četrtek, 29. november 2007

Stefan Sagmeister je včeraj predaval


in danes je ta novica že davno stara in neaktualna. je pa fajn dečko, navdušil je publiko, bojda sem se najbolj na glas smejala, da so se ljudje obračali in me gledali ... o tem ne vem nič. če je pa res, pa fajn. še več ljudi me pozna. dobra samopromocija. :) pa ne vem kaj je z mano ali so krivi vsi ostali? ljudje se premalo smejimo. jaz pa vem, da: I am dangerous, cause I am honest. Simpl, ne. Srefan je o honesty rekel, da Evrybody honest is interesting. ... To je tud kul. S tem da seveda imam spet težavo z definicijo - kaj je oz. kako je nekdo interesting... ma ja, sej po svoje vem. grem gledat poročila, potem pa na koncert leibachov. za kosilo sem jedla njoke s tartufi, še zdaj mi je slabo. ampak sem spet lačna. grem tudi jesti. Stefan je grafični oblikovalec, vizualni komunikator, s švarcenegrskim naglasom. Na koncu nam je prijazno rekel: Thank you.

Urnik poletov

1.BUCAR/TADEJA MRS
2 JP 158 W 10DEC 1 LJUMUC HK1 1145 1215 1315 *1A/E*
3 EK 052 Q 10DEC 1 MUCDXB HK1 1 2140 0630+1 *1A/E*
4 EK 386 Q 11DEC 2 DXBBKK HK1 1 0810 1710 *1A/E*
5 EK 387 Q 16JAN 3 BKKDXB HK1 0255 0625 *1A/E*
6 EK 127 Q 16JAN 3 DXBVIE HK1 1 0910 1220 *1A/E*
7 JP 173 W 16JAN 3 VIELJU HK1 1635 1705 1755 *1A/E*

t.adejab. featuring u.ros.s


Long time no see. "Mladi smo carji," je rekel Uroš. Spila sva malo pivca, da umiriva ta dva živca, šla v Che-ja in Orto-ta, potem pa domov. Kaj pa čmo. In pišem lepe stvari, ker edino to znam. Ko pišem kaj nelepega, takrat ne vem, kaj pišem. Piran zna biti depresiven. ... Še vedno precej nakladam tja v tri krasne, ampak se pobiram in kmalu lahko da bo. Čeravno vsega ne pokvari frizura, ki je ni in zategadelj je v osnovi depresivna ... :) lpt

torek, 27. november 2007

Milni mehurček

23. festival gejevskega in lezbičnega filma (že v treh slovenskih mestih: LJ, CE, KP) je najstarejša tovrstna prireditev v Evropi. Svaka čast! Milni mehurček pa je naslov izraelskega filma, ki je nocoj v ljubezensko ekstazo spravil vso publiko. Izjemen film. Močan za znoret. Ljubezen že tako ni lahka stvar. Na območju, kjer so eksplozije bomb na dnevnem sporedu, kjer je sosed sovražnik in boj za pravico že zdavnaj nepravičen nesmisel, pa je ljubezen mogoča le v nebesih. Za katere vemo, da jih ni. Čudovita filmska pripoved o ljubezni z napačnih bregov. Fenomenalen scenarij. Predvsem pa film, ki niti za kanček ne problematizira homoseksualne ljubezni in jo pokaže takšno kot je. Ljubezen, pač ... In ko skozi te oči zreš v ta neumen izraelsko-palestinski ali palestinsko-izraelski "konflikt", te prime, da bi postal bog. Škoda, da ni še kakšne projekcije. V tem primeru bi rekla, da pred ogledom filma pograbite še revijo NAROBE, ki je revija, kjer je vse prav. In ki bi jo za moje pojme predpisali kot dodatno čtivo v osnovni šoli in obvezno čtivo v srednji. Tišči me na jok.

Nakladam za umret

Dan je lep. Poskbela bom, da tak tudi ostane. V zadnjem času mojih objav ni za brati. Ker v njih nakladam za umret. :) lpt

Pred vikendom, po in tisto vmes

Tako je bil naslov bloga, ki ne bo nikoli objavljen. Povezan je s tem, da misli gredo svojo pot. Ko sem skušala to misel matrializirati, je izgubila obliko, postala je nekdo in jaz .... Sem izgubila svojo bit, ... Najbrž. Verjamem tudi, da te osebe še nisem srečala ... Eh, moja masturbacija.

