če bi izbrala drugo možnost. Zatorej danes hodim za denarjem, da si z njim kupujem svoj prosti čas. In če me vprašate o moji duhovni razvitosti ... Vem, kakšna agonija je, ko ni denarja ... Takrat tudi za občutenje sreče in širjenje ljubezni težko najdeš motiv. Občudujem tiste, ki to zmorejo. Vem pa tudi, kakšna agonija je imeti preveč časa ... Občudujem tiste, ki znajo živeti v vsem času, ki jim je na voljo. Sploh pa ... Kaj ta zlata ribica sprašuje take neumnosti? No, bog ne daj pa, da me vpraša ali hočem srečo ali ljubezen ...

Zaključujem totedensko javljanje s citatom, ki ga je objavila FB prijateljica:

"Life, is not a having and a getting, but a being and a becoming." - Myrna Loy

Srečno! :)

O zaupanju, razočaranju, sprejmanju, zapuščanju, hrepenenju in pogrešanju

veš, poet, svoj dolg? mar zgrinjaš se v molk?

Naslov tega zapisa je kot temna plat ustvarjalcev, ki dobijo priložnost za svoje veliko avtorsko delo in potem vanj stlačijo vse, kar jim leži na duši. Vsa vprašanja, vse dileme, vse življenjske resnice in smisle je potrebno obdelati in.one.go. Populistično gledano bi lahko kaj takega pripisali t.i žanru slovenskega filma. Čeprav vanj ne verjamem. Sploh pa ne zdaj, ko nekako, kakor pač kažejo zvezde - vanj vstopam. Vpoklicana sem kot ko-scenarist v dva slovensko-filmska projekta. Se še vohamo, a intuicija pravi, da bo. Oboje. Oziroma, da oboje že je. Nekaj eksperimentalno.celovečernega. In nekaj ne.vem.še.točno.kaj celovečernega. Pa ne samo to. Poleg celovečernih filmskih form sem najbolj zasigurno vpoklicana tudi kot scenaristka nove TV nadaljevanke, po obstoječi predlogi, z vso avtorsko avtonomijo intervencije. Pred zame mogočnim izzivom stojim. Z neverjetno priložnostjo, da si v prihajajočem letu s temi projekti pridobim status samostojnega kulturnega delavca. Za katerega imam že zdaj vse predispozicije in reference, problem pa je, da me z vsemi njimi ni mogoče umestiti v nobeno opredeljeno kategorijo. Ker sodim v toliko njih, da se v vsaki izmed njih povsem porazgubim. Pisatelj, scenarist, režiser, snemalec, fotograf. Vse to in nič od tega. Tako sem tudi jaz en konglomerat vsega možnega pod eno streho, ki na koncu, pod črto, v tem kontekstu - ni N I Č.

Toliko o egocentričnih ciljih novih podvigov ... Kolektivno gledano pa si želim, da bi soustvarila nekaj, kar bi ljudje mojega kova, naše krvne skupine, z veseljem pogledali. In hoteli še. Tako nocojšen dan in noč v večini posvečam razmišljanju in oblikovanju nastopajočih likov v TV nadaljevanki. Kakšen peskovnik. Vedrčka, lopatice, potičke, avtomobilčki, Barbike, garaže, kočije, potoki, mostovi, ceste, gradovi. Ves peskovnik imam zase. Ivan Zidar bi bil ljubosumen ob takem izzivu. Sprejela sem izzive z vso odgovornostjo tajm menedžmenta, z vsem navdušujočim hrepenenjem, s popolnim zaupanjem vase in v ljudi, ki so me vpoklicali v projekte, z zavedanjem o popolnem razočaranju, ki ob nerealizaciji lahko sledi in z neizmerno samozavestjo, da lahko vedno odkorakam proč, drugam, nekam - kjer še nisem bila. Človek bi mislil, da imam jajca. Pa jih nimam. Z vidika anatomije zagotovo ne. Tudi lezbičnih nagnjen ne, ker sem se o njih že dovoljkrat v življenju preizprašala. Nimam jih. Imam ustvarjalni nemir. To je vse.

