ponedeljek, 31. marec 2008

Razdražljivost ukinjam zdaj!!!

A modern 32-point compass rose.Image from WikipediaZa kožo rečemo, da je razdražljiva. Tudi za ljudi. Da je nekdo razdražljiv. Jaz sem danes razdražljiva in takšna si nisem všeč. A kaj hočemo, tudi takšna sem. Mater milo, božjo!

Razumela bi, da sem se probjedla rdečega mesa in mi ven seka napadalnost. Nisem. Razumela bi, da imam tehten razlog za takšno počutje. Nimam. Razumela bi, da sem moški. Nisem. Sem super človek z ženskim kromosomom, ki se odlično počuti v svoji koži in zato mi ni jasno, kako se lahko takšna razdražim z bizgeci, ki ne vidijo dlje od svojega nosu. Blog je super za spuščanje ventilov. Ker se lahko pyzdim po mili volji, pa še prebere me kdo ... :)

Oooohhhhhmmmmmmmm. Vdih - Izdih.

Jojme. Prihajam od ortopeda. Moram na rentgen kolena in ramena in še na ultrazvok rame. Vse na desni. Zna biti, da so v rami pretrgane tetive. In zna biti, da je koleno stopilo v prvi stadij degenerativnih sprememb. Na kratko: sem cicibanski invalid. Ampak bomo vse to sanirali. Po pameti in z vso ljubeznijo do sebe.

Pavza. Premknem zatič na stikalu.

Juheeeeeeeeeeeeeeeeeeeeej, zdaj sem si že bolj všeč. Se že posmehujem sama sebi. Kakšen debil, človek. Ahahahahahahaahahahhaha. Zakaj ljudje mislimo, da moramo za svoja početja dobiti nekaj v zakup? Ljubezen je vendar brezpogojna.


Ni PMS

Tisto, kar danes odsevam, ni refleksija PMS-a, ampak sem preprosto pissed off. A prav? Prosim, kdor le lahko, naj se me izogiba v velikem krogu. In ker mi zadrževanje jeze še ni prineslo drugega kot 2x žolčne kamne, to jezo tudi izražam. Hvala Blogu. :)

Jezi me neumnost soljudi, kaj pa drugega. Seveda pa tudi idiote razumem, zato je stvar še toliko bolj kompleksna.

Predramilo me je sonce. Lepo je. Vdih, izdih. Globok vdih, globok izdih. Kotičke ustnic mi je potegnilo navzgor. Dober znak. :)

Pa lep teden, junaki lastnih strahov!
Hvala, hvala.

četrtek, 27. marec 2008

Testiram Zemanto

Source: Wikipediawww.zemanta.com je včeraj lansirana nova aplikacija za blogerje. Zmislili so si jo Slovenci. Pametna je kot 100 mater. Deluje tako, da ti med pisanjem teksta, ki ga ustvarjaš za objavo, lepo sugerira fotografije in članke in povezave, s katerimi lahko dodatno podkrepiš svoje tekstovno sporočilo. In s tem tekstom poskušam ... ulalalala, nekaj se dogaja, slikice se ponujajo ... da vidim.
Aha, hiška na kalkulatorju.
Čemu?
Uauuuu, ne, izbrala bom pankerskega pingvina z irokezo. Prodigy pingvin. Haha. Po temu haha-ju Zemanta ponudi sličico, ki jo vidimo na desni. Njeno ime je: haha sound.

Zemanta torej deluje tako, da sproti analizira tekst in mu ponuja nabor brezplačnih fotografijic (vir: Wikipedia / 2,8 mio fotk so far + tudi Flickr in še ...), za katere ključa izbora še ne vem.

In to me zdajle malce jezi.

Ne razumem, kaj lahko samo eno fotko uporabim ali kako?
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa


dost mam.

:)

Priklon projektu Ogilvy Kosova

To, da se je Kosovo osamosvojilo, smo opazili, a ne. Mi je pa pri vsem skupaj nekaj ušlo. In sicer - tale spomenik, ki so ga 17. februarju 2008 na čast postavili v Prištini. Je 9-tonski gigant.











http://www.newborn-kosova.com/

Človek, ki je marsikaj od tega spomenika zakuhal pa je Fisnik Ismajili, za prijatelje Fis, on pa mene kliče Lokum. Spoznala sva se preko Ogilvya in ko sem snemala videopromotion za iNetwork, sem par dni preživela v Prištini in Tirani - z njim in z Mriko, frendico njegovo, ki je zdaj tudi moja frendica. Ko smo se s podrtim Audijem 80, letnik '91, podili iz Prištine do Tirane (12 ur), smo postali brothers in arms.


Albanija je čist divja. Paranoja pred invazijo zunanjega sveta je v tu postavila okrog 6 milijonov bunkerjev. Dežela je takorekoč posejana z njimi. So takšni betonski ulitki, ki se jih vkoplje v zemljo, iz nje pa štrli le kapica, ki je kot pokrovka na zemlji, premera od 2 do 3 metre. V okolici Tirane so bunkerje pobarvali v rdeče mušnice. Bunkerji so moj fetiš.
S Fisom sva se nazadnje videla enkrat jeseni, ko je bil v Ljubljani. Povabil me je na drink v Špajzo in rekel, da tja pride še nekaj Ogilvyjevcev. Ideja se mi je zdela super, saj ex-sodelavcev že dolgo nisem videla. In pridem tja. In Fis kadi zunaj pred Špajzo. Rečeva besedo, dve in greva notri. Tam pa ... Za mizo sedijo: direktor EEC regije, finančnik EEC regije, direktorica Slovenije, direktorica ex-juge, kreativni direktor za regijo z Dunaja, lastnik Slovenije & ex-juge, svetovalec z Dunaja za nevemkajže in 2 kreativca iz Ogilvya Slovenije. In Fis (v tistem času direktor Ogilvy Kosovo in Ogilvy Albanija) in jaz. Jebo te, Fis, mu rečem na uho, potem ko se z vsemi rokujem in me predstavljajo kot: This is Tadeja, our ex creative. ... How bizzare, how bizzare ... Fis mi reče: Čuti i pij vino. Šta češ pojest? Elbasana (strašansko slastna na albanski način pripravljena ovčetina, ki se imenuje po albanskemu mestu Elbasan) tu nema. Nisem jedla. Če zdaj pomislim, je bila to najbolj čudaška večerja v letu 2007.
Ko smo se v tistih dneh Fis, Mrika in jaz vračali iz Prizrena v Prištino, so nas prestrgli angleški vojaki. Preusmerjali so promet. Nismo mogli skozi tisto vas, saj je prišlo do streljanja. Sosed je v gostilni pobil 6 ljudi. Evo, kot Amerika. Razlog je bila sicer zemlja. Obvoza nismo upoštevali. Fis je obvozil angleškega puhastega vojaka in odpeljali smo se skozi vas. Gsotilna, kjer se je pred štirimi urami streljalo, je bila zastražena z vojaki in policaji. Tudi lepilni trak ni manjkal. Ludo, a, Lokume?, mi reče Fis. Ja, reality is sometimes stranger than fiction. V Prizrenu so nam med drugim tudi odpeljali avto. v njem je bila moja snemalna oprema, za katero smo se smejali, da je vredna več od avtomobila. Ko smo našli pajkovo parkirišče, je Fis popizdil. Strgalo se mu je. Kričal je na vse ljudi tam, saj so hoteli, da plača kazen - na banki, ker se drugje ne da, bila je sobota zvečer in do odprtja banke še 2 noči. S taksijem smo se prevažali med policijo in pajkovci. Sem ter tja, sem ter tja. Pajkovci so čez čas vpoklicali šefa. Bil je zelo pomemben mišičnjak, ki so se mu vsi klanjali. Mrika mi pove, da je bil nek poveljnik OVK-ja in ti imajo danes v družbi poseben status. Fis pa ne bi bil Fis, če se seveda ne bi boril na fronti in je tako poveljništvo tega pajkovskega OVKjevca izgubilo na teži. Fis se je boril 3 mesece, na fronto pa je priletel direktno iz Londona, kjer je živel 8 let. Evo - iz Trafalgar Squarea direktno na kosovsko fronto. Što da ne. Ko je totalno besnel (človek je velik človek - visok in težak sencometalec) je počasi stopil do mene in rekel: Lokume, ne brini, glumim. ... ... ... ...

