Iz Zasavja po študentskega oskarja v Amjariko ...

... je odšel dragi prijatelj Matevž L. Scenarist, režiser, bloger in - serviser mojega Maca. V nedeljo mi je mojo črno kišto pohitril za vsaj 3x, potem pa še plačal kavo. Tri dni potem me pokliče in pove, da je nominiran za študenstkega oskarja z njegovim diplomskim filmom Vučko. Ravno ko sem v Leclercu izbirala konzervo čičerike. No, saj kaj veliko izbire ni. Obstaja samo ena vrsta konzerve in ta je tudi za družinske potrebe predimenzionirana. Tako sem bila primorana kupiti pol kile čičerike. Ne vem, kaj bom z njo. Mogoče jo po odprtju dam v skrinjo. Nasploh je Leclerc zelo slabo založen z zdravo prehrano. Saj ne, da so konzerve zdrava stvar, ima pa čičerika nizek glikemični indeks in je zato prijazna telesu.

In tako se tam pri čičeriki zgodi - oskar. Jeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!! Bravo, Matevž! Slovenija se je po Cvitkovičevem Kruhu in mleku spet postavila na zemljevid svetovne kinematografije. Pa da se ne bi slučajno kdo oglašal s kakšnimi kandidaturami za tujejezične oskarje in podobnešemaste kvalifikacije. Sicer vsa čast filmarjem za nadnaravno delo, ki ga opravljajo, ampak ... Matevžev Vučko je čisto pravi nominant za študentskega oskarja!!!

Novico o nominaciji med drugim najdete na Matevževi spletni strani, na teletekstu TVSLO stran 403 in portalčku nacionalke.

Hawk. :)

PS: Danes sem na banki odprla začasni račun, na katerega v ponedeljek nakažem ustanovni kapital za podjetje tadejab d.o.o. . Hehe.

Pegi & Bjorn

V hribih nad Trbovljami domujeta. In sta povsem različne sorte. Na pogled ju človek ne bi skupaj dajal. Nikoli si ne bi mislil, da sta si naklonjena. Kaj šele, da se skupaj igrata in sploh bivata v sožitju.

Predstavljam zanimivo, nenavadno in ustaodpirajočo ljubezen med Pegijem in Bjornom. Pegi je vietnamski pujs, Bjorn je pes. 

Imata se rada. Vse dokler Pegi Bjornu ne najeda preveč. In dokler njegova spolna sla ni tako sakramensko neustavljiva. Smešno je videti, kako črn prašič naskakuje psa. In zato mora Pegi odpujsati v svoj ljubi svinjakec... Dovolj, Pegi, pojdi domov!

Ne me pogrešat

Ne me pogrešat.

Ne me pogrešat.

Ne me pogrešat.

Ne me pogrešat.

Ne me pogrešat.

Upam, da me pogrešate, k bolj švoh pišem ... :) Nimam motivacije, ampak prihaja, prihaja, prihaja, jo čutim ...

Bodi pogumen, človek.

Image by Richard Mushet via FlickrBalkonček je prava meditacija. Savske mafije ni na dvorišču, zato je okoliš prijetno netih. Semafor v daljavi sveti z rdečo, čutim napetost, ki se mi je nabrala pod desno lopatico. Avtopsihoanaliza dobro poteka, zelo me stabilizira v zmedenosti, katere del sem. Nisem humorno razpoložena. Bolj sem poslušalka. Črpam strast drugih. Lepo je, ko pustiš energiji drugega, da se steka vate.

Po zares dolgem času sedim na kavi v mestu. Tam pred Metalko si na ratanskem sedežu pogrnem svoj oltar. Slušalke v uho, play lista: mellow. Ljudje se premikajo po melodiji, ki jo poslušam. Umaknem sončna očala, da me lahko vidijo v oči. Nihče se ne zmeni zame, vsi pa nastopajo v moji predstavi. Policijski avto z odprto sireno na sovoznikovem sedežu prevaža zdolgočasenega policaja, brez kape, naslonjenega na šipo, z roko si podpira brado. Prav nič se mu ne dogaja v življenju. Ali pa je tako bogato potopljen v svoj fantazijski notrani svet, kaj pa vem ... Na svetlobnem panoju nad ploščadjo z vodnjakom se predvajajo sramotne reklame. Za turistično agencijo Palma nas navdušuje masturbirajoča dečva, za odškodnine v prometnih nesrečah nas vabi zeleno jabolko z obližem, za zabavne dogodke v Hitu Kranjska Gora nas prepričujejo trije pari različnodimenzioniranih bosih stopal, ki s podplati navzgor kukajo izpod odeje, za neizmeren užitek ob tradicionalnih slovenskih jedeh v Šestici pa prepričuje surova riba na krožniku ... Oglaševalci se ne zavedajo kroga misli, ki ga povzročajo s to abotno ikonografijo. Dan je lep. Toplo je. Kava je dobra.

