torek, 30. september 2008

Steklenica se je raztreščila po tleh

Danes je bilo na Obali zelo sončno. Ko sem popoldan zakorakala ven, me je sončna toplota zelo presentila. Prijetno, seveda. In tako odidem do NLB-ja, ker me zanima par stvari. Na moje vprašanje se mi gospa za pultom porogljivo zasmeji. Moje vprašanje je evidentno neumno. Zahvalim se ji za odgovor in pokomentiram, da res ne vem, kaj je bilo tu smešnega ... In res ne vem. Še vedno ne. Potem se sprehodim proti palmskem drevoredu. Koprske palme so mi fenomenalne. Jesen jih ne prebarva. One so vedno poletje. Ko s kotičkom očesa na drugi strani ceste začutim neko sunkovitost. Zasučem glavo v desno in dva moška strahovito pahneta tretjega v drobno uličico med hiše. Kričita nanj, da naj dvigne roke in ga pribijeta z obrazom k steni. Napadu se pridruži še četrti moški. Napadenec iz roke spusti steklenico, ki se raztrešči po tleh. Gledam. Nič mi ni jasno. Ma kaj je človek napaden? Mislim, a bomo poklicali policijo? Toliko sem že dozorela, da se ne umešam in rešujem napadenca. Kjer stojim so klopi. Na njih se martinčkajo starejši občani. Gledam njih, če so sploh opazili, kaj se dogaja čez cesto. Še zdaj ne vem, če so. Ali pa so teh prizorov navajeni in jih ne vznemirjajo več ... Bulim v to agresijo, ko zagledam za pasom revolver. Njegov lastnik pa ravno zlaga - hja, policijsko značko. Napadenec je bil napaden od policistov v civilu. Madoniš. Svašta. Pripelje avto, zablokira uličico, jaz grem po solato in paradajz na tržnico. Ob povratku je prestopnik že vklenjen v lisice. Moje življenje gre naprej svojo pot. Proti parkirišču. Sedem v avto in vidim marico, ki potuje v smeri prizora, kriminalistične akcije. Kasneje izvem, da je bil najbrž diler. ... No, bojda je v Kopru narkoscena strahovita. In tudi trgovina z ljudmi ...

nedelja, 28. september 2008

Kje so naše ladje?

Ma kaj veste, da na teletekstu naše državne TV obstaja rubrika Kje so naše ladje? Spremljam jo že več kot desetletje. Tu in tam. Zanimiva rubrika. Nasploh se mi zdijo ljudje kot mornarji oz. pomorski tehniki, pomorski inženirji, pomorski delavci, kapitani in te stvari - zanimivi. Zaradi načina življenja, ki ga imajo. Pomorščaki, pač ... Gredo na morje, čez gromozanske valove, plujejo par mesecev, stopijo v pristanišča širnega sveta. Obplujejo dežele, brez da bi vedeli, kaj te dežele so. Večinoma o deželi spoznajo pristaniške kurbe. Jih plačajo, preživijo z njimi maximalno kakšen teden. Jim plačajo bivanje, coca-colo, sex. Potem gredo naprej. Upajoč, da so v svoji omami uporabili kondom in ne fasali HIV. Če pa že, pa najboljše, da zakupijo celoten regiment piva in ostalih žganic v ladijskem baru. In ker ne vedo ali so fasali aids ali ne, vedno kupijo vse iz bara. Vsak izmed njih časti vse izmed njih v imenu skorajšnje smrti. Oni so do konca. Vsi so alkoholiki. No, njihove pogube, v poskusu vseh resocializacij - ne bomo vzeli v obzir. Večina njih se izgubi. Jih v Italiji zaprejo zaradi prekupčevanja heroina ali pa se zapijejo do najnižjega socialnega dna. Umrejo zaradi ciroze jeter ali overdosa. Vmes pa zaslužijo veliko denarja in so brez vsekakršne odgovornosti. To so pomorščaki.

