Če kaj, me je strah rutine

Pri pisanju bloga se iščem v zmedi izpovedovanja. Mislim, pogosto me zmede - kako daleč lahko grem, da ne zaplavam v lastno nebuliranje, intimno filozofijo, ki je znana in zanimiva le meni. V nekaj, kar ni stvar javnega interesa, če rečemo temu tako. Od kje naj sploh črpam modrost, da na tem nivoju prepoznam razliko? Saj moje besede sledijo mojemu počutju, mislim in zavesti. Če sem danes bolna doma v postelji - kaj to dejstvo pogojuje? Da sem globoko prepuščena le svoji intimi in posledično le v svojem svetu? Kako se to pozna pri pisanju? Ampak sicer sem lahko sredi največje gneče v nekem lokalu tudi najbolj in edino v svojem svetu, tako da izolacija, izgleda, niti ni tako brezpogojna za lastno intimo …

Iz tega glasnega razmišljanja, ugotavljam, da se pisanja lotevam vedno bolj sistematično. Vedno bolj se ukvarjam z razumevanjem kako in zakaj moje pisanje nastaja? Zakaj o nečem pišem in ne o nečem drugem? Zakaj pišem na takšen način in ne na drugačen? Nekdo bi rekel, da preveč razmišljam … Pa vendar hočem vedeti kako moje pisanje nastaja? Kdaj proza in kdaj poezija? Slednje mi je že malce jasno. Kako izberem temo, zakaj pišem o nekem dogodku, človeku, pripetljaju, zablodi, hecu, razmišljanju?

Predsednik Tu(umlaut)rk je zadnjič nekje rekel, da pisanje zahteva disciplino. S tem me je spomnil, zakaj je pisanje tako težko. Čeravno se pri svojem delu vseskozi srečujem z ljudmi, ki bi naročen projekt napisali sami, če bi le imeli dovolj časa. Ali še lepši detajl z mnogih sestankov, ko mi rečejo: Veste, pri nas ni nihče tako pišoč. Aaaaaaaaaaaaaaa – IT’S MY FUCKING JOB, jebenti, no! A kaj, ko pisati znamo vsi, mar ne? Mnogi mislijo, da lahko pišejo kot jaz, če bi le imeli dovolj časa. Tako pa so zaposleni z vodenjem projektov, organizacijo, koordinacijo, financami, trženjem in temi stvarmi, tako da ne utegnejo še spisati te brošure, ali pa radijskega oglasa ali pa – recimo: Veste, saj potrebujemo samo en stavek. PA GA NAPIŠITE, ČE GRE SAMO ZA EN STAVEK! Za en stavek je največkrat potrebna cela teorija. Ki ni nikjer zapisana. Ki je nevidna in tiha, čeprav je temelj za tistih 5 besed, ki jih nekdo naroči in kupi. Nadalje poznamo spet druge profile naročnikov, ki so pripravljeni diskutirati o vejici v stavku in me niti pod razno ne slišijo, da – EJ, JAZ NISEM LEKTOR! Vprašajte njih.

Kdor si služi šuške s tekstopisanjem, mu ni lahko. Saj v tem pisanju ni dovolj prostora za lastno izpoved. Gre za deduktivno in ne induktivno pisanje. Pri tekstopisanju za tržno-komunikacijske potrebe gre sklep s kolektivnega na posamično. JAZ TEGA NE RAZUMEM TAKO, mi nekdo argumentira predstavljen koncept. In kdo si ti, sirota? Tako kot jaz, le en prahec v vesolju. Le en mali delček v gneči tega planeta. IN TI SAM, SAMCAT NISI ARGUMENT! Kot nisem argument jaz. Argument je tamle zunaj, v množici ljudi, za katero to delamo. Ne le zate. Zame pa sploh ne.

Tako mislim, da nekega dne, ko me bo minila potrpežljivost in ko me oglaševalske zablode ne bodo več zabavale, takrat, no, takrat bi bilo fino, da postanem pisateljica. Tako se lahko znebim ostalih dirigentov. Pa to pisateljsko potrebo itak že od nekdaj čutim, le pozabim večkrat na to moje bistvo. Mmmmmmm, romantično … Nikjer nikogar, le kompjuter, črke, znakci in jaz, uauuuuuuuuuuu ... Tako bo. Že vidim.

Čeprav ... Potem pa predsednik Tu(umlaut)rk reče, da pisanje zahteva disciplino. Disciplino pa takoj vidim kot red, predalčkanje in takoj za tem rutino. In če kaj, me je v življenju strah presnete rutine. Tresem se pred nečem, kar je v meni vsak trenutek, kar je isto, kar se ponavlja. Kar me pogojuje. Podivjam ob misli, da moram nekaj početi vsak dan. Ubija me isti ritem in umirjena dinamika. A k temu vseskozi stremim. K zmernosti in srednji poti, saj me življenje uči smotrov oscilacijskih odklonov.

Pa saj - mar to pomeni dolgočasnost? Je disciplina rutina? Je rutina sinonim za dolgočasje? In sploh – na katero enoto se rutina meri? Na čas, na človeka, na plačo, na vsakdan, na ritual, na … ? Na kaj, res? Kako me je potem lahko strah nečesa, kar niti ne vem, kako dejansko zgleda in kaj to je? Ali je to spet ena tistih neizmerljivosti, ki si jih oblikuje vsak zase? Nenazadnje je rutina lahko tako abstraktna, da ni vezana na nič razen na posameznikovo percepcijo in zato sama po sebi sploh ne obstaja. Se pravi, da se lahko razsvetlim in odločim, da rutine zame ni, če je tako moteči faktor mojega življenja in me celo pogojuje. Zato je ni več. Tako naj bo. Vsaj v tem primeru.

Pufff … Gone.

Knjiga o ustvarjalnosti je legalizirana

Po Knjigi o ljubezni, Knjigi o prijateljstvu, itd. imamo zdaj tudi Knjigo o ustvarjalnosti. V produkciji ambasade za ustvarjalno družbo TiPovej! je prilezla iz tiskarne prejšnji teden. Navdušila me je oblikovalska realizacija, da knjiga nima zvizualizirane naslovnice. In tu je nastal zaplet. Saj knjiga, sirota, zaradi nepopisane naslovnice ni bila sprejeta v register publikacij. No, pametne buče so našle pot in tako je Knjiga o ustvarjalnosti legalizirana in ima svoj CIP - Kataložni zapis o publikaciji. Knjiga o ustvarjalnosti je Ustvarjalna zabeležka, ki govori o tem, kako ustvarjalnost proizvaja ideje in kako se te uresničijo. Svoje misli o ustvarjalnosti je prispevalo kar nekaj ljudi, ki so tako ali drugače z ustvarjalnostjo spetljani. Med njimi tudi jaz. A od poetičnega eseja in kompleksno-naivne ilustracije sta ostali le dve vrstici besed, ki mi niso všeč. Sicer pa sebe tako ali drugače zelo težko berem. Lahko se berem dokler pišem, ko pa je zapis enkrat končan, me ponovno prebiranje dela živčno. Ker vidim luknje. In to boli. Ustvarjalec pač svojega dela nikoli ne konča. Le odda ga. Zaradi deadlinov, kaj pa drugega ...




Dodatek:
Prispevek, namenjen Knjigi o ustvarjalnosti, v celoti:

Ustvarjalnost je nekaj, kar nihče več ne ve.

Ker je beseda kot taka, revica, že tako izrabljena, izkoriščena, znucana in obupana, da ji ne preostane drugega kot da na robu eksistence pokliče brezplačno telefonsko številko za žrtve nasilja.

Vsakdo si že lasti pravico, da ustvarjalnost oklicuje za svojo vrednoto. Vsakdo se čuti poklicanega, da o njej sodi. Vsakdo IMA pravico, da jo definira in materializira. Vsakdo si jo lasti. In prav je tako.

