Dislokator spodnje čeljusti

Z vsakim korakom, ki ga naredim v muzeju, se mi odpirajo usta. Navdušenje se stopnjuje z odkrivanjem eksponatov, ki se kot da nič, pojavljajo sredi stalnih zbirk muzeja: npr. - med nagačenimi gorilami in drugimi predstavniki divjine se znajde plišasta ovčka z nagobčnikom; med fosili in pač kamni in stalagniti ter stalagtiti, se postavlja penis; med delikatnim porcelanom bogvekaterih dinastij, se pojavi keramična balerina z gas masko; med oddelkom z zmajevimi motivi na keramiki, umreš od smeha ob T-shirtu z zmajevim vzorcem, kupljenim v shopping centru na V mesta, kot pravi spremljevalni tekst k ponarejenemu eksponatu. Banksy je sila zabaven umetnik. Poleg njegove skrivnostnosti z anonimnostjo, ki jo je privzgojil in me fascinira, sem dodatno fascinirana še nad njegovim slikarskim in kontekstualnim mojstrstvom. Res mi spodnja čeljust pada dol. Grafiti oz. stencili so le ena plat medalje. Ta se plasti kot čebula. Potuješ po muzeju in odkrivaš nove in nove stvari. Navdušile so me postavitve klobas kot plazilcev v terarijih. Klobasa, lepo v plastičnem ovoju, ki cvili in išče ljubezen obiskovalcev s poljubljanjem stekla. Male hrenovkice, kakšnih 5 njih, ki žvrgolijo in se v njihovi mini velikosti zdi, kot da kličejo mamo. Škoda, da mi je po 10-ih minutah v muzeju crknila baterija na fotiču. Pa ravno dan prej sem se spraševala, le kdaj sem jo sploh zadnjič polnila ... Izkaže se, da predolgo tega. Na srečo je Karmen opremljena z baterijo in polnilcem, tako da zbirka fotk še pride. A vsakomur želim, da bi to videl v živo. Ker je nekaj tako preprosto človeškega, da se te dotakne forever. Izvor navdiha, strasti, poguma, iznajdljivosti in življenja kot je. Banksy rules!