Nocoj sedim na pivu v koprskem kopališču in opazujem ladjo, ki jo vlačilec parkirava. Ladja je več kot gromozanska. Po moje ima enih 60 metrov v dolžino, 20 v višino, širine ne vidim. Tema je. Ne se zajebavat. To gre zdaj v našo luko. To je čez pol Slovenije. Potem se na poti domov zapeljem čez luko in srečam 2 križarki. Tudi njiju mora nekdo peljati. Tudi njej mora veliko mornarjev pomagati, da se parkira. Nebogljene Godzile so te gromozanske ladje. Same ne morejo nič.

Gledam v morje. V temi je edina razlika lesket zvezd na površini. V tej situaciji edino to loči morje od kopnega. Lesket je, lesket ni. Ne spomnim se, kdaj sem s to pozornostjo opazovala voz (mali ali veliki ne vem) na nočnem nebu ... Z malo domišljije on lahko odseva v našem morju ... Ljubim te. Pa če ti je to všeč ali ne.

Končno spet v miru

Bertoki. Zakon. Spet diham. In tudi jeza se je pomirila.

Spet vidim knjige na polici, ki se povabljajo v naročje.

Občutno topleje je kot v Ljubljani. Še vedno lahko mirno sedim na terasci ali pa na kavču pri na stežaj odprtih vratih.

Vzamem si čas in razmišljam o čustvih.

Pospravim posodo, priključim printer, razpakiram umazano perilo. Pripravim si koledar in list papirja, da organiziram delovne prioritete prihodnjega tedna.

Razmišljam o novem letu in njega počitniških dnevih.

Čez pol ure imam sestanek za beograjski projekt. Ležem na kavč in globoko vdihnem. Že dolgo, dolgo se nisem posvečala dihanju. Komaj čakam, da spet začnem z jogo.

Mirno je.

Odvzemi drugemu moč

Ve se, da je lažje govoriti kot narediti. Nekaterim pa nam je še lažje pisati kot govoriti. Tako si v glavi velikokrat pišem govore, ki jih namišljeno recitiram osebi pred mano. Zrem ji v oči in ji jasno, glasno, artikulirano povem, kar ji gre. Vse. Takrat se zdim sama sebi zelo kruta. Resnica pač boli, vemo ... Zato se ti govori nikoli ne zgodijo zares, a verjamem, da se z njihovo močno vizualizacijo stvarstvo obrne v smeri povedanega. Če v mislih dovolj časa ponavljaš eno stvar, se bo ta začela tako obnašati.

Vas kdaj kdo spravi v slabo voljo? Sicer vemo, da se v slabo voljo lahko spravimo le sami. In da je lastno počutje odvisno od nas samih. Dejanje drugega me zato ne more spraviti v slabo voljo. To si ponavljam v glavi. To si daj v glavo, bi rekel moj oče.

Odvzemi moč drugemu, odvzemi mu vpliv nase. Težko, vem, a se da. Sploh če boli ... Ker sem rahlo mazohistične narave, mi bolečina prav prija in težko se od nje poslovim. Vem pa, da ona ni noben življenjski biser. Zato bi se je zdajle lahko oklenila in jo držala do konca. Lahko bi pustila, da dejanje drugega posrka moje srce, ga razcefra na koščke in jih potrosi v že tako onesnažen potok.Bebec, S preprostim korakom je izbrisan moj obstoj. Danes pač lahko nek klik povzroči socialno smrt za nekoga. Recimo, pridružiš se skupnosti na FaceBooku in nihče od dodanih prijateljev te ne potrdi. Bang in ne obstajaš. Nekdo drug stisne gumb Ignore in možnsti za obstoj gredo po zlu. FaceBook mi gre na živce, ker iz ljudi dela lažnivce. Oz. ljudje FB uporabljamo za svoje laži. MIrno lahko lažemo. Sploh je glavni keč, da lahko druge nateguješ. Vedoč ali nevedoč, da nateguješ zgolj sebe. FaceBook je idilična laž. Super poligon za ustvarjanje svoje zlagane podobe. Super poligon za konstantno samopromocijo slehernega posameznika. Sodelujem zato, da vidim, kaj se dogaja. Danes sem videla eno veliko, gromozansko, grozovito laž. NIsem ji dodala commenta. Rajši sem napisala ta zapis. Kajti tudi jaz na FaceBooku lažem ...