Toliko o delu.

Zdaj pa k privat vidiku naslova zapisa.

O zaupanju.

Rodimo se in zaupamo staršem. Nato se jim upremo in jim ne zaupamo več. Ker zaupamo v ljubezen do nekoga drugega. Potem tej ljubezni ne zaupamo več in spet zaupamo staršem. Nato začnemo zaupati sebi. In vedno bolj zaupamo zgolj in samo temu. Ko uvidimo, da zgolj to ne pelje nikamor in da je smiselno zaupati tudi drugim. V ljudi.

O razočaranju.

Najprej smo razočarani nad sabo. Ker matematiko pišemo slabše, kot smo pričakovali. Ker nismo spisa pri slovenščini pisali več. Ker nismo naredili sprejemcev. Ker nas ljubljena oseba ne jebe pet posto. Ker nas lastni otroci ne ubogajo. Ker nas šef javno linča. Ker nam ne zvišajo limita na banki. Ker zastavljeni projekt ni dosegel ciljev. Ker nismo shujšali po načrtu. Ker se nismo povzpeli na Triglav v petih urah. Ker seksualni partner ni doživel orgazma. Potem smo razočarani nad nezaigranjem košarkarske reprezentance v finalu EP. Takoj zatem razočaranje nad neosvojeno bronasto medaljo na istem prvenstvu. Razočarani smo tudi, ker naš kandidat ni prejel oskarja. Razočarani nad vsoto denarja, ki smo jo podedovali po sorodnikih v Argentini. Razočarani, ker nam partner po vseh teh letih še vedno ni sposoben za rojstni dan kupiti darila, ki si ga tako želimo in o katerem že toliko časa namigujemo. Razočarani, ker ljubljena oseba zgolj nekaj obljublja. Razočarani nad drugimi. Ker zaupamo.

O sprejemanju.

Po pubertetniških samodestruktivnih nagnenjih, morda tudi samomorilskih mislih, se nekega dne začnemo sprejemati. Razočaranje svetobolja popušča in sprejemamo svet okrog sebe. Potem končno sprejmemo sebe. Vsaj za trenutek se zdi tako. Pa tudi s tega naslova ni končnega rezultata. Sprejmemo razočaranje, sprejmemo zaupanje. In ko sprejemamo nas je strah zapuščanja. Biti zapuščen. Ali zapustiti. Isti drek.

O zapuščanju.

Potem smo nekega dne zapuščeni ... Od staršev, ko se znajdemo v belem svetu povsem sami. Od ljubljene osebe, ki ji sledijo nove, ki nas zapustijo. Nato zapuščamo mi. Zapustimo nekoga in se počutimo skrajno slabo. Ker imamo občutek, da smo s to zapustitvijo zapustili sebe. Ker ko nekoga zapustiš, te boli občutek, ko si bil zapuščen sam. Pa naj bo to zapuščanje staršev, slovo ob smrti nekoga, zapuščenje ljubljene osebe ali otroka, ki je odkorakal v svoje življenje ali otroka na ulici, ki si mu stisnil nekaj drobiža in ga nisi dvignil pod pazduho in odnesel k sebi domov. Zapuščanje je bolečina. In slaba vest ob.enem. Ker hrepeniš po svobodi.

O hrepenenju.

Edino hrepenenje je dokaz neizmernega poguma in popolnega sprejmanja straha, z vsem zavedanjem morebitnega razočaranja, ob katarzi zaupanja, z osvobajanjem zapuščanja. Zapustiti sebe je strah pred absolutno svobodo. Zato je treba hrepeneti. Po nečem, kar še nisi in morda nikoli ne boš. To je svoboda.

O pogrešanju.