Svaka čast za NEWBORN projekt, Fis!!! Svaka čast.

sreda, 26. marec 2008

Opaženo


Se furam uni dan tamle po Šmartinki in mi oko preleti nekaj o Jezusu in neko srce je bilo in žeblji. Prejšnji teden sem na isti relaciji, prav tako v avtomobilu, v podobnem preletu očesa, zmanjšala hitrost. Obcestni plakat me je presenetil. Jezus se nam oglaša. Direktna zveza: http://jezusmedia.com/. Svašta.

torek, 25. marec 2008

Ima još fotografija, pa ajde, da vidimo

Marčevske zabeležke:

artdetajl - v galeriji KUD / ukradena sekvenca neke slikarije / tatica aka Sraka Filipa



pesBiba - že prebiva v Berlinu / poslali Bibi za malo Amazonko, ki pride med nas predvidoma 3. maja / pes govori in prepeva slovensko, medtem ko ga sprožiš za kakšen telesni ud / totalno pop hot trendy igrača No.1



sončni zaton - na terasi Grand hotela Bernardin / ob pogledu lahko izklopiš ostalo nepotrebno navlako od ljudi, ki žlobudra vsepovprek - ratatatata-blbl-ratataatatataaaaa


zarubljeno - Novakova ulica, Ljubljana / pretresljiva situacija se sprehoditi mimo stanovanja, kjer so deložirali prebivalce in zarubili njegovo vsebino / sosedje pravijo, da niso plačevali občinskega stanovanja ... upam, da imam vse položnice plačane, drugače pride ta lepilni trak še kam do mene


stimulator - Šmarješke toplice / Dr. P.Ž. mi je predpisala hitro terapijo za sanacijo poškodovanega kolena / stimulator stegenske mišice z močjo 12 za 10 minut / vodna telovadba, kjer me je najbolj zabavala vaja, ko z obolelo nogo pod vodo izpisuješ Š-M-A-R-J-R-Š-K-E-T-O-P-L-I-C-E / 0,5 l cvička po večerji


zavesa - picerija Lucija, Šmarješke toplice / no comment / teh zaves za hrbtom se zaradi njihove gostote in teže ustrašiš



Pospravljeno.

Mati - hvala ti. Saj sem kar pridna, a? :)

V soju odrskih luči

Pospravljam blackberrya in tako ugotovim, da je marsikakšen fotozmazek pozabljen v njegovem trebuhu. Zatorej pojdimo na eno ali dve fotozgodbici:

Venturini-Škufca / 2.marec / Galusova dvorana, Cankarjev dom / 2. marec 2k8

Galusova me na teh plebejskih sedežih vedno znova preseneti, kako navkreber se mogoti. Čudovita predstava, ki sem jo že omenjala in me je na hipčke spravljala v jok. Telo in uporaba telesa ... Skladnost dveh teles v gibu ... Smrk, kako lepo.


Jamski človek / gledališka predstava / Dom svobode Trbovlje / 8. marec 2k8

Za krepljenje zavesti o kromosomskih razlikah. Odlični Uroš Furst, ki je sredi predstave ob prihajanju novih gledalcev - pozabil tekst. Res pozabil tekst. In bil je res malček v zadregi. Predstavo je treba uvesti v srednje šole kot obvezno izbirno vsebino, na faks in v vse sindikate, tja do upokojenskih domov. Svet bi bil lepši, vam rečem. Vsaj za čas trajanja predstave. Ogled lahko pomaga vsem, ki se na mrtve borijo za istost med spoloma. Rešitev: XX XY ... :)

SOF / DJ Shark in bejbike v zodrju / Grand hotel Bernardin / 14. na 15. marec 2k8

Sharka in bejbike je moč videti le z veliko domišljije. A ta vizualna podoba s tole fotko je lepa fuzija z muziko, ki jo Shark obrača. Prejšnji teden smo mu na VBG naredili vabilo za party, ki ga bo imel ob rojstnem dnevu, ampak ga na morem pokazati, ker mi tale mac presneti kar nekaj shranjuje .jpeg kot negativ ... strašno.


Elemental / Gala Hala, Metelkova / 15. marec 2k8 / naštejem jih 33

Energetska bomba. Člani benda šokirani nad razposajeno in pripadno publiko. Meni pa oni na odru precej mlajši in drugačnejši kot bi jih človek sodil po muziki. Mlajši, predvsem. In zelo družbeno angažirani. Hrvaški urbani hip-hop (kakor jih opredeljujejo žanrski strokovnjaki).

Prvič sem jih zaznala na festivalu Magdalena, ko sem bila še mladinka (festival je do 30. leta starosti). Tam so sodelovali s tem videospotom, ki mi je bil totalno kul.

Elemental - Iz dana u dan:



Življenje je oder. Publika pa lačna drame, ker je drugače dolgčas.

O cilju in poti do njega

Torej: vprašanja - kdo sem, kaj sem, kaj vem o sebi iz svoje preteklosti, kam hočem naprej, kje se vidim, kaj mi je všeč, kaj je dobro zame ... in ves preostali eksistencializem, je posledica človekovega večnega vprašanja, ki se dotika avtorazlage nastanka življenja in razumevanja sveta, v katerem se nahajamo.

Da človek razume kakšno stvar, si seveda izmišlja vsesortna pomagala. Da mu je lažje. Kar se mi zdi zelo smiselno. Izmislil si je religijo, filozofijo, sintetične droge, alkohol in vse te opijate, šoping centre, ... itd.