V kotičke oči mi pritisnejo solze. Ko jih začutim, nimam razloga, da jih spustim preko veke. Jaz vem, kaj je v srcu. Obkljukan kvadratek na virtualnem vprašalniku ni dovolj mesen, da bi mu dovolila postati realnost. Moti me le to, da je tudi virtualnost realnost. Kaj si umišljam? Kaj je bolj res? Nazadnje pa - kaj je to sploh važno? Kakor se obnašaš do mene, to dobiš nazej. Ignoriraj me, ignoriran boš. Zakon narave je pač tak.

Odvzamem ti moč in počutim se fajn.

sobota, 27. september 2008

Ležiš in zreš skozi okno

Listi so se še krepko držali na vejah. Izgleda, da je to neko poznojesensko drevo. Do našega nadstropja je kakšnih 10 metrov. Konkretno drevo je.


Med fotografijami iz Prage se najde tudi ta.




Včeraj smo praznovali 15. obletnico mature. Čustveno prevzeti smo se potapljali drug v drugega. Kako smo si različni. Fantastično je bilo. Evo nas, class of '93:




... Smejati se je treba, ni druge ... :)

petek, 26. september 2008

Ko vlak postane avtobus

Ja, tudi Avstrijci niso več to, kar so bili ... In tudi njim se zgodi, da popravljajo štreko. In tako se vožnja z vlakom prelevi v vožnjo z avtobusom. So nas z vlaka naložili na poštni bus in tako peljali nadaljnih slabih 5 ur. Pa nas dali nazaj na vlak. Na avtobusu pa človek ne more udobno zasmrčati, zato se igra s svojim prečudovitim novim roza fotoaparatom. Saj ga že poznamo, a ne? :) In nastale so te fotke:









četrtek, 25. september 2008

I'll be back

Ja, brez skrbi. Ne joči za mano, Praga. Vrnem se. Kmalu. Za dlje časa. O, ja ...







torek, 23. september 2008

marjanka in malovanka

fotosešn včeraj po koncertu in kdaj vmes ter tudi kdaj drugič. :)

video

Coldplay My Way













Praška razglednica

Greetings from Prague.





































ponedeljek, 22. september 2008

Astronomic Clock

Truma turistov bolšči ob uri v uro, ko bo 12 apostolov odhodilo svoje. Midve pijeva mohito. Pod uro.



Pogledali sva tudi Dalija. Zopet me je presenetil. Poleg so bile fotografije Vaclava Chochole. Po češki večerji sva se sprehodili po nočni Pragi. Res lepo. Med drugim lahko naletiš na ljubko srališče galebov:

video

Pa lahko noč. Utrujena sem. Bolita me zunanji strani podplatov. :)

nedelja, 21. september 2008

Zaljubljena v to mesto

Na prvi utrip me je dobila, Praga. Potepanje po mestu, kljub mrazu čudovito. Dobili sva karte za Iggy Popa. Rokerska legenda, večni otrok, ki se že pri drugem komadu vrže z odra. Pri petem pa na oder povabi ljudi, da z njim poskakujejo po odru. Potem se na ves glas dere: fuck ... shit ... fuck ... shit ... I'm pissed off ... in .. I am in love. Ja, tudi stari rokerji ljubijo. Jaz pa tudi. Vedno bolj in več, pa čeprav mislim, da več ne gre. Pa gre. :)

























sobota, 20. september 2008

Praga

Pa sem dočakala to Prago.



Vožnja z vlakom je bila super, sploh tista dobra ura vmes, ko so nas Čehi naložili na avtobus, za eno dinamično epizodo. Namreč so popravljali štreko in vlak Jožeta Plečnika nas je izpljunil na avtobus.



Lepa vožnjica po podeželju.
Potem metro.



... in stik s prvim Čehom, ki je žical za cigareto. Bokser, ki je prebunkal 2 hlapca. S povito roko, zatečenimi očmi, astmatik - lepo prosi za čik.

Namestitev. Spanje. Jutro. Počasi, počasi, ... Turistični ogled, potepanje po mestu, zvečer pa na prizorišče koncerta Iggya Popa, morda še dobiva karte. Iggy bi bil lepa uvertura v ponedeljkove Coldplaye. Lepo.

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.