Tu svobode ni. Je pa lepo čutiti pripadanje nekomu ali nečemu, ki v tem trenutku nisi zgolj ti sam.

Tako zdaj ležim na terasci. Obkrožena s še zadnjimi, najbolj vztrajnimi žužki tega poletja. Stonoga na fasadi, družine pajkov po vseh kotih. Hroščki na tleh, komarji mi frčijo okrog glave. Jesen je. Čeprav sem danes skočila v morje in užila lepoto domače morske vode kot še ne v tej sezoni. Danes je bilo morje fantastično. Pravšnje temperature in mirnosti tudi za hrbtno plavanje neukih te tehnike. Nasmejana družba na plaži. Kafič zariglan. Mnogo avtomobilov in jadrnica, ki se je dala z granikom vrniti se v morje. Sedajalnik je čas, ki ga pogrešamo. Se dati. Danes sem se dala dnevu kot je bil. In se dajem noči, kot je. Dala sem se sebi in svetu. Kakšna svoboda.

P.S.

Odslej bodo zapisi JellyMetuljke izhajali ob torkih. To je namen in cilj. Znana periodika olajša stvari, pač ... Da bomo vedeli, kdaj se tule srečamo in imamo vsi kaj od tega.

Ko v torek ob 16h začutiš srečo

into my eyes, into my eyes

Se mi je zazdelo, da se tule že dolgo nismo videli, zato moj današnji portret. Posnet z Macom, na zofi terasce. Uporabila sem ga tudi za novo Prikazno fotografijo na FB-je. Bila sem presrečna, da ne dežuje in prestavila pisarno na prosto. To je privilegij. Open-air office. Z njim človek pozabi, da pri svojem delu nima socialnega varstva, da mu nihče ne plačuje dopusta in bolniške, da mi nihče ne bo dal penzjona, nobenih službenih stroškov ni pokritih, tudi dnevnic ni, ne malice plačane in ne plačanega prevoza na delo. Niti extra super-truper življenjskega zavarovanja, nikakršnih bonusov, službenih avtov, mobitelov, regresov in božičnic, popustov v sosednji trgovini, plačanih nadur, dodatkov na terensko delo, asistentov, ki ti fotokopirajo in nosijo kavo, ni plače na dotičen dan v mesecu, ne sindikalnih izletov in kolektivnih telovadb ter brezplačnega fitnesa. Ne, tega ni, če človek dela na avtorske pogodbe. Je pa vse kaj drugega ... Tudi ni kreditov in kupovanja na obroke. Ti nihče ne da. Razen s porokom, jasno. Pa z nikomer se ne meniš za odobren dopust, nikomur ne pišeš samosebinamembnih poročil o svojem delu. Z nikomer ti ni treba barantati, da bi si v petek mogoče vzel frej, ker je napovedano sonce in ta jesen gre notri in bi skočil do morja in gledal v vodo in podaljšal vikend morda še do ponedeljka in da saj, boš vmes prebral tisti izvleček projekta in 30 strani strokovne knjige, pa da boš sigurno dobil kakšne inovativne zamisli, kako pridobiti nove stranke. Ni psihotičnih sodelavcev, ki ti mečejo polena pod noge, so ljubosumni zaradi tvojih rezultatov in emocionalno izsiljujejo šefa, s solzami ali preglobokimi dekolteji ali pa z informacijo, da ima šef ljubico, medtem ko se od dolgčasa praskajo po riti. Lahko se ti takšen sodelavec prikaže na projektu, pa z njim delaš takrat, enkrat in nikoli več. Ni štetja dni dopusta in kalkuliranja praznikov. Ni brzenja čez teden v hrepenenju po vikendu. Ni ponedeljkov, ni 17.ure, ni nestrpnosti, da je že konec četrtka in je potem samo še petek. Ni kreativnosti v iskanju poti po napredovanju, ni globokega dihanja, ko ti nek zelenec, ki se je ravnokar pridružil timu, pametuje česa vsega ne delaš prav. In ni hihitanja in šepetanja za tvojim hrbtom. In nisi neviden. Ker vemo - kdor dela dobro, je neviden. Vidijo se le slabe stvari. In nikomur nisi šef. Tudi sebi ne. Ker vsak pač ve, kaj dela, je za to prevzel odgovornost in stvar štima.