Dan zaključim na večerji v čast uspešnemu projektu. Odlična hrana, super družba. Moj svet pa poteka drugje. Sem tam, a živim drugod. Hranim se spomini, ki me mravljinčijo. Hvala za domišljijo. Hvala za pogum.

Pogum ni neum. Pogum je strateško impliciranje lastnih hotenj. Strategija pa se odvija sproti. Sledi srcu, pa je.

Ponoči sem pekla torto ...

... in prav fajn mi je ratala ... *t

The Secret

Image via WikipediaKdor je videl film, ve od kod mi inspiracija za nocoj. Jaz sem film pogledala prav nocoj. V odlični družbi z SS-ovkami. Film je ezoteričnega, trendy pop-psihološkega žanra. In resničen ter po ameriško praktičen s strokovnjaki (fiziki, meta fiziki, kvantni fiziki, psihologi, pisatelji, filozofi, feng shui eksperti, vizionarji, avtorji, čudežniki) in njihovimi osebnimi zgodbami. No, vsaj jaz ga priznavam kot resničnost. Govori o moči misli, o tem, da smo vsi in vse energija, pod črto o tem, da to, o čemer razmišljaš, prikličeš nase.

Če razmišljam o tem, da se bom zredila - se bom. Odvisno kdaj, ampak se bom. Ker bo vse stvarstvo stremelo k temu, da se moja misel ostvari. Zredila se bom, pa če prej crknem od lakote. Če me je strah, da se bom zredila, se bom zredila - od strahu. Če razmišljam o tem, da se ne bom zredila - se ne bom. Če razmišljam o tem, da bom zdrava, nasmejana, polna življenja, razumevanja in ljubezni - bom. Pa če bom debela ali vitka.

Zelo težko je vsak dan sproti ukinjati vse NE-je. Vsak dan, vsak presneti dan jih je vse polno. Pri tem mislim negativnosti v najširšem smislu. Pa čeprav vemo, da se vse zgodi - zaradi DA-jev. Zaradi pozitivnosti akcije. Vsaka akcija je pozitivna, ker dodaja nekaj k nečemu. Tudi če je negativna, je pozitivna. A je sploh jasno, kaj pripovedujem? Hm. Skratka - gre za to, da misli proizvajajo akcijo. Od akcije so odvisni dogodki. Od dogajanja je odvisno stanje. Če zavestno sprožamo pozitivne, dobre, fajne, zabavne, prijetne, ljubeče (itd.) misli, proizvajamo prav takšne stvari. Ko gre dobro, gre dobro, nimaš kaj. In dobro gre lahko vedno. Prelisičiti je treba NE-je in hitro najti njihove DA-je in tako se zgodi. Tako bodi!

Si - kar misliš. Misliš - kar čutiš. Čutiš - kar veš. Ne vem, ampak mi preprosto samo smo. In kar smo, počnemo sami.

The Secret uči načelo: ask, belive, recieve.

Hočem ljubezen, verjamem vanjo, sprejemam jo. Za vse je dovolj vsega, brez skrbi. Najprej pa se je treba odločiti, kaj hočeš. Zdajle. Mislim - kaj hočeš zdajle? Sok, pomarančo, počitnice, hišo, ženo, otroka, nič? Prav. Pripravi se, prihaja ... Le začutiti je treba.

Moj oče bi rekel: Vse še bo, samo nas ne bo. In mati bi dodali: To, kar veš in znaš ti - veš in znaš samo ti in nihče drug. Hvala sestri Darji za film, končno sem ga pogledala. Rada vas imam.


PS: Vse najboljše. *t

Jaz biti angel

Image by Th♥mås Lǔ ~ 24th & 27th in Singapore via Flickr"Kaj pa ti?" me je vprašala zlata ribica. Bila sem 187. v vrsti in zlata ribica je bila že pošteno utrujena ter brezvoljna. Čudilo me je edino to, da je tako zmahana že ob 8h zjutraj. Draga moja, res imaš težaško službo.

Poslušala sem tistih 186 želja pred mano. Tokrat ni bilo grosističnih ponudb po 3 želje na glavo. Nak. Vsak samo eno.