Vedno, ko se znajdem na razpotju, ko nekaj vleče v eno smer, drugo v nasprotno, tretje izključuje prvo, ki pa je pogoj in potem pride še četrto, ki je odvisno od druge osebe ... in naenkrat ne vidim ničesar in sem brez vseh možnosti, takrat pod vprašaj postavim svoj cilj. Se znova vprašam - Kaj mi v življenju resnično pomeni? Za kaj se gre? Kaj želim doseči? In pot se prikaže ter odgovor o njej, po kateri naj krenem, pride sam od sebe ... Kozmično vprašanje: kaj je moj cilj v življenju? je fantastično pomagalo za razumevanje stvari in sebe. Super deluje tudi kot motivator in indeks življenjskega smisla.

Vprašanje: Kaj je moj življenjski cilj? uporabljam kot opomnik, ki se sproži vsakič, ko me v mislih zanese na samodestruktivna, negativna, brezvezna, neumna stranpota. Na tak način lahko hipno spremenim naravnanost in gledišče, kar pomeni - verjamem - da s svojo zavestjo vplivam na nezavedno in tako sem na dobri poti, da usmerjam tudi svoje nezavedno, preden to useka na površje. Tako se spreminja miselne vzorce. Drugače ne gre.

Gre za: absolutno svobodo, notranji mir, večno veselje. Amen.

Buh je u usakm ud ns.

P.S.:
Od masaž iz toplic imam muskelfiber. Bi bil musklfiber pravilno - vročične mišice?

sobota, 22. marec 2008

O cvičku

Cviček me je res presenetil. Njega dni smo ga pili tako - za vedno. Cviček od fare. Eminenten. Potem smo hoteli cviček v diskaču. So rekli lastniki diskota: Cvičak nije za u diskoteku.
Čez 1 mesec so ga točili na sode.

No in zdaj cvičk v Šmarjeških. Druga zgodba ... :)

Pozdrav iz Šmarjeških (prikrito oglaševanje)

Po poti do Cvičkolanda me je poplavil snežni tornado in po avtocesti smo vozili 50. Mogoče bi lahko malce pohitrili, če ne bi pred nami vozil plug. Hvala mu. :)
Lep prizor sta bila 2 laboda, ki sta se pojavila ob izvozu z avtoceste. Mislila sem, da sta umetna. Ko je eden pramaknil vrat in drugi trznil s krilcem, je bila kusturičasta scena. Labodi ob avtocesti. Zasneženo. Manjka le več blata in manj bankin, še luknja več v asfaltu in nasproti vozeči avto ni Q7. Ali pa ... :)

Potem na recepciji ni bilo zadržkov, osebna izkaznica je bila dobro sprejeta in gejčkasti piflo-Dolenjček je reku, da Gospa Bučar, pripada vam neomejen vstop v bazene in enkrat savna. Hvala. :)

Na masaži se je izkazalo, da je po vsej verjetnosti (po občutku - kot je rekla maserka Mateja, ki se je učila v Celju) težava moje rame in lopatice zadrževanje kalcija. Strokovnejši izraz: kalcinacija (tudi Poli ima to, le v drugi rami in mi je povedala za strokovni izraz) . Svetujejo mi rentgensko slikanje. Juhej, rentgen, komaj že čakam, da me mikeno prežarčijo. Me je strah, da me kam ne teleportirajo.

No, tako.

Cvička res že dolgo nisem srknila. paše. lahek je. Na tvoje zdravje!

petek, 21. marec 2008

Big Brother, Velika noč, Evropsko prvenstvo v plavanju, toplice

Petek zvečer. Doma. Utrujena. Ampak lepo. Res lepo.

Prijateljica mi je pripovedovala scenarij njihovega družinskega proslavljanja Velike noči. Jutri - sobota - je dan za pomladansko čiščenje. Vsa družina čisti kot nora. Vse, vse spucajo, je rekla ... Ja bom pa še jaz malo, sem si rekla. Za teasing sem pobrisala prah na WC kotličku. Deluje. Jutri počistim vso kopalnico. Da po cerkveno proslavim tega Jezusa. ... V soboto se čisti, je rekel. In to takoj po postu na veliki petek. Nisem se postila.

V desni rami mi škrta, bolečina je preplavila vso desno lopatico, komaj čakam jutrišnjo masažo. In tisto v nedeljo. In naslednjo v ponedeljek. V soboto zvečer bo v toplicah tudi sobotni ples. Predstavljam si trumo upokojencev, trumo poškodovancev in trumo srčnih bolnikov, temu dodamo one-man- band, ki igra komad I bag your pardon, I have never promised you a rose garden .... in tako dobimo sobotni ples v Šmarjeških toplicah. YEAH!

Pred spanjem sem si ogledala nekaj plavalnih tekem. Občudovala polzenje teh teles. Hitrost, da te pobere. Vrag, za kakšne vse namene uporabljamo svoja telesa ...

Dobro uro gledala Big Brother. Spoznanje, da petkova oddaja traja dve uri in pol me je presenetilo. 2 uri in pol!!! Še vedno me zabava Ninino napovedovanje oglaševalskega bloka: Nasveti za šoping. / Haha. Reality show je izjemno zanimiv TV format. Odlično marketinško raziskovanje kolektivne psihe. Če že nihče od naročnikov noče dajati denarja za raziskave (redki so, ki to počnejo, saj v večini ne vedo, da je kakovosten research zlata jama), bom pač gledala BB.



Lepo praznovanje, z jajci pa po pameti!

Ej, če kaj

Če kaj želim si ...

Ej, daj prosim naj umrem pred tabo.

Lažje mi bo.

ps: Sem narcisa, a?!

Čiv - čiv

Čiv - čiv - čiv - čiiiiiv - - čiv, čiv.

Točno tako ob tejle uri čivkajo ptički v Savskem naselju v Ljubljani. In oni najbrž sploh ne vedo za nas.

Čiv - čiv - čiv - čiiiiiv - - čiv, čiv.

Ajde - ljudje - ljudje - al smo - al nismo?

Saj, da se ptiči sprašujejo o svoji čivkasti naravi, ni dvoma. Ampak da ljudje ne čivkamo kot ptičiki, to pa ... Res je, da jemo kosmiče in te semenkaste vlaknine z oligo-hidrati ter vlakninami ...

So me danes vprašali, če se mi kaj meša?! Vprašali so me vsi ti ljudje v meni ... Pa smo rekli sami sebi: DA! Meša se nam. Kaj boste pa sedaj?! Žuboreli kot potok, prebrali časopis, opravili svoje delo in se v temnemu kotičku spraševali - ej, ma kaj me sploh kdo pozna?

Ne, bomo družno ugotovili. In naj že enkrat ne iščemo odgovora onstran sebe.

Ne, se bo slišal hlipek glas, kaj premalo sem močan, da bi me kdo upošteval?

Sploh ne, ne gre za moč. Gre za srce, a veš.

Aja.