Je pa ... Samoorganizacija, 100% odgovornost za vsak sleherni korak ali gib, ki ga narediš, je nekaj discipline, ter ves čas na tem svetu. In ogromno lastne motivacije. Ja, to pa je. Je tudi petek ob ponedeljkih in nedelja ob sredah in sobota ob četrtkih in 9 zjutraj ob enajstih zvečer. Je tudi kakšna živčna vojna, ko se honorar še ne pozna na tvojem računu. In je slaba volja, ko se greš izterjevalca in se zaveš, da kreditiraš podjetja s par deset zaposlenimi in tudi kakšna multinacionalka je med njimi. Najhujša pa je seveda slaba volja, ko je nekdo čez noč pozabil na osebni dogovor in ga ta amnezija zaboga ne popusti. Je tudi manj načrtovanja, ker nikoli ne veš, na čem dejansko si in na čem boš čez tri mesece. Ja, za negotovost je potreben pogum, nič ne rečem. A ta se da priučiti. Strah preobračaš v izziv. Skrb v priložnost. In mirno lahko protestiraš in kakšno uro ali dve ali ves dan razglasiš za stavko. In tudi spoštovanje je. Ker je vsem jasno, da te lahko že naslednji moment ni več tam. In to moraš biti pripravljen storiti. Zares. Se zahvaliti za sodelovanje in mirno oditi. Tu so malce škakljivi pavšalni dogovori - mislim, pavšalni, mesečni honorarji. Ki se jih izogibam. V bistvu jih nimam. Ker jih nočem. Boljše je projekt oceniti na trimesečni osnovi, če že gre za dolgoročno sodelovanje in tako dolgoročnost razdeliti na kvartale. Je tudi to, da včasih pač ne zlezeš iz postelje. Nehote. Od tistega jutranjega pitja kave v postelji in priklopa na kompjuter se nikakor ne pojavi impulz, ki bi te dvignil. In se ne. Spet drugič pa več dni ne spiš v svoji postelji. Delovni in prijateljski obiski se zavlečejo. Delo na terenu je delo na terenu. In je tudi to, kar je bilo danes. Po dopoldanski telovadbi, nekaj telefonskih pogovorih in še eni kavi, ugotoviš, da je po včerajšnji Sibiriji, zelo toplo. Sonca na pretek. Terasca! Mizico si potegnem k zofi. Globoko nanjo stegnem noge. V naročje si poveznem kompjuter. Na levo stran si pripravim zapiske, na desno zvezek in pisalo. Plastenko z vodo postavim na tla v doseg roke. Gledam v hribovje tam proti Črnem kalu. Zaveje morje. Pišem ... Zaslišim soseda Gregorja in ga pokličem, da se dogovoriva, če je za sobotni arjolski zbor krajanov še kaj potrebno postoriti. Nič, vi samo pridite, pravi. V Bertokih na Arjolu smo se odločili, da se moramo mladež sosedsko povezati. In tako imamo ta zbor v soboto. Pišem mejle, razmšljam o blagovni znamki, scenarijih, potovanju v Indonezijo, seminarju v USA, o prijatelju za katerega zdravje molimo, saj je uspešno preživel transplantacijo jeter, zdaj pa nagajajo neki strdki (Go, Aleks, go! - je prijateljev mantra), potem imam totalno ogromno dela na FB-ju, skuham še eno kavo, se prepuščam sanjarjenju, ki si ga želim v prihodnjih dneh, brez apetita sem, ko ... Me prevzame. Prevzame me ... Najprej sploh ne vem kaj. Sreča! Sreča je! Srečna sem! Zavem se neskončnosti. Sreča je. To je sreča. Blažen mir. Pogledam na uro. 16:05. Odprem koledar, ker ne vem dneva in datuma. Evo. Tako sem v torek ob 16h začutila srečo.

