Ohranimo Šentjakobsko!

Eno najstarejših ljubiteljskih abonmajskih gledališč v Evropi, si je Mestna občina LJubljana zamislila preseliti. S takšno potezo bo uničila jedro Šentjakobskega gledališča. Njegovo atmosfero, njegovo poslanstvo, njegov vonj.



Šentjakobčani te prosimo, da podpišeš peticijo, s katero želimo ohraniti Šentjakobsko gledališče.
Povej naprej!
Ne gre zgolj za peticijo, gre za tradicijo.
Hvala za podporo.

Crknil je instant internet

Mnogo izgovorov lahko najdem, zakaj na blogu že dolgo ni kakšnega pametnega zapisa. Teksta, mislim. Recimo, prvi razlog je ta, da se mi je na modemu od Instant Interneta izruval USB plug-in. Sem ga nesla na Mobitel in gospod je bil zelo prijazen, a navsezadnje je ugotovil, da ne moreva nič brez garancijskega lista. Oborožena z zadnjo plačano položnico sem odšla sklonjene glave. Smrt papirologiji, svoboda človeku! No in ker to še vedno nimam urejeno, ne morem ležati na kavču in pisati, ker mi sosedova wifi deluje le pri oknu v kuhinji. Ter pri oknu v spalnici, na postelji. Zelo jasno lahko vidimo, da se izgovarjam. Ker za napisati blog pač ne rabim povezave ves čas. Tretji izgovor je ta, da nimam časa. Ta izgovor je najbolj neumesten, najbolj neumen in brezpredmeten. Če imaš nekaj rad, boš tisto počel, umestil v svoj urnik, se temu posvetil. Pa naj gre za stvar ali človeka. Četrti je ta, da so me vase potegnili haikujčki na FaceBooku, ki jih objavljam na statusu in da se poskušam navajati twitterske scene, zato po novem tudi stisnem kakšen tvit. Btw: kako v FBju nastavim, da bo objavljen status na FBju istočasno objavljen kot tvit na twitterju? Ker ne znam. Peti razlog je ta, da mi manjka proste pisalne inspiracije, saj mi je um omejen z delovnimi projekti in razmišlja večinoma o njih. Šesti razlog je ta, da nisem razpoložena za razkazovanje svojega srca na blogu, ker sem prizadeta. Ranjena, užaljena. Vsak lahko to imenuje po svoje. Izgovor pač, da sem lahko strahopetna in ne upam kazati svojega srca. Sedmi razlog in zadnji izgovor je ta, da imam v glavi vakuum.

Eto.

Medtem ko je bojda Slovenija pobeljena, grem jaz jutri na en jogging nad Strunjan. Sem si priskbela zimske tekaške hlače, ker me že nekaj dni srbijo podplati in me silijo v poskakovanje.

Prihaja "Ta mala dežela"

Ideja: Dragan Sakan, New Moment
Režija: Jaka Judnič
Glasba: Jani Golob
Animacija: RestArt
Logo, ime in kreativna podpora: Tadeja Bučar & New Moment
Spiker: Uroš Smolej
Vodja projekta: Irena Stamenkovič, UNICEF

Zahvala: Draganu Sakanu, Jerneju Repovšu s Studiem Marketing, Jaki Judniču ter Janiju Golobu, ki so odstopili avtorske pravice za legendarni spot "Slovenija, moja dežela" in omogočili realizacijo ideje.


V imenu UNICEFA in otrok, za katere to počnemo - HVALA:

Sprehod in filmi

Naj bo že konec tega novembra in decembra in te teme. Ob petih popoldan bi šla lahko spat. Ob tej popoldanski uri začnem čakati jutro. Naj dnevi zbrzijo mimo, to si želim. Mori me vse od glave do pete. Vidim zameštrane klobčiče in črne oblake. Pri vsem tem mi je najbolj všeč to, da lahko trpim in sem srečna. Ma le koga farbam? Nezadovoljna sem s sabo, občutek imam, da nisem za nobeno rabo. Kamor se obrnem, nekaj na tla zvrnem. Rabim odklop. In tisti miren glas, ki mi pove, da je vse v redu. Klinac pa v redu, besnim! Ker to ni nič! En navaden pubertetniški blef. Cepetanje razvajenega otroka. Malo derište, ki ne razume, da ni edino na svetu. In jaz, jagnje nebogljeno. Čolniček iz papirja sredi oceana. Že par dni mi srce razbija, da mi bo raztrgalo prsni koš. Utrip čutim v bicepcih in tik nad popkom. Strese mi telo, ko se osredotočim na utrip. Odklop. Potrebujem odklop. A zdržati moram še mesec dni.

Le kaj se mi dogaja?

Kako in kdaj človek ve, da se mu je zmešalo?