Ptički v Savskem naselju so pač močna sorta. Kadar ne igrajo kart na havbah avtomobilov pred blokom - žvužvižgajo kar tako. Iz lepote življenja. Kadar tam igrajo karte, me itak ne slišijo ... Nocoj, pa ... oh, nocoj ... Ko mesec svetil bo ... bo k meni dragi moj, ... prišel jemat slovo ... ---

Danes mi je Grega razložil zakaj mu gre na jetra slovenska litreatura. Ker --- kaj, mar je ves point v tem, da je nekdo zapit, brezbrižno brezvoljen, zamorjen in v svojemu koncu mrtev od življenja samega --- kar to?! To je ta naš glavni lik in s tem se moramo sprijazniti in mu pokloniti vse slavospeve? ... Naprej nisva govorila. Naprej nismo razjasnili stvari. Pregon je bil v prezentaciji hiper-tehnološkega sajta in hiper-revolucije v bančništvu. V nadaljnjem pogovoru sva se pripravljala na te stvari ... No, pravzaprav - morda pa je ta pogovor sledil po prvi prezentaciji ... No, ali pa po drugi ... Navsezadnje spet pridemo do bistva: karkoli že - danes - v avtu v 5. minutah sva se zmenila vse.

Ej, zakaj ljudje toliko govorimo? Prezentacije mi gredo na jetra. One so isto kot sodišče. Govoriš in gledaš, kdo ti sledi. Govoriš in vidiš, kdo te je kupil. Govoriš in ti je jasno, komu je nevidna porota dala kljukico ... Pyzda, nihče mi ni povedal, da bom pri svojemu delu: prostovoljno pred poroto.

Je pa uživancija, nimaš kaj ...


Ti pa ... Ti pa ... ki si vseskozi z mano .. Ej, get well!!!

Žvužvižgajo pa kar tako, veš ...

:) t.adejab.

četrtek, 20. marec 2008

Prmejduš, da je res tako

Zadnje čase mi malce nagaja organizacija časa. Šepam na time managementu in to zavedanje je naporna stvar. To so tiste zadeve, ko nekaj veš, potem veš že dolgo, potem veš, da veš že dolgo in veš, da veš, da moraš nekaj ukreniti, ti pa še vedno - nič. Najbolj me jezi to, da zaradi te časovne zmede nimam časa za majhne stvari. Nič buljenja v strop, opazovanja ljudi v kafičih, spominjanja lepih trenutkov, samoopazovanja v ogledalu, poslušanja muzike, sprehoda po mestu, klepetanja s prijatelji ... Ka - ta - s - Trofa. Takoj popraviti!

Za začetek grem za velikonočne v toplice. Šmarješke. Poli je že tam, saj si rehabilitira koleno in jaz grem na obisk čez podaljšan vikend. Terminsko najbrž ne najbolj ugodno, ampak - za masaže sem že naročena. So vse uredili iz Poloninega tajništva. Vsak dan ena masaža, švicanje v savni in po kakšno glivico v bazen, pa bo. Po pirhih bo življenje spet vredno živega človeka!

Več časa moram posvetiti dihanju. Tudi to že vem.

Sicer pa - se po rahli izgubi jaza v preteklem tednu - spet počutim: jazovsko. Fajn sem. :)

torek, 18. marec 2008

Sproščanje ventilov

Pod visokim tlakom odnese marsikateri ventil. Zato je te priporočljivo vsake toliko časa sprostiti. Preventivno. Vsaj pred kurilno sezono, če ne gre drugače. Bila sem na jogi. Zato sem vsa sproščena in blažena in svobodna.

Poznate rubriko Na današnji dan? Pojavlja se v malodane vseh množičnih občilih in jaz jo imam zelo rada. Najrajši takrat, ko slučajno naletim nanjo. Danes sem jo prebirala na teletekstu. Izvedela sem, da: so na današni dan, leta 721 pr.n.š, v Babilonu prvič opisali pojav luninega mrka in na današnji dan l.2003 se je začela invazija na Irak. Takole potem človek izve pomembne stvari, včasih kaj takšnega kot je smrt neznanega Nobelovca ali recimo poeta, med pomembnimi zabeležkami časa pa lahko pristane tudi podatek o prometni nesreči leta 2004, ko sta na jugu Anglije trčila avtobus in tovornjak, kjer je umrlo 24 ljudi.

In prav na današnji dan je Tadeja Bučar razmišljala, da ... (nadaljuj po želji).

Se norčujejo, mar ne?

Sonček, rožce, regrat, pomlad ...

... in se zbudimo v snežni metež.

Toliko o tem indijanskem plesu včeraj. Zgleda, da se je treba vrteti v kontra smer.

:)

Hawk.

ponedeljek, 17. marec 2008

Sončen pozdrav

No, pa dajmo. O lepih, sončnih stvareh pisati - je mačji kašelj. Sonček je, rožice so tukaj, pomlad, ljubezen ... Kako naj pišem o lepem, ko pa sem besna na ves svet?!!!! Ja, tako!!! Kar na ves svet!!! Bam, ena velika bomba, pa bi bil mir. :)

Ako pa se že treniram v pozitivizmu, potem je najbolje, da napišem kaj o rožicah. Recimo - o regratu. O moj bog, kako je to nekaj dobrega. Z jajčko, malo česenčka, .. Njami! Danes sem pojedla prvo skledo letošnjega regrata. Nabran je bil z očetovskim navdušenjem in opran z mojo slepo roko. Sem se odločila, de me koščki zemlje ne bodo motili in da je stik z rodno grudo - za mizo v Žabarlandu - dobrodošel. To, da je trboveljska zemlja po vsej verjetnosti polna težkih kovin, pa me je - prav zabavalo. Še sploh, ko sem se spomnila na pripovedovanje kolega, ki mi je na SOFu razlagal o encimu Q10 in njegovi škodljivosti in temu, kako da je prisoten v alpskem mleku in tudi temu, kako je visoko rangiranje a(A)lpskega mleka splet slovenskega nacionalnega karakterja in kako je to mleko, ker je tako slabo, v tujini parkirano na spodnjih policah. Q10 pa imajo rade tudi kremice za obraz, še posebej tiste za okrog oči in tako smo se potem spraševali, kako bi mazanje z alpskim mlekom delovalo na kožo ... Alpsko mleko v sprayu (pršilec) za nego obraza. Ja, je tržna niša, verjamem!

Kot vidimo, se mi stanje že popravlja in pozitivizem se vrača na obzorje. Tako lahko spomine na SOF in Portorož obujam še skozi pozitivno gledišče. Kajneda? Seveda! Lepo je bilo, da sem spala v Bertokih. Kjer sta me Mia in Alja spet dvigovali v nebesa. Alja (2 leti) mi je v posteljo prinesla žogico, na kateri je bil šimpanz. No, izkazalo se je, da je ta šimpanz krava. Zraven šimpanzokrave pa je bila narisana rumena lutkica, s kodrčki in kapuco. Aljo vprašam kdo da je to? Pravi: To je opica, rdeča kot sonce, rdeča. R = lrj (LRJ izrečeš naenkrat). In zdaj me ta prigodek spominja na relativnost. Na gledišče, s katerega zremo na nekaj. Tudi krava je lahko šimpanz. Zakaj pa ne?!