"Jaz bila bi le angel rada," ji zaupam. "Kaj hočeš krila, ali kako?" me vsa znervirana beza dalje. "Ne vem ... Angel ... To bi morala pogledati v priročnik, ker se ne spomnim šifre. Za krila pa vem. 23 88 76A 38X. Hočeš to?" Zmede me. Mar za angela potrebujem krila? Kako da zlata ribica ne ve, ne zna, ne zmore? "Veš kaj," je naenkrat vsa vzhičena. "Daj ti prevzemi mojo službo za danes, pa si sama izpolni to željo. Jaz grem na dopust. Hvala ti, angel si."

Človek mora svojim željam narediti prostor. Drugače se ne izpolnijo. Največja težava pa je v tem, da uresničenih želja ne prepoznavamo. Ker nas um stiska v kalup in tako prehiteva dogodke, da tistih, ki se ravnokar dogajajo sploh ne uvidi. Vse imamo pred nosom, le videti je treba. Videti s srcem.

Ja, tako sem tistega dne postala angel. Zlata ribica je pač šla na zaslužen dopust.

Sneg vs. dež

Dežuje. Ko bi le imela čas, da prisluhnem dežnim kapljam. No, saj čas imam, ampak nameniti ga moram drugim rečem. Po načrtu je nocoj delovna noč. Da odpikam te scenarije za risanke in basta. Prvi v sezoni 2 nosi naslov Gosenica Tinka na snegu. Pisala bom o snežinkah, sneženem možu, sankanju, kapi in šalu, snežnih kepah in ledenih svečah ... In ko razmišljam o snegu ter sneženju, ugotovim temeljno razliko med dežjem in snegom.

Sneženja ne slišimo. Sneg se vedno prikrade potihem, zaznamo ga šele, ko ga opazimo. Dež pa je glasen. Lahko celo ropota. Zaletava se v okna, tolče ob okenske police. Sneg nikoli.

Eni ljudje smo bolj kot snežinke, drugi smo bolj kot dežne kaplje. Ali pa smo vsi oboje in smo kakor kdaj.

Blaženi

Ne vem, kdo bolj. Starši, ko dobijo otroke ali otroci, ko dobijo starše. V kratkem bodo rodile 3 prijateljice. Dve prvič in ena drugič. Mene otroci pomirjajo. Ko imam v rokah detece, mi je dovoljeno vse na svetu. Nekoč sem rekla, da bo imeti svojega otroka moj največji projekt. To bo moj največji, najzahtevnejši, najbolj eksperimentalen, najbolj inovativen in ustvarjalen življenjski projekt. In tudi budžet bo največji. Doživljenjski in jaz bom sponzor.


Zadnjič sva se takole stiskali z Vijolo. Punčko, ki jo lahko srečate v dokumentarcu Vprašajte mene, ko je briljatno odigrala vlogo spečega dojenčka. Pol leta potem že šarmira vso okolico. Kjer se pojavi, se vse zavrti okrog nje. Navila me je okrog prsta in jaz njo. Z brbljanjem po vratu je postala mehka kot pero, dihanje se je umirilo, naslonila se mi je na ramo in bila blažena. Seveda - jaz tudi. Kako ne bi bila s to lepoto na ramenu.

Tudi moje delovno življenje se trenutno precej vrti okrog otrok. Za Pampers pišem scenarije za 7-minutne risanke z gosenico Tinko. Tinka na morju, Tinka v sadovnjaku, Tinka v mestu ... Iz preučevanja sadovnjaka sem spoznala čebele samotarke. Čebela samotarka v majhno luknjico v zemljo ali les nanosi cvetni prah, ki je hrana za bodočo čebelo. Na cvetni prah položi jajčece in luknjico zapre. V eni sezoni pripravi nekaj deset takšnih luknjic. Tako je njena skrb za zarod končana. Čebela, ki se izleže, nikoli ne vidi svojih staršev. Starši nikoli ne vidijo svojih otrok. Ja, tako je pri čebelah samotarkah. Perfekten naslov za filmski scenarij. Čebela samotarka. Zveni precej evil.

Koga bolj boli? Otroke brez staršev ali starše brez otrok?

Vsepovsod je ena sama ljubezen.