Zato vsem, ki ste kdaj koli v življenju šli v službo s cmokom v želodcu, iz srca pošiljam milijon košev poguma, da nekega dne - po pameti (ker ni treba bankrotirati, pravijo moje izkušnje) - zakorakate v svet svobodnega poklica. In na tem začnete delati že zdajle. Po pameti ... Prvi korak je vizija in verjetje vanjo. Mir je tu, na tej strani denarja in časa. Vem, drugo je, če imaš otroke ... A tudi ti nekega torka ob 16h odrastejo.

P.S.: Aja, pa še to. Življenje je še vse kaj drugega kot služba ...

Nedeljska

brainless

Recimo, da bi za en dan lahko zamenjali svoje možgane z nekimi drugimi. Katerimikoli. Tudi če so že zdavnaj mrtvi. Katere bi vzeli za en dan? Čigave možgane bi preizkusili v enodnevni avanturi? Priložnost, ki se pojavi le enkrat v življenju. Čigave?

O tem razmišljam, ker sem vedno bolj prepričana, da eni možgan sploh nimajo. Vsaj delujejo tako. Oziroma evidentno kažejo, da možganje uporabljajo izključno za en, samcat, določen namen. Recimo - za službo. Takšnih je ogromno. Vse možganske kapacitete porabijo za svoje delovne uspehe, slavo in ekonomski napredek. Za vse kaj drugega pa možganja nimajo.

A pustimo druge, navsezadnje tule govorimo o meni, a ne. Jaz bi možgane zagotovo zamenjala z moškimi, da se prepričam ali je res. Ali je res vse tisto, kar govorijo, kar beremo in tudi doživljamo - da so moški možgani povsem drugače sprogramirani od ženskih. In potem bi te moške možgane uporabila za reševanje svojih ženskih težav / neumnosti. To bi bilo perfektno. Z moškimi možgani bi razodela brezpotrebne elemente ženskega spraševanja in analiziranja. Joj, ampak ti moški možgani ne bi smeli biti od kakšnega emocionalnega butca. To bi bil zajeb. Da zamenjam s kakšnim bedakom. Če že za en dan dajem svoje možgane v formalin, jih moram menjati vsaj za ekvivalent, če ne za višje vrednotene. Hm ... Pa se človeku lahko v enem dnevu zmeša? Recimo, da mi ti drugi možgani povzročijo takšen šok, da se mi odpelje ... Ali pa da me ravno tisti dan princ mojih sanj povabi na sanjsko potovanje in ga iz svoje momentalne moškosti zavrnem ... Zamenjava možgan postaja vse bolj nevarna! In vse manj pametna ideja. Nič ne bo s tem. Pozabimo. Ne gremo se tega. Ne da se mi. Sem rekla - Ne!. In dobro vemo, če rečem Ne, je NE. Dobro vemo, kakšna sem. Zatežena. Neprilagodljiva. Netolerantna, brezkompromisna, neumna, zadrta, egocentrična, ljubosumna. Zato se menjave možgan ne grem. Prav odlični so tile, ki jih posedujem. Op.p. - seveda se z uporabljenimi pridevniki pri opisovanju sebe niti malo ne identificiram. Gre za šolski primer sarkazma.

Drugače pa ... Da sem danes po vsej verjetnosti preživela zadnji dan na plaži, ... Ajme, me tole kar malo stisne pri srcu. In že se poigravam z lahkotnim skokom v Grčijo, recimo oktobra. Oktobra tudi Bruselj. Z veseljem pa bi v konec septembra stlačila tri dni Londona. Poceni šoping. Še bolj pa me že srka vase decembrsko odfrčanje v Indonezijo. To se zdaj že ve. Indonezija, sredi decembra, vsaj mesec in pol, če ne dva. Kompjuter - JA!