Lep je bil tudi sprehod na četrtkovo noč, ko sem se iz Portoroža sprehodila do Bernardina. Noč je bila topla, morje se je zaletavalo v zid, avtomobili so bili redki, pešcev sploh nič. Zdelo se mi je, da bi lahko kar hodila in hodila. Začutila sem Forresta Gumpa v sebi. Smejala sem se, tega se dobro spomnim. Kar šla sem. Dokler nisem srečala svoj avto, sedla vanj, pojedala promocijske čokoladke iz festivalskega nahrbtnika in se odpeljala v Bertoke. Trezna in pametna. Aha. Zadnji dve uri sem ves čas pila vodo, saj sem spanje v Bertokih vzela kot eksperiment žuriranja pod kontrolirano količino alkohola. I did it! Sicer si policajev, ki so ob koprski obvoznici čepeli v olučkanem avtu, kljub junaškim dosežkom - nisem želela spoznati. Rajši si sezimo v roke kdaj drugič, ... pri belem dnevu ... ok? Ok, so rekli. In obstali ob obvoznici.

Naslednji dan sem odkrevsala do bertoške trgovine. Nekaj živeža in časopisov me je zadovoljilo do popoldneva. Alji in Mii sem pojedla 2 x Monte iz Zotta. Oblizovala sem se in se pritoževala nad majhnimi porcijami. Gledala sem kompjuter, a ni trzal na telepatijo. Ni mi skočil v naročje. V času kontemplacije je v sobo prišla Alja s tisto žogico in šimpakravo in rdečim kot sonce. Povedala mi je, da gre v vrtec po Mio. Dvoletna punčka gre v vrtec po svojo tri leta starejšo sestrico. None Marte, ki je v tej zgodbi vezni člen, ni nihče omenjal. Čez dobrih 15 minut nas je tako postalo več. Prišla je Mia. Odprla je zdravniški kovček in pripeljala zdravniški voziček. Robo iz kovčka je preložila na voziček. Z malo petrolejko, ki je obešena na leseni vejici, mi je svetila v grlo. NImam angine, imam pa pike na jeziku. Diagnoza: zlom desnega zapestja, terapija: omavčena opornica.

Evo, pa sem jo le spet našla (!!!!!!!) - misel, ki govori o malih stvareh. In njih lepoti in njih bistvu. O majcenem mikrokozmosu. Mojem malem, veselem svetu. Njega je tako težko negovati, čeprav - da je moj mali mikrokozmos srečen, potrebuje le 2 stvari: mene in mojo pozitivno misel. Preproste stvari so vedno najtežje.

Presneto vse je relativno. Zato naj bo pozitivno. Krščen Matiček, no, a se je to tako težko spomniti?!

Me je zadnjič nekdo vprašal, kako deluje pisanje bloga name. Katarzično, sem rekla.

Pismo Slovenski oglaševalski zbornici (SOZ)

Pozdravljen SOZ,


glede Slovenskega oglaševalskega festivala (SOF) imam zate le 2-3 vprašanja:

1) zakaj je festivalska žirija sestavljena iz kreativnih in art direktorjev velikih slovenskih agencij, katerih imena srečujemo pod mnogoterimi na festivalsko tekmovanje prijavljenimi deli? - kajti - žirija je eno in ta si s takšno sestavo podeljuje nagrado za nagrado; vse skupaj je strašansko smešno in popolnoma nekredibilno; nenazdanje - mislim, da je 6 članov (od 9-članske žirije) prejelo najmanj eno nagrado (če postavim skromen mejnik);

2) zakaj TV oglasa za LifeClass, z naslovom Dotik sonca, ki smo ga prijavili z agencijo AV studio, nismo videli niti v ožjem izboru (da ne omenim, njegovega nagradnega potenciala), SOF pa je nekaj prizorov iz spota uporabljal za svoje promocijske filmčke na obeh podelitvenih festivalskih večerih!!! In nenazadnje - mar smo avtorji dovolili, da spot uporabljate v svoje promocijske namene in razložite mi, kako lahko nekaj, kar je po tekmovalnih merilih tako bedno, da ne spada niti v ožji izbor - uporabljate v svoje promocijske namene? .... ???

3) Ste opazili VBG? ... prvi večer 5. agencija po nagrajenih delih? ... uiuiuiuiuiuiuiuiuiuiuiuiui! Na koncu pa 6. mesto. Za vsak slučaj, da se razumemo, še vizualna predstavitev:

Nagrajenci 17. SOF
SKUPNE TOČKE ZA AGENCIJO LETA

Mesto Agencija Točke
1. FUTURA DDB D.O.O. 189,33
2. PUBLICIS 161
3. PRISTOP D.O.O. 143
4. LUNA TBWA DRUŽBA ZA KOMUNIKACIJE D.O.O. 42,5
5. MAYER MCCANN 21
6. VBG D.O.O. LJUBLJANA 19
7. FORMITAS D.O.O. , LJUBLJANA 15
7. ZAVOD RADIO ŠTUDENT 89,3 15
7. SONCE.NET D.O.O. 15
10. ARIH D.O.O. 11
11. INFINITI MRM, DRUŽBA ZA KOMUNICIRANJE, D.O.O. 10
12. KOMPAS DESIGN D.O.O. 9
12. KABINET 01 D.O.O. 9
14. KRAFT & WERK D.O.O. 5
14. MEDIAMIX D.O.O. 5
14. FUTURISTIČNI MARKETING D.O.O. 5
17. SAATCHI & SAATCHI/MEMBER OF PUBLICIS GROUPE S.A. 4
18. OGLAŠEVALSKA AGENCIJA PAN 3
18. VOTAN LEO BURNETT D.O.O. 3
20. POANTA D.O.O. 2
21. STUDIO 3S D.O.O. 1
21. ARNOLDVUGA 1
21. SEDNA D.O.O. 1
21. SKOK DIZAJN 1
25. PARSEK D.O.O. 0,83
26. PHD 0,33

Gospodu Berčonu, ki predseduje UOju SOZa milo sporočam, da ob govorancah, kako je čas za spremembe - najprvo spremeni setavo žirije SOFa!!! Kot drugo naj mi odgovori na 2. vprašanje, ki zadeva TV ogas za LifeClass in naj odgovori kot predsednik stroke in kot direktor agencije Votan Leo Burnett. Hvala.

Se pa žiriji SOFa zahvaljujem za nagrade VBG, saj nam je z njimi uspel popoln promocijski akt. To, da smo genijalno odlični pri svojem delu že vemo lep čas, zdaj to vedo še vsi v stroki. Hvala. www.vbg.si.

sreda, 12. marec 2008

Prihaja Zeitgeist, ki je že tukaj

Grem na SOF in mrknem za par dni. Zato že vnaprej: Malce za okus:



Glej več:
www.zeitgeist.com

Film na voljo tudi s slovenskimi podnapisi.