Otišinjeni trenutki

Image by { Eli } via FlickrGlava je prazna. Do danes zjutraj sem bila kot koncentrat. Intenzivno sem opravljala svoje delovne naloge. Ob 18h sem skočila na jogo in potem - razpust. Za ta teden sem opravila.
Nihče pač ne teži dovolj, da bi jutri še kaj postorila. Se bo pa ekstremno teženje začelo v ponedeljek, kar že vem. In to ne pomeni, da bom jutri naredila kaj vnaprej. Nopy. Petek bo na off. Nekam v kot bom posadila čivavo, da straži. In potem bom nekaj ur uživala v sreči, da sem na svojem. Kar mi daje občutek učinkovitega gospodarjenja času, ki mi je dan. Delala se bom, da nimam dela, pri čemer bo večina ljudi, ki jih poznam, delala. Za nekoga drugega. To mi ni prav. Ni prav, da kdorkoli dela za kogarkoli drugega, ki ni on sam. Pa tudi če ima fajn plačo in super delovne pogoje. Še vedno nekdo drug upravlja z njegovim časom, vedenjem, miselnim tokom. To je klinc.

Ljudje delamo čuda in čudne stvari zaradi denarja.

Enotedensko nebloganje je dobro delo. Pustilo mi je čas za notranja potovanja. Ki se niso zartikulirala nikamor ven. Le notri so ostala. Nič ne rečem - bolelo je. Zelo. Smejala sem se tudi - brez skrbi. O, spoznala sem se spet v novi luči - tudi to. Eksperiment samoopazovanje tako - zaključujem - poteka zadovoljivo. Prehrana je uravnotežena, blato brez posebnosti, alkohola in opijatov ni, zmedena sem ravno primerno, da mi gre življenje v nevednosti solidno od rok.

Nič ne vem. Razen tega, da ti moja odeja pristaja.



Povzetek zadnjega tedna:

• Balkan je naporen. Vesela sem, da je konec projekta. Okrogla miza mi je bila muka, ker je moderatorka premalokrat opazila, da ima ob svojem mikrofonu 5 gostov. Čakala sem, da tista ura mine in moderatorki gledala pod prste na njen papir. Ko je prišla vrsta name, sem nekaj odblablajala. Rekla sem, da je strpnost kot družbena vrednota zame pasivna in je le opazovalka brez akcije. ... Naporno.
  
• Prizadane me, ko mi meni zelo pomemben nekdo da vedeti, da njemu nisem nič posebnega. In mi to pove z veseljem, saj podeli svoja nesramna čustva z mano. Jebeš iskrenost. ... Sicer pa je to le moja percepcija in bog si ga vedi, kaj je tisti drugi mislil, hotel od mene. Morda nič. Je pa bolelo. Še zdajle, če podoživim ...
  
• Jack Johnson je izdal nov album: Sleep Through the Static - super je. Tudi Matt Costa: Unfamiliar faces - ni slab.
• Doma imamo indijske oreške iz Afrike.
• Na Škrabčevi domačiji je zelo lepo, Mare je obrnil novih 365.
  
• Odpovedala sem nastop z Umekom na Dnevu elektronike. Nisem to jaz. Nisem jaz neki performer, ki se najboljše počuti na odru. Jaz sem tisti performer, ki se odlično počuti, ko unemu na odru napiše kaj naj tam počne.
• Z otoplitvijo se je prebudila tudi savska mafija na našem dvorišču. Spet kvartajo na havbi avtomobila. Iz njega šopa turbo folk muzika. Ljubi moj Balkane, tebe nikad kraja.
  
• Znam butasto gledati.
  
• So trenutki, ko ne rabim besed. Ker me človek, ki je ob meni - otišini. Nebeško.
  

Danes smo na jogi vadili smejalno pranajamo. To pomeni, da se smejiš. Vsi skupaj se smejimo. V tem vrstnem redu zlogiranja: ha-ha-ha, he-he-he, hi-hi-hi, ho-ho-ho, hu-hu-hu, ha-ha-ha. Res je smešno. :)

Vem

Včeraj je bila sreda. Jaz pa nič napisala ... Bom, bom kmalu.

Grem na bloggerski dopust

Image via WikipediaVrnem se prihodnjo sredo.

Ker imam pisalno blokado in se mi piše same pizdakaste in hujskajoče in kregajoče stvari, je bolje, da tega ne pišem. Ker ne želim širiti negativne energije, še najmanj pa poslušati sebe, kako jamram - odhajam na dopust. Ne bom pisala.

Pozdravčk,
t.adejab.

Smo zreli dovolj, da prevzamemo odgovornost?