Now Wash Your Hands

it takes two

i would love this with you

weather counts a lot

Vzamem košček sira. Sem na beljakovinski dieti. Rabim ekspres. Po 29-ih urah pišem kompresirano štorijo izleta v Bristol. V pričakovanju ustvarjalne injkecije jo dobim. Misija se začne pred dvema mesecema in nekaj, ko na Twitterju objavim link: Banksy vs Bristol Museum. Uau. A gre kdo v Bristol? Ja. Uskladimo se v 10-ih dneh. V naslednjih treh tednih dopustov iščem hotel. Za karto sem vedela še pred objavo linka. 22€ iz Trsta. Direkt. VemoKdo. Dobim nekaj zelo finega. Za 120€ tri nočitve z zajtrkom. Nato se srečava s sotwitterašisco @hirkani. Na kavi konec julija se srečava, še parkrat pomejlava in potelefonirava, ko me z 1/3 družine poberejo na Arjolu, Bertoki. Trst, v luft, pristanek, avtobus, hotel. Bus 9funtov povratna, max 40 min vožnje. Pristaneva v napačnem hotelu iste verige. Sprehod s koleščki, ki jih vlečeva za sabo ob pol dveh ponoči. Ko se v pred spanjem še dve uri pogovarjava. Po slastnem zajtrku, počasi na pravo kavo via Bristol Museum. Vrsta zgleda čist ok, precej dinamično se spreminja. Kakšnih 20 do 80 ljudi pred vrati. Nekaj po dobri desti uri jo kreneva tja še midve. Že hočeva smukniti skozi razmejevalno ograjo, ko to ne gre čutiti. Ne, ne, greva okrog. Varnostniček nama pove, da je vrsta za vogalom. Aha. Aja. Ja, poglej na pločniku še kakšnih 100 ljudi. A to še ni poglad za vogal. Tam jih, v šestpasovni vrsti, na za promet zaradi razstave zaprti cesti, stoji kakšnih 400 do 800 ljudi. Vendar to je šele predverje kakšnih 200 m pločnika, zapolnjenga z ljudmi. O, jezus marija. In temo pločniku sledi še en vogal. Z naslednjimi 200 metri zapolnjenga pločnika. Stolčki, dežniki, malica, kava. Staro, mlado, družine, vsi. Zdi se, da je ves svet tam. Čakalna doba na najini točki vkrcanja v vrsto: 5 ur. Počim od smeha. Potem ko že stojim v vrsti, jasno. Odločiva se za odhod in jutrišnji nov poskus. Precej prej kot skoraj ob pol enajstih. Na povratku posnameva filmčke. Moj se imenuje The QUE. Naslednji dan kararza. Tega takrat še ne vem. Greva na izlet s turističnim odprtim busom. Prelepo. Slikovito, bogato, obvladljivo, zeleno, muhasto, zabavno. V vrsti sva pred osmo zjutraj. Ravno so nas prihajalce začeli urejati v šestpasovnico. Gremo po kave. Jutranje čakanje na razstavo grafiti artista je pravi piknik. Zajtrki se jedo po tleh, očka z nekaj mesečnim sinom se igra na skrajnem desnem pasu. Jamajčan prodaja Big Issue, smooth koker Kralji ulice ne bodo nikoli, babica igra GameBoy, druga babica z vnučkama mljaska putraste rogljičke, odpiramo marele, nam prodajajo PVC enkratne palerino, dve za pet f-jev, ljudje kupujejo, zapiramo marele. Vsega boga se dogaja. Čez dve uri in skoraj pol sva v muzeju. Trčim že ob špeganju preko vrat čez ramena pred mano stoječih. Željnih, radovednih. Trčim ob tablo z napisom WELCOME TO MUSEUM in z na roko dodanim Now Wash Your Hands.

Utrinki tedna

Izgubljeni občutki o preteklosti in prihodnosti.

Trije zaporedni dnevi pretiranega žuranja.

Luštkani obiski prijateljev.

Največji, najdebelejši, najgrozlivejši podočnjaki vseh časov.

Povrnitev fizkulturnega udejstvovanja.

Zanimiva vsenončna filozofska debata.

Učenje zavarovalniških prodajnih tehnik.

Razmišljanje o grafični podobi državne uprave.

Ubijalska vročina, ki jo težko prenašam.

Domišljijsko potovanje v težko pričakovano srečanje, ki se odlaša in odlaša.

Začetek zimskega potovanja v tople kraje.

Potreba po spremembi nevemčega.

Veselje ob svetovnem prvaku.

Veliko spanja.

In lep telefonski klic.


Na, pa je teden naokoli.

Oblast ljudstvu!

še en glaž vina mi dej

... Ali pa rajši ne (na naslov zapisa se nanašam). Glede na včerajšnje doživetje koncerta U2, v 60.000-glavi množici, ne vem, če je "Power to the People" zares pametna ideja. Tolikšna masa ljudi, ki misli in čuti moč v svojih rokah je pogubna. Potrebuje nekega boga izven sebe, da je lahko prijazna do same sebe. Da se vsakdo v njej vsaj malce zaveda sočloveka. Velika moč, takšne mase je. Velika moč je v nas, ljudeh. Če bi vsi stopili skupaj, bi lahko ta svet oblikovali po svoje. Ampak rajši si naj ne želimo tega, pravim ... Prenevarno je. Rajši si ne zamislim moči skoraj sedmih miljard ljudi. Vsake posebej, namreč. In potem, ko se ta moč vsaka posebej zmeša skupaj ... Vsak po svoje, ki kriči za isto - ampak vsak po svoje! U-bogi bog, ki mora vse to furati. :)

Ampak!

Imamo izziv, kako biti skupaj bog. Z glasbo zagotovo. Enoglasno petje 60.000-glavega zbora je dober pokazatelj te možnosti.