Upam, da je vse skupaj le en val. Eden tistih mojih valov. Najbrž jih imamo vsi, kaj pa vem. Pri vsej stvari ni nič narobe, pravzaprav. Moje življenje se takorekoč dotika popolnosti. Če si prilijem še nekaj skromnosti, bom malodane srečna. A kaj, ko se mi vse pogosteje dogaja, da sem nekje in se sprašujem, kaj tam počnem. ker se ne počutim del tistega tam. Morda se razplastujem. Razplastila se bom. Morda je to. Morda je vse skupaj le korak na poti večje slike, boljšega razumevanja življenja. Verjamem, da ... NIti o tem nimam jasne slike, kaj si želim zdajle povedati. Ker se vse to prepleta, ker frli, ker ena misel pogojujejo drugo in druga rodi tretjo in tretja zanika prvo in ... Ujeti in napisati ne morem nobene. Še najrajši bi preklinjala. In krivila druge.

Tako pa ... toliko razuma še premorem, da sem ob dopoldanskem sončku oživela misel na sedenje na skali nad Mesečevim zalivom.




Potem sem šla na sprehod po robu klifa (-ov). Poskušala ujeti edini trenutek. Za nekaj sekund mi je celo uspelo, da me ni nič skrbelo in da sem lahko pozabila na eksistencialni vprašanji - kdo sem, kam grem? Po sprehodu skuhala kosilo. Po kosilu šla na obisk k otrokom. Obe ta mali sta bili čist podivjani. Luštno. Ene dvakrat sem dobila flomaster v glavo, enkrat mi je uspelo tepež sprevržti v božanje in sem celo dobila dva, tri pobožanjčke. Po obisku sem gledala film. Za njim še enega. Goyeve prikazni s Javierjem Bardemom, v režiji Miloša Formana in Misijon, z mladima DeNirom in Jeremyem Ironsom ter še mlajšim Liamom Neesonom, film z oskarjem za kamero. Vesela sem bila, da nisem rojena v času španske svete inkvizicije in da nisem jezuitski menih v 17. stoletju. Profit gledanja očiten - boljše počutje. Haha. Včeraj sem se zdravila s Šundom. Joj, kako je ta film v eni izmed mnogih dimenzij zabaven. Haha.

Hvala za razumevanje, da se lahko smilim sama sebi. Ker me, res me boli. Srce me neznosno boli. Pa si ne znam pomagati, ne znam izraziti, ne znam sprostiti, vzeti, zahtevati, pustiti, osvoboditi, ... A se trudim. In do zadnjega se bom. Pometite me s tal, ko bodo vsi ostali že odšli.

Prebrala sem, da nezadovoljstvo s sabo, ta občutek nepopolnosti, daje občutje božanskosti. Da gre torej v primeru nezadovoljnežev v bistvu za narcise. Za katere pa je značilen prezir. To mi je zelo blizu. In če nisem tole brala psihoprofiliranje Slavka Gruma. Mislim, da je bilo to. Možakar mi je všeč.

Ko trpim, rabim objem. Rabim tolplino. In nič drugega. Nobenega pemtovanja in besed. Nič. Tišino in objem. Dobim pa tišino, hladen tuš in kladivo po glavi. Mar res moja čustva preženejo ljudi? Ampak jaz pač ne bom nosila maske. Življenju se dajem na pladnju. Ne znam taktizirati, ker nimam potrpljenja. Želim biti mirna, imeti občutek pripadnosti.

...
...
...

Ja, vse je v glavi. In to moji. Tisto, kar je v njej, ni nikjer drugje. Tisto, kar je v tvoji, je v moji drugaćno. Spodobilo bi se, da za konec povem en vic. Pa se nobenega ne spomnim. Lahko noč.

Nekaj lepega

Nebesa so kakšna?


Gori pri vratih v slavna nebesa,
ti dajo na krila mnoga peresa.
Zakaj nam delijo jih rajši ne tukaj,
nam rečejo zraven: "Izvoli, ne obupaj."

Sicer, kdo so oni, ki nas krojijo,
čemu drugim dajemo moč, ki nam jo delijo.
Mar nisem res sama sebi gospodar,
kaj drugih v življenju sploh mi je mar?

Ja, ljubim družino, prijatelje svoje,
a nihče ne ujame bolečine te moje.
Želim, da bi sedla nekam izven sebe,
da spet bi čutila, kaj je brez potrebe.

Vrata nebesna si k sebi potegnem,
čeznje brez ključa in šifer prebegnem.
Tišči me to stvarstvo, brazgotine kopiči,
postanem naj plamen, ki solze uniči.

Verjamem, da vsi smo le eno življenje,
da vsak ima svoje sladko trpljenje.
Pokaži mi sebe v najhujši podobi,
še sploh, če si misliš, da se ne spodobi.

Spusti me k sebi čez dotik in oči,
pusti, da tvoja se duša vame prelevi.
Ko znala bi sebe stran vsemu vzeti,
ti bi pokazala, v kaj me odeti.

Zdaj sem v nebesih, prestopila sem vrata,
še vedno ne vem, če sem kaj bolj bogata.
Ko nekaj posrka me tja, kamor ne sodim,
vem šele takrat, ko že težko hodim.