Naslov te objave mi gre na bruhanje. Zrelost, odgovornost in vsi ti podobni konstrukti sodobnih civilizacij, ki se za to razglašajo. Kaj je zrelost? Kaj je odgovornost?
Eni to enačijo s starostno dobo, ki jo imamo v tuzemstvu, spet drugi to pogojujejo s prevzemanjem služb, rojstvom otroka, nabavo kredita, prenehanjem žuranja, ... Pa ti? Kje se najdeš v zrelosti in / ali odgovornosti?

Trenutno se mi je ta zgodila pol ure nazaj v avtu, ko sem povsem prisebna šofirala svoj preljubi avto (ki ga imam na leasing že skoraj 3 leta in prejšnjega sem imela 5 let na kredit). Popadlo me je to, da se od mene - ker imam izpit za avto in sem zato zakonsko certificiran šofer - pričakuje, da vozim po predpisih. E. Pa nisem. In redko, da me predpisi ujamejo ali jaz njih. Jebi ga, omejitve hitrosti so krute, desno pravilo izpušča očesno komunikacijo, pešci so včasih suicidalni, kolesarji mislijo, da so Highlanderji, zgodi pa se tudi blindirano misleči roler ... Ja, štekam. Ampak ... Nocoj sem iz centra LJ do Savskega naselja kar precej vozila po levi strani. Če že nisem tam vozila, sem o tem vsaj razmišljala, da bi. Ura je bila pozna, nobenega avtomobila nikjer in tudi Vilharjeva je v nedeljskih nočeh (večkrat dokazano) osamljen kos asfalta, zdolgočaseno mrtvo bitje, platfroma materiala, pustoba in dolgčas ... ki kliče po dogajanju in prekoračenju meja ... Eto. Zakaj me nocoj niso ustavili organi oblasti in mi vzeli ta roza certifikat? ... Lahko jim omenim, da me je držala slika, kako na Navje zapeljem z avtom, parkiram ob grobu kakšnega pomebnega slovenskega literata, prižgem čik, se z njim pomenim, kar me okrog njega mori, in pičim dalje. Zakaj mora zdaj to zveneti kot sajens fikšn, ko pa je tako življenjska in realna in normalna stvar.

Zato, ker smo podaljški pravil. In ker edino tako lahko funkcioniramo v navidezno urejenem kaosu. Ali kaj? Sem usrana do potankosti, me je sistem z vsemi kaznimi že spreobrnil v poslušnost, se obnašam kot se od dame pričakuje in spodobi? Mar to želim sama? Sem prilagodila obrambni mehanizem? Sem zrelejša in odgovornejša? Kaj sem?

Le na balkončku sedeča piska tega bloga, ki se huduje nad ponedeljkom, ki je pred njo ... A veš, da z njim prihajajo nove interakcije, nova komunikacija z ljudmi, novi dialogi, situacije, priložnosti, dejstva, izzivi ... Ona pa ... Bi le tu sedela. In bila. Kot je rekla Vera Jergović: Ona ne pije. Ona se ljubi s čašom. Ima samo jedno oko puno suza. Okrene se. I ne vidi lica, koja je ostavila nasmijana.

Jaz dodajam: Ona se ljubi ...

Kaj bi lahko nastal nek družbeni red, v katerem bi človek le ljubil samega sebe in to bi bilo to?!
Preveč Žižka in okus Hegla ... Resnica in Marksizem. Jaz pa ... že vem. Zase, sigurno. Mar mi lahko, jebeno dopustiš, da te ljubim v vseh svojih oblikah. Da ti to lahko dajem kar naprej, ko se mi zahoče. Da sem lahko sama, takrat, ko te pravzaprav najbolj ljubim in vse, kar potrebujem, je le to, da ti to veš. Kitajska modrost pač pravi: jaz vem, da moj sovražnik ve, da moja vojska raste.

Temperaturometer kaže 4 stopinje po Celziju. Od nekje je zadišalo po pečenju, ki še najbolj spominja na palačinke. Na balkončku sem. Nimam razloga za spanje. Zaenkrat mi to ne predstavlja potrebe, luksuza ali privilegija . Oj, da se spomnim, ko bo ta želja v igri ...

Jaz bi zgolj rada, da se ljudje več hecamo. Da razumemo šalo, ki je podana v trenutek. Da je lahko ruganje vzeto kot sprostilni moment. Da se moje pizdakanje in pritoževanje razume kot zabavo. In da je vsaka moja beseda vzeta kot pozitivno konstruktivno dejstvo (mar je lahko dekonstrukcija pozitivna? mar je tudi pozitivnost tako zajebano dekonstruktivna?). Mar hočem preveč?