Za druge ideje pa zdajle nimam ne pameti, ne energije.

Skratka ... Koncert včeraj je bil galaktičen. Jaz prvič v tolikšni masi ljudi na kupu. In ko so mobilci te mase zasijali kot kresničke ... In ko si zaslišal uvodne rife, ki si jih čakal ... In ko je bil uvod pred prihodom na stejdž melodija Davida Bowieja ... In ko so kocine vstale! Res lepo doživetje. Polno do zadnjega kvarka.

Pred tem doživetjem smo bili na misiji - pripeljati se (=najti) in predvsem parkirati (!). Uspelo nam je na privat dvorišču romske družine za 20€ vso noč, z živo stražo, tri minute peš od stadiona. Privat parkirišče pa pomeni prostor za en avto na koncu javnega parkirišča, katerega (privat ponudenega parkirišča) oznaka je belo prečrtan križ, ki predstavlja dostop do stopnic ljudi živečih pri tem parkiren ne-boxu. In to so bili naši parkingodajalci. Mah, kaj naj rečem, še Kusturica bi nam čestital za ta prizor. Za 10€ zraven bi nam dobrodušno še psa dali v avto. A smo se zahvalile (bili smo 4 ženske) za to ponudbo. In ta ponudba je bila dana in sprejeta v smehu z obeh strani. Evo, brat bratu. Saj so nam rekli, Slovenkam ... Sta za novo leto prišli dve, da se poveselita in zaplešeta in tako ... Ena se je poročila s stricem od žene, druga z njegovim sorodnikom. Tako je to, tukaj. Prideš na obisk, pa ostaneš za vedno. Po koncertu smo me vseeno šle. Ob prihodu smo gazdi, ki nas je z družino čakal na vrtni ograji, pomahale in nakazale, da gremo v sosedski kafič še na drink. "Nemoj ništa, da brineš za avto," mi je kot voznici extra rekel ob prihodu. E, boga, i nisam. Da smo se srečali, smo bili srečni oboji že takoj. Oni so se znašli, me smo zaupale. Po drinku šle še v pekarno, pa hajd domov. In še dobro ne zapustimo Zagreba, ko se ulije kot iz škafa. Hvala vesolju, da nam potrebne vode ni poslal prej. Med koncertom bi bila ta zeloooooo nepotrebna. No in v tistem sosedskem kafiču je nastala zgorna fotografija. Ukradena. In glavni lik se je malček prehitro zbudil. Pa tudi opazil je moj vanjpikerirajoči fotoaparat. In ko te glavni lik ujame v tatvinskem momentu, je najbolj pomembno, da mu ne daš znaka, da veš, da te je ujel. In to so najlepše fotografije ... Na nek način se jih sramujem. Dajejo mi slab občutek. Če ne v momentu kraje, pa ob objavi. Ampak ...

Nenazadnje. O prodajnem nategu organizatorja koncerta za slovensko romanje v Zagreb, je bilo že mnogo gneva izrečenega. Kot sem zaznala pred slabima dvema tednoma, so že na križanjskem postopku. Da ilustiram njihov prodajni kriminal, naj ponazorim na monetarnem vzorcu štirih oseb: ko so karte za koncert 10.8. prišle v prodajo, so bile na voljo izključno v paketu z avtobusnim prevozom. Cena: 110€ za stojišče. Razprodane še isti dan. Sčasoma se je pojavil še en termin za koncert, 9.8. Tudi takrat zgolj v paketu z avtobusnim prevozom. Sčasoma se je začelo šušljati, da - če ti res ni do avtobusnega izleta v ZG, ki se začne ob 11h iz Ljubljane (koncert ob 21h, predskupine ob 18h) in če ti res ni do ogledovanja ZG, ki je bil s prijazno gesto organizatorja vključen v ceno - lahko voucher zamenjaš za karte in se v ZG odpelješ z lastnim prevozom. A seveda brez povračila denarja za avtobusni prevoz. Paket je paket. Če nočeš zraven mašne, tvoj problem, imaš jo pa. Mirno jo lahko vržeš stran. Tako smo storili. Zamenjali voucherje za karte, na katerih je lepo pisalo, da je njihova cena 500HRK. Hitra prekalkulacija valut nam pove, da je to cca 70 €. Štirideset € po glavi je šlo pa ... Kam že? In če pokukamo v naše včerajšnje prevozno sredstvo, v katerem se nas je na koncert odpravilo štiri osebe, je to reci in piši 160 €. Na en samcat avto. Na poti in v ZG smo jih srečali vsaj 100. In rajši ne pomislim, koliko jih sploh srečali nismo. Če temu dodamo še strošek dizla in parkinga, nekaj malega cestnine, amortizacijo avta in delež naše cestne vinjete, smo lahko vse drugo kot pa zadovoljni potrošniki. A seveda za naše doživetje nič ne de. Ker je neprecenljivo. Z ekonomskega vidika pa je ena navadna svinjarija. Banda grabežljiva! In mi mislimo, da živimo v civilizaciji, a?