Ustvarjalnost je pač vesoljn(-sk)a stvar. V univerzumu čuječa, na klic prežeča. Vsakomur dana, povsod iskana. Dodana vrednost v ekonomskem smislu, božanstvo v stvarnosti. Ustvarjalnost sem JAZ, TI, VI, MI, ONI. In MIDVA.

Če najdeš mi formo, v katero jo lahko zapečativa, ti dam srce in dušo, telo in energijo, ti dam svoje poslednje pivo in predzadnjo cigareto, ti dam svojo ljubezen in grudo, ki me nestrpno čaka. Vse ti dam. Tudi svojo absolutno svobodo. A najdeš je ne … ker je NI. Zato ker - - - že vseskozi JE. Iščeš tisto, kar je najdeno od vedno.

Vprašanje marketinga. Tržne komunikacije. Ker tako pač je. Skozi prizmo prodano, kupljeno, daš, dam, iščem, ponujam, povpraševanje, ponudba, cena, strošek, vrednost, odhodek, čas, denar, hitrost, proizvajanje, diskretnost, prodaja, narast, všečnost, imidž, cena, kakovost, potreba, želja, načrt, komunikacija, rezultat, ideja, kreativa, stroškovnik, konstrukcija, finance … Še kaj, prosim?! Še kilo banan, za sosedo?

Jo iščem … Njo … Ustvarjalnost … V njeni potenci … Potencialu … Pa polzi med trepalnicami vsakič, ko sem na pragu, da jo stisnem v pest. Se mi steče v rokav do podpazduhe, zavije k prsim in steče v popek. Od tam pa … Kam, hočeš, tečeš, želiš? KAM?

Za vsako ustvarjalnostjo, ki jo pavšalno socio-antropološko trenutno v zeitgeistu imenujemo – IDEJA, tičijo okoliščine. Ozadje. Background, če hočeš ... Pogoji … Možnosti neskončne … Neslutene … A jasne!

Kaj je zadaj? Kakšni so pogoji, kaj je na voljo, kateri so elementi? Kakšne volje je bil naročnik, kdo je subvencioniral projekt, v kolikšnem času se je realiziral, kakšna poročila je treba napisati, kdo sodeluuje, kaj je cilj, kakšni so pričakovani rezultati, kaj se išče, na kaj se stavi, kakšna so pričakovanja, komu zaupati, kdo sem jaz … ??? It fuckin’ doesn’t matter, a!

Predvsem se redki sprašujejo o teh stvareh in so mnogi, ki se sočasno čutijo poklicane, da o njih sodijo… Čeravno ne vedo, da te mehke, tako neotipljive in nečutne stvari - sploh obstajajo… (Kako si želim, da bi za slednjima povedima postavila klicaj ali vsaj piko. A ne gre. Ni fer. Ne morem. Nimam osnove. Ni gaberitov.)

Šta je pisac uopšte hteo da kaže?
Ideje so. In bodo. Ustvarjalni smo. In bomo.
Dajte mi ustvarjalno okolje in … Ustvarjam. Dam ga jaz tebi in… Ustvarjaš. Ustvarjaj!
Za okolje gre. In okoliščine, ki ga tvorijo:
Jaz. Sotvorci. Sporočilo. Ideja. Čas. Denar. Ne nujno v tem vrstnem redu … da se razumemo …

VBG little black book

Omejena izdaja premiernega samopromocijskega izdelka kreativne skupine VBG je v škatlah v pisarni. Nekajmesečni projekt stvaritve blokca, ki uporabniku ponuja brezčrtne papirje in na vsaki 10. strani vizualni prispevek, je pripravljen na distribucijo. Smo se namatrali, da smo ga spravili skupaj, saj se ni lahko brcati v rit za lastne projekte, ko te brcajo v rit ta naročeni. Visual brain gravity se je s prihodom blokca iz tiskarne materializiral. Fajn ga je držati v rokah. Pisalo lepo teče po njemu. Paše v žep jakne in se ne zgubi v torbi. Odprt je za pisanje in risanje. Pa še biseksualec je. Hehe.

Podaljšek penisa

Jaguar E type, letnik 1969, ogromno konjev in kubikov (265KM / 4235ccm) in ko sediš v njem, imaš občutek da ti je penis zrasel. Tisti kljun spredaj je pač podaljšek penisa. Vsaj tako naj bi s svojo obliko psihološko vplival na voznika, ne ve pa se, kako deluje na ženske. Moja izkušnja je ta, da sem nekaj kilometrov po kosilu v Kortah vse izbruhala. Direkt. Nisem po jagyu, kje sem pa upala. Bil je fotosession v slovenskem Primorju, šla sem na pomagaški izlet. Fotografu Matevžu Kostanjšku sem glumila gljivu, on pa je fotkal to mašino za stenski koledar podjetja Axis, oblikoval ga je studio Bons. Škampi in kalamari so obviseli na grmovju počivališča ob avtocesti. Kosilo je plačal Matevž. Gadno. Ampak zakaj tega jagya ni nikoli bilo na unih kartah z avtomobilčki? Je bil pa en črn, ki je imel 8000 ccm...

Nothing to say

Kdaj se počutimo brez besed?

Je to takrat, ko ne govorimo
ali
takrat, ko smo tiho?

Humanitarnost aka Unicef

O globalnih humanitarnih organizacijah obstajajo različne resnice - od sodelovanja s skorumpiranimi vladnimi sistemi, neučinkovitosti, počasnosti, prekomerne lastne potrošnje, itd. Še zlasti Unicef je dostikrat na tapeti, da za svojo administracijo porabi 80% zbranih sredstev. Ne vem, če je to sveta resnica, sem pa bila deležna projekta v slovenski iniciativi, ki je zaradi organizacijske strukture polagal račune Ženevi in New Yorku, kjer so se - zopet zaradi organizacijske strukture - določena zbrana sredstva zataknila. Tisti evro, ki ga v SMS donacijah namenimo spremembam na bolje pride do ljudi, ki jim je namenjen, precej bolj majčken. Na poti do Sudana, se recimo 1 evro zmanjša na 0,20 centa, če je (trans-)akcija uspešna. Je pa to težko razumljivo skrčenje vsaj nekaj ... Druge možnosti, razen iti v Sudan in pomagati ljudem na licu mesta (kar je seveda najboljše), tako ali tako nimamo. Humanitarne organizacije so res filantropi in imajo rade tudi sebe. Saj, če nimaš rad sebe, ne moreš imeti rad drugega.

Evo, vklesala sem tale Unicefov glasbeni videospot, ki je aktualna zadeva. Predvaja se na naših TV postajah, poleg videospota se vrti še klasični TV oglas (30''). To je projekt, ki je edinstven znotraj globalne Unicefove hobotnice. Zbiranje sredstev z SMS donacijami preko videospota je zagotovo izjemna poteza, ki lahko k humanitarnosti spodbudi tudi mlade. Vesela sem, da sem sodelovala pri projektu z majcenim doprinosom skozi punchline za mednarodno verzijo videospota. Zasnovala sem torej tekste, ki so animirani grafični napisi v mednarodni različici.

Takole pa izgleda odjavna špica videospota:

UNICEF Slovenia feat. Trkaj, T-set, Zlatko & King B Fine: Some of them / Kdo je bog?

Avtorji in izvajalci skladbe:
Anže Metod Breskvar - BMD
Rok Terkaj - Trkaj
Gorazd Pirjevec - Ballau
Zlatan Čordić - Zlatko
Victor Fredrick - King B Fine
Barimah Kwame Anhkomah - Yaga Yo

Avtorska ekipa:
scenarij in režija: Igor Zupe
direktor fotografije: Thomas Vollmar
kostumografija: Sanja Grcić
maska: Luka Mirjan Simić
scenografija: Greta Godnič
računalniške animacije: Luka Lorenci
punch lines: Tadeja Bučar

Produkcija UNICEF Slovenija:
vodja projekta: Irena Stamenkovič
asistentka vodje projekta: Jana Burger


Sponzorjev pa ne bom navajala.Te stvari se plačajo, saj smo v biznisu. Humanitarna dejavnost že dolgo ni več prosjačenje sredstev, temveč resni element celovitega tržnega komuniciranja urazumljenega poslovnega subjekta. Podjetje, ki v svojem komunikacijskem spletu ne upošteva družbenega/humanitarnega udejstvovanja, ni resno podjetje in se ne zaveda svoje vloge v okolju.