Zdaj je tako - spet sem skrenila,
tja, kjer ne zmorem si biti svoja vila.
Mi palčka čarobna se je zlomila,
sem zopet si sebe nekako ubila.

Vem, da znam in zmorem, če hočem,
a kaj, ko takole živeti več nočem.
Najbrž gre komu strašansko na smeh,
a mislim, da moje življenje je greh.

Tako pač ne vem, kaj je na tej strani,
morda so me le ugrabili cigani.
Da vsaj!, si zdaj mislim, da vsaj to so oni,
da preženejo dušenje, ki ga izvajajo pitoni.

Duši me, človek, me duša boli,
in zakaj zdaj tebe ob meni tu ni?
Ker vsak je pač sam, ko sam s sabo ostane,
do smrti čakala bom te cigane ...

Si sonce vzamem, si srečo narišem,
rajši, kot da jo spet nekam pobrišem.
Se skrijem v svoj mirni in tihi kotiček,
rajši, kot da sem nek zdresiran psiček.

Madona, kako znam kopati po sebi,
grmaditi fraze, pravila, kričati si: Grebi!
Manjka nekdo mi, ki bi me objel,
rekel mi: Tejči, vedno te rad bom imel.

Potem pa so sanje milijontič končane,
ostanemo jaz in bolečine izbrane.
Dovolj imam teh presnetih nebes,
ker tam še manj vem, kaj sploh je res.

Kmalu bo novo leto

Pisalo se je leto 2006. Bilo je razburkano. Mnogo sem razmišljala o svoji vlogi v tem življenju. Načrtovala sem pot okrog sveta. Vedela sem že, kje bom potovala po tleh in kje po zraku. Reševala sem nošenje prtljage, v kateri sta bila prenosnik in kamera. Razmišljala o obiranju pomaranč v Avstraliji, o učenju španščine v Južni Ameriki. O ašramih v Indiji in tečaju tajske masaže. Vse je že bilo pripravljeno, tudi razmislek o potovalnem blogu in morebitnih sponzorjih. Nato pa sem se spet zapletela v nek projekt, ki me je obvezal k delu za prihodnjih 6 mesecev. Ob koncu leta 2006 sem si rekla: "Prav. V prihodnjem letu se bom odprla vsemu, kar mi bo življenje prineslo. Brez načrtov in vizij. Kar bo prišlo, bom sprejela, pogledala, videla, doživela." Pa se je zgodilo še bolj turbulentno leto. 2007 me je vrglo v vrtinec intenzivnega spoznavanja sebe. O, moj bog. Saj sploh ne vem, kdo sem, kaj hočem, kje mi je mesto. Nesrečnost pri delu, z občasnimi vzponi in dobrim počutjem. Odločitve na silo, iz ega, trening ignorance, premišljevanje o dvojini, predajanje drugemu. Bolj kot je šlo leto h koncu, bolj me je tiščalo potovanje. Na hitro sem se odločila za Kambodžo, saj je bila Burma takrat zelo nemirna. Kambodža pa destinacija, kjer mi bodo stvari že malce domače, potovanje umirjeno. V petih tednih samote sem v svoji notranjosti odkrila marsikaj. Samota dobro dene. Povratek v realnost je bil mehak. Leto je lepo minevalo. Vse do predkratkim. Ko sem zopet trčila ob lasten smisel. 2008 bo kmalu mimo. In kako se vidim naprej? Na glas si govorim, da je smisel prihodnosti v vsakdanu. V temle trenutku zdaj, saj tistega prej ni več in tistega, ki prihaja še ni. Pa sem to sposobna živeti? Mar lahko odklopim čas?

Preden me je vase posrkal srbski projekt, ki ga zdaj ni več, sem imela načrt prostovoljstva v Ugandi. Pa se je spet zapletlo ... Prišel je projekt, z njim obveznost za leto in pol, potem še eno dolgoročno poslovno sodelovanje in Uganda je odplavala po svoje. Do včeraj. Ko dobim e-pismo. Od prostovoljke Jane, ki je že mesec dni v Ugandi in me sprašuje, če ji februarja, ko pridem tja, lahko prinesem nekaj stvari iz Slovenije ... Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Na pomoč! Uganda je še vedno živa! Zavrti me. Zavrti. Zakaj pa ne, si mislim. A po drugi strani si želim več stabilnosti v življenju. Ležanje na kavču v dvoje, gnezdo, dom, družino. Kako naj prelisičim pritisk časa? Kako naj uživam v vsemu temu, kar je, kar imam, kar čutim in ... - sem srečna ter pomirjena sama s sabo? Recepta ni, to vem. Bitka je vsakodnevna, to razumem. Vse bi šlo, če bi bila egocentrik, ki zna misliti le nase, videti le svojo pot. Če bi le bila brez občutka za druge. Mislim, da sem žrtev lastnega sistema.

Sucks Theatre s svinčnikom

Sestanki ...