Še zaključek.

Za lahko noč sem si vzela momentalnost, da bom sanjala o večnosti. Večnosti trenutkov. Jutri pa ... je precej deloven dan. Pa Gary gre z mano v LJ, ker gremo menda s kolesarskim klubom na izlet.

Te včeraj nisem slišala, imam jo pa zelo rada:

Who's Gonna Ride Your Wild Horses

Zgodba iz viseče vreče

ulična svetilka glumi luno

Včasih se potuhnem. Nardim se, da me ni. Vse lepo in prav, če se le ne bi zavedala, da sem takrat potuhnjena. Nekaj podobnega se mi pripetava te dni. V meni kipi gorečnost avanturizma, a dlje od viseče vreče ne pridem. Huda avantura. Ker v viseči vreči nikoli ne veš, kdaj se ti bo v lase zameštral netopir. In še nekaj je. V viseči vreči je mogoče vse. Vse je dovoljeno in brezmejno. Vse kar se zanjo potrebuje, je "le" spodobnost odklopljenja lastnega okrivljanja za brezciljno bingljanje. In tako se zgodi ... Občutek brezkončne, absolutne svobode. In tako te pogubi ... Ta isti občutek. Zdaj pa stoj, sebi v brk pred ogledalom, in se občuduj zaradi prelepih stvari, ki si jih danes doživel in storil. Pa čeravno je to nič. Razen če ... Nisi nekomu, poleg sebe, polepšal kakšnega trenutka. Ali pa si izmislil še kak, neslišan vic. Recimo ta:

Kaj stori netopir, ko se človeku zameštra v lase?

Piše farmacevtom, ki prodajajo serum za last ras, naj prenehajo s svojo dejavnostjo.

Buahahahahahaha.

Urejanje nemira je duhamorno početje

reality vs. fiction

Nekrologa še nisem pisala. Doslej. Ne, tega ne. Sem se pa poigravala z njim v mislih. Kot dramaturški formi. In danes me je trefnilo. Prijatelj me je poprosil, da zredaktiram pogrebni govor, ki ga ima za preminulim starim atom. Nič kaj poletno delo. Čeprav trenutnemu stanju v družbi pritičejo prav pogrebni govori. Danes se človek z lahkoto oklene občutka, da je potrebno nehati živeti. In s precejšnjo lahkoto se človeka ta občutek polasti. Kakor koli, poglejmo na svetlo plat. Kajenda? V poigravanju harmonije pogrebnih besed, sem tekst zaključila z: In ne pozabi - Se vidimo med zvezdami! Poslednji stavek se mi je porodil pred leti, ko sem pisala scenarij za celovečerni film, z naslovom Satanova želja. Še vedno je nekje v zaprašenem digitalnem predalu, če sploh je kje. Zgodba je tekla o možakarju, ki se v svoji socialni bedi bori za prihranke, s katerimi bi svoji pokojni ženi postavil marmornat spomenik, saj ga bolečina ob pogledu na od črvov pojeden leseni križ z njenim imenom, vedno znova na pokopališču zviju do obisti. Skratka, zgodba o nemoči in konstanemu obsojanju za nesposobnost. Vmes je bila tudi potujoča trgovina in gejevski par v šumečih trenirkah, plesoč ob novoletni jelki. Na tem scenariju je nekaj. Le kje je, hudiča?