Naložba v MNZ, DURS in SKB

V decembru in januarju sem napolnila proračune MNZja, DURSa in SKB banke za 420, 78€. Prehitra vožnja, nepravilno parkiranje, vožnja pod vplivom alkohola pa ne vem, če je upoštevana, saj je izkupiček prepoceni, da bi jo veljalo upoštevati. Sramujem se teh naložb v državne organe. Za idiotizme sem podarila eno slovensko plačo. Prijateljica mi je povedala, da v njihovem podjetju, ki ima 120 zaposlenih, njih 70% s plačo ne doseže 500€. NIč novega, saj nam zadnjem času mediji kričijo o tem stvarstvu. A vse doslej je bil ta podatek zame nekje tam (saj tudi jaz uradno spadam med brezposelne osebe), pred nekaj trenutki pa je bliskovito treščil vame. MNZ (DURS in SKB sta v zgodbi silom prilike, ker sta dolžna pomagati pri kaznovanju državljanske nepokorščine - sta pa vsak nekaj zaslužila na meni) naprošam, da 75% denarja, ki ga je zaslužilo na meni, prebukira na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. To bi bilo pošteno. In z mislimi odjadram v Kambodžo, kjer ljudje v večini nimajo bančnih računov. Plačuje se na roke. Država jim tako ne more nič vzeti ... In ker nimajo poštnih nabiralnikov, jih doma ne more razveseliti pismo iz matične banke, ki ga je podpisala Prisilna izterjava SKB d.d. in me obvestila, da me je bremenila za strošek izvršbe po sklepu. Cena preliva mojega denarja z mojega računa na račun DURS = 20, 86€. Ne vem, ampak zdi se mi, da je v ta strošek poleg dveh klikov z miško vračunana tudi malica za 3 bančne uslužbence v dnevu, ko so izvedli ta preliv. Aleluja!

Slabo bloganje / vikend&prosti čas

Že od petka me peče vest, da nisem nič objavila. Vest pa je tako ali tako potuha. Če je ne bi imeli, bi bilo več akcije. Zdaj pa slaba vest opravi svoje in objava se ne zgodi. Se bom popravila na tem področju. Saj v mislih je bilo kar nekaj tem, fotk, objav. A kaj, ko je včasih tako težko prenehati misliti in se spraviti v akcijo. Razmišljanje je po eni strani zavetišče, po drugi strani strah pred spremembo ali posledicami dejanj. Vzrok - posledica. Za blogerja (kar si počasi dopovedujem, da to med drugim sem), pa je neaktivnost samomor. Ali si in delaš, ali pa te ni. Pisanje zahteva disciplino, to je, ne ... To me malček povozi. Ma dovolj tega, vest je oprana :), preidimo k temi.

Vikend in prosti čas. Kot človek s svobodnjaških poklicem imam ta privilegij, da lahko precej gospodujem svojemu času. Tako si prosti čas včasih naredim tudi v sredo, če prevzete odgovornosti to dovoljujejo. Vedno pa kot prosti čas obravnavam tudi vse vikende, saj takrat delovni narod počiva, telefoni ne zvonijo in nasploh poslovni bonton ne dopušča klicev v soboto ob 8.15 zjutraj...- kar se je pripetilo prejšnjo soboto. Ob taisti omenjeni uri. Zjutraj, zarana, na tešče, na pol sredi noči. Seveda klica nisem prevzela, niti vrnila kratkega tekstovnega mobilnega sporočila vse do ponedeljka. Dejanje sem preprosto doživela kot neokusno. Po vsej verjetnosti me je to stalo posla z uspešno slovensko oglaševalsko agencijo, ampak po takšnem kodeksu tako ali tako ne želim delati. Nič več. Drugo so seveda ustvarjalne ekipce, ko se člani (stalni ali priložnostni) srečujemo ob poznih večernih urah, včasih niti ne spimo, spet drugič že ob 5h zjutraj orjemo po mestu, itd. Takrat je drugače. Takrat je čas irelevanten. Takrat, ko šprica idejni adrenalin, se pozabi na bonton - in čas in misli in dejanja so usmerjenja le v ostvaritev cilja. Skovati sporočilo, ki ustreza naročilu in pije vodo. Čutno, pametno in brez kozlarij. Kozlarije je sicer težko prepoznati, še težje eliminirati, zato je treba biti krut do sebe in do svojih ustvarjalskih partnerjev. Če bi me to prejšnjo soboto klical kdo od njih, pa se tudi ne bi oglasila. Ker ga v tistem trenutku ni bilo projekta, ki bi takšen klic potreboval.

Ustvarjenje umetne panike me zelo zabava in ji zato ne podležem več. Umetna panika je v oglaševalskem svetu - vladar, sovražnik, trouble child, neumnost, stalnica, nevarnost - in predvsem dejstvo. Ne dam se ji več. O, ne, ne, ne ... Mojega žolča in želodca ne dobiš več, draga moja. Lahko se še kdaj polastiš mojih misli, se me dotakneš in skušaš posrkati, a naj te zdaj gledam v oči in sporočam: Zgubila si to vojno. Ne grem se je več. Rajši imam sebe kot tebe. Prav tako pa danes vem, da je ne-ustvarjanje panike vedno vzrok za dober končni rezultat. Kar zraste v umetnem paničarjenju je dolgoročni drek in pozaba. Stvari, ki ostajajo, zagotovo niso bile ustvarjene v paniki. Pika.

Ta vikend sem preživela na Obali, čuvala prijateljičine otroke in z dvema avtobusoma Primorcev v soboto odšla na smučanje v Forni di Sopra. Smučarje sem spodbujala s klopce na sončku, saj so moja kolena v slabi formi in ne zdržijo namontiranja deske na noge. Čeprav ... Če bi zamenjala desko, kupila nekaj lažjega, predvsem freeride (do zdaj sem slalom alpine), bi morda na kakšni otroški vlečnici ob mini hribčku preživela. Ostaja pa veliko vprašanje, kaj bi se zgodilo potem. Kolena imam res uboga ... Hrustajoča in boleča. Plačujem za mladostniške neumnosti, a brez njih tudi ne bi želela priti do sem kjer sem. Nikoli mi ni bilo žal za tisto furo na Kaninu, ko me je njen smuk koštal kar dobre poškodbe frisa, zaradi katere sem bila primorana nositi sončna očala vseskozi, ter zategadelj spregledala kopico ledu v koči pred WCjem, kjer sem iz sebe spustila najmočnejši, najbolj živalski in najglasnejši krik savane vseh časov. Zdrs v koči zaradi puščanja strehe. Obrnilo mi je koleno in za povrh sem še sedla nanj. Auč. Borderka vseh borderjev je svojo poškodbo staknila pred WCjem. In ostala s polnim mehurjem še vso zdravniško oskrbo ... Kako me je tiščalo lulat, madoniš. Par let kasneje = prepozno - je sledila operacija miniskusa, potem še nekaj uspešnih sezon, zdaj pa klopca, a ne. Malce sprehajanja, kavica, bombardino, sendvič in - klopca. Bil je prelep dan. Opazovanje malčkov, ki petič stojijo na smučkah in predričajo ves hrib, neustrašno, brez palic, odporni na mraz in utrujenost. No, vse do neke mere. Ko začne jokati prvi in se potegne plaz. Popoldan skoraj vsi jokajo. Razen herojinje Mie, ki hoče še. Še smučati, še na krogce in še na sedežnico, povsod, povsod. Zvečer zasmrči ob meni na kavču pred TVjem (potem, ko sem ji že v postelji prebrala pravljico, a se je kmalu zatem pritihotapila nazaj v dnevno sobo) . Čez čas jo odnesem (ajme, nisem jo nesla kot princesko, ampak vso skrivljeno) v njeno posteljo. Spomnim se, kako mi je bilo kot otroku fino, če sem zaspala v dnevni in me je nato nekdo odnesel v posteljo. Pokrijem mali telešček in vrata sobe pustim odprta, da v sobo pada rahla svetloba s hodnika. Tako ima rada. Sredi noči prileze v mojo posteljo. Stisneva se pod oddejo in pričakava jutro.