Samo toliko, da se ve!!!

Ta presneti browser od Safarija, ali pač nekdo drug iz ozadja (po janševsko), povzroča mojo neažurnost. Ker - karnaenkrat ne morem tukaj aploudat fotk, ki pa v svoji nujno eksistencialni masi niso tezje od 600 kil. LEPO PROSIM, NO ... !!! Stvar pa je seveda v tem, da je vsebina mojega pisanja povezana s fotkami. Revni BlackBerry ali pa bolj bogati Canon, zdaj je nastopil v fotkah še Sony, pa ... -Niso tole desci, da bi jih prezrl, ljudje. Lahko jih pa - te fotke (hočene objave), ki niso vidne - vsaj opišem: 1. fotka je od Oshojevih tarot kart, na Silvijini listnati ruti, totalno hudo, ko uzres v to simboliko. Osvetljevanje stvari - kot sva definirali ... Pa tudi čarovništvo, ki se ga branimo - pravim jaz. Ker se bojimo resnice lepega... (zakaj je tako?) Te karte so res božansko lepe. Nepreklicno. Naslednja fotka (2.) so gume (predvidevam - letne), pred to avtomehanično delavnico, kjer čakajo (res gomila njih - ena na drugi naložene)- upam, na reciklažo. Trejta fotka (3.) je moj avto na klocnih v taisti avtomehanični delavnici, kjer je malce dvignjen in brez koles (prizor brezpotrebnosti od raztelešenja mojega lepega ljubega avta). Menjajo mu gume. Povedo mi, da se po 12h ne pride, ker je njihove obrti že konec. In da naj pogledam svoje oči! Ker da ponoči je treba spati, da prideš pravi čas tja, kamor je treba... Če ni jasno razumljivo: v delavnico sem prišla ob 12:05, ko mi je vajenec v delavnici obrazložil, da naj pridem v ponedeljek. Moja replika je bila, da me v pondeljek ni in naj gre vse skupaj v rit. Šefe, ki se za trenutek "odsveti" stran od svojega mobipogovora, pa mi ukaže, naj počakam. Seveda!!! Saj gre za moje gume in ti čarovnik, mi jih boš zamenjal ... Tako se zgodi. zimske gume imam, ne smem prehitro vozit in cez dvojno polno zavijati v levo (kjer ni logike), pa bo vse v redu!!! Ljubezen je vsepovsod, ljudje. Res, vsepovsod! Mislim, da je se 14 dni in odpotujem. Spogledujme se z mislijo, da genau 1 mesec prezivim v taisti kočici na tajski ali kamboški obali. Kjer pišem, čustvujem, razpucavam, se ljubim, družim ... živim! Edino tako lahko začutim utrip drugih ljud. Nevedno, spontano.

sobota, 24. november 2007

Smrt je bolj preprosta od življenja


So trenutki, minute in obdobja, ko se počutim ali pa se želim počutiti čudaško. Prav tako, da sem čudak. Pa me potem vedno znova zmatrajo definicije, kdo je čudak in kaj je čudaško. Mogoče je to le egotripaška potreba po tem, da sem nekaj posebnega, drugačnega. Potem se sprašujem, ali je čudaštvo kontruktivno. Ker čudak je v biti iritativen, čudaštvo pa ... Kaj pa vem, pravzaprav mu vseskozi zgodovino pripisujejo gonilo napredka. No, nato sledi ali je napredek sploh potreben? Ker tudi status quo je lahko čist ok. Zakaj nekam riniti, če pa je tukaj in tako čist fajn. In potem se zgodi breme dolgočasja. Ki ga sicer tudi težko ustvarjam, ker ... Eh. Petek je mimo. Še malo in danes se zbudimo v nov dan. Če nam bo sreča v življenju dana ... Res je lažje umreti kot živeti. Zaradi občutka, da si živ. V tem je stvar. Pred tem bežimo in tega se sramujemo.