Veliko sestankov imam v teh dneh. In v njihovem poteku si vzamem čas, da opazujem sodelujoče. Vključno s sabo. Trenutno je to vse, kar se mi dogaja. Vse drugo stoji. Tudi blog. Imam pa novega iMaca, sponzor: Vizuarna. S 13'' sem zlezla na 20'' in to je kar poezija. Večji ekran je večje okno v svet. 

Kraška nedelja

Kosilo na Krasu, pred njim pa masaža. Konec tedna se Nataša vrača v Francijo in z njo njene zlate roke. Jurčki na žaru, pire krompir in zeljna solata. Kozarček terana. Lepo. Za slovo pa je Žan objokoval Prodajalko vijolic. Žanu je slamnik padel na oči. Mao je zalajal. 

Komunikacija v slovenskem marketingu je na psu

Sem mislila, da so ti časi mimo. Da so šakali izumrli. A ne dolgo nazaj mi prijateljica pripoveduje o žolčnem kričanju , ki ga je doživela po telefonu. Ona naročnica, druga producentka. In sem mislila, da je to izjema. Pač, se zgodi. Čeravno se bi ne smelo. A je bil res čudaški projekt in zelo neugodna situacija, tako da ... No, nič ne opravičuje ne-kulture dialoga. Še sploh, če je ta poslovnega značaja. Nekaj dni za tem mi druga prijateljica opisuje gladiatorski napad marketingarice. Ona naročnica, ta druga - če od bliže pogledamo organizacijsko strukturo projekta - pa pravzaprav podizvajalka. Čeprav verjamem v partnerske odnose, je dejstvo, da je vedno nekdo nosilec projekta, posla. In ta vodi. Je voditelj-ica. Vsi ostali smo v projektu zato, da mislimo s svojo glavo in se ona-on lažje odloča. Zagotovo (!!!) ona-on ni ta, ki nanj kričimo in ga na vsak način skušamo zamajati. Kar se je dogajalo v slednjem primeru. V bistu je v tem primeru matematika sledeča: podizvajalec partnerja v projektu se spravi šikanirati naročnika oz. idejnega vodjo projekta, glavnega upravljalca projekta. Pa to moraš biti res neizmerljiv idiot, da se greš kaj takega. 

Ta dva primera sta mi že prižigala rdečo lučko. Kajti zelo sem občutljiva na komunikacijski ton. Neprimerne besede in nerodnost izražanja, nepozanavanje terminologije in neumne ideje z lahkoto prenesem. Ne prenesem pa mrhovinarske komunikacije. Ne prenesem borbe za superiornost in z njo povezanih nesramnosti. Ne prenesem dokazovanja moči in pameti. Ne prenesem škodljivcev.

Danes pa se je zgodil tretji primer in na podlagi tega že lahko trdim, da gre za vzorec. Vzorec komunikacijske kulture v slovenskem marketingu. Simptomatika ni nič kaj obetavna. Danes sem jo doživela v živo v vsem blišču, ki je enak bedi. Vrhunsko podjetje. Po izdelkih, storitvah in korporativnih vrednotah. A vrednote so očitno le na papirju. Ta zdrži vse. Težko opišem energijo, ki je vladala prostoru. Uniči! Uniči! Uniči! - je vršalo v njem. A mi smo tam, ker so njim priporočili nas in nas njim. Da se povežemo za družbeno-angažiran, humanitaren projekt. Bog jim odpusti grehe. 

Je mar ljudi res tako strah za svoje riti? In res tako mizerno verjamejo vase? Da pozabljajo, kako smo vsi le ljudje. Trenutno najrazvitejša živa bitja. Ki so na dobri poti pozabe osnovne človeške vrednote - spoštovanja.

Ko se zamisli materializirajo

Delam en gromozanski, zgodovinski projekt. Za Unicef. Ustvarjamo TV šov oz. zabavno humanitarno oddajo, v živo in interaktivno. Zato sem ta TV format poimenovala DRTV SHOW. Nova tržno-komunikacijska forma, ki ima smisel za neprofitne, humanitarne organizacije. Razmišljam, da je ta format možno prenesti tudi v povsem komercialne vode, na katere se pripne družbeno odgovornost. A najprej naredimo tole, potem razmišljamo dalje. Na projektu sem v vlogi kreativne direktorice oddaje in koscenaristke. Tako za potrebe tega projekta srečujem slovenske znane osebnosti, ki smo si jih zamislili za goste v oddaji. To so Unicefovi ambasadorji, igralci, voditelji, glasbeniki, gospodarstveniki. Lepo mi je gledati jim v oči.

No in tako sem včeraj sedela na kavi z mojo veliko vzornico Heleno Blagne. Imelo me je, da ji zapojem moj-njen venček. Kdor me pozna, ve da imam za potrebe smeha pripravljen pevski nastop njenih komadov. Čeprav v tem že malce pešam, že dolgo nisem izvedla tega venčka. jojme, mar ga še znam? Sicer pa ... Helena zdaj precej prepeva arije in to me malce skrbi. Če bom ostala pri prepevanju njenih starih komadov, bom za časom. Kaj naj torej zdaj? Se vpišem v tečaj solo petja? 