Pa lep teden ... Čeprav bo menda scalo kot sam satan. Oh, mi je všeč tole damsko vulgariziranje.

Pretvarjanje gre lahko v CV pod rubriko: Spretnosti/Skills

oh, te nedolžnosti

Glumiš gljivu. Pretvarjanje je del vsakdana. Da pritegneš pozornost, da delaš dober vtis, da izražaš nekaj, česar sploh ni. Razmišljam o razliki med laganjem in pretvarjanjem. Pretvarjanje je pač laganje samemu sebi, laganje samo pa je namenjeno drugim. Ah, ta strašno pametna ugotovitev nima nobenega smisla. Gremo rajši k podobnostim. Oboje je širjenje neresnice. Eh, tudi to ne gre. Najbrž bi šlo najlažje s primeri.

Lahko se pretvarjaš, a ne lažeš. Lahko lažeš, a se ne pretvarjaš. Iskreno laganje. Iskreno pretvarjanje. Je eno in drugo sploh še lahko to, za kar se izdaja, če je iskreno? Ali je sploh lahko kaj neiskreno? Tisto kar je, je iskreno. Če ni iskreno, sploh ni. Razen do samega sebe. Iskreno in neiskrenost obstajata zgolj v odnosu do samega sebe. Ker če lažeš in ne veš, da lažeš, potem ne lažeš. In če se pretvarjaš in ne veš, da se pretvarjaš, potem se ne pretvarjaš. Če pa vse to veš, veš pa samo ti. Oziroma, če iskreno lažeš, si iskren. In če se iskreno pretvarjaš, si iskren. Kaj se potem tu šteje? To, da si iskren ali to da lažeš/se pretvarjaš? Joj, kako so te stvari zakomplicirane. No, če se z njimi ukvarjaš. Lahko pa le zamahneš z roko in si misliš svoje ali pač nič. Važno, da veš kaj počneš, da veš zakaj oz. da se tega zavedaš. Samozavedanje je glavna stvar. Pa goltaj svoje posledice. Tako kot jaz goltam svoje. Je pa nekaj ... Težko je pri sebi ločiti oz. biti gotov v tem, kdaj si do sebe iskren, kdaj pa stvari pometaš pod preprogo in se delaš, da jih ni več. Preproga pa se dviguje od tal in tiste grudice/izbokline, ki se na njej pojavljajo, ti lepo kažejo, da stvar ni izginila. Ampak še kako diha. In žival bo nekega dne zlezla izpod preproge. To pa je že nov film.

Zato sem se danes odločila posesati. Dvignila vse preproge. Pogledala nesnagi v oči. Upam, da bo zalega, ki se zopet razbohoti tam spodaj, imela drug vonj. Lahko pa bi sesala vsak dan, če bi le premogla dovolj poguma za iskrenost do sebe. In se umazaniji odpovedala prej. Ker ... Saj vemo, da je. Le nekako se je oklepamo, čeprav vemo, da drugam kot v smeti ne sodi. A je pač tako. Najprej je jabolko. Ga obgrizemo in postane ostanek (razen pri tistih zanesenjakih, ki pojedo jabolko s pecljem vred). Če ne prej, ko zelo smrdi, postane smet. Oziroma biološki odpadek. Drugače je z bonboni. Za njimi ostane ovitek, ki pa ni drugega kot smet. In če že moram izbrati - vzamem jabolko, boga mi, da res. Tudi ta so lahko sladka.

Sposobnost pretvarjanja pa je na nek način seveda tudi zelo dobrodošel bonus v preživetveni bitki. Se lepo oblečeš, oblikuješ pričesko, narišeš fasado in greš v soboto zvečer ven. Odločno. Odločno, da si nocoj seks bomba. In si. Lahko pa ostaneš doma, v razvlečeni majci in razcapanih hlačah, odločeno, da se smiliš samemu sebi. In se. Ne prvo, ne drugo, ni res. Nisi seks bomba, nisi samopomilovanec. Vse skupaj je le pretvarjanje. Da se nekaj pač dogaja. Življenje je en velik eksperiment, le da zanj vemo, kako se konča. Ali pač ne?!