Nedelja je bila po nedeljsko lenobna. Potem ko sem Alji narisala deževnika, dežnik, rdečo mušnico, pikapolonico in jurčka, sem spakirala torbo in hajd nazaj na celino. Bertoki pri Kopru so zakon.

Preveč hrupa za prazen nič

Preveč glasen dan je bil danes. Sicer sem vsem šivala žnablje, ampak ni pomagalo kaj dosti. Po poznopopoldanskem kosilu sem se odpravila na krajšo ekskurzijo čez center Ljubljane. Z avtom. Ker je bila gneča popolna, sem imela dovolj časa, da si ogledam okolico. Bleščeče fasade na Slovenski in polkrožna praporjada na Bavarcu. Banalne so te zastave, dokaz klanovske pripadnosti EUju. Poleg strastnih podražitev - vključno z najemnino stanovanja - in Potemkinove vasi, priložnostnega logotipa in obupnega političnega diskurza, predsedujočih časti ni zaznati. Zanima me, čigave sanje živimo? Kdo si je l. 91 zamislil, da bomo l. 08 predsedovali Evropi? Danes me je med drugim prijelo, da bi odslej delala vse zastonj. Enkrat sem že imela podoben eksperiment, ko je 75% mojih projektov bila kompenzacija. Kar nekaj smo dilali - ti meni to, jaz tebi to. Z oglaševalskimi storitvami je danes to možno, saj vse in vsakdo potrebuje promocijo. Enkrat sem napisala traktat na temo Vsaka komunikacija je promocija. Tudi medosebna, človeška, prijateljska, ljubimska, partnerska, družinska... Eden drugemu se promoviramo. Pa da ne zajadram v žolčne kamne, naj tu končam. Za vsak slučaj bom danes sanjala Kambodžo, pa bo. :)

Življenje ubija.

Enkrat na teden me zjutraj zagotovo prime tista muha, ko ne morem iz stanovanja. Bil bi takšen krščanski greh, če bi zapustila te lepe stene, da rajši ostanem doma. Tako je bilo danes. To pomeni, da vsakih 15 minut preverjam teletekst, kot da bi ga prosila naj bo hitrejši, ažurnejši, bolj dinamičen. Teletekst imam rada, ker je zgolj besedni medij. No photos, no pictures, no sound ... etc.

Ponavadi imam po takšnemu dnevu zaležanine, ampak nič hujšega. Tudi danes je bilo tako. Zato sem prvič po tem azijskem času - uporabila lak za lase. Frizura za 2$ še vedno deluje in odziv javnosti nanjo je navdušujoč. Odsevam umirjenost, pravijo.

No in dopoldan sem dobila mejl od prijateljice, ki je bil hitri test o prezenci možganskih hemisfer. Izkazalo se je, da ima primat nad mano desna hemisfera. Kar pomeni, da spadam med ljudi, ki najlažje in najboljše razmišljajo leže. Eto, kako sem že navsezgodaj to začutila na vodi. Ko me je kavč že pošteno žulil v križ, sem krenila med ljudi. Bila je tema in odpravila sem se na obisk k prijateljema. Nato na pivo s prijateljem in zdaj se soočam z načrtom, ki sem ga na tešče vzela v zakup. Vstati bo treba ob 5h, da izpolnim svoje delovne obveznosti. Tiste kavčarske misli je treba spraviti v wordov dokument, ki bo zadovoljil tržne potrebe.

Res je lepo odgovarjati času in upravljati z njim - s sabo. Vendar brez pretveze, da imamo to moč. Sve u svemu - življenje nas enkrat ubije. Rada rečem - iz njega se ne izvlečemo živi. Zato malo manj resnosti in več smeha, prosim. To deluje, to premika stvari. Respect.

Zadrega v žepu

Zadrega v žepu

Končno je dan, ko ti zrem v oči.
Brez opojnih substanc -plašnih za nama ...
Zavedam strahu se, ki pred očmi mi tu krili.
In isto izziva - ta v trebuhu mi plava …

Spustiš se v to belo temo, ki je moja.
Čeprav videl je nisi – ti, ki živiš tu v meni …
Pogum lep in brezmejni ti zlezel v zadnjo je poro.
In zdaj vem - takrat si takole mi rekel:


Ljubim te – kar tako. Iz nič in vsega.
Ljubim te – kar tako. Iz pogleda.
Ljubim te – kar tako. Iz vsakdana brezveze.
Ljubim te – kar tako. Iz unega stola pri meni.


Tišina med nama govori neke stavke.
O soncu in cenah, dežju in ničemer.
Predvsem se ljubiva, si s tem govoriva.
In zatorej te ljubim, tako. – Kar tako.

Hodim ob tebi, ko šprintaš drugje.
Se plazim ob tebi, ko na odru stojiš.
Ti ploskam iz duše, a temu se skrivaš.
Ko noč popusti dnevu - mi spet govoriš:


Ljubim te – kar tako. Iz nič in vsega.
Ljubim te – kar tako. Iz pogleda.
Ljubim te – kar tako. Iz vsakdana brezveze.
Ljubim te – kar tako. Iz unega stola pri meni.


Ti pa v mojemu žepu ščemiš.
Mi brskaš po srcu in vlečeš zvonove.
Si vihaš te brke in puščaš si brado.
Igraš mi na rebra, si žvižgaš in spiš.

In jaz?


Ljubim te – kar tako. Iz nič in vsega.
Ljubim te – kar tako. Iz pogleda.
Ljubim te – kar tako. Iz vsakdana brezveze.
Ljubim te – kar tako. Iz unega stola pri meni.

Umrl

 Večnost njegovi ljubezni in mir njegovi strasti.

Postpotovalna nagrada

Vemo, da me nagrade - še sploh pa oglaševalske - spravljajo ob živce. Čemerna sem okrog tega. Ker se pri podeljevanju nagrad ne upošteva dovolj obširen kontekst ustvarjalnega procesa. O tem podrobneje mogoče kdaj drugič, saj se bliža Slovenski oglaševalski festival, ko me bo spet razganjalo od taiste bolezni.

Danes sem tako izvedela, da smo z Vizuarno za leto 2007 prejeli Zlato priznanje Netko 2007 za spletno mesto Ljubljanskih mlekarn: www.l-m.si.

Več o nagradi in avtorski ekipi:
http://www.vizuarna.si/index.php?show=mediji_novice_podrobno&id=13

Mleko je zdravo, pijmo ga!

P.S.:
V Kambodži zaradi pomanjkanja hladilnikov (za katere lahko pavšalno rečemo, da jih ni) uporabljajo kondenzirano sladko mleko. Gosta sladko-sladko-sladka zmes, ki se vleče iz konzerve pa mi je kot substitut svežemu mleku prirasla k srcu. Rahlo pogrešam mleko, ki to ni. Ki ti ga nacedijo v šalčko in preko njega polijejo odlično aromatizirano kavo. In ti to mešaš, mešaš, kava se gosti in potem jo srkneš. Takšno, v funkciji sladice. Sploh za tiste, ki doma pijemo kavo grenko. Mmmmmmmm ...

Kako pa kaj zajci?