Kar že dlje časa opažam. Je to. Da se ljudje premalo sproščamo. Da preveč jemljemo stvari zares. Da zares so samo zdravje in otroci. Da v sogovorniku vse prevečkrat vidimo iskalca svojih napak. Da vse premalokrat vidimo, kaj bi lahko izvedli bolje. Da vse prevečkrat vidimo česa nismo naredili. Da nas napaja skrb za šibkejše. Da nas žane fikcija, da smo močnejši. Da me prijateljeva težava napaja. Da me moja lastna sreča spravlja v skrbi. Da me tisto, kar je lepo - frustira.

Da ... - v tem trenutku je začelo deževati ... Ornk se je uscalo, da se razumemo. In jaz sem na balkončku. Zavita v dekci. Tudi malo me ne zebe. Dež ropota po teh valovitkah. In nekje na tem planetu prosijo za dež. Da nahranijo njihovo zemljo, da ta rodi tisti krompir, žito ... Evo mene. Prav to. Jebi ga, stari, pri meni dežuje. A ti dam malo vode? Sploh ne sprašujem ... Tukaj jo imaš. ... Ampak, vprašanje za absolutno svobodo: Da ne rečem za milijon € - bi jo tudi ti dal meni, če bi jo imel ti in jaz ne? ... Veš, tudi brez tega odgovora, ti jo dam jaz. No frks. Vzemi, napij se. ... ... ... Veš pa, kaj te sprašujem ... Isto, kot zdajle sebe izprašujem jaz. Only yourself bless yourself - take responsability - ... take your chance of being yourself.

:) t.adejab.

ps:
Najprej - brez zamre, dejstvo je: tole, kar sem napisala, Zemante ni bilo nikjer. ... Ej, za ta post sem hotla slikco. Zemanie nikjer. In če ravno dojemam, da je Zemanta angleško poslušna, ker - kot sem - piska v slovenskem jeziku - mi Zemanta zelo malo pomaga, sa je tako interantional, da tud mal ni slovenska ... Kako naj kot Slovenka, ki piše stvari nablogu, čim boljpe ponuca Zemanto? Eto, to je vpršanje ...

Vsa naša življenja

Image by :: Gab :: via FlickrPreden sem se spravila k tipkam, sem razmišljala o čem naj teče beseda. Bil je zelo lep, v materialnem smislu - uspešen, dan. Duhovno ne vem, če sem kaj pretirano rasla ...

Razmišljala sem, da je vrednotenje in sojenje idejam morda treba gledati iz drugega merskega sistema: namesto slabo-dobro, lahko poskusimo z narobe - prav. Se pravi, da v osnovi nobena ideja ni slaba ali dobra, ampak je ideja lahko samo prava ali napačna. Ker na idejo gledam kot na rešitev nekega problema, se mi zdi, da je tako bolje. Ker slaba rešitev tudi ni primeren termin, saj slaba rešitev pač ni rešitev. In je posledica napačne in ne slabe ideje. Je posledica tega, da ideja nečesa ni rešila ... itd., itd., itd., ... No, toliko o filozofskih momentih tega dne.

Kot naročeno pa sem pred nekaj urami dobila na mejl printscreene dogodka Dan elektronike, ki se izdeluje za blagovno znamko 16 05. Elektronska muzika bo imela svoj praznik v Križankah, 17. maja - že drugič - ... ali: kot vsako leto. S promoviranjem dogodka se je že začelo in takole zgleda planetarno oglaševanje na obcestnih (ha-ha) plakatih v paralelni civilizaciji Second Life. Tam se bo zgodil tudi pre-party, kamor vas vabim na eno avatarsko mingljanje.

Človek in njegove alternacije

Image from WikipediaSe ti dogaja, da ne veš kam umestiti človeka, ki si ga srečal? Ja, se zgodi ... Enim manj, drugim bolj pogosto. Kaj pa to, da človeka srečuješ na dveh različnih koncih in niti v sanjah tega ne urazumiš? In niti v sanjah ne poštekaš, da gre za istega človeka?