četrtek, 22. november 2007

Popravljam vtis


Fotke so še vedno precej bolj ubogljiva stvar pri web objavljanju. In bolj hvaležne tudi. Tale konstrukt bo šel v VBG-jevo novoletno darilce. Ki bo booklet. Z našimi ilustraKcijami. Mini razstavico bomo imeli v knjižni formi. Drugače pa sem danes že ves dan strašansko lačna. Ker zopet kompenziram praznino s kalorijami. V bistu edino če sem zelo sita, tako - na meji bruhanja ali eksplozije, takrat edinole ne morem razmišljati. In um se mi edino tako umiri. Doktorica in pacientka, a?

Klinc pa ta video, to nč ne dela

... katastrofa. Toel bo treba pa še naštudirat. Ker iMovie zna eksportati minuto in pol dolg video ali kot 3,3MG fajl ali pa kot 342MB file. No, tale blogspotič pa sprejme do 100MB video. Zdaj si pa pomagaj. Ampak ... Jaz se spomnim, da sem za Patch projekt naredila .avi file ... Hm. Grem razsikati.

Nevidno jezero

Slaba kakovost, razpackanost do nezavesti ... Ampak je pa srčno in iskreno. To pa edino šteje. :)

Toliko stvari pred spanjem

Vsaj 13 objav sem si včeraj zvečer naredila v glavi. Vse sem rešila. Fantastično je bilo. Realizacije ni bilo. Tako je zjutraj glava prazna, roka pa se bojuje s tem ali naj stisne en klik in pošlje mejl ali naj ga še malo kuha v sopari. Vzrok-posledica. Zaletavost-odlašanje. Ujeti trenutek, izbrati ta čas ... Hm. Včeraj sem imela učno uro s kamero pri Iztoku. Super, ker sva razkrinkala na kakšen način je najbolj za ziher snemat. Ta tehnologija je tako frišna, da odgovorov še preprosto ni. Ugotovila sem tudi, da nisem od muh in imam kar nekaj pojma o digitalnih kamerah, njih povezavah s kompjuterji in njih zmogljivostmi v sliki. Skratka, imam vprašanja, na katera mi nihče ne zna odgovoriti. Ker tehnologija še ni toliko časa v obtoku, da bi bilo lahko vse jasno. Najlepše pa je to, da bom danes nemara sprobala kamerco in montažco in objavila kakšen klipič. Sicer dokončujem enega iz fotk s Cerkniškega jezera, tko da, ja ... Vse lepo po vrsti. Najprej to, potem ono. Ampak fajn je TO, da lahko vrsto spremeniš.

sreda, 21. november 2007

300 kosmatih

Moj drugi honorar za umetniško delo je sodelovanje pri dokumentarcu 300 kosmatih. Prvi umetniški honorar je bil za koscenarizem pri risanki Martin Krpan. Od tega je minilo enih 7 let. Ta risanka se ni nikoli relaizirala. 300 kosmatih pa je v pedenanju zvoka. Kmalu bo na TVSLO. Naj temu dodam, da je Zoki car. Ker je 5 let hodil za medvedi in jih snemal. JIm sledil in jih iskal v hosti. Temu pravim strast. Moja je drugačna. Malo je stvari, ki jih počnem že 5 let v kosu. Jah, snemam pa res ... :)


300 KOSMATIH
Dokumentarni film
Scenarij in režija: Zoran Grabarac

Življenje medveda, ki je največja evropska zver, kralj gozda, je skrivnostno za ljudi, ki živijo blizu njega in tiste, ki se ukvarjajo z njim; na znanstveni ali kakršen koli drug način. Naš največji vsejedi gozdni prebivalec se je na slovenskem ozemlju pojavil v času ledenih dob in od takrat vztrajal, čeprav mu pogoji niso bili pisani na kožo. Na začetku 20 stoletja jih je bilo le še 20-30, kar je bila nujna posledica prevelikega lova. Trenutno jih v Sloveniji živi od 350-1000, odvisno koga povprašate za podatek.