Ime mu je Chase Neki Neki. Drugega in tretjega imena se ne spomnim ... Rad ima čokolado, ne mara zelenih koščkov v briketih, ki jih redno izpljuva. Tudi če je zelenec zamaskiran z arašidom. Takrat Chase snede arašid in izpljune zelenca. Po horoskopu je škorpijon. Ko ga mečkaš v naročju, moraš paziti, da ti ne uide, saj ga je potem težko ujeti. Ni zajec za obare, ampak izključno za mečkanje, občudovanje in priložnostni klepet. Ni me polulal. On je Sarin zajec, ki ji pomaga pri študiju, če se mu ljubi. Potem, ko sem mu uredila frizuro - s poskusi dreadov in potem, ko mi je polizal dlani (žgečka) in pogrizljal ter spraskal tuniko (baje zato, ker je takšne barve in vzorca kot seno), sva se poslovila. Terapija je bila zaključena. Zajci so kul. Chase je pa car.

O željah

Budistični nauk pravi, da je želja največja povzročiteljica bolečine. Pa vendar si želim. A tako potiho, potiho. Pa naj boli takrat, ko je čas za to. Kajti takrat, ko se želja izpolni, je ni bolečine, ki bi lahko prevzela to sladkost izpolnitve. Želeti si, a ne pričakovati. Takrat se zgodi. In se je.

Danes je prvi delovni dan po mesecu in pol. Na nek način imam občutek podaljšanega vikenda. Na drug način pa se vse začenja iz ničle. In to obožujem. Obožujem zresetiranje. Zanimivo je to, da mi zavedanje dneva, datuma in ure ničesar ne povzroča. Dan je. Čez nekaj časa bo noč. In spet tako naprej ... Na juriš!

Javni razglas

Telefon se je odločil za štrajk, da bo v trendu z dogajanjem v državi. Me zanima, če bi kdo opazil, kadar bi stavkali freelancerji? Ali pa recimo znanstveniki in umetniki? Protestni pohod slikarjev, plesalcev, fotografov, pisateljev, multimedijskih nerazumljencev, vseh, vseh artistov. Zaradi težav s statusom, davkarijo, papirologijo, neenakopravnostjo, tretmajem drugorazrednih državljanov, ... To bi bila država. Ne pa takole. Ampak kaj, ko so to tako individualistični poklici, da atomi ne vidijo molekule. No, z znanstveniki je sicer drugace, ampak to je ze druga zgodba. V glavnem, moj telefon podpira stavkajoce, tako ne deluje, ne vem kdaj bo, sem pa na mejlu, blogu in msn-ju. Dokler ne zacnejo stavke se tile ... Ahahahahahahahahahah, všeč mi je, da se Slovenija aktivira. Flash Royal pa je že znan, tako da v stavkah vidim nov koncept uličnega gledališča. Ki ga bomo lahko spremljali z domačega kavča preko TV in KOMP ekranov, ... - za nekaj drobiža. Bogovi nas blagoslavljajo.

Priznam

Ze ves dan ne zmorem vklopiti telefona, ceprav sem proti veceru ze mislila, da bo slo. No, zjutraj pa res. Sem doma, srecna in zdrava. Pripravljena na akcijo. Respect. ččč, ššš, žžž - vklapljam šumnike. :)

V urednistvo smo prejeli vprasanje o zevajocih prostorskih luknjah v posameznih postih. Po poizvedbi o nevsecnostih je bilo ugotovljeno, da so luknje posledica tehnicnih tezav z videi, ki so bili tokom potovanja objavljeni. Tako jih na tem mestu objavljamo ponovno. Kdor pa lukenj od prej nima, pa ... - od viska ne boli glava. :)

Servus

Keine Wiener Shnitzel, aber so bin ich hiermal, es is sehr Gelb und keine Leute. ... Eto, to zmore srednjesolska nemscina. Pozdravcek z Dunaja. Tukaj imajo na letaliscu tudi dzabe internet. Mama, prihajam domov. :)

Potovanje je v srcu

Kar enkrat zleze v srce, gre tezko ven iz njega. Ce sploh kdaj. Ko enkrat ljubis, ljubis za vedno. Ali? Le pozabis lahko na to - tudi spotoma, ce je treba - … Da je lazje.

Ljubiti je tezko. Govorim o tisti vsemogocni ljubezni, ne tisti, omejeni na kaksno osebo ali domacega ljubljencka ... Prevec preizkusenj je za ljubezen, da bi bila pot lahka. Prevec resnice, da bi jo lahko ignoriral. In to boli. Boli kot hudic. A ce to res zelis, potem zmores. Vsak dan se opomniti, da verjames v ljubezen in resnico. Ker drugo nima smisla. Ko gres mimo kopice gnilih smeti, ki ti zarezejo v nos, stisnes zobe. Sprejmes ogaben smrad, za trenutek ukines dih, pa je. In takrat lahko vidis, da ima drevo ob tebi, poganjke. In da pod oknom tvoje sobe ljudje zivijo na ulici. In imeti ljubezen do vsega tega ...

Ce je ta 5-tedenski premik prinesel pocitnice in avanturo, je najvecji delez opravil znotraj mene same. Sprasujem se, ce se to lahko zgodi tudi na potovanju v moji sobi. Bi 5 tednov tam, brez druzine, prijateljev in mobitela prineslo iste ucinke? Bi bila distanca do samega sebe lahko prav taksna? Ko pregledujem fotografije in posnetke tega potovanja, ob njih ne cutim nicesar. So le geografska zabelezka nekaterih dogodkov. Tisto, kar se je res zgodilo je morda zapisano v parih stavkih na blogu, nekaj malega v zvezku, ampak … Tisto, najpomembnejse, je ostalo neizreceno in hermeticno zaprto znotraj. Trenutki, ki prihajajo za mano nimajo datuma, nimajo podobe, so nekaksen zivi vakuum, ki se premika v telesu sem in tja. Odraz srecanj s sabo – skozi ljudi, ki sem jih spoznavala, skozi prebrane knjige, pogledane filme, poslusano muziko … In vse to gre z mano naprej. V srcu.

Tale epizoda se zdaj res pocasi izteka, a se veselim nove, ki prihaja. Mejli s projekti vedno bolj kapljajo in cutim mravljince, da jih zagrabim. Veselim se dela. Kdo bi si mislil. Se bom na to misel spomnila vsakic, ko se bom utapljala v preobilici projektov, ko bom norela in se jezila in metala stvari cez okno. Takrat bom vzela tisto plasticno kladivo in malce potolkla sebe. Cisto tako, zaradi ravnovesja volje.

Transformacija, ki ti jo prinesejo potovanja, je permanentna. Le da zdaj se ne vem kaksna. Jo bom spoznavala sproti v vsakodnevnih situacijah, ko bom vec poslusala in manj govorila. Zanimivo bo, ce bo sogovornik pocel isto. Zacela se bom uciti delati muziko, ker tega se ne znam nic. Se moram prijeti za besedo … Drzim se. Vec bom lenarila, da bom lahko procesirala stvari, ki so v zivljenju pomembne. Da bom med njimi znala spoznati razliko. Vec poguma bom vnesla v svoj vsakdan in manj kompliciranja. Vcasih se bom zanalasc dotolkla do tal, ker je vstati z njih tako sladko, saj se spremeni percepcija in miselni vzorec. Predvsem pa bom najbrz komaj cakala poletje, saj s tegale svicanja preskok v zmrzovanje ne bo povsecen.

Nenazadnje naj dodam se pridobljene vescine s tega potovanja, ki jih bom zagotovo vstavila v svoj CV, ce bom se kdaj v tem zivljenju iskala sluzbo:
- vzdrznost zeleja ali laka za lase in maskare
- voznja z biciklom po trdi temi (na razlicnih podlagah: luknjast asfalt, valovito posuseno blato, makadam - fi do 3 cm)
- lenarjenje brez slabe vesti
- razvite sposobnosti: vztrajnost, potrpezljivost in strpnost

Iz urednistva se vam zahvaljujemo za spremljanje in zvestobo, dragi bralci. Za tople besede, ceravno je koncept bloga narcisisticen, za zelje po se in spostovanje moje vztrajnosti. Ker to, da sem zdrzala vzdrzevati blog vseh 5 tednov, je mislim da vztrajnostni podvig mojega dosedanjega zivljenja. Po tem, ko sem dojela, da je blog bran, da je sprejet pozitivno in da ima pricakovanja nadaljevanja, je postal dnevna odgovornost. Proti koncu sem se malce polenila v vizualnih prispevkih, a kaj, ko po nekem casu stvari postanejo znane, obicajne, vsakodnevne in zato spregledane. Plus tega, da se je lenobnost potrojila.