Helena je zelo prijetna dama, ki obvlada sebe. Ko ji bell-boy prinese ključe avtomobila, ki ji ga je parkiral, se mu lepo zahvali. Z eleganco naroči čaj. Z zanimanjem me posluša, ko ji razlagam koncept TV šova in njene vloge v njem. Počaščena je, da lahko sodeluje v tej oddaji. Razmišljala je o pesmi, s ktero bo nastopila. A mi bi nekaj drugega ... Po preudarnem razmisleku reče: "Prav." Ko pristopi zrel moški in ji poda roko ter jo v pozdravu spomni, da sta se srečala v Sidneyu, je malce zmedena. Pošteno izrazi, da se ga ne spomnim povsem, a nekaj se ji svita. Z njim spregovori par besed. Gospod se nam opraviči, da nas je zmotil pri pogovoru, Helena se nasmehne in povprašam jo njeni o avstralski turneji in doživljanju Avstralije. Sin in mož bi se kar odselila tja. Ona pa ima tukaj še kaj postoriti. Prikupno skrbna je kot mati. Z nami podeli sinovo izjemno podjetniško domišljijo. Zadnjič ji je rekel: "Veš mami, ko boš ti umrla, bom napisal knjigo Zadnjih 24 ur s Heleno Blagne". Ahahahahahaha. Pa si poglej šmrkavca 10-letnega. Potem preskočimo na temo o rumenih medijih. Za našim srečnjem je dogovorjena na uredništvu ene izmed revij. Ker so kiksnili pri pisanju o njej. Ji zamajali podobo. Nepošteno in neprofesionalno. K njim gre na pogovor, da jim razloži stvari. Ko govori o tem, je odločna, stroga in prav nič prevzetna. Po prijetnem enournem klepetu si sežemo v roko, natakne si črna sončna očala, ki so ob črni baretki in črnem ponču jasno povedala, da je Helena zvezda. Diva. Po tem klepetu mi je še bolj jasno, zakaj jo spoštujem. Je osebnost, ki je pri nas odprla rumeno-tiskaški trg. Na njej se je kalila mrhovinarska ostrina zlobnih peres. Danes lahko ona uči medije, kako se o njej piše. In lahko stopi na katerikoli oder tega sveta. In znori publiko na maškeradi v ljubljanski Cvetličarni. A ob vsem tem ostaja človek, s katerim je klepet ob čaju nekaj povsem običajnega ...

Srečevanje z znanimi osebnostmi in delo naše ustvarjalne ekipe je prešlo iz faze - misli, zamisli, v fazo - ideje in zdaj prehaja v fazo - realizacije. Pred očmi mi že nastaja oddaja. Se materializira. Vidim jo. Ima še nekaj lukenj, a bo. Res bomo to naredili. Zato vas že danes vse skupaj vabim k ogledu zabavno-humanitarne oddaje Ta mala dežela, v soboto, 20.12. ob 20h, na POPTV. V oddaji bomo skupaj postali Unicefovi starši otrok sveta. Ker nas ti otroci potrebujejo!

Moj prijatelj Piki Jakob

Najprej je bil medvedek. Tak, ta pravi. Rjavo-kosmat. Z rjavimi očmi, znucan, z občutki doteranih gumbkov za očesi. Kot frocek sem noro rada žulila uhlje tistih, ki so me dajali spat. In PikiJakobovi teh človeških uhljev niso mogli nadomestiti ... Niso bili živi! Kosmati, plišasti, ... To ni bilo to. Rabila sem živ uhelj. Pravzaprav njegovo mehko mečico ...

Potem je bila Sreča na vrvici. Jakob je bil velik, kosmat, črn, živ, samomorilski pes, ki se je vrgel v Ljubljanico iz ljubezni do neslutenega gospodarja in preživel. Iz ljubezni. Povzročitelj težav, nausahljiva želja in skrb, junak. Jakob je junak!

Potem je bil prvorojeni sin prijateljice. Nato še eden takisti, a drugi. Jakob!

Zdaj pa je ... Piki Jakob je res moj prijatelj. To je vsakdo, pred komer se moja duša sprehaja gola. Ko sem pred leti prišla z dvomesečnega potovanja po JV Aziji, sem v vnemi spreminjanja sveta organizirala dogodek Parada golih duš (v abstrakciji glave, seveda). Njegov smisel in cilj je bil ta, da se vsi udeleženci drug pred drugim sprehodimo goli. Pa ne nujno fizično goli. Ampak da udeleženci v tem sprehodu sebe čutimo gole, pa ne rabimo biti nagi, tako - brez oblek

 Šlo je za občutek golote. V klubu Golih duš (op.p.: klub Golih duš je bil mentalno-virtualni organizator Parade golih duš) sem imela že mnogo privržencev. Tudi znane osebnosti (celebrities) so bile med njimi. Takrat sem dojela, da moja misel lahko fizično zaživi. In to me je zjebalo. Nisem našla poti, da se lahko intimna golota manifestira v javnem dogodku. Ima kdo idejo? Od takrat (propad ideje) sem se s tem nehala aktivno ukvarjati ... 