Kot smo že osvojili, sem z letošnjo sezono otvorila vadbo joge. Ob torkih hodim na 1.stopnjo in ob četrtkih na jogo za sklepe. Pri slednji sem dostikrat najmlajša v skupini in tako na oko ena radkih, ki je (še) ne muči osteoporoza. Včeraj je že bilo tako. 9 zrelih dam in jaz, najstnica. Me zanima, če ima tudi njih 9 danes musklfiber kot jaz?
Ob torkih pa obiskujem jogo 1. stopnje na OŠ Savsko naselje. Tam sem srečala Štajerko. Spregovorili sva prvi dan na Dnevu odprtih vrat, ko smo vsi povprek iskali vhodna vrata v telovadnico. Povedala mi je, da je v Ljubljani šele 6 mesecev in da je jogo že vadila prej v Mariboru. To je bilo vse od najinega kontakta. Potem je nisem več zaznala. Pa ne zaradi nepregledne gneče. Ampak na jogo navadno pridem z Ireno in Majo ter se posledično manj zanimam za druge ljudi. ... Zagledanost vase? Samozadostnost? Slovenska zaprtost in elitističnost? ... Fajn se imamo, to bo ... No in po končani vaji sproščanja, ta torek, sedim kot zadeta in res se čudim vnovični zadetosti, ki mi jo sproščanje prinaša, ko mi Štajerka veselo maha z drugega konca telovadnice. Malce časa potrebujem, da dojamem to mahanje, ki je namenjeno meni. Pomaham nazaj, se nasmejim, pomaham še malo ... in Štajerka zrola svojo vadbeno podlago in predčasno odide -- zviz -- iz telovadnice. Sem se spraševala od kod in zakaj takšno navdušenje, itd. ...

V sredo smo imeli vnovično prezentacijo pri naših bančnih naročnikih. Še malo in projekt bomo lansirali, česar se že vsi veselimo. Tokrat je avstrijski del ekipe manjkal. Predstavljali smo oblikovanje produkta, medtem ko smo za korporativni oglas, ki smo ga predstavili zadnjič, potrebovali potrditev zamisli. Vstopi Sara, energična, glasna, odločna in z veseljem pove, da je g. Lang potrdil oglas in v isti sapi reče: Ja in mi smo celo na telovadbi skupaj, a ne ... O, moji bogovi. O, pa saj to si ti. Ti si Štajerka. Mahajoča Štajerka. Ojoj, jebenti. Prikimam, nasmejim. Se čudim. Čudim se lastni ignoranci. Nezavedanju tega, da smo vsi eno in da smo vsi povsod. In tej majhnosti uma, ki ni bil sposoben sestaviti dveh slik v eno. 2 layerja. Merge. OK.


Grem zdaj v računovodstvo, podpisat papirje za firmo. Kakor kaže, bo t.adejab. d.o.o. kmalu odprta. :)

HBDP. Over & out.

Poslušaj me, ti!

Image from WikipediaTa ti sem jaz in to sporočilo je res samo zame. Zato bo malce zakodirano. Ravno toliko, da bom čez čas morala ob njem razmišljati, kaj sem si hotela sporočiti. In bom imela težave, kako to zgodbo čim bolj adekvatno povedati vnukom. (besedo adekvatno sem prevzela od Srbov, ki jo v vsakodnevnem pogovoru radi in precej uporabljajo. adekvatnost je zgleda pri njih kar point.)

Torej: ko ti padejo na glavo neumnosti in te tresavica premetava, preseneča ali nervira, se vprašaj, kašen je bil dan. Z avtosugestijo in vizualizacijami se da priti precej blizu realnosti. Ali pa jo na tak način celo ustvarjati. Danes se je porodilo toliko idej, a nobena zapisana. Vse pa s potencialom uresničenja. To vem. Za ideje pa tudi verjamem, da če so prave, mi obvisijo nekje v zraku nad glavo in me spremljajo na vsakem koraku ter se prikažejo v misli takrat, ko jih potrebujem. Ampk v to RES verjamem. Če je ideje kaj v hlačah, bo počakala na svoje življenje.

Zase imam za danes tudi didaktično nalogo: Bili so Marko, Miha, Matjaž, Matevž, Matic, Metod, Marjan, Mojmir, Matej, Martin in muha. Sedeli so na pivu po rekreaciji in govorili budalaštine. Pa reče muha: Ej, pa a vam ni nič dolgčas, ker ste vsi na M?

Ta neumen vic sem si ravnokar izmislila. Pa gre lahko skozi, a ne. Kot tiste neumnosti s sloni v hladilniku, jogurtom, ki ga TominJerry ne mara, gumico in kvadratno lubenico.

Sem že na začetku jasno rekla, da je to sporočilo zakodirano.

Nadejam se semantične in psiho analize. Nekoč, nekje.