Znam te, puško, dok si pištolj bila.

Zanemarjam

Po eni strani mi je povsem všeč, da je poletje over&out. Ker toliko fuzla, derealizacije in paralelnosti ne sfolgam več. Se ne pritožujem. Bilo je noro, lepo, zabavljaško, romantično, hrepeneče. Zdaj ga imam pa že malo dosti. Ob dolgih dnevih in visokih temperaturah mozak stane in se mi niti pisati ne da. Pa to neznansko pogrešam! Res. Pravzaprav pogrešam razmislek, ki za sabo potegne potrebo po pisanju. No in tako bom zdaj malo razmišljala. In si obljubim, da bom kmalu spet pisala.

Do tačas vabim k branju mestopisa o Bristolu, ki ga je zapisala Karmen. Tudi to so lepi spomini letošnjega poletja. Veselim se jeseni.

Slovo

dokler ne odjadramo spet

Začetek šole ali prvi šolski dan je znanilec konca poletja. Z njim prihaja čas dolgih rokavov ob večerih in tudi jutranje sonce postane prijetno sveže. Kmalu bodo sledili dnevi, ko ne bomo vedeli kaj zjutraj navleči nase. Je še za kratke, pa dolge s sabo? Ali kar dolge že takoj, a kaj, če bo potem vroče in čez dan na kavi zgorim?

... in tako v debelem puloverju in z ozeblimi nožnimi prsti bingljam v viseči vreči, razmišljujoč o slovesu ... Kot takem. Svoj košček je pridodal tudi tale zapis, ki ga je prijatelj zjutraj podelil na FB-ju. Slovo takšno ali drugačno, tudi od samega sebe. Jaz se rada resetiram. Dobro dene. Ker nikoli ne prideš na isto kot si bil pred resetom. Seveda je lahko slabše, normalno. Saj vemo, kaj se zgodi, če reset kliknemo prekmalu. Ali prepozno. Praviloma pa slovo od nečesa prinese olajšanje. Je pa seveda za razmisliti, kaj slovo sploh pomeni. Ponavadi je to nek ritual, s katerim se poklonimo pretekosti. Je tudi napoved novega. A prav zares slovo pride do izraza takrat, ko se poslovimo od spominov. Spomini znajo biti jeba. Na njih znamo viseti kot kuhani špageti. Nekaj lepljivega je na nas. Potem se zgodi prelomni trenutek in ta lepljivost popusti. Fljok, trčimo ob tla. Bang, direktno na glavo. Ulalalala! A to je tako? Temu se reče prelomna točka. No in njej sledi ritual slovesa. In ko se zares poslovimo, nastopi olajšanje. Vsega pa je kriva prelomna točka. Danes sem vstala na eni izmed njih. Olajšanje se je izrazilo v obliki poplesavanja po stanovanju ob romantični melodiji predrage Lilly Allen. Srce mi je poskakovalo big time. Neverjetno, kaj sem potrebovala, da je lepilo popustilo. Je pa tudi res, da sem visela že v zadnjih izdihljajih, čeprav sem še včeraj bila posnosen zalepljen kuhan špaget. To je pač tisto oklepanje spominov. Tistega niča in vsega, ki nas preganja nedoumljivo. Pa četudi je lepo.

... tukaj in sedaj ... s poletjem ali brez njega. Ljubim se. Tudi zaradi ljudi, ki me obkrožajo in zaradi tistih, ki jih s krožnice odnese centrifugalna sila. Blagoslov(-o)! Jutri oblečem tričetrt hlače in rokave, dolge vržem na zadnji sedež.