Danes pa me je spet prijelo! Prijelo me je dejstvo, da si za vse svoje življenje želim biti obkrožena z golimi dušami. Si za? Greš zraven? Imaš idejo, kako lahko to dosežemo? Ker verjamem, da takšna stvar lahko spremeni stvari! 

Ker veš kaj? Rada imam, če te je sram, ti je nerodno ali pa si do obisti vznemirjeno vesel. Ker takrat, ko je z mano tako ... - za te trenutke lahko tudi zdaj ubijam. Neizmerno, nepopisljivo rada imam trenutke, ki me slečejo do obisti. Pa če tudi mi v tistem trenutku natanko takrat ni najprijetnejše. Kasneje pač od same sebe izvem, da je to bil dotični trenutek. Da sem takrat to bila jaz. 

Sleci me, vzemi mi masko! Očaraj mojo dušo s tvojo. Lepše: naj tvoja duša očara mojo.  Naj tvoje srce vzame moje. Naj tvoja psiha prevzame mojo psiho. Naj me ti čutiš, kot nihče nikoli. Naj jaz se ti predam kot sem. 

A veš? A čutiš?

Kar želim povedati je ... da ... Obožujem svoje gole trenutke. Obožujem, ko sem jaz ta Piki Jakob. Golo-rjavo-kosmat. Moje noge in njih mednožje ni depilirano. Moja frizura in nje uhlja nista spolirana. Moji nogi se spotikata na križevem potu. Hej, imam podočnjake. Hej, in ti prhljaj in flek na majici. Tudi tvoja srajca ni zlikana. In tvoja kopalnica bi rabila čistilko. Tvoje počutje se ne počuti. Tvoj zlivalnik je poln umazane posode. Tvoja pleča so trda in rad bi masažo. Tvoje oči zaslepljene, tvoj čas odvzet sebi.

Ko si ti to, sem jaz ti. Ko sem jaz to, si ti jaz. 

To je zame prijateljstvo.

Da lahko čutim sebe nemočno v tebi in tebe razgaljenega pred mano povsem. To je jebeno to, za kar se borimo. Tam, kjer ni mater, očetov, sestra in bratov. Tam, kjer edina uteha ti je prijatelj. Tam, kjer v biti si sam gol pred sabo.

Da ne pospraviš stanovanja do polirunge, ko pridem na obisk in prespim. Da se naslednje jutro ne sprašuješ, kako mi je bilo, ampak se z mano do obisti smejiš. Da mi rečeš: Ej, kadarkoli. Da ob tebi lahko smrdim in me ni sram. Da me ne obsojaš, ko si ne operem zob in da te ne zmoti moja zmečkana srajca. Da mi ponudiš roko, ko sploh ne vem, da jo potrebujem. Da mi pošlješ pesem, ko sem nanjo že pozabila. Da ti lahko jaz, brez slabe vesti, pozabljam prinesti darilo za rojstni dan. In da veva, kako je vse to brezpotrebno, a s toliko pomena. Da me tvoje dolgo besedičenje ne spravlja ob pamet. Da me tvoja pamet ne dolgočasi. Da mi je tvoj dolgčas izziv. Da so mi tvoji izzivi neumnosti. Da so mi tvoje neumnosti ogledalo. Da mi je tvoje ogledalo moje obzorje. Da mi je moje obzorje tvoja radost. Da mi je tvoja radost moja sreča in tako veselje. Da mi je tvoje veselje moja sreča. Da si mi moja sreča ti. 

In ko vsemu temu dodam tebe v mojem telesu in sebe v tvojem občudovanju ... Tebe, ko me gledaš. Sebe, ko te čakam. Zločin. Vse, ki takrat niso v meni, a jaz sem del njih in oni tako mene. 

Če bi lahko izbirala svojega Piki Jakoba ... -  si to ti. Ki me čutiš do obisti. Ki me pokličeš iz radosti. 

Ki se ti lahko zjočem. Ti, ki me doživiš v solzah. 

Prijatelji ...

Ki si oprostimo vse. Ki se srkamo v življenju. Ki se ne sprašujemo. A še bolj intimno - se opominjamo. Ker hočem vedeti, kaj o nečemu čutiš. Ker čutim, kaj o nečemu misliš.

Prijatelj, ki te preštejem na eno roko.

Prijatelj, ki me prešteje na svojo roko.

S čem, kako in zakaj sem v tvojem srcu?

Kdo si ti, ki bereš moj blog?

Piki Jakob lahko sluti mojo dušo. Piki Jakob prežveči moje srce.

Je pa nekaj ... A imaš ti svoje PikiJakobe?

Če ja, potem veš, da ... Jebi ga. Piki Jakob je samo eden. V danem trenutku je on edini. 

Čeprav PikiJakobovski filig je ... je nekaj, kar bi vsi morali imeti.