Lepa, lepa, lepa poteza

VBG. danes. Kar smo zgradili v letu dni. Kar smo hoteli narediti zadnjih par mesecev. Vse to smo storili danes. Izdelali portfolio VBG, v njega navedli 25-30 projektov. Gledali smo sebe tako zbrane in ostali zaprtih ust. Sami sebi smo zaprli gobec. Dobri smo! Pravzaprav odlični! Rahlo genijalni! :) Med projekti se je znašel tudi ta tiskani oglas, ki je sveža zadeva iz prejšnjega meseca:

Februarja smo na VBGju naredili tiskani oglas za podjetje INEA. So podjetje, ki širi svojo dejavnost z dodajanjem področij delovanja, kar pomeni, da so danes že zgledno diverzificiran konglomerat. Izraz konglomeratska diverzifikacija sem se pred leti naučila na ImeldiOgilvy, ko sem delala letno poročilo za Autocommerce in takrat doumela, da je Autocommerce tudi hotelir. Spomnim se, da me je takrat morilo mnoštvo izrazov, ki jih nisem poznala, mislila pa sem, da bi jih morala - že same po sebi, logično. To je tisti pritisk nase, ki ga izvajamo sami nad sabo, ko se postavljamo v točko, da moramo vse vedeti že po prednastavitvi (po defaultu). Pa ni res! Sploh v kreativnih poklicih ni niti najmanj res. Ustvarjalnost je proces raziskovanja. Zato mi gredo na živce ignoranti, ki mi rečejo (in to je kao naročilo projekta oz. predaja naloge oz. vpoklic sužnja): Ej, a imaš kakšno fajno idejo - za oglas rabim ... - Ja, valjda, minutko mi daj, brez problema, serjem jih. Samo da me zdajle prav nič ne tišči na bogato potrebo ... Sorry. NImam nobene fajne ideje. Rrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr. Vem, vem, vem. Pač opravljam zelo mlad poklic in ljudje zelo težko vedo, kako me uporabiti. Ampak naj se nehajo delati pametne, da vse vedo! Minilo je kar nekaj časa, se stopilo nekaj ledu, zdrobilo nekaj žolčnih kamnov, zamračilo um parkrat, odklopilo stik s sabo in napadalo sebe s paniko - da sem dojela: Vedeti, kaj je logično, da vem in vedeti, kaj je logično da ne vem. Od takrat vem, da - to kar vem jaz, vem samo jaz in nihče drug. Zdaj se vedno bolj obračam k teoriji. Ki pa jo postavljam sama. Iz prakse kujem teorijo in na njej razlagam prakso. Ali sebi ali naročniku. No, glede tistelega podjetja INEA je bila stvar takšna, da smo v zmešnjavi, ki nam je bila kot izhodišče na voljo, odkrili zvezdo repatico: Informacijo, da oni nekaj počnejo z energijo, na nek način odpadno in da z njo ne vem več kaj. Po naštudiranem procesu je bila prva prispodoba in najbližji poljudni opis njihovega početja - reciklaža. Nastalo je sporočilo - Recikliramo energijo. Vizual to pove s prve, slogan z druge. Sporočila ne moreš zgrešiti. Vrhunec copywriterskega dosežka pa je najboljnazadnji pripis: Odprti. Vrhunski. Neodvisni. Poglej, poglej, potem pa je na VBG priromala raziskava, poslal nam jo je v vednost naročnik (INEA). Finance so naredile raziskavo o prepoznavnosti, všečnosti, sprejemljivosti, ... itd. ... 5 različnih oglasov, 300 ljudi - bralcev Financ in uporabnikov interneta. Spletno raziskavo so opravili 11.2. 2008. Rezultati fenomenalni. Med drugim: 72 % vprašanih je opazilo INEA oglas. 61% vprašanim je bil ta všečen. 58% vprašanih bo ob naslednjem nakupu pomislilo na to blagovno znamko. He, he, he, he, he. We know how to do brand identity. And many more.

Fajn, fajn. :)

Danes se začenja SOF. Z VBGjem bomo gostje na delavnici Futurističnega marketinga, plus nekaj samopromocije bomo imeli, med drugim mali oglas v Sofki (festivalski cajtng) in 2 celostranca v Blogoroli (središče blogoscene v SLO).


www.vbg.si = Lansiranje novega sajta: 12.3.2008 / po 16.uri. Vabljeni!

Danes je šprical adrenalin. 15 ur v kosu.

torek, 11. marec 2008

Kje začeti?

Nekoč sem bila zaljubljena v osebo, ki jo je, vsaj govoril je tako – motilo, da se nek tekst začne s temule: Ne vem, kje naj začnem…

Sledi:

Zdajle jaz pač ne vem, kje naj začnem, da se opišem v dogajanju od te velike luknje do sedajle. In da se pogovorim sama s sabo. Pojma nimam. O prijateljstvu, o Avstrijcih, o alkoholizmu, o izgubljenosti, supermoči, o tesnobnosti na avtobusu, o gestalt terapiji, o ljubezni, o spremenjenih podobah, o … O čem? Kje naj začnem? Vem le nekaj podrobnosti. Izvedela sem, da:
- je moj oče mnogokrat prespal na Strelišču, na treh stolih, pokrit s popendeklom, tudi ko je moja starejša sestra Darja (za njega: Darija),bila že nekaj pristnih let na svetu. Postavil si je tri stole skupaj, se ulegel nanje in zaspal. Kakšen car! Moj oče je … pač najbolj svoboden človek, kar jih poznam.
- je imela gledališka predstava Jamski človek v petek že več kot 400. ponovitev (predstavo smo si ogledale: mati, sestra, nečakinja, jaz / generalni sponzor: oče)
- da smo Slovenci v internetnem smislu (v Evropi) nekaj takega kot Japonska kameni dobi
- da mojega nečaka skrbi, da morda letos ne bo šel na Metal kamp
- da ima moj zobozdravnik potovalni motor zaradi policaja
- da moja mati še vedno goji strast do izdelovanja lutk (je enkrat napisala/ustvarila mojo najljubšo lutkovno igrico/predstavo, katere glavni lik je deževnik Maksi, ki skrbi za čisto okolje v gozdu in se nekega dne zalepi na čigumi …) / Tokrat pa sva z Darjo dobili punčko iz cunj. Moja ima oranžne laske, modre kvačkane očke in ji je ime Erika.
- da ljudje še bolj kot sem si mislila - težko sprejemamo pohvale; Ker nas prevzemanje odgovornosti obremenjuje in sprejemanje pohval je prevzemanje odgovornosti!
- da je avtobusna postaja zaščita pred dežjem in vetrom
- da je srce spet edino, ultimativno in nibesedezatoultimativnost – smisel vsega. Edini, brezpogojni, ta, tisto kar govorimo, on, ona, udarec, spomin, signal, vzdih, impulz, okus … Vse to je le SRCE.