Tako za sproti pa: meja med užitkom in bolečino je zelo tanka. Vprašanje je, če eden brez drugega sploh obstajata. Za lase privlečeno: odkar vem, da imam v rami morda raztrgano tetivo, me rama boli na povsem drugih mestih kot pred tem. Z bolečino pa se mi vrača prizor, prav pogosto se ga spominjam, ko sem z dilo zarezala tisti breg na Golteh, se v frontsidu ulegla na strmino, vlekla kanto do obisti in kanta je vlekla mene ... Po tem se je bilo vredno raztreščiti med hlode v tisto hosto. Jebi ga, pa še ta rama ...

Cocoon pa je komad od Jacka Johnsona, ki ga bom zdajle poslušala za lahko noč.
Tole je njegov tekst:

Cocoon

Well based on your smile
I'm betting all of this
Might be over soon
But your bound to win
Cause if I'm betting against you
I think I'd rather lose
But this is all that I have

So please
Take what's left of
this heart and use
Please use only what you really need
You know I only have so little
So please
Mend your broken heart and leave

I know it's not your style
I can tell by the way that you move
It's real, real soon
But I'm on your side
And I don't want to be your regret
I'd rather be your cocoon
But this is all that you have

So please
Let me take what's left
of your heart and I
will use
I swear I'll use only what I need
I know you only have so little
So please
Let me mend my broken heart and

You said this was all you had
And it's all I need
But blah blah blah
Because it fell apart and
I guess it's all you knew
And all I have
But now we have
Only confused hearts and
I guess all we have
Is really all we need

So please
Let's take these
broken hearts and use
Let's use only what we really need
You know we only have so little
So please
Take these broken hearts and leave



Lahko noč. *t

Stotinka sekunde

Image by discopalace via FlicŽivljenje se nam v bistvu spreminja na stotinko sekunde. Ali kolikor že pač meri trenutek, v katerem se pripeti nek pripetljaj in smo tega sposobni zaznati.

Zadnjič na SOFu (ja, ni bilo vse slabo, no ...) je vrhunski arhitekt in še bolj vrhunski človek (glede na njegov predavateljski nastop in v njemu ton, ki ga je imel) Boris Podrecca razsvetlil moj um, da se vizualni moment zgodi v 1,7 sekunde. Recimo: objekt, ki si želi vizualne pozornosti, potrebuje 1,7 sekunde, da jo dobi. Če hoče ta moment trajati dlje (in nikar ne pozabimo na človekovo željo po brezsmrtnosti), mora obviseti v želodcu. Za kar pa ni dovolj le vizualni vtis. (Mali princ: Bistvo je očem nevidno.)

Cak!

No, kaj se je zdajle pripetilo?

Nič?

O, pa je. V stotinki sekunde se mi je spremenilo življenje. Sprejela sem odločitev. Še 12 dni in Khmeri bodo praznovali novo leto, zato je čas, da si zamislim novoletne spremembe. V letošnjem letu bom:
- preživela več časa v osami in samoti (vsaj v mislih)
- še bolj pozitivno mislila
- ne-ocenjevala in ne-sodila ljudi
- manj jedla in več gibala
- ...
- ...
- ...
...

-... = vstavi po svoji potrebi. Kar pač želiš od mene, da spremenim. Želje pa vemo, da je njihov smisel ta, da se one želijo in ne da se izpolnijo. Ko se jim zgodi izpolnitev, jih ni več. Žalostno. Nočem, da želje izginjajo. Zaradi njih vem, da živim.

V kolikor pa ste v še-pred-khmerskim novim letom v Londonu, nikar ne zamudite (British Museum):
info

Za bolj drzne avanturiste obstaja možnost - enkrat v naslednjih 20-ih letih:

info1
info2


Lahko pa gremo "le" sladko spati. Se pokrijemo do vratu (hvala za odejo), pomislimo na vsaj 3 pozitivne stvari, ki so se danes pripetile, pomislimo na ljubljeno osebo in ji pošljemo nasmeh, stisnemo pesti za vse prijatelje in družinske člane ter belo energijo usmerimo v pravičnost tega sveta. Hvala, da sem in hvala, da bom enkrat lahko tudi šla. Lepo je. Pa tudi naporno. Budisti verjamejo, da kadar je slabo - je to zgolj znak, da prihaja dobro. In obratno. Kadar je dobro - je to zgolj znak, da prihaja slabo. Jebelacesta, da mi je doseči to mirnost.

Kaj zdaj?
Nič.

Vse to, ja ...


:)

v vednost: dogodek bo