Piki Jakob je nekaj posebnega. Kdor ga lahko začuti je srečen.

Ko pa se zgodi, da Piki Jakob postane nekaj edinstvenega, takrat pa... So potrebna huda jajca, da lahko trdiš in nekomu rečeš: Rad te imam na edinstven način.

Jebenti ... To je nekaj ... Edinstvenega.

Denar ali življenje

Izbrati življenje namesto denarja terja ogromno poguma. Ko sem to že storila, se mi je zopet pojavil denar. Pa sem izbrala njega ... Zdaj nimam ne denarja, ne življenja. Mogoče denar še bo, a v zadnjih 14 dneh me je pobralo za par let življenja. Prigaran notranji mir se je razblinil v nevrozo. Kje delam napačne korake? Vesolje, daj mi potrpežljivost in razum. A kako naj umaknem srce in dušo? Ne morem. Nočem. Ne bom. Poenostavi, poenostavi, poenostavi!

Včerajšnji večer med Zasavci mi je odprl ventil - življenja. Pristnosti, ljubezni. V zraku je bila domačnost, ki ti da občutek varnosti. Z njo sem dobila opomin, da si kompliciram življenje. Zato bom srbski projekt pospravila. Ne grem se tega. Ne potrebujem. Naj že pride konec leta, ko bo vse za mano. Da se lahko spet predam ljubezni in uživam v njeni energiji. Potrebujem sebe.

Nocoj sem si pogrizla nohte in vnovič pogledala film Gandhi.

"You are my best friend ..., " je rekla žena Gandhiju, ko sta uprizarjala njun poročni obred.

Ti si moj najboljši prijatelj. S tabo zaplešem preden zaspim. Tvoja ljubezen me spravlja v jok.  

Zasavska industrijska dediščina

Danes ob 18h je otvoritev fotografske razstave Zasavska industrijska dediščina, 2.del. Pred dvema letoma je bil prvi del. Sledi še tretji in potem zlata kolekcija. Razstavo prireja Fotoklub Hrastnik. K razstavi sem napisala spremno besedilo. Tole:



Ljubim to mogočno praznino


“Kam pa ti?”

“Na šiht.”

“Srečno!”

“Hvala!”


Ne morem mimo žalosti, ki me je prevzela ob gledanju teh fotografij. Kot vsak pravi Zasavc sem se zato napila, še preden mi je uspelo napisati prvo črko. Hitropotezno pitje za pisalno mizo je pripomoglo k intenzivnemu doživljanju spominov. Na teh spominih zdaj rastejo supermarketi in tudi cirkus tu najde svoj prostor. Pustim žalosti, da opravi svoje. Jo spodbujam, da prerase v bes. Hudiča. Kam gremo? Odvrtijo se mi utrinki preteklosti.


Očetove šihtne cunje se namakajo v banji.
Vonj po šmiru se mi zaleze v nos.
Po kosilu mu z iglo iz prsta izbezam špeno.
Te roke za sabo imajo tri šihte v kosu.
Več tednov, mesecev, let. 30 in več.
Gospodarstvo cveti, ljudje garajo.

Danes garamo, cvetovi so drugačni.
Nakupovalni vozički so naše ikebane.
Vanje vtikamo prigarane ljubezni.
Drejčnik Andrej odpira denarnico in šteje drobiž.
Hočem nazaj v svoje otroštvo!
Takoj!


Včasih se smukam okrog zasavskih industrijskih spomenikov. V svoji samoti so tako živi in mogočni. Sram me je pred njimi. Sram svoje površinskosti in instantnega življenja. Zlovešči občutki, ki zamajejo še tako krepostnega človeka. Zaradi njih, živih spomenikov, sem zapustila domače loge. Zaradi njih slednje vseskozi pogrešam. Živi mrtveci, zaboga!

Druga serija fotografij iz cikla Zasavska industrijska dediščina - če hočemo - lahko prikazuje prizorišče gledališke predstave. Stroji so scenski elementi in žaklji so rekviziti, ki čakajo, da jih igralci potegnejo v dogajanje. Predstava govori o spominjanju in pozabljanju. Po predstavi je zakuska na Kumu. Žur do jutra. Ko nas zbudi sonce in stopimo ven na travo. Ves svet nam leži pod nogami. Vidijo se Karavnake in vse tja do Zagreba seže pogled. Desetine nians zelene barve obsije zlato sonce. Zapojemo si eno. Kar tako, za dobro jutro. Če bi lahko videli krila angelov, bi človek mislil, da smo v nebesih.


In če bi lahko ponovno izbirala, bi se spet rodila v Zasavju. Nepreklicno. Ker ljubim to mogočno praznino. V meni je.




Pozdrav s spoštovanjem,
Tadeja Bučar


Vabljeni!

Pred vrati je bilo ...