Tako. Se 2 uri do odhoda na letalisce. Ko pomislim na vse skupaj, je bila dolzina ravnopravsnja za pocitnice. V ze znani dezeli, v ne povsem tujem kulturnem soku in znani naravi. Ce bi slo za dezelo iz nicle, bi bilo 5 tednov premalo. Za taksen, slow-motion nacin premikanja. In sele zdaj mi je res jasno, kako zelo sem potrebovala tale odmor. Ce zdaj se enkrat stisnem pavzo, vzpostavim play in tako naj bo. Prihajam se igrati naprej. Odmora je konec. Zivljenje je lepo. Rada ga imam. :)

Bangkok po starem

Nakupovalna Meka za poletno garderobo in street fashion se vedno cveti. Norija je tudi na podrocju bizuterije. Mene pa najbolj privlacijo masaze, tako da sem od njih ze malce zmatrana. Za zadnja 2 dneva sem si privoscila hotel, ki ima bazen in tisto neprijazno receptorko, ce se jo se spomnimo od zacetka. No, Wi-Fi kartic se vedno niso zrihtali in nihce se ne sekira zaradi tega. Oprostim jim zaradi bazena, ki je skromnih dimenzij, a z gromozanskim ucinkom. Trenutno sem na poti tja. Se zadnje namaknje, danes ob polnoci krenem na letalisce. Je bila fora ob prihodu iz PPja v BKK. Mi na letaliscu ponujajo taxi in pravim, da placam 650 in nic vec (in ze to je veliko, ampak naj jim bo). Zenska pa mi ga ponuja za 1000 in mi pod nos moli fotografijo, da je avto nov in super truper. Pravim, 650. Da sem toliko placala nazadnje. In rece ona: Ja, ampak tisto je bilo staro letalisce, to pa je novo letalisce in je dalec, dalec proc. Ampak to ceno sem placala pred 1 mesecem. Ste od takrat naredili tole letalisce? Dvomim. Zenska se obrne in gre. Hahahahahahahaa, novo letalisce. Pa kaj je mislila, da sem bila tukaj v casu vietnamske vojne? Stopim vstran, da malce zajamem sapo in si ogledam teren. Ze prej je pristopil mladenic, ki je pogovor poslusal. Mladenic pravi, OK, 800. Prosim? 800, rece. Pravim, 650. On, 700. Ponovim, 650. Toliko sem placala pred 3. tedni in pika. In se on smeji: Ja, ampak cene so vsak dan visje. Hahahaahahahaha, 650. Ok, pravi. Vse to se je dogajalo 2 uri kasneje kot po planu. Najprej smo imeli 1 uro zamude pri odhodu iz Phnom Penha. In nihce nam ni nic povedal, nic rekel zakaj, nic. Tako pac je, ce kupis karto pri najcenejsi fabriki - Air Asia. Ko smo koncno odleteli in pristali, stopili do imigracijskega intendanta - je spregovoril Murphy. Nasa vrsta se je premikala mikroskopsko pocasi, prehitevali sta nas obe sosednji vrsti in ta obcutek ni lep. Ocitno smo imeli najpocasnejsega stempljalca na Tajskem. Kaj pa vem. Postopek je trajal eno uro. Potem je bilo treba najti torbo. Tam, kjer je na skupnem displayu pisala stevilka nasega tekocega traku, je na licu mesta pisalo Macau. Ker od tam nisem prisla, sem ze zacela pogledovati kje je okence z izgubljeno prtljago. Ko ga zagledam. Sam, samcat, edini se je pripeljal okrog vogala. Nahrbtnik najlepsi. A si bil v Macau? Ko me taxist zapakira, me sprasuje kam greva. Jaz sem sicer ze vse razlozila fantu, s katerim sva se zmenila za ceno. Ampak ta mu mi predal navodil, pobral je le provizijo in gas dalje. Taxisticni menedzer. :) Izkazalo se je tudi, da tale taxist nima pojma o anglescini - niti malo - in da se ko odpre usta in mi nekaj govori, se mi ne sanja kaj. Naenkrat mi pripoveduje, da cesta, po kateri se voziva je Rama III. Aha, recem, ne vem. No, takrat bi mi bilo ze lahko jasno, da sva se izgubila. In sva se. Tako se je voznja z letalisca za 1x podaljsala in v sobi sem bila s 3-urno zamudo. Lacna, da se mi je svetilo v riti in utrujena, da zmorem le se na masazo. Plan je bil: pridem ob 19.30, se cekiram v sobo, grem na vecerjo, potem na sprehod in potem na 2-urno masazo. Vse stima perfektno. Nauk zgodbe - planiranje je okvirna zadeva. Vse to se je v prav taksni obliki zgodilo pac dan kasneje... :)

PP

Phnom Penh ponuja vse, kar ti srce pozeli. Razen intime in topline. Tako kot vsako vecje mesto, tudi Phnom Penh robotizira ljudi. Interakcije so mehanske, komunikacija po tekocem traku, borba za prezivetje enormna. Kot sem ze zabelezila, je v PPju cca 2 mio prebivalcev. Nihce ne ve natancno. Itak. V Kmpotu, recimo, mi nihce ni znal povedati koliksna je nihova populacija. Tudi priblizno ne. Odgovor je bil vedno isti: Sorry, I don't know. Nekje sem prebrala, da ima celotna provinca Kampot cca 0,5 mio prebivalcev, ampak iz tega je nemogoce ugibati o samem mestu. V PP se je v zadnjih nekaj letih steklo priblizno 600.000 ljudi. Mislim, da je Srbija z Beogradom dozivela nekaj podobnega, kot pravijo ... Ja, nastala je izjemna gneca in tekma za suske. Vceraj sem se sprehajala po mestu in zdelo se mi je, da je videti manj ulicnih otrok in manj ljudi, ki zivijo ne cesti kot pred tremi leti. Ampak to je le vtis enega samcatega sprehoda, ki je dalec od kredibilnega vpogleda. Sla sem v restavracijo Friends, ki sem jo prejsnjic zgresila. Upravljajo jo bivsi otroci z ulice. Friends je organizacija, ki otrokom z ulic ponuja moznost solanja in jim kaze drugacne zivljenjske moznosti kot je prosjacenje, nabiranje smeti in kopanje po odpakih. Fajn. No in Friends imajo tudi restavracijo in trgovinico z izdelki, ki jih sami ustvarjajo in recem lahko, da je tudi njih prevzel trend recikliranja. Fajn. Pri njih sem kupila kuharsko knjigo in se ze veselim improviziranja doma. Potem sem se spet sprehajala in sprehajala, hlace so se prilepile na telo in z majice je curljalo. Uzivala sem v tem, saj od doma slisim same mrzle stvari. Potem pa sem cez cas vzela cyclo (riksa), ker tudi vozniki cyclov so povezani v isto organizacijo kot Friends in to so ljudje, ki jim 1$ lahko spremeni dan in nahrani druzino. Pa mu pomaham v tisti gneci na cesti, usta so se mu razlezla v najsirsi nasmeh vseh casov. Zapelje do plocnika, iz zepa potegnem vizitko GuestHousa in takrat nama pristopi moski. Me vprasa, ce ne bi rajsi tuk-tuka (tuk-tuk je motor, cyclo je bicikl). Pravim da ne, hvala, da hocem prav cyclo. Pravi ok in vozniku razlaga kam me naj zapelje. Pa ga vprasam, da me ni poslal na Tajsko? Preslisi moj komentar in pravi, ce vzames cyclo, pomagas revnim ljudem. Ko bom jaz imel vec denarja, bom taksen kot ti. Pomagal bom revnim. Pojma nimam, od kod se je vzel, kam je spadal, ampak vozniku (poganjacu) je pravilno razlozil koordinate GuestHausa. Ko gledas voznike cycla, vidis, da so revni in vidis, da ne jedo vsak dan. Drobceni, suhljati – nekaj takega kot eno moje stegno. Kmalu za tem je padla noc in vzklilo je ulicno zivljenje pod oknom moje sobe. Kvartopirci, zaljubljenci in soferji motodukov, ki cakajo goste hotela, ki se odpravijo v nocno zivljenje. Jaz pa pogledam filma Gandhi in Queen ter grem spat.