V soboto zvečer pa sem snemala koncert, na mednarodni praznik žena, ki ga je (če se še ne ve) zakuhala Rosa Luksenburg – in ko sem tako spet po dolgem, dolgem času v roki držala kamero, me je na trenutke prevzel tisti transistični orgazem. V njem so me vodile vibracije glasbe, ki jo je proizvajala energija benda na odru. Bilo je v KUD-u. Imenujejo se Skyline Arcade. NJihov štikelc, ki mi je najljubši se naziva Underwater Love.

Zdaj pa tukaj lebdim, kot že tolikokrat poprej, napol v položaju utopljenca, in stvari so povsem drugačne in zdi se, kot da jih doslej ni bilo. Čeprav je jasno, da so bile, le videla jih nisem. Ali bolje – nisem jih hotela videti. Ali pač – zdaj sem trčila ob nje. Ob vse in edino. Zmernost je mati modrosti. Tisti, ki nimamo naravnega občutka za zmernosti vseh vrst, si ga moramo priučiti.A spet je treba izbrati katere deviantnosti bomo spremenili v zmernost, da ne zapademo v dolgočasno povprečje. Ki ne vidi dlje od poti v službo, skupnega vikenda, hiše, avta in psa. Sicer pa - kdo je sploh povprečnež?

Verjamem, da ena zgodba sproži drugo. Da s tem, ko človek deli zgodbe, priklicuje nove. Vzrok – posledica. Sinergija. Tokrat vem, da ne bom popustila. Ker nimam razloga, da se ne bi imela rada. Takšno, kot sem. Z vsem tem kar je, kar manjka, kar je preveč. Ker merski sitem zase določa vsak sam. Zato moja bolečina vedno boli drugače kot tvoja.

Morda končno vem, kako lahko začnem:
Lahko začnem s tem, da se človek mora imeti rad. Pa ne govorim o samovšečnostnem egotripaštvu, ki temelji na egocentrizmu in egoizmu kot edini vrednoti. Govorim o tem, da naj ima človek rad svoje srce. Čeravno je le kos mesa, ki ga odrasel človek poje za glavni obrok dneva. Pogumen je tisti, ki si upa pojesti mojega. Pogumen je tisti, ki mi za hrano ponudi svojega. Pa dober tek!

ponedeljek, 10. marec 2008

Spomin na september



Ko mi možganje zablokira in pri produciranju nekega projekta začutim cepetanje na mestu, takrat:
a) odprem v wordu nov dokument in začnem pisati poezijo
b) odprem fotošop, vanj potegnem neko svojo fotko in nanjo kaj napišem

Nato se lahko zopet vrnem k delu. Takšni mali pobegi v prosto domišljijo mi že dlje časa služijo za mentalno (dis-)koncentracijo. Tako je zdajle nastala tale fotopoezija. Fotka je šklocnjena v Londonu, semptembra 2007.

Razpad sistema

ko razpade sistem, tudi jelly-metuljka živi v tišini ...


Zvečer pride nov post.
Do takrat pa - se opravičujem za neažurnost.

Bomo kmalu zmaenjali uredništvo in odgovornega urednika.


lpt.dejab.

četrtek, 6. marec 2008

09 Prebedene noči

Četrtek

Bila je tista noč.
Ko opazujem veje drevja v jutranji zarji in nji vetru.

Ko čakam prižiganje luči v sosednjem bloku.
Nocoj je veter bil nemiren.

In veje si še ne opomorejo od sunka,
ko jih že naslednji zaobjame. In vrtinči.

Ko napolni me nespečnost in nje radost.
Nocoj se zopet čutim.

Dobro jutro, ti, ki me prebiraš.
Če si nanj pozabil, bilo je. Veš. Jutro je vzklilo.

Veke so se vzpele in zadah je ven udaril.
Ko niti veš ne, kaj prinaša dan.

Ljubim te.

Zakaj sem sploh tukaj?

Razplet dneva, ki je za nami, me je potegnil v razmišljanje, ko sem nekega dne, bila sva z Maretom, v neki debati ali pa v družbi --- ne spomnim se več --- doživela trenutek soočenja s svojim bistvom obstoja. Vem, da sem se nekaj razpizdila in sem rekla (odločno kot še nič do takrat): Jaz vem, da sem na svetu zato, da razumem! ... Ker me je takrat nekaj morilo, kako da mene nihče ne razume. Kasneje sem ugotovila, da me v bistvu veliko ljudi razume. Kar pa še ne pomeni, da me kdo pozna. :) Niti sama se ne, kako le da bi me kdo drug. Ha. Ampak jaz nočem skrivnosti. Hočem, da vsi vse vemo in da vsi vse razumemo. In ja. Kar je doslej prišlo mi naproti - razumem. Kolikor se pač zavedam ... Čustva pa ... ... ... No, so pač nekaj drugega. Ampak tudi njih je treba razumeti. Zaradi preživetja volje, ne drugega. ... ... No, pa tudi lepa so ...

Študentski filmi AGRFT - 2008




Kinodvor, projekcije filmov, nabita dvorana, zmanjkalo sedežev, 5 odličnih kratkih filmov.
Poanta pri vseh ista: Ljubezen u(umlaut)ber alles! Življenje je ljubezen. Ljubezen je življenje.

Pika.

Planirati življenja pa res nima smisla

Poglej v zvezde, (tam so vedno)
sledi svojemu srcu, (ta je vedno)
bodi prijazen do okolice, (v njej si vedno)
ne dviguj glasu nad mano, (jaz nisem vedno)
spoštuj ljudi, (ti so vedno)
bodi vesel, da imaš življenje. (ta ni/je vedno)

Pika.

torek, 4. marec 2008

Ko zmanjka energije ...

... mi ne pomaga nobena pozitivna naravnanost, nobeno razsvetljevanje, nobeno veliko srce ... Danes sem preprosto žalostna. In pustila se bom v tej žalosti. ... Boli kot hudič ...

Trkanje srede v nespečnost

08 Sreda


Pa to sta …


Moji roki,
Ki plezata ena proti drugi.
Se srečata na mizi
Kot popolni neznanki.

Hodita prst za prstom
Ena proti drugi.
Brez da bi vedeli,
Kaj zmoreta skupaj.

Okleneta se,
Prst za prstom,
Nevednim,
Jasnim, brezpogojnim,
Ker le to drsi.

Moji roki,
Ki plezata ena proti drugi.
Na mizi, ki ni moja,
A zanjo plačujem najemnino.

Boste rekli,
Da ta krutost
Nemara ne sodi v poezijo.
Še sploh pa-
Kaj ta najmenina je.

Boste rekli, da me ona muči.
Sploh ne.
Ona me ne muči že dolgo tega.
Ona me osvobaja.

Svobodna lastnine prostora,
Se lahko gibam
In preživim
Brez vse te lastnine.

Čeravno nič ni narobe z njo
In je znak, da skrbim za svojo
Sled, ki …
Je ena izmed mnogih.