EKIPA
scenarij in režija: Zoran Grabarac
producent: Janez Burger
izvršni producent: Jožko Rutar
snemalci: Zoran Grabarac, Tadeja Bučar
oblikovanje zvoka: Boštjan Kačičnik
animacija: Tina Avšič
korekcija slike: Jure Černec
montaža: Miloš Kalusek

Film je nastal v koprodukciji Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija in Zavoda Staragara
Film je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo republike Slovenije

Darilo s Finske


CD nekoč slavnega, danes malček rjastega Kake Randelina poslušam ... Zveni kot Tadej Hruševar. Posebnost te muzike je, da je kupljena v trgovini kot jo vidimo na fotki v prejšnji objavi. Trgovina TIILIKAISEN, kjer prodjajo CDje in čevlje. :) Takšno je finsko podeželje. Uroš ga je odkrival v teh novembrskih dneh in smeha ne manjka. Hec mora bit. Ampak kaj se zgodi, če se hecaš ti, meni pa to ni hec? IN potem se hecam jaz, tebi pa to ni hec? Takrat veličini pade nos do tal, snifne nesnago z asfalta, dvigne svoj ego in se ponovno zapre v svojo samotno lupino. Zato pravim, da hec mora bit.

torek, 20. november 2007

Finci pa takole



Leto je minilo odkar sem raziskovala dedkomrazovo deželo. Kjer več kot 85% površine vode je al gozdov al kako že. In ko vstopiš v Finsko, ti kontraste takšne daje ... Se sprašuješ, pa kaj ti agrarci z Nokio? In ves njihov dizajn ... Od kod, človek, od kod? Takrat sem si zaželela (to besedo uporabljam, ker res naredi vtis, ni pa nujno, da jo res čutim ali pa da je res tako ... uporabljam jo kot besedo, da ilustriram svoje misli), da bi bilo v nas Slovencih malo več Fincev. Ker smo si tako preklemansko podobni. Majcene razlikice nas delajo drugačne in Finci ga več pijejo kot mi. Te dni pa se je tam podil Uroš in mi delal skomine s temi fotkami ... Ajme, Finska, saj pridem... O, ja, na Laponsko bomo šli. Se stiskat pod debele odeje in se greti v črne savne. Mmmmmmmm.

ponedeljek, 19. november 2007

Make a wish


Želim si, da bi svet bil eno. Da bi se vsi držali za roke. Pa me je Silvija danes spomnila, da svet ni tak. In da je vse skupaj ena tekma. Jaz pa apriori ne maram tekmovati. Zato, ker verjamem v subjektivnost stvari. Kriteriji so le za orientacijo in niso dejstvo. Potem pa včasih pogrešam ekzaktnost. Ali pa mi gre ta na jetra, ko jo je preveč. Skratka, sem v obdobju, ko ni nič več nič jasnega, ko me moti vsa okolica in mi gre biznis strašansko na živce, da ne omenim te tihe nevidne ljubezni... Pri življenju me drži misel na potovanje. Še 21 dni.

nedelja, 18. november 2007

Sony in Mac morata v zakonsko posvetovalnico


Zato je tale klipček narejen iz fotk na Blckbryu, zmontiran na Macčku, ampak v sredo me čaka kompatibilnostni šnelkurz z Iztokom, tko da bo ... Kmalu bo ... Sony & Mac, skupaj ... Kot eno ... Mmmmmmmmmm. NAJ ŽE DELA!!!!!!!!! :)

Zima je na pragu




Vikend za crkljanje je mimo. CRKLJANJE je res lepa beseda. In ugotovila sem, da se je ljudje bojijo. Kh. Na sploh se ljudje bojimo lepega. Eni se tega zavedamo, drugi ne. Komu je bolje? EH, itak to ni vprašanje. Imamo se lahko vsi lepo. Skupaj ali vsak zase. Ne vem, ampak zadnje čase čutim ogromne količine ljubezni. Hkrati pa sem nestrpna do soljudi, pri katerih začutim šibkost. Ker sem jezna nanje ... Ampak to je že druga zgodba. Maske dol, hrbtenice ven. Lep teden naj bo. Bo.

petek, 16. november 2007

Dan žalovanja

Zavrnili so 2 idejna predloga, za novo leto in enega za banner. Težko razumem. Žalujem. Veselica je to, da je kamera že na poti k meni. :)

Odločitve by time in a slide rush

SONY HDR-SR8E to nism kupla.
sem pa kupla: SONY HDR-SR7E.
ZARAD NESTRPNOSTI OB misli, da 60GB al 100GB pomeni 22 al 38 ur materiala na kupu na HD. Za ta denar v razliki 12 ur pri tej objestnosti s časom, si rajši vzamem še dodatno baterijio za 13,5 ur snemanja, kot pa čakam še 14 dni na 100 GB. Ker je pošla. Tista lepa od včeraj, jo danes bilo ni več. Madona, kakšno povpraševaenj po tej kamerci. Rusha. Tako je danes plačana, jutri jo grem prevzeti. Ker nisem Jonas, mi jo niso dali na test, ampak zaupam intuicij in Sonyu. Joj, kok bi me lahko sponzoriral ... :) Eh, EPP, pač ...