Ob pol sedmih zjutraj me zbudijo Kitajci, ki masirajo po ulici, razbijajo po gongih, obleceni so v rumeno in zadnji na vozu so menihi in nune. Nekaj kricijo, tolcejo po kovinskih predmetih in nasploh – ne skrivajo svojih ceremonialnih namenov. Pojma nimam zakaj je slo in tudi na recepciji GuestHousa mi niso znali povedati. Kitajci, pac.

In sem sla na Russian Market. Na teh trznicah sem kot Alica v Cudezni dezeli. Od vseh cudes tudi cas mineva hitro. Zajtrkujem najboljso sadno solato in malce poklepetam s fantkom, ki skupaj z mamo upravlja tisti koticek s sadnimi sokovi, shaki in solatami. Ko mu placam, mi rece: Thank you, foreigner. Med voznjo s tuk-tukom nazaj proti GuestHausu razmisljam, kako je moralo biti tukaj, ko so 17. aprila 1975 v mesto vkorakali Khmer Roughi in mesto popolnoma evakuirali v treh dneh. In taksno, prazno mesto duhov je ostalo vse do 7. januarja 1979, ko so KR-ji padli. Stiri leta praznine. Nikjer nikogar. Groza.

Potem spakiram, stusiram in na recepciji pisem ta zadnji kamboski post. Cez nekaj ur bom v Bangkoku. In na masazi … Slovo od kamboskega prahu, ki vsak dan hrusta med zobmi. Au koun. Hvala.

Po malem sem zdajle en velik kup nesrece. :)

It's up to me

Po Kampotu se Kambodza konca. Phnom Penh, nekoc Pariz vzhoda, je megalomanska prestolnica, z 2 mio prebivalci, gneco in z distanco do Kambodze same. Kar me je Kambodza tokrat za vedno naucila, pa je: It's up to me. Odvisno je od nas samih kaj in kako. Nic novega, a vsakodnevna praksa je umetnost. Prisla je. :)

Kampot pa po svoje

In jaz po svoje. Poslednji zajtrk in vecerja pri Srilancnu sta me zopet dvignila v nebesa. Tako fenomenalne hrane ze dolgo ne in to vsaka jed z menuja. Mr. Lucki vse pripravlja sam in nazadnje mi je povedal, da je v Kambodzi pristal zato, ker so mu Tamilski Tigri na Sri Lanki dvakrat pozgali hiso in biznis, tako da jih je imel dovolj in je sel. Potem sem se poslovila od fanta, ki ima internet, je rekel, da ga je skrbelo, kaj se je zgodilo, ker me 2 dni ni bilo. Ja, ampak tudi tebe ni bilo, mu pravim. Sem prisla dopoldan. A. Potem v trgovino, kjer sem imela sprotne nakupe in potem se v guesthaus, kjer smo na mojo pobudo vzpostavili Knjigo gostov, saj je Hang Guesthause res nekaj imenitnega. S svojim bozanskim vrtom, umaknjenostjo od mesta in druzinskim vzdusjem je prava protiutez urbanemu zahodnjaskemu individuumu, kot sem jaz. Nobene fotke nimam od Hanga. Niti ene same samcate. Itak pa nimam obcutka, da odhajam. Ne vem zakaj. Ker najbrz spet pridem? Pomaham se psom in otrokom, potem na moped in gas na avtobus v Phnom Penh. Sem ze tukaj. Ob ulici Marsala Tita in ulici Yugoslavie lezi Spring Guest Hause, ki je dalec proc od tistega ponorelega jezera in X-ov. Grem na trznico po sledi neumnosti in bedarij, ki se jih da kupiti. In seveda sem spet lacna. Po moje so me tile Khmeri tako zmotivirali, ker itak jedo na vsakem koraku, kar naprej in vseskozi. Dober tek.

Fashion Khmer

Zadnji krik mode: bermudke na elastiko iz otroske posteljnine. Najeckrat imajo motiv medvedkov, med katerimi krozijo budilke s krilci. Med njimi se nekaj pise, ampak ni berljivo. Imajo jih v osnovnih kricecih barvah in dveh dolzinah in dveh velikostih. So zelo udobne. 2,5$za kos. Razmisljam o uvozu, ker bi sle za med.

Pa drugace?

Te dni v svetovnem podzemlju poteka svetovno prvenstvo v lenarjenju. Udelezila sem se ga pod startno stevilko 37890 in skrivnim imenom, ki ga po pogodbi z organizatorjem ne smem izdati. V petih dneh sem eskalantno napredovala vse do finalne skupine in po danasnjem dnevu, svecano sporocam: Uvrstila sem se na 2. mesto! Prepocasnil me je le - Japonec, valjda, kdo pa drug! Ahiro Mugasaki, mater mu ... :) Pravila so taksna, da ti merijo pocutje. Se pravi, gre za to, koliko lenega se pocustis. Pa lahko teces maraton ali prehitevas svetlobo, nema veze. Merijo te najmanj 3 dni in potem vzamejo kvadratni koren iz povprecja v najvecji frekvenci gostote na kubicni kvark. Ïmela sem zvesto podporo vseh racunalnikov in internetne povezave tule v Kampotu, saj je se zdjale - ko je prvenstva ze uradno konec - vse tako pocasno, da ne morem uploadati kratkega ilustiranega avdiovizualnega prispevka, ki sem ga sesraufala vceraj. Pa niti 2 mega nima, sirota ... Pa pustimo tekmovanja, nikoli jih nisem marala. Ker nobena tekma ni regularna. Nobena. Mislim, po Kurtu Vonnegutu je ena: "The race is long, at the end is only with yourself." Slava mu.

Vceraj zvecer smo imele babjo debato: svedska Vikingica (61), svicarska Khmerka
(27), tavajoca Nizozemka (38) in jast jast(33). V centru pozornosti je bila seveda Khmerka, ki sploh ni Svicarka, ampak je njen svicarski moz Khmer. Njun sin (4) pa je cisti Eropejec, saj je - absurd tedna: alergicen na RIZ. No in vsi trije so bili 3 mesece v Svici in onadva sta lastnika guesthousa, ki pa je napisan na ime njenga oceta, saj njih v casu podpisovanja papirjev ni bilo tukaj in zdaj, po 2 letih, ce hocejo prenesti lastnistvo na njiju, to stane - reci in pisi: 4500$. Zaenkrat se ne vedo, kje bi zares ziveli. Njen moz dela risanke. Zakljucek debate a la Venus: Ce posedis stiri zenske za mizo (ne glede na starost, lokacijo, priloznost), bo debata vedno obsegala teme - moski, otroci, porod, poroka, telesni obseg, hrana. Ampak sta mi uspela 2 politicna vrivka: a) Ali je res, da je drzava prodala Angkor Wat Vietnamcem? b) Ali je njen moz drzavljan Kraljevine Kambodze in ce ja, koliko je kostal njegov pasos? Pri prvem vprasanju je Khmerka padla v sok. In je res prebledela. Kot pravi - toliko stvari se je spremenilo v treh mesecih, kar so bili v Svici, da ... Med drugim so cene v Kampotu rapidno poskocile, da ne more verjeti. Tako da ... Ne, niso mogli prodati. In gre vprasati moza. Tudi on pravi, da se Angkor Wata edinole kralj lahko dotakne. Za katerega se vsi strinjamo, da je dober moz, ampak, saj kralj vendar sodeluje z vlado, mar ne? Vse zenske iskreno upamo, da je Angkor Wat se vedno khmerski. Ampak, nihce v moji raziskavi se ni prepricljivo ovrgel teze o prodaji. Pri drugem vprasanju pa se Khmerka zacne smejati, da ... Hja. Oba bi hotela, da on pridobi khmerski pasos. In sta ze sla v proceduralno urejanje. Ampak ... Cena: 400.000$. 400$, vprasam? Ne, 400.000$. Ne, ne razumeva se. 4, 0, 0! Ona: in tisoc. Vzamem papir - lahko prosim napises? Napise: 400 000 $. In doda, da ja, to je noro. Tako navsezadnje z lahkoto verjamem, da drzava, ki zahteva toliko kesa za en usran pasos, tudi z lahkoto, med jutranjim nakupom na trznici proda se Angkor Wat. Pa tudi Kissingerju, ce bi ponudil najvec, ali pa Polu Potu, ce bi ostal od mrtvih. A kakor koli ze: Kaj je res?