Vsekakor je bila redakcija nekrologa prijetnejša kot razmišljanje o 90% vseh otrok na tem svetu, ki živijo v bedi. UNICEF, pa to. Te dni sem za potrebe direktne pošte študirala UNICEF-ovo letno poročilo in pripadajoče statistike. Za bruhat, kakšno sranje je v tem svetu, ki ga gazimo. Ja, ja, ja, poglejmo svetlo plat. Ta pa je? Edino egoistična je lahko svetla. Torej: veselim se nedeljskega dne pri starših na vikendu, ki praznujeta rojstni dan. Veselim e Bristola, ki bo tu čez dobrih 14 dni. Veselim se obiska na terasci in zimskega potovanja v tople kraje. In še kilo banan, prosim. Ja, vem, da zapirajo. Zato jih ne jem. Ker je res!

In naj se v sklepnem dejanju obrnem k naslovu zapisa. Urejanje nemira je duhamorno početje. In urejanje nemira je smrt za ustvarjalnega človeka. Danes je na površje izstopil moj videistični duh. Priklopil je kamero na kompjuter, da vidi, kaj skrivajo posnetki iz Kambodže izpred dveh let in pol. 266 minut materiala. To skrivajo. In imbecilen program za montažo. Kot da že ves ta čas ne vem, da si moram inštalirati program, ki mi bo omogočil editing tega žetolikočasavmenikipečega filma. My Cambodia. It's up to come in next 2 years. Kompleksen projekt. Kompleksen. Dokler pa ta ne pride v kinomatografe v tvoji soseki, pa ... Eh, ah, oh in sploh, se dolgočasi v poplavi holivudske produkcije. A vedi, da v andergraundu že tli. Uf!

In še sporočilo za vesolje:

Vem. Hvala.

Kaj pa če

Turning back. Walking away.

Špekulacije.

Izberi točko na krožnici in z nje poglej nase.

Lahko si kadarkoli v času.

Vzemi list papirja in pisalo.

Vizualiziraj izbrano izhodišče.

Zapiši.

Kaj vidiš?

Kako se ob tem počutiš?

Buahahaha. Če vzamem točko na krožnici današnjega dne, lahko le vsi skupaj umremo od smeha. Včeraj, namreč, sem si zaobljubila že taničkolikič, da vstanem kar se da zgodaj. Mobilec je zapel budnico ob 7h, prvi telefonski klic me je predramil ob pol enajstih, zares sem z grozovitim pogledom v kamero boga zazrzla ob 13:36. A obstaja še večji poraz? Edino če bi bila športnik, ki računa na olimpijsko zmago in se ne prebije niti do kvalifikacij ... No, toliko spet o tem, ko nekaj hočeš na silo. Ne gre. Pač. Res ne gre. Po vseh transurferskih metodah, budistični vnemi, zenovski spogledljivosti in krščanskemu moram, ... Na silo ne gre nič. N I Č.

Ob grozovitem soočenju z uro, sem ob 14h že jezdila Garya. Švicala sva v hrib big time. Dve urci grizenja kolen in nato hladovinastega trepetanja ob spustu. V odločnem načrtu dvotretjinskega triatlona. Zvečer grem plavat, 2 km prosto. Ko se zgodi ta zvečer in z boršo na rami v utesnjenih kopalkah in stilsko oporečni kapici za glavo ter očali. Pridem v Žusterno, ko ugotovim, da sem bazenska marginalna skupina. Vaterpolisti so zavzeli ves bazen in na čofotajoče rekreatvine gverilce kratko malo pozabili. Z nosom do tal, po tleh vlečajoč boršo z opremo, sem se po makedamskem parkirišču privlekla nazaj v avto. Je... Cesta. Nič od dveh tretjin triatlona nocoj.