Brez skrbi,
Stanovanja ni problema kupiti,
Zame je težko izbrati
Kje živeti.

Vedno pa še vedno,
Imam ti roki pred mano.
In še vedno ne vesta,
Kaj bi to počeli skupaj.

Razen, da te držita,
Da ne razpadeš.
Mislim,
Držita te skupaj.

Skupaj.
Sam.
Jaz.
Ona.
Ti.
On.
To.



aaaaaaaaaaa ....

08 Torek

Spet o času


Ko se ne sodimo in le imamo.
Takrat se vemo in ne pričakujemo.

Hodimo ali mirujemo v trenutku.
Edino je, da njega čutimo.
Trenutek, mislim.

Vzamemo takrat svoj bit.
Ga vržemo pod mikroskop in …
Gledamo, kar je v knjigah zapisano.
Ne da bi se zavedali, kako je njih napisal nekdo drug.

Distanca, oddaljenost, intima, blizkost.
Zraven, daleč, tukaj, stran.
Točka, daljica, premica, prostor.
Čas, energija – in le ti in jaz.

Upaš? Upam.
Me gledati v oči.
Se potopiti v tvoje.
Biti takrat, tam, sedaj in nič drugega.
Biti tukaj, zdaj in sam zase --- le jaz.

ponedeljek, 3. marec 2008

Manični ponedeljki

07 Ponedeljek


Želimo si nekoga ob sebi za večno.
Navsezadnje pa potrebujemo le svoj kovter, pod katerim smo lahko vsak sam s sabo.


Ljubim to življenje, ki mi daje možnost, da sem.

Za vikend pa takole

V moški družbi uživam. Že kot mulka sem se na dvorišču rajši igrala s fanti kot s punčkami. In tudi doma sem se rajši igrala s fanti, saj punčke načeloma niso bile nore na lego kocke. Meni pa so bile lego kocke ultimativna stvar. Najlepši je bil trenutek, ko sem zgrajene objekte razvrstila na TV ali na polico nad njim, kjer sem imela razstaviščni prostor. In tudi reklo se je tako: Tadeja, kosilo, a boš dala kaj na razstavo? Pospravi, gremo jest. Skratka - vedelo se je, da je tam razstava. Po kosilu sem se rada ulegla k očetu na kavč, zlezla sem mu na trebuh, kasneje poleg njega in sem ga čez trebuh le objela, on pa je bral časopis. Včasih sem mu rekla, naj mi kaj prebere, nato sva zaspala.

Ta vikend sem preživela v družbi moških. Bil je delovni vikend tima VBG. Šli smo k Jarotu na Obalo. Super je, ker ima njegov oče spodaj v hiši sobico s šankom in žganicami. Pili smo viljamovko in grapo ter klepetali polnih 6 ur. Bila je kar precej ženska oblika druženja. Imeli smo 6 točk dnevnega reda, možganje je brnelo, režali smo se na smrt, vmes debatirali o življenjskih zgodbah, seksu, odnosih moški-ženska, ki energiji, fire-ballsih, kompjuter gejmih, muziki, pijanostih, adrenalinskih reakcijah, o spuščanju ventilov, o umetnosti, o načinu dela, o tem, kako razmišljamo - vsak zase in vsi trije skupaj. Prekipevali smo od iskrenosti in golote. Prišli smo si bližje in rešili smo 6 delovnih nalog - od komunikacijske ter kreativne strategije za spletno banko, od imena za produkt, ki je v bistvu nebo na stropu, potem pozicioniranje blagovne znamke VBG, nato smo malce opredeljevali naš nastop na SOFu, ko bova z Gregatom gosta na delavnici Futurističnega marketinga (by Jaka Gornik, tema: event managment in umetnost ustvarjanja posebnih trenutkov), ... potem še nekaj o vizualni podobi spletnega mesta za eno hipertehnološko mednarodno podjetje, ki po vsem svetu posodablja telekomunikacijske centrale in še ena stvar je bila ... Ki pa se je zdajle ne spomnim. Super je bilo. Ustvarjalni poklici morajo dajati delu prostor druženja in svobodne izbire časa ter načina ustvarjanja. Od vsega vikendaško-ustvarjalnega druženja mi je najljubša nova pridobitev - žogica skokica. Na večernem sprehodu po Portorožu je Jaro na pločniku odkril avtomat s skokicami. Včeraj si jo je kupil on, danes pa jaz. Za 1€ ti iz skladovnice pade ven ena, poljubne barve, izbira ni možna. Njegova je bila pink-oranž-fluorescent, moja je vijolična. Njegova je danes počila in vrgel jo je v smetnjak. Jaz jo še imam v žepu jakne. Super je, ko hodiš in zraven odbijaš skokico. Potem imaš malce umazane roke, ampak gre. Dojnk-dojnk-dojnk. Jedli smo tudi dobro. Stara Oljka v Portorožu ima super jedi z žara. In ker mi meso sploh ne potegne, sem jedla prebranac. Njemu pripisujem to, da sem vsa napolnjena, zabuhla in težka že ves dan. Ker verjamem, da sta se viljamovka in grapa od petka že izločili. V glavnem - bil je odličen ustvarjalni pobeg. Z rezultati v rokah. To edino šteje.

Zvečer pa ... Magična predstava Škufca-Venturini. V nekaj trenutkih mi je v oči od zadaj butnilo solze. Nekaj njim je uspelo priciurljati ven. Ko začutiš takšno telesno komunikacijo med dvemi telesi, se spomniš na svojo. Na svojo z nekim telesom. Moje telo mi je namreč velika uganka, saj mnogokrat sploh ne vem, zakaj ga imam, saj ga večinoma časa niti ne rabim. Razen v trenutkih, ko v komunikaciji z drugim telesom postane eno. Vse ostalo se lahko dogaja v mislih. Potem pa --- takole Katarina in Andrej. Ki sta me spomnila na elementarnost telesa. In na to, kako je imeti telo in ga uporabljati za svoj obstoj. Ples jima pomeni vse. Kot sta rekla sama - ples jima liže rane. Njuno delo je ples. Ples je njuno delo. Njun produkt je energija. Moje delo je razmišljanje. Misel je moj produkt. Ustvarjanje komunikacije je tisto, s čemer se ukvarjam. Vsako delo ustvarja energijio. Potem se z njo trguje na nivoju komunikacije. Mah ja ... Saj vem ... Brez telesa pač ne gre. Ko to spoznaš, imaš le dve možnosti: ali ga zignoriraš ali pa ga začneš uporabljati. Tako sem se odločila, da končno postanem cirkuška akrobatka.

Lep vikend je bil. V komunikaciji s telesi, ki proizvajajo lepo energijo.

V nov teden se odpravljam s hrepenenjem, ki je edino možno v odsotnosti telesa. Telo izniči hrepenenje.

In ko v isti trenutek povežeš misli, čute in telo, lahko mirno rečeš: lahko noč. :)

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.