Strašljivo

Z Emine klepetam dve uri na msn. Kosovo. Potem se (še) eno uro. Potem ti dve časovni dimenziji tekstovno prenesem iz msn v word. Dobim 19 strani v fontu 12. Strašljivo. Zmanjšam na 8. 13 strani. Strašljivo. Koliko si imamo ljudje za povedat. Ko pa se vidimo in se imamo, da smo skupaj, se nam pa zdi tako lepo, ko ne govorimo in smo skupaj v sami tišini ... in si vse povemo. Jezik je res nastal zato, da ljudje lahko ubežimo od svojega bistva. Žalostno lepo. Da pa ipak to lahko imamo. Oboje, pač. Jezik in bistvo. Včasih brezpotrebno. Oboje. Jezik ali bistvo. Ljubim vaju, ljubezen. Moja. Rumi, kdaj bova naredila prostor in čas, da si prideva še bliže? * lpt

četrtek, 15. november 2007

Today you gonna be mine


Aaaaaaaaaaa, kok je pa tole sexi. Danes grem kupit. SONY HDR-SR8E. Aaaaaaaaa. Mrtva.

Ustvarjalni napredek

Grem

Obzorje ob zori, ki to ni

Awaken dreams



Naj traja.

Ležanje v travi


Takole na soncu med žužkov domovi ... Tam, kjer ni zvokov, nikogar od naših ni. Tam je fajn, ker se lahko približam sebi. Zato sem zdaj tam. Jutro me vabi drugam, a se ne dam. Tako naj bo.

Freelance Russian Agent in kinopublika

Spet je zatajil internet ob 1h ... In tko je spet že jutro in lep, nov dan. Bila u kinu do polnoči - odtam naslov. Zdaj me je do pisanja tega minilo, sem pozabila, sploh pa se je po polnoči zgodilo še toliko drugega, da naj ruski agenst s svojo publiko počakata na drug trenutek. Yo!

torek, 13. november 2007

Vizualna poezija ali čačkarjanstvo


Delam tole ilustracijo za VBGjev novoletni pocket-zveščič. Tak blokec lep in uporaben bomo naredili. Ustvarjam tale prispevek, ki je neke vrste čačkarjanska poezija.

V izložbi Maxija je Seal




Hodim v Cankarja in kar naenkrat ga zagledam. V izložbi Maxija stoji Seal. Tisti Seal iz starih časov, pa še malo daljše lase ima kot takrat. Uauuuu, odprtost naše družbe me presune. Da ne bi slučajno še kakšen starš težil otrokom, ki si dajejo dreade in pierce! Zdaj je to še uradno dovoljeno s strani slovenskega Harrodsa. O tem sem hotela pisati že včeraj, pa ob 1h ni delal internet. To pa je travma za bloggerja, sem zdaj ugotovila. To pa je zvezanje rok in žgečkanje po podplatih. Toliko tega je bilo za povedat včeraj ... Mddrgm - da razmišljam o kriterijih, po katerih bom na koncu Liffa ocenila vsak film. Ker hočem imeti to žiriranje po svoje. Kot že vemo, sem letos občinstvo in uradno uporabljam samo 2 (dve) oceni. 3 ali 5. Petka je za film, ki ga bi gledala še 1x (ker to je nagrada za film, a ne - odkup za redno distribucijo), trojka za tistega, ki ga ne bi zmogla gledati še 1x. Ostalih ocen ne priznavam. Enka in dvojka se za filme, ki so na Liffu in se ne bohotijo z vizualnimi efekti in uporabo supertruper tehnologije za namen dramatičnosti, sploh ne spodobita. Štirica pa - to ni nič. Ne tič, ne miš. Premalo za trkanje po prsih in preveč za neutemeljeno bledost. ... ... ... Lahko pa da je tale v izložbi Terence Trent d'Arby ... lpt