Life is Good.

It lives.

Manjka zaplet

Nežnost.

Današnji človek je obseden z reševanjem problemov. In če teh ni na vidiku, mu manjka zaplet. Tako je tudi z mano. Uročila me je lenoba in tako tudi zapletov ne vidim. Čeprav sem danes bila blizu, ko mi je butec v avtu zadaj hupal, naj speljem v križišču. Zapletenem križišču. Odvil se mi je kratki film o vzrojeni ženski, ki zapusti vozilo, odpre vrata avtomobila za njenim in vozniku mirno pove, da je kreten. Ker gre za evnuha in za še boljši zaplet, vanj s svojim neumnim jezikom vskoči sovoznica. Vzrojena ženska zamenja stran avtomobila, odpre sovoznikova vrata in sovoznico stisne za joško. Ta sakramensko zacvili od bolečine. Evnuh hoče odpreti usta, ko mu sovoznica eno primaže. Ja, butec, zakaj tako nevrotično hupaš. Vzrojena ženska se odstranjuje, ko evnuh sovoznici primaže drugo. Vzrojena ženska sede nazaj v svoj avto in se obesi na svojo hupo, ki je melodija: Love is in the air, everywhere I look arround... Pa saj to je genijalno, pomislim. Da bi bile vse hupe z melodijo Love is in the air. Ne samo melodijo, tudi z vokalom, vse hupe bi bile komad Love is in the air. Madoniš, res fajn. A vzrojena voznica v resnici, potem ko spelje, dvigne sredinec v pozdrav zadaj stoječemu avtu. Svetloba, ki je padala skozi vetrobransko steklo je lepo izrisala silhueto te ikonografije. Avto mi je sledil do naslednjega križišča, potem sva šla vsak po svoje. Z zapletom torej nič. Sicer bi si kot zaplet lahko vzela svojo lenobo in jo reševala, a sem preveč lena za to. Kot zaplet bi si lahko vzela tudi vse potrebne podvige pri raznih zdravnikih, ki jih že res nujno potrebujem. Zobozdravnik, ortoped, nevrolog, ginekolog. A nič od tega. Še vedno verjamem v naravo. Vse se bo uredilo samo po sebi. Le tega še ne vem, od kod mi upanje, da so stalni zobje regenerativni del človekovekovega telesa. Plombe se bodo težko naredile same in implatanti takisto. Drugo bo že.

Ko bi vsaj bila v fazi, da iščem novo službo ... Ali pa v fazi, da me boli srce, ker me je zapustil fant ... Ali pa ko bi vsaj iskala lokacijo za gradnjo hiše. Ali pa se ukvarjala s pridobivanjem kredita. Ali pa ... Ko bi me vsaj vse skupaj toliko dolgočasilo, da bi iskala način, kako spakirati kufre in zapustiti našo ljubo, miniaturno deželico. Za nekaj let. Ali pa ko bi vsaj bila tako nezadovoljna s sabo, da bi iskala psihoterapevta. Ali pa imela neusahljivo željo po spremembi spola, recimo. Ali pa razmerje s poročenim moškim. Še bolje - s poročeno žensko. Ko bi vsaj lahko imela šefa, ki bi ga s sodelavci sovražila. Ali pa imela nekaj, o čemer bi lagala staršem. Ali pa ko bi vsaj ne imela prijateljev in iskala nove. Ali pa bi recimo bila zdajle vsaj malo manj ošabna in arogantna ter prenehala s tem cinizmom, sarkazmom in ironijo, med katerimi pa itak ne ločim.

V bistvu pa se imam super. Uživam do obisti. Ko pa stopim v stik z zunanjim svetom, se mi zdi, da mi nekaj manjka. In da moram nekaj reševati. In da moram nekaj spremeniti. In da moja bit ni popolna. In da je nekaj treba ... Treba!!! Drugače bo vsega konec. In ne bom zveličana.