... presenečenje. In to na notranji strani vhodnih vrat. V predsobi, takorekoč. Ko sem umaknila stojalo za sušenje perila. Martinček! Nova živalca v mojem domu. Na besedo ni ubogal. Grob do njega ne moreš biti. Za rep mi ga nekako ni bilo prijeti. Zavihala sem tepih in z njim bezala vanj. Še prej odprla vrata. Pa je stekel v drug kot. Mimo odprtih vrat! Pa sem ga le spravila na prag, a ni mogel čez rob. Padel je z njega. In spet odracal v prvi kot. Da me ni prijelo, da bi ga pohodila, bi se lagala, če zdaj ne bi priznala. Pa ne moreš. Bezanje s tepihom je prešlo v rinjenje proti izhodu, malce mu še pomagam s skokom / nizkim preletom praga, pa je. Spočije se na predpražniku, malce se še gledava, končno mi potegne, da zaprem vrata. Uf. Ma mi je malček srce poskočilo. Ker je bil na trenutke prav dinozavrski. Eto, tako ti je življenje na obalnem podeželju.

In tudi tako: Popoldan pride na obisk Uroš s finsko-armensko delegacijo. Spijemo kavo v Kroštoli. Ravno, ko izpluje navečja tovorna ladja, kar sem jih doslej ujela, naložena s stotinami kontejnerjev, ne moreš jih prešteti. Mar so izpraznili vso Luko? Toliko tovora ... Njeno ime: Ital Lirica. Omizju rečem: "All the heroin is leaving the country!" Lepo smo se imeli, angleščina mi je prijala. Bilo je kot na potovanju.

Vrnem se k delu. Mi kar gre. Kliče Irena od Jarota mami, da ima azarbejdžansko vino iz granatnih jabolk. "Sem ti prinesla,"reče, "toliko, da veš - domača naloga opravljena". Zlata je. Res je prinesla. Poklepetava še o Bakuju, glavnem mestu Azarbejdžana. Čez nekaj mesecev se bo preselila tja za nekaj časa. Komaj čakam, da se vidiva. Tudi ona je zlata mati.

S Srbi je bil danes dan zatišja. Matevž me je razsvetlil z iMacom, Marko z njegovo realizacijo in tako sem že v pričakovanju: iMaca na mizi. Kaj še?

Žalostijo me drobne ne-pozornosti. Kričeče male prošnje neuslišane. A je človek lahko ljubosumen na samega sebe?

Nova epizoda

Nekaj stvari je še v škatlah, ker rabim regal in pa mamino pomoč pri organizaciji novega bivanja. Bertoki, tukaj sem. 5 mesecev dvoživke med Ljubljano in Bertoki je bilo pravzaprav morija. Nikjer nisem bila zares. O čemer so pričale neizmerne količine prašnih bavškov v ljubljanski sobi. Ob nje smo trčili pri družinskem pakiranju. Mati, oče in jaz. Škatle in veliko vreč za smeti. Kakšno olajšanje, človek. Najlepše je metati stvari stran. In jih poklanjati. Pisalni stol, ki sem ga podedovala od VBGja je bil precej načet. Vertikalni železni nosilec je že pošteno žulil v rit. Zato oče stol oddrsa do kontejnerja. 15 minut zatem ga že oddrsata dva mladca iz komšiluka. Je stol odšel v novo življenje. Jogi Dormeo je odšel k staršem na vikend v Zagrad, prav tako pisalna miza. Gromozanska vreča oblačil k sestrini družini, TV, DVD in stolp takisto v Zagrad. Balkonska garnitura, podedovana od Sissy je šla na Irenin balkonček na Poljansko. Odslej bo naš balkonček tam.

Slovo od Ljubljane sem vzela v slogu relaksacije. Za pet ur in pol sem se zabubila v vodnem mestu Atlantis. 4 ure savn in 90 min tajske masaže s kokosovim oljem. Ignorirala sem gnečo, ki je na svojstven način praznovala praznik umrlih duš. Jaz sem bila pač sama. Iz telesa sem izganjala zle duhove, ki so mi že dodobra poškodovali fizis. Načrt je bil, da si v BigBangu kupim še nekaj DVDjev in si doma priredim filmski maraton. Mah, seveda ... Nakupovalno mesto je bilo včeraj kot pribežališče duhov. Nisem vedela, da na garaži CityParka obstajajo rampe, ki preprečujejo vstop. Plomba. Včeraj NIČ nakupovanja. Še dobro, da imamo bencinske pumpe, kjer med mnoštvom porno DVDjev najdeš tudi kakšen film vreden ogleda. Kupila sem 3. In še danes v Mercatorju 3. Zdaj pa me, tako značilno za nedeljo, že preganja nov delovni teden in filmi se mi odmikajo. Kličejo me projekti in prioritetne številke ob njih. Aghrrrrrrr ... Kdaj bom spet začela uživati v delu? Ko najdem spet svoj notranji mir, seveda. V torek obudim telovadbo, vpisati se moram na koprsko jogo, pa bo.

Jah, nič. Sem v pričakovanju tega novega življenja. Hudega mi ne bo. :)


P.S.:
Tadeja Bučar, Bertoki, Arjol 9, 6000 Koper.