Na mojem otoku sredi oceana hranimo energijo za postpotovalne podvige, ki se jih ze veselimo, saj so edina resitev, da od lenarjenja ne izumrem. In kako pase. Moji bogovi v meni, kako so dnevi razlicni med sabo. Sredi noci mi je na vrata trkala Nizozemka, ki sem ji resila zivljenje, saj ni imela vode in bila je zejna in se je zbudila in ojojoj, ... sem ji dala kar flaso, bom ze jaz umrla od zeje, ni treba tebi. Nosi i idi i spavaj, jebote! :) Ne, ona bi klepetala o mojih lepih rdecih rjuhah na postelji. Ker njene niso rdece in ... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA! Ocitno imam magicno posteljo. Eni ji slatajo modroce, drugi bi sredi noci govorili o njenih rjuhah ... Slikovit je ta svet. :)

Branost pada

Pocasi izgubljam obcinstvo, dramaticnost se razblinja, vse postaja vsakodnevna rutina, slepa za carobnost in drobne stvari. Se 8x grem spat in pridem v podalpsko dezelico. Zmanjkalo mi je zvezka, kjer negujem rokopis. Tudi kalodonta mi je zmanjkalo. Manjka mi fizicne aktivnosti, saj s popravljanjem his ni bilo nic, ker nic ne znam. Zato jutri zarana zajaham Kitajca in greva naokrog. Po stranskih poteh ... Notranji epilog se zgleda ne bo zgodil, ker se dogaja sproti. Trenutno ugotavljam to, da je najhujse, ce ti clovek ne verjame. Klinc, zivljenje je res eno, pa kjerkoli ga zivis ... :)

Na plazi

Pescena plaza v Sihanoukvillu je perverzno lepa in vulgarno polna kot vsaka pescena plaza. Poleni te do te faze, da komaj zmores premik v morje. Pa se to te tisci na lulanje, drugace tega ne bi pocel ... Zamislis si milkshake, polnega sadnega okusa, masazo med katero zaspsis in ker zenski vztrajata, da mi populita dlake na nogah, se grem se to. Obrt puljenja dlak poteka z nitko, prsti in usti. Predhodnica brivskih pripomockov. In ta obrt na tej plazi se ni mocno razvita, zato so moje noge dobile mnogo obiskovalk, ki so prisle na ucno uro. Vsi bogovi v meni, kako mi je bilo nerodno!!! Pot nazaj je trajala 3 ure. Zato danes komaj hodim. Voznja po temi, med napadalnimi musicami in soferjem, ki je imel soncna ocala, asfalt poln lukenj in grbin, krave, ki se pojavijo od nikoder in obcestne hiske, kjer kopice sovascanov gledajo zajfarice. TV je v tukaj ruralih predelih se vedno kolektivni medij. Kot pri nas konec 50-ih in kasneje, ko so se ljudje zbirali pri sosedu, da so gledali Bonanco. Nad mano pa nebo, prebodeno z zvezdami, da je zgledalo kot srebrn pajcolan.

Nekje na poti do plaze, po uri in nekaj voznje, sva se ustavila, da sofer kupi kosilo. Bila sem atrakcija. Pristopil mi je moski in ponudil cigareto. Ponudbo sem sprejela. Malce sva poklepetala in ob odhodu mi je rekel: I whish you a long life. Ja, tocno tako. Hvala, tudi tebi, stari. :)

Lost

Prisel je sosed s colnom, z druge strani reke. Resevalni jopic sem si dala pod rit, kapitan pa nase. In smo sli. Na lov za Skrivnostnim otokom. Kjer se reka zlije v morje se spremeni pogled. Na odprto, na odprto. A Skrivnostni otok so ze precej pred nami odkrili Korejci in Anglezi, ki so ga ze skoraj vsega pokupili. Leta 2010 bo tu stal turisticni kompleks. Cesto do tja ze gradijo, saj je do danes dostop mogoc le z mopedom in colnom. Nekaj zemlje je sicer se naprodaj, o cemer prica direktni marketing z zakolicenimi oglasnimi tablami. Otok se imenuje Palm Island, a ni v obliki palme, kot dubajski cudez. Poseljen je s kaksnimi 15-imi hiskami, ki pa – kot receno – bodo kmalu dobile sosede. Zaenkrat vode na otoku ni. Za 100 kvadratnih metrov je postrebno odsteti 20$. Vsaj kar se tice zemlje, ki je v lasti druzine, na katere posesti smo parkirali nas coln. Nic kaj posebej smesnega se ni danes pripetilio, razen morda to, da sem za zajtrk jedla nudle s kalamari. :) Med vsemi morskimi sadezi hrepenim po sadju iz sadovnjaka. Vsa eksotika, ki sem jo okusila je zelo sladka. Ime poznam le od duriana, saj tisto, kar sem mislila, da je marakuja, to ni bilo. Zgledalo je kot okrogel jajcevec, okus je imelo kot grozdje z mlekom in imelo je 8 peck kot jo ima marelica. In to ni marakuja. Aristotel in Konfucij me ze rahlo utrujata, tako da bo jutrisnji dan na plazi v Sihanoukvillu pravi odklop. Do tja je 2 uri z mopedom. Aja, pa ta srednji druzinski moski in njegova zena sta me danes presenetila z racunom. Ker – gre mama jutri z jutraj v Phnom Penh in ce lahko jaz placam to do danes. Ze dva 2 dni razmisljam, da bi bilo dobro narediti en vmesni cas, da malce vidim, kako stojim s porabo proracuna. In glej, danes je prisel sam od sebe. Najprej mi ni bilo jasno, kaj ima moj racun veze s tem, da gre mama jutri v Phnom Penh… Pa se mi je posvetilo. Jasno, denar rabi. Ni tukaj varcevalnih racunov in denarja na zalogo. Denar krozi. Mama gre v Phnom Penh zato, ker pride njena sestra iz Svice. Pa tam prespi in pride naslednji dan nazaj. Tako se mi je tudi sestavilo kdo je lepotica na porocnih fotografijah z nase sorte moskim, ki so razpostavljene na omari v kuhinji. Bi bilo zanimivo, da pride Svicarka sem, da vidim, kako to zgleda. Ceprav se danes ni zgodilo nic posebnega, vidim, da se je zgodilo marsikaj. Med drugim me je zvecer na poti do doma ustavil mladenic na mopedu, da bi malo poklepetal. No, pa dajva. In mi je pokazal svoj zvezek za kitajscino. Tezka je tale kitajscina, pravi, tezko je pisati, ampak je pomembna in dobra zame. Tako kot anglescina. In se ucim anglesko, ceprav zdaj bolj malo, ampak anglescino si je lahko zapomniti, kitajscino pa tezko. Ampak ko pa bo znal govoriti kitajsko, se bo morda zacel uciti tajsko. Eto. That’s the spirit!