ponedeljek, 12. november 2007

Domača pisarna




V najboljši veri sem šla danes delat na AV studio, da bom ekspeditivna, konkretna in prisotna. Pograbim torbo, zunanji disk, miško, vse ... Odkorakam. Ne pozabimo, da sem peška. Lepo je. Spet. Listje šelesti pod nogami, kreteni v avtomobilih ne preizkušajo moje potrpežljivosti, postaven fant se mi približuje... Oh, dan je popoln. Pridem na točko B, kamor sem namenjena, eto zlomka ... Pozabila sem napajalnik za komp, ki mi kaže skromnih 38% baterije. Izpraznim baterijo, se pomenim s sodelavci in odidem. V domačo pisarno, k napajalniku, ki je ostal na mizi, k mojemu oknu, s pogledom na parkec. Lepo je. Rada delam doma. Ker zdaj končujem novoletne tekste za LifeClass in vmes kuham stročji fižol. To mi je všeč. Ta svobodna gospodinjska kariera. Dom in delo. Družina, dom in delo. Ali pa - Ženska svoboda, delo, dom in družina. Evo, to je koncept za sodobno revijo. Za revijo današnjega časa. Hawk.

Večerni case study

Malo sem čudna. Ne da se mi delat. Ostala bi doma in se stiskala pod kovtrom. Pa nič od tega. Včeraj, ko se po polnoči peš vračam iz kina, me ustavi dekle in prodaja zgodbo o stricu, ki jo čaka v avtu in bencinu, ki ga je temu zmanjkalo in o neprijaznih ljudeh, ki jo napizdevajo in o res groznem svetu. Gledam jo in mi reče, da naj je ne gledam tako čudno. Kako pa naj te gledam? Nasmehne se od sramu. Pravim ji, naj mi po resnici pove, za kaj rabi denar in ona trdi, da je resnica ta, da jima je s starim stricem zmanjkalo bencina. Da grem lahko strica pogledat v avto. Dam ji nekaj manj kot evro. Če bi mi povedala po resnici, bi ji dala 5. Na, izvoli mojo donacijo za tvoj šus. Zakaj pa ne. Le nehaj si lagati, nehaj lagati sebi in sprejmi to, da si narkomanka. In da te bo od heroina verjetno pobralo. Matematika je ekzaktna znanost. Letošnji Break, festival sodobne umetnosti, ima koncept Potemkinova vas. In zgodila se mi je. Stari stric v avtu brez bencina je precej domiselna kulisa za direktni marketing zbiranja donacijskih sredstev za žličko heroina.

Včeraj z vlakom domov

Ne da na avtu še nimam zimskih gum. Tudi registriran še ni. Zato je včeraj pešačenje prešlo v vožnjo z vlakom. To je tudi privajanje na azijsko življenje v prihajajočem mesecu. No car, no worries. To je zdajle moj trenutni slogan. Razmišljam o misiji potovanja. Brezčasnost vsekakor. Angkor Wat, vsekakor. Fotkanje vsekakor. Snemanje? Ja, bi, vsekakor. Zato razmišljam o nakupu kakšne male HDD kamerce, ki bi ji zvok vsaj približno dobro delal. In da je čim manjša in da jo lahko dam v žep. In da je 3CCD in da lepo paše v roko. In da ima vsaj nekaj manualnih nastavitev. Še malo in vlak bo speljal. Zraven mene sede punca. Čez čas nekomu pomaha. Do naju pride Špela. Long time no see. Like 7 years … Vlak je krenil.

sobota, 10. november 2007

Težek filmski dan



Še vedno pešačim. Celo v dež sem se danes odpravila peš. Kmalu je nehalo. V bistvu takoj. Bolita me zdaj že oba kolena. Vsi štirje filmi so bili heavy. Zmagovalec je Bunuelova Lepotica dneva / Belle de Jour. Zavedla sem se, kaj pomeni ime likerja, s katerim smo se začeli opijati. Takrat. Pred sedemnajstimi leti. Belle de Jour in Malibu. Potem Irish Cream. Rumkola. Džusvodka. Campari. Martini. Vino belo. Vino rdeče. Redbulvodka. Pivo. Dzintonik. Vodkazmlekom. Absint. Trenutno pa imam v hladilniku Pelinkovec in čakam, da me potegne. V zeleni flaši.

petek, 9. november 2007

HBDP



Še malo, še malo, še malo ... In pralni stroj bo opral. In odložila bom delo. In odšla bom v kino. Štirje filmi. Over & out.

Gledam, pa je


Liffe je zakon. Tudi zato je jesen moj letni čas. 14 dni posedanja v kinodvoranah, med relativno nemotečo publiko, je zame en sam wellness & spa. Ob 15h me je češki Še slabše bo - malce namedel. Pri komunistih si vsaj odkrito vedel, da te imajo na muhi... To sem ugotovila. Všeč mi je bil optimizem. To ugotavljam zdaj. Potem pa sem orgazmirala pri Begu v Brighton. Fantasticus! Če me ne bi tako hudičevo bolelo koleno, bi bil film še boljši. Res je kul. Dala sem mu 5. Ja, ker letos na Liffu tudi prvič glasujem. Sem občinstvo.

četrtek, 8. november 2007

Peška sem



Zadnje dni se premikam s pešačenjem. Nimam registriranega avta in tokrat za spremembo ne izzivam policistov. Na živce mi gredo že tako ali tako, zato jih ne rabim še več v svojem življenju. Avto je lepo na parkingu, jaz pa spoznavam Ljubljano kot šetalište. Fajn je. Biti na zraku.

Lučke, ki ne gredo iz glave


Magično je. In veliko dela se obeta. Rusi prihajajo, čez en mesec bom v Kambodži. Točno vidim, kako se bom kar nekega jutra zbudila v Bangkoku in nič mi ne bo jasno. Komaj čakam tisti vonj, luknjaste poti, riž in potne srage, na katere se obeša prah. Mmmmmmm. Do tačas pa v magiji cerkniških poljan in njih čudežev. Amen.

Disconacted Angel


Jaro je to narisal. Zelo, zelo, zelo lepo je.

sreda, 7. november 2007

Fascine de Smete


Smetka Marjetka je bila pri Frackih avtoriteta. Najbrž je še zdaj. Mene pa je navsezgodaj zagrabila misel, kaj vse ljudje počnemo zaradi lastnega obstoja in ohranjanja vrste. Delamo smeti, da jih lahko odvažamo in zgrinjamo na kup, kjer navsezadnje končamo tudi sami. Rodovitna zemlja, moja.

torek, 6. november 2007

Današnje barve






Urejena za med ljudi že od 8h sedim za pisalno mizo. NIč se ne odvija po planu. Smejim se, ko pomislim kako naj bi se odvijal dan. In kako se. Danes sem gasilka. Počasi mi sicer zmanjkuje gasilne pene, ampak stara, ni pene. Če sem se zjutraj pripravljala na pisanje knjigice o čajih za novoletna darila, sem opoldan resnično končala apel za družbeno akcijo, ki se bo zgodila začenši z jutrišnjo tiskovko in je dobila ime "Ljubljana, diham s tabo!", sem ob 2PM raziskovala obnovljive vire energije, ki so od navadne dražji za 0,00417€ / kWh, ves ta čas vmes diplomirala iz kombinatorike time managementa pri iskanju letalske karte za Skopje prihodnji vikend, kjer bo TiPovej! s PatchProjectom gostoval na filmskem festivalu in tja nimam časa iti sploh, sem nato izpolnjevala formularje za odjavno špico doku-filmčkov za PatchProject, plačevala položnico, ki mi je grozila kot opomin pred davčno izvršbo, klepetala na msn-ju, pod steklo dala in na steno obesila Jarotovo fenomenalno grafiko z naslovom "disconected angel" (bom objavila, če bo Jaro za) ter v mislih potovala po Kambodži in se spominjala žvižganja košave skozi počeno šipo v letošnjem marcu. Lepo je danes.

Jesen je moj letni čas


Danes bi se z veseljem pizdila. Kr na nekaj. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa. Tko.

ponedeljek, 5. november 2007

Resnica in lepota



Franci je šel. Pogreb me je spomnil na tole fotko, ki sem jo naredila pred temi mrtvimi reformiranimi krompirjevimi prazniki. Upam, da bo tudi mene kdo držal za roko, ko se bom odločila oditi. Če pa ne bo, pa tudi prav.

Twitter Updates

    follow me on Twitter

    arhiv avtodialogov

    uvodni nagovor

    Moja fotografija
    KP, SI-6000, Slovenia
    sem. včasih